Varuh človekovih pravic je obravnaval pobudo o domnevni diskriminaciji študentke pri nošenju hidžaba na praksi Fakultete za zdravstvene vede Novo mesto. Po poizvedbah je ugotovil, da Pravilnik fakultete izrecno ne prepoveduje naglavnih rut, vendar omejitve niso skladne z zakonsko pravico do enake obravnave in verske svobode. Varuh je opozoril Ministrstvo za visoko šolstvo, da omejitve v Pravilniku Fakultete za zdravstvene vede niso skladne z zakonskimi in ustavnimi določbami. Ministrstvo je po posredovanju Varuha zagotovilo, da je fakulteta dopolnila Pravilnik. Ta zdaj dovoljuje nošenje naglavne rute iz pralnega materiala, pod določenimi pogoji, s čimer se spoštuje pravica do verske svobode in enake obravnave.
***
Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) je obravnaval pobudo o domnevni diskriminaciji študentke pri nošenju hidžaba na praksi Fakultete za zdravstvene vede Novo mesto. Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije (MVZI) je opozoril, da nošnja naglavne rute sodi v okvir svobode vesti iz 41. člena Ustave Republike Slovenije (URS)[1], ne glede na to pa dolžnost zagotavljati in varovati svobodo vere ne pomeni, da vsak (državni) ukrep, ki se dotakne verskih vprašanj, že predstavlja nedopusten poseg v svobodo vere, saj so v skladu s tretjim odstavkom 15. člena URS človekove pravice in temeljne svoboščine omejene s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava[2].
Diskriminacija zaradi katerekoli okoliščine je prepovedana (drugi odstavek 4. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD)). Nadalje je tudi v šestem odstavku 7. člena Zakona o visokem šolstvu (ZViS) določeno, da visokošolski zavodi zagotavljajo enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino.
Varuh je MVZI nadalje spomnil, da je v preteklosti že obravnaval vprašanje uporabe verskega pokrivala v zdravstveni negi in o tem poročal na strani 127 Letnega poročila za leto 2021, ki je objavljeno na spletni strani Varuha. Takrat je ugotovil, da pristojni nošenje naglavne rute negovalkam v slovenskih bolnišnicah prepovedujejo zaradi dveh temeljnih razlogov, in sicer zaradi higienskih ter t. i. širše družbenih. Ugotovljeno je bilo, da higienski razlogi sami po sebi ne morejo utemeljevati prepovedi nošenja naglavne rute, kadar je naglavna ruta vključena v režim dnevnega preoblačenja in pranja pri izvajalcu dejavnosti oziroma kot pripomoček za enkratno uporabo in tako ustreza higienskim zahtevam[3]. O tem je pričal tudi medijsko izpostavljen primer mlade zdravnice iz celjske bolnišnice, ki delo opravlja z muslimansko ruto[4].
Širši družbeni razlogi (npr. vzpostavljanje zaupanja s pacientom, sporočanje prepoznavnosti in poklicne pripadnosti, kulturno-estetska pravila) so pod določenimi pogoji sicer lahko pravno upoštevni[5], toda takšne omejitve posegajo v človekovo pravico do svobode vesti, zato terjajo ustrezno pravno regulacijo tako s formalnega vidika (poseg v človekove pravice je dopusten, kadar temelji na zakonu), kot tudi z vsebinskega vidika (sorazmernost posega v človekovo pravico). Ker tovrstne regulacije ni (bilo), je Varuh takrat sklepno ugotovil, da se do morebitne nove pravne ureditve prepoved nošenja naglavne rute kaže za neskladno z versko svobodo negovalk.
V konkretnem primeru je Varuh pri ministrstvu izpostavil, da se poleg zgornjih vidikov nakazuje še dodaten: visokošolski zavod se ob prepovedi naglavnih pokrival sklicuje na interni Pravilnik o izvajanju kliničnega usposabljanja, ki tega vprašanja izrecno niti ne ureja.
Pravilnik o izvajanju kliničnega usposabljanja študentov Senata Univerze v Novem mestu Fakultete za zdravstvene vede (v nadaljevanju: Pravilnik) namreč dolgega krila ali naglavne rute izrecno ne prepoveduje. Pravilnik v 15. členu študentu na kliničnem usposabljanju med drugim zagotavlja pravico do spoštovanja njegove osebnosti in dostojanstva ter tudi do nudenja podpore pri razvoju osebne in profesionalne identitete. Med dolžnostmi študenta pa je med drugim navedena skrb za osebno urejenost (16. člen). Ta je podrobneje urejena v 18. členu Pravilnika: »Študent na kliničnem usposabljanju nosi predpisano uniformo z logotipom fakultete. Uniformo sestavljajo: tunika, majica s kratkimi rokavi, krilo ali hlače, flis jopica ter obutev. Uniforma mora biti primerne velikosti, čista, zlikana in v brezhibnem stanju. Nošenje drugih jopic ali oblačil z dolgimi rokavi pod uniformo ni dovoljeno.«
V omenjenem primeru so se torej zastavljala vprašanja o ustreznosti veljavne ureditve, ki naj bi študentkam na klinični praksi prepovedovala naglavna pokrivala in dolga krila. Prvič, izrecne prepovedi nošenja naglavnega pokrivala in dolgega krila Pravilnik ne vsebuje; drugič, Pravilnik je interni akt fakultete, ki posega v versko svobodo študentk, tovrstni posegi pa so praviloma dopustni le na podlagi zakonskega predpisa; in tretjič, po navedbah pobudnice na drugih fakultetah v Sloveniji takšne omejitve niso predpisane, to pa kaže na neenako obravnavo študentk z različnih fakultet. Varuh se je za pojasnila obrnil na MVZI.
MVZI je pojasnilo, da so na osnovi poizvedb pri Ministrstvu za zdravje ugotovili, da se pri obvezni klinični praksi in kabinetnih vajah uporabljajo določbe dokumenta Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije 'Profesionalna podoba izvajalcev zdravstvene in babiške nege ter oskrbe' (v nadaljevanju: akt Zbornice – Zveze) in da je bil na podlagi tega akta pripravljen tudi Pravilnik FZV.
Nadalje je MVZI med drugim navedlo, da je v aktu Zbornice - Zveze v poglavju Zunanja podoba določeno: »Natančnejša navodila o osebni urejenosti in zaščiti na delovnem mestu (delovna obleka, obutev in zaščitna sredstva) predpišejo delodajalci glede na veljavno zakonodajo in oceno tveganja delovnega mesta, saj so delovišča izvajalcev raznolika. lzvajalci morajo spoštovati specifične zahteve, ki jih iz strokovnih razlogov določijo zdravstvene ustanove ali njihove organizacijske enote. Morebitne individualne kulturne posebnosti, ki vplivajo na zunanji videz izvajalca, je treba nasloviti na delodajalca oziroma med izobraževanjem tudi na izobraževalne institucije. Poleg obvezne predstavitvene priponke je za paciente, svojce in tudi za zaposlene dobrodošlo, če delovna obleka omogoča prepoznavnost poklicne pripadnosti zaposlenih.« Iz navedenega je MVZI zaključilo, da »torej zunanjo podobo izvajalcev zdravstvene in babiške nege ter oskrbe predpišejo delodajalci glede na veljavno zakonodajo in oceno tveganja konkretnega delovnega mesta«.
Varuh se z navedenim ni mogel strinjati. Iz določb Pravilnika FZV namreč ni bilo razvidno, da bi bil ta pripravljen na podlagi akta Zbornice – Zveze, kot je navedlo MVZI, saj ga Pravilnik v zgoraj citirani določbi ne omenja, niti se nanj ne sklicuje, pač pa uniformo študenta ureja samostojno.
Varuh je ocenil, da je v obravnavanem primeru poglavitna težava prav v Pravilniku FZV. Prvič; sam akt Zbornice – Zveze, na podlagi katerega naj bi bil pripravljen Pravilnik FZV, nošenja rute ali dolgega krila sploh ne prepoveduje. In drugič, akt Zbornice - Zveze celo izrecno določa, dopušča in napotuje, da se kulturne posebnosti, ki vplivajo na zunanji videz izvajalca, med izobraževanjem naslovi (tudi) na izobraževalne institucije: »Morebitne individualne kulturne posebnosti, ki vplivajo na zunanji videz izvajalca, je treba nasloviti na delodajalca oziroma med izobraževanjem tudi na izobraževalne institucije.«
Varuh je zato MVZI predlagal, naj preuči možnosti za posredovanje pri FZV, da bo 18. člen Pravilnika in svojo prakso pri obravnavi študentk uskladila z zakonsko zagotovljeno pravico do enake obravnave iz šestega odstavka 7. člena ZViS, in z določbo akta Zbornice – Zveze, ki dopušča upoštevanje kulturnih posebnosti pri urejanju zunanjega videza.
MVZI je po posredovanjih Varuha doseglo, da je Univerza v Novem mestu naposled zagotovila spoštovanje 7. člena ZViS z dopolnitvijo Pravilnika, ki se v spornem delu sedaj glasi: »Študent na kliničnem usposabljanju nosi predpisano uniformo z logotipom fakultete. Uniformo sestavljajo: tunika z največ tričetrt rokavi dolžine, ki ne smejo biti ohlapni, majica s kratkimi rokavi, krilo do kolen ali dolge hlače, flis jopica ter obutev. Uniforma mora biti primerne velikosti, cista, zlikana in v brezhibnem stanju. Nošenje drugih jopic ali oblačil z dolgimi rokavi pod uniformo ni dovoljeno. Dovoljena je nošnja naglavne rute, ki mora biti iz pralnega materiala (na 90 stopinj). Naglavna ruta ne sme biti ohlapna in mora biti zataknjena za ovratnik zgornjih oblačil.«
[1] Ustavno sodišče v 84. točki odločbe številka U-I-92/07-23 z dne 15. 4. 2010 navaja, da pozitivna verska svoboda zagotavlja vsakršno (ustno ali pisno, zasebno ali javno) izražanje vere oziroma pripadnosti veri, vključno z molitvami in širjenjem verskih resnic, varovana pa so tudi ravnanja, ki pomenijo izpolnjevanje verskih pravil (bogoslužja, obredi, rituali, procesije, uporaba verskih oblačil, simbolov ipd.).
[2] Gledati točko 93 odločbe ustavnega sodišča številka U-I-92/07-23 z dne 15. 4. 2010.
[3] S higienskega vidika je (redno prana) ruta celo manj oporečna kot nepokriti lasje (ki se jih (ne) umiva vsak dan).
[4] https://www.rtvslo.si/zdravje/bolnikom-je-vseeno-kako-sem-oblecena/609469
[5] Gledati npr. sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi C-157/15 z dne 14. 3. 2017; v zadevi C-188/15 z dne 14. 3. 2017; in v združeni zadevi C 804/18 in C 341/19 z dne 15. 7. 2021.
