Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Plačilo vrtca za drugega otroka v zasebnem vrtcu brez koncesije

Otroka se žogata

To, da družina, v kateri sta v vrtec hkrati vključena dva otroka in v kateri je drugi otrok vključen (ali pa sta oba otroka vključena) v zasebni vrtec brez koncesije, ni oproščena plačila za mlajšega otroka v celotnem znesku polne cene varstva, ki opravlja javno službo na območju iste občine, je po mnenju Varuha človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) glede na določbo 4. odstavka 32. člena Zakona o vrtcih v nasprotju z določbama 14. in 56. člena Ustave Republike Slovenije.

***

Varuh je obravnaval pobudo, ki se je nanašala na plačilo vrtca za drugega otroka iz posamezne družine, kadar je ta vključen v zasebni vrtec brez koncesije. 

Varuh meni, da bi glede na določbo 4. odstavka 32. člena Zakona o vrtcih (ZVrt) vrtec moral biti brezplačen za drugega otroka tudi tedaj, kadar se otrok vključi v zasebni vrtec brez koncesije, oziroma da bi strošek za starše smela predstavljati le razlika med dejansko ceno vrtca brez koncesije in polno ceno programa v vrtcih, ki izvajajo javno službo na območju iste občine. Če navedeno ni zagotovljeno, to po mnenju Varuha predstavlja poseg v pravice, varovane z določbami 14. in 56. člena Ustave Republike Slovenije, saj so otroci v zasebnem vrtcu brez koncesije brez ustrezne pravne podlage neupravičeno obravnavani drugače od otrok v javnem vrtcu.

Varuh je prejel več pojasnil Ministrstva za vzgojo in izobraževanje (MVI), iz katerih, če jih povzamemo, izhaja, da je za pravilno razumevanje pravnega položaja pobudnika glede oprostitve plačila vrtca za njegovega drugega otroka, ki je vključen v zasebni vrtec brez koncesije, bistveno razlikovanje med zasebnim vrtcem, ki ima koncesijo (podeli jo občina), in zasebnim vrtcem, ki koncesije nima. Pogoje za financiranje zasebnega vrtca iz občinskega proračuna in za obseg teh sredstev določata prvi in drugi odstavek 34. člena Zakona o vrtcih (ZVrt). Če vrtec izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 34. člena, kar ugotavlja ministrstvo za vsako posamezno šolsko leto posebej, se v skladu s petim odstavkom 34. člena zasebnemu vrtcu izda tudi ustrezno odločbo. Osnova za izračun obveznosti občine za posameznega otroka, vključenega v zasebni vrtec brez koncesije, je cena istovrstnega programa javnega vrtca na območju občine, zmanjšana za znesek, ki bi ga starši plačali kot plačilo staršev, če bi bil otrok vključen v javni vrtec. 

Kot navaja MVI, če je »drugi otrok« vključen v zasebni vrtec brez koncesije, zasebni vrtec na podlagi šestega odstavka 34. člena zanj pridobiva sredstva iz državnega proračuna, in sicer v znesku plačila, ki bi bilo staršem določeno, če bi bil otrok vključen v vrtec, ki izvaja javno službo na območju občine, v kateri je sedež zasebnega vrtca. Iz določbe drugega in šestega odstavka 34. člena ZVrt je jasno razvidno, da sistem financiranja zasebnih vrtcev brez koncesije tako za zagotavljanje občinske subvencije kot tudi za kritje oprostitve plačila vrtca za mlajše otroke iz državnega proračuna določa osnovo, ki predstavlja ceno istovrstnega programa javnega vrtca, v katerega bi bil otrok vključen, če ne bi bil vključen v zasebni vrtec. 

Iz odgovorov MVI dalje izhaja, da med zasebnim vrtcem s koncesijo in zasebnim vrtcem brez koncesije po ZVrt obstaja nekaj bistvenih razlik. Zasebni vrtec brez koncesije ni zavezan k določitvi cene programa, kot to določa 28. člen ZVrt in Pravilnik o oblikovanju cen programov v vrtcih, ki izvajajo javno službo. Prav tako zasebni vrtec brez koncesije ni zavezan k obračunavanju plačil staršev za vrtec, kot to določajo 30., 31. in 32. člen ZVrt. V praksi zato lahko pride do situacije, kakršna je bila podana tudi v konkretnem primeru, v kateri ima zasebni vrtec brez koncesije za istovrstni program višjo ceno kot javni vrtec. Kadar poda zasebni vrtec brez koncesije enako ceno kot javni vrtec, v skladu z zakonom iz občinskega proračuna pridobi za otroka 15 % sredstev manj kot javni; če pa je ta otrok hkrati tudi drugi otrok, ki je upravičen do oprostitve plačila vrtca, potem iz državnega proračuna pridobi zasebni vrtec sredstva v znesku plačila, ki bi ga starši plačali, če bi bil otrok vključen v javni vrtec. Če poda zasebni vrtec brez koncesije višjo ceno kot javni vrtec, se razlika še povečuje in jo mora zasebni vrtec brez koncesije pokriti iz drugih virov. V konkretnem primeru iz pobude zasebni vrtec razliko do lastne cene zaračuna staršem. 

MVI je tudi pojasnilo, da pripravlja novelo ZVrt, ki bi posegla v sedanji 34. člen, saj sistemsko ureditev financiranja zasebnih vrtcev že nekaj let problematizirajo prav občine, ki so zasebnim vrtcem dolžne zagotavljati javna sredstva, ne da bi pri tem imele kakršnokoli pristojnost soodločanja o ustanavljanju zasebnega vrtca na svojem območju ali pa pristojnost soodločanja o financiranju zasebnega vrtca brez koncesije. Po sedanji ureditvi so občine dolžne financirati zasebni vrtec brez koncesije, ko ta izpolni pogoje iz prvega odstavka 34. člena ZVrt, obveznost občin do financiranja pa postane sporna, če nastane položaj, v katerem ima javni vrtec dovolj prostora za vse otroke, ki jih želijo starši vključiti vanj. Tedaj mora občina financirati prosta mesta v javnih vrtcih in obenem zagotavljati zasebnemu vrtcu brez koncesije pripadajoči obseg sredstev. 

Varuh lahko domneva, da se  težava pojavlja predvsem zaradi dejstva, da je bila določba 4. odstavka 32. člena ZVrt v trenutno veljavni obliki sprejeta naknadno z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o vrtcih (ZVrt-G), ki je začel veljati februarja 2021, pri čemer rešitev očitno ni bila ustrezno vključena v sistem. To nakazuje že utemeljitev iz odgovora MVI, iz katerega je razbrati sklicevanje na določbo 6. odstavka 34. člena ZVrt (če je v javno veljavni program zasebnega vrtca vključen več kakor en otrok iz družine, so starši za mlajše otroke upravičeni do sofinanciranja iz državnega proračuna v znesku plačila, ki bi jim bilo določeno, če bi bil otrok vključen v vrtec, ki izvaja javno službo na območju občine, v kateri je sedež zasebnega vrtca). Takšno določilo je bilo smiselno do uveljavitve novele ZVrt-G, glede na trenutno veljavno vsebino ZVrt pa je po mnenju Varuha dikcija nesmiselna. Glede na določbo 4. odstavka 32. člena ZVrt je plačilo, ki bi bilo staršem določeno za drugega otroka, vključenega v vrtec, ki izvaja javno službo, namreč enako nič (starši, ki imajo v vrtec hkrati vključena dva otroka, so plačila za mlajšega otroka oproščeni). Starši bi bili tako upravičeni le do sofinanciranja v tem znesku, torej ne bi bili upravičeni do sofinanciranja, ki pa se vseeno izvaja. 

Določba 4. odstavka 32. člena ZVrt je, kar zadeva vprašanje plačila vrtca za drugega otroka, novejša in podrobnejša od drugih določb ZVrt in v ničemer ne opredeljuje kakršnekoli izjeme za otroke v zasebnem vrtcu brez koncesije. Tudi iz obrazložitve novele ZVrt-G ne izhaja, da bi oprostitev plačila veljala zgolj za otroke v javnih vrtcih ali pa v zasebnih vrtcih s koncesijo.

Razlikovanje med javnim vrtcem/zasebnim vrtcem s koncesijo in zasebnim vrtcem brez koncesije po Varuhovem mnenju sicer ni nujno neutemeljeno. Razlogi za to se dajo razbrati iz odgovora MVI, v katerem se navaja, da zasebni vrtec brez koncesije ni zavezan k določitvi cene programa, kot to določa 28. člen ZVrt, dalje pa še, da obveznost občin do financiranja postane sporna, če nastane položaj, v katerem ima javni vrtec dovolj prostora za vse otroke, ki jih starši želijo vključiti vanj, in mora občina financirati prosta mesta v javnih vrtcih ter obenem zagotavljati zasebnemu vrtcu brez koncesije pripadajoči obseg sredstev. Po Varuhovem mnenju pa je vendarle nujno, da se navedeno razlikovanje izrecno uredi tudi v zakonu, saj za zdaj še ni tako.

Varuh je MVI predlagal, naj do morebitne uveljavitve drugačne zakonske rešitve, ki bi bila seveda skladna z določbo 14. člena Ustave Republike Slovenije, zagotovi, da bodo tudi otroci v zasebnih vrtcih brez koncesije deležni pravice, ki jim jo zagotavlja določba 4. odstavka 32. člena ZVrt, torej da je zanje vrtec vsaj v znesku polne cene programa v vrtcih, ki izvajajo javno službo na območju iste občine, brezplačen. 

MVI je Varuhov predlog zavrnilo in med drugim navedlo, da sistem plačil staršev za vrtec določata 30. in 32. člen ZVrt, pri čemer četrti odstavek 32. člena ZVrt določa, da oprostitev plačila staršev za drugega in nadaljnjega otroka zagotavlja državni proračun v višini znižanega plačila in ne celotne cene programa, v katerega je otrok vključen. Plačilo vrtca »za drugega in nadaljnje otroke iz družine« krije državni proračun, preostalo razliko do polne cene programa pa zagotavlja občina. Nobena izmed navedenih določb ZVrt ne določa, da bi državni proračun za mlajše otroke iz družine oprostitev plačila staršev za vrtec zagotavljal tako, da bi financiral celotno višino programa vrtca, ki izvaja javno službo.

Varuh se sicer ne spušča v vprašanje, kdo (občina ali državni proračun) naj krije plačilo vrtca za drugega otroka, ki obiskuje zasebni vrtec brez koncesije, je pa po njegovem mnenju povsem jasna določba ZVrt, ki določa, da so starši, ki imajo v vrtec hkrati vključena dva otroka, plačila za mlajšega otroka oproščeni. Glede na to, da zasebni vrtec brez koncesije ceno programa lahko oblikuje povsem poljubno, po mnenju Varuha navedene določbe sicer ni mogoče razumeti na način, da bi bili starši upravičeni do tega, da bi (poljubno) ceno vrtca brez koncesije plačal nekdo drug (občina ali državni proračun), vsekakor pa bi morali biti po Varuhovem mnenju upravičeni do tega, da vrtec brez koncesije za drugega otroka plačujejo zgolj v znesku razlike med ceno vrtca brez koncesije in polno ceno vrtca, ki izvaja javno službo. S tem bi bila družina takšnega (drugega) otroka iz javnih sredstev deležna enakih pravic kot družina (drugega) otroka, ki obiskuje vrtec, ki izvaja javno službo. 19.1-11/2024

Natisni: