Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) je po opravljeni obširnejši obravnavi pobude prebivalcev občine Šempeter-Vrtojba glede okoljsko spornega delovanja asfaltne baze v neposredni bližini njihovega življenjskega okolja ocenil, da primer predmetne asfaltne baze pooseblja posledice preteklih neustreznih in stihijskih odločitev pristojnih organov, ki ustreznih mehanizmov za post festum vzpostavitev okoljevarstvenega režima za industrijske objekte daljšega obstoja niso predvidele. Varuh tako meni, da je posameznikom lahko kršena pravica do zdravega življenjskega okolja, če bližnji industrijski objekt kljub nedvoumno neprimerni umestitvi in moteči ter potencialno okolju in zdravju škodljivi dejavnosti ne razpolaga s potrebnimi dovoljenji oz. zakonodaja eventualno za takšno dejavnost sploh ne predpisuje obveznosti pridobitve kakršnihkoli okoljevarstvenih dovoljenj. Navedenemu dodatno težo daje še dejstvo, da tudi na vprašanje o (ne)obstoju gradbenega in uporabnega dovoljenja za to asfaltno bazo po desetletjih delovanja še vedno ni dokončno odgovorjeno.
* * *
Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) je obravnaval pobudo Civilne iniciative Vrtojba (pobudniki), ki si prizadeva, da bi se dejavnost asfaltne baze v Vrtojbi (asfaltna baza), ukinila oziroma preselila na drugo lokacijo zaradi po njihovi oceni škodljivih vplivov na zdravje prebivalcev Vrtojbe kot tudi zaradi degradacije okolja. Po oceni pobudnikov asfaltna baza v neposredni bližini kraja že vrsto let obratuje brez potrebnih gradbenih, uporabnih in okoljevarstvenih dovoljenj. Nadzorni organi naj ne bi ustrezno ukrepali. Odgovori naj bi bili nejasni, postopki pa naj bi bili nesprejemljivo dolgotrajni.
Varuh se je v okviru obravnave pobude seznanil z obširno dokumentacijo, ki so jo predložili pobudniki, prav tako se je sam z več poizvedbami obrnil na Občino Šempeter-Vrtojba (občina), Inšpektorat Republike Slovenije za naravne vire in prostor (IRSNVP), Inšpektorat za okolje in energijo (IRSOE), Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo (MOPE) ter Ministrstvo za naravne vire in prostor (MNVP). Prejeti odzivi so sicer zadovoljivo uspeli orisati zgodovinski kontekst obstoja in pravni okvir trenutnega delovanja asfaltne baze. So pa hkrati omogočili sklep, da velja izvorni greh, tj. nemoteno delovanje asfaltne baze v neposredni bližini naselja ob hkratnem umanjkanju kakršnihkoli upravnih dovoljenj najti v kombinaciji pretekle neprimerne umestitve tovrstnega industrijskega objekta v neposredno bližino bivanjskega naselja; v pogostem preteklem spreminjanju relevantne zakonodaje s področja graditve objektov[1] in v neprimernosti veljavne okoljevarstvene ureditve, ki ne omogoča naknadnega ugotavljanja okoljske sprejemljivosti že izvršenih posegov po uradni dolžnosti.[2]
Varuh je glede na vse navedeno za zdaj na MOPE, upoštevajoč izsledke nacionalne in evropske sodne prakse,[3] naslovil predlog, da z namenom zagotovitve celovite presoje okoljske sprejemljivosti tovrstnih objektov daljšega obstoja in odprave dolgoletnih okoljskih grehov, razmisli o pripravi ustrezne spremembe Zakona o varstvu okolja (ZVO-2), ki bi mu omogočala pričetek relevantnih postopkov tudi po uradni dolžnosti. MOPE je v svojem odzivu ob hkratno izraženih razumljivih pomislekih sporočilo načelno pripravljenost, da preuči možnosti ustreznih sprememb ZVO-2. Spodbudna je tudi lastna ocena MOPE, da je lokacija predmetne asfaltne baze neprimerna. Kot izkaz stopnjevanja aktivnosti velja razumeti tudi nedavno sporočene dejavnosti IRSNVP in tudi poseg Ustavnega sodišča Republike Slovenije[4] v 146. člen Gradbenega zakona (GZ-1),[5] s katerim je ustavno sodišče njegovo izvrševanje zadržalo do končne odločitve. Vendarle pa Varuh za zdaj, tudi glede na lastne pretekle izkušnje z odzivnostjo resorno pristojnih MNVP in MOPE na pereče družbene težave, še ne more biti pretirano optimističen, da bo problematika tudi rešena v razumnem času. Varuh je zato sprejel odločitev, da bo predmetno vprašanje naprej obravnaval kot širše vprašanje, saj ocenjuje, da gre pri problematiki okoljske (ne)sprejemljivosti objektov daljšega obstoja za vprašanje, pomembno za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter za pravno varnost državljanov v Republiki Sloveniji. Konkretno rešitev po Varuhovi oceni velja pričakovati le ob ustreznem obravnavanju tega vprašanja na sistemski ravni, k čemur si bo v nadaljnjem postopku obravnave širšega vprašanja tudi prizadeval. 17.1-18/2021
[1] IRSNVP je primeroma pojasnil, da je npr. investitor v času veljavnosti Zakona o urbanističnem planiranju iz leta 1967 moral za gradnjo objekta pridobiti lokacijsko dovoljenje, po uveljavitvi Zakona o graditvi objektov (ZGO) iz leta 1973 pa tudi gradbeno dovoljenje. V času veljavnosti Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor iz leta 1984 je moral investitor pridobiti lokacijsko dovoljenje in potem gradbeno dovoljenje, kot je to določal ZGO iz leta 1984. V času veljavnosti Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) iz leta 2004 pa je moral investitor za gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje. Gradbena zakonodaja je ves čas določala tudi obveznost pridobitve uporabnega dovoljenja, obveznost pridobitve tako gradbenega kot upravnega dovoljenja pa velja tudi danes, pri čemer je obveznost odvisna od razvrstitve objekta glede na zahtevnost. Glede določenih objektov, ki so bili zgrajeni pred 31. 12. 1967, velja domneva legalnosti po 150. členu trenutno veljavnega GZ-1. Tozadevni postopki pred Gradbeno in geodetsko inšpekcijo, ki deluje pod okriljem IRSNVP, so po Varuhu nazadnje znanih informacijah še v teku, vprašanje (ne)obstoja gradbenega dovoljenja tako še vedno ostaja odprto.
[2] Temeljno pravilo, opirajoče se na načelo preventive, skladno z Direktivo o presoji vplivov na okolje (Direktiva PVO) ter na njej temelječi Uredbi o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (Uredba PVO), je, da je treba za projekte, ki bodo verjetno pomembno vplivali na okolje, opraviti presojo vplivov na okolje pred njihovo izvedbo, kar velja tako za projekte, za katere je presoja vplivov na okolje obvezna (Priloga I Direktive PVO), kot tudi za tiste, za katere je treba to ugotoviti po izvedenem PP (Priloga II Direktive PVO). Po navedbah MOPE naj bi Sodišče Evropske Unije (SEU) v več odločbah pojasnilo, da se predhodnost take presoje utemeljuje z nujnostjo upoštevanja vplivov na okolje v najzgodnejši možni fazi v vseh postopkih tehničnega načrtovanja in sprejemanja odločitev, saj je cilj preprečevati onesnaževanje ali motnje pri izvoru in ne naknadno zmanjševanje njihovih vplivov. Tej ureditvi po pojasnilih MOPE sledi tudi ZVO-2 ter na njegovi podlagi sprejeta Uredba PVO. Smiselno enako kot Direktiva PVO tudi ZVO-2 ločuje med posegi, za katere je presoja vplivov na okolje obvezna, in posegi, za katere je treba obveznost izvedbe presoje vplivov na okolje ugotoviti v predhodnem postopku, pri čemer vrste posegov določa vlada. Zakonodajni okvir tako od nosilcev posegov zahteva, da predhodni postopek in presojo vplivov na okolje opravijo pred nameravanim posegom, ZVO-2 pa MOPE skladno s prvim odstavkom 90. člena pooblašča, da lahko začne predhodni postopek tudi po uradni dolžnosti, vendar zgolj v primeru nameravanega in ne že izvedenega posega. Do odgovora na vprašanje, ali je za obratovanje asfaltne baze potrebno OVS, je tako mogoče priti le pod pogojem, da vlogo za izdajo OVS vloži sam upravljavec naprave. Pravne podlage, da se postopek prične po uradni dolžnosti, po pojasnilih MOPE namreč ni. MOPE je na poziv Varuha le zavzelo stališče glede obveznosti upravljavca predmetne asfaltne baze za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja (OVD). Prišlo je do sklepa, da za njeno delovanje ni treba pridobiti nobenega OVD, temelječega na smiselnih določba 110. in 126. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-2) z akcesornimi vladnimi uredbami. Stališče MOPE, glede na to, da tudi tega postopka ob umanjkanju vloge upravljavca ni mogoče pričeti po uradni dolžnosti za že izvedene posege, velja sicer razumeti kot nezavezujoče.
[3] Denimo sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. X Ips 17/2019 z 10. 3. 2021.
[4] https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=SKLU329.
[5] Navedeni člen povzeto predstavlja pravno podlago za legalizacijo objektov daljšega obstoja brez gradbenega dovoljenja.
