Varuha je pobudnik zaprosil za oceno, ali obrezovanje fantkov (cirkumcizija) predstavlja poseg v otrokove pravice, še zlasti, če je opravljeno le iz verskih razlogov in ni utemeljeno z zdravstvenimi razlogi. Pobudnik je menil, da je poseg škodljiv, slovenski zdravniki pa po njegovem ne poznajo vseh negativnih posledic posega (podzavestne travme, impotenca, infekcije itd.).

Pred pripravo mnenja smo preučili dostopno strokovno literaturo o obravnavani problematiki, posebej opozarjamo na članek Damjana Korošca, objavljen v reviji Pravnik, letnik 50 (1995) z naslovom Obrezovanje - nepravna banalnost kirurškega posega, poizvedbe pa smo poslali Razširjenemu strokovnemu kolegiju za kirurgijo, Komisiji Republike Slovenije za medicinsko etiko in Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Po Zakonu o zdravstveni dejavnosti so razširjeni strokovni kolegiji najvišji strokovni organi na posameznem področju zdravstva, zato smo Razširjeni strokovni kolegij za kirurgijo zaprosili za kratko informacijo o strokovni doktrini na tem področju ter za razpoložljive podatke o letnem številu tovrstnih posegov in na podlagi katere diagnoze so opravljeni. Pričakovali smo tudi podatke o tveganjih, zapletih in trajnih posledicah tega posega, še zlasti pa podatek, ali so morda v preteklosti že obravnavali katero od vprašanj, povezanih s cirkumcizijo (morebiti tudi z vprašanjem ugovora vesti). Razširjeni strokovni kolegij za kirurgijo nam sicer ni odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, poslal pa nam je sklep, da cirkumcizija dečkov iz nemedicinskih razlogov ni medicinsko utemeljena, strokovne indikacije za poseg pa so navedene v strokovni urološki literaturi.

Komisija RS za medicinsko etiko nam je poslala daljši odgovor, iz katerega povzemamo njeno načelno mnenje, "da je ritualna cirkumcizija dečkov zaradi religioznih razlogov v naši državi zaradi pravnih in etičnih razlogov nesprejemljiva in je zdravniki ne bi smeli opravljati." Poleg nesprejemljivosti cirkumcizije z etičnega stališča pa Komisija še poudarja, da je nesprejemljivo tudi, da se že opravljeni poseg v zdravstveni dokumentaciji lažno prikazuje  kot medicinsko indiciran.

Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije smo zaprosili za podatke glede plačevanja cirkumcizije (letno število posegov, cena storitve) ter kako je vprašanje plačila urejeno, če poseg ni zdravstveno indiciran, ampak je opravljen le na željo posameznika oziroma njegovih zakonitih zastopnikov. Zavod nam je odgovoril, da ne razpolaga s podatki o letnem številu posegov, cena storitve, ki jo zavod plača izvajalcu zdravstvene dejavnosti pa je 34,88 EUR. Kadar poseg ni medicinsko indiciran, storitev ni plačana iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, zato mora poseg plačati pacient oziroma njegovi zastopniki.


Varuh sicer še ni dobil pobude, ki bi se neposredno ukvarjala   z vprašanjem cirkumcizije pri posameznem (določenem) otroku. Vendar te možnosti ne moremo izključiti tudi v prihodnje, zato smo se na podlagi zgoraj omenjene pobude odločili, da situacijo preučimo z vidika nekaterih  pomembnih vprašanj človekovih pravic in še posebej otrokovih pravic. Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah zavezuje države podpisnice, da bodo z vsemi ustreznimi zakonodajnimi, upravnimi, družbenimi in vzgojnimi ukrepi varovale otroka pred vsemi oblikami telesnega ali duševnega nasilja, poškodb in zlorab, medtem ko je pod skrbništvom staršev, zakonitih zastopnikov ali katerekoli druge osebe, ki skrbi zanj (19. člen KOP).

Ustava Republike Slovenije v 56. členu otrokom zagotavlja posebno varstvo in skrb, v 35. členu pa vsakomur jamči nedotakljivost telesne in duševne celovitosti. Iz navedenih določb nedvoumno izhaja, da so kakršnikoli posegi v telesno integriteto otroka omejeni in opravičljivi le zaradi medicinskih razlogov. Če obstaja zdravstvena indikacija, da je zaradi varovanja zdravja otroka treba opraviti cirkumcizijo, je takšen poseg legalen in legitimen ter so ga starši zaradi odgovornosti za otrokov razvoj dolžni dopustiti oziroma omogočiti. Če starši iz kakršnihkoli razlogov ne bi dopustili medicinsko indiciranega posega, bi pristojni organi lahko ugotavljali morebitno zanemarjanje dolžne skrbi za otroka ter sprejeli potrebne ukrepe, ki jih določa zakon.

Če pa cirkumcizija otroka ni zdravstveno indicirana, temveč je le posledica prepričanja njegovih staršev (verskega ali drugačnega), takšen poseg nima zakonske podlage. Pri tem niti ni bistveno, ali je otrok posegu izrecno nasprotoval. Poseg v telesno integriteto otroka zgolj zaradi želje njegovih zakonitih zastopnikov ali skrbnikov zato pomeni nedopusten poseg v njegovo telo in ima po našem prepričanju tudi znake kaznivega ravnanja.

Zakon o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/08) v 26. členu določa, da pacientu, ki je sposoben odločanja o sebi, brez njegove poprejšnje svobodne in zavestne privolitve ni dovoljeno opraviti medicinskega posega oziroma zdravstvene oskrbe, razen v primerih, ki jih določa zakon. Za otroke zakon o pacientovih pravicah določa, da imajo praviloma po 15. letu sposobnost privolitve, razen če zdravnik glede na njegovo zrelost oceni, da za to ni sposoben. Otrok pred 15. letom starosti pa po zakonu praviloma ni sposoben privolitve, pri čemer lahko zdravnik tudi v teh primerih oceni, da je za to sposoben. Zakon posebej določa, da se otrokovo mnenje glede zdravljenja upošteva v največji možni meri, če je mnenje sposoben izraziti in če razume njegov pomen in posledice.

Ustava staršem priznava pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske vzgoje in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja (tretji odstavek 41. člena ustave). Usmerjanje glede verske vzgoje pa po našem mnenju ne vključuje tudi pravice staršev, da se zgolj zaradi verskega prepričanja odločijo za poseg v otrokovo telo. Menimo torej, da cirkumcizija iz razlogov, ki niso medicinski,  ni dopustna in predstavlja protipraven poseg v otrokovo telo ter s tem krši njegove pravice.

Nesporno so za razvoj in zdravje otrok odgovorni predvsem njihovi starši, vendar pa morajo tudi oni v vseh primerih upoštevati otrokovo korist kot vodilo pri odločanju. Prav tako so pri odločanju njihove pravice omejene s pravicami drugih, v konkretnem primeru torej njihovih otrok, saj otrokove pravice niso podrejene pravicam staršev. Pravica do verske svobode ne more upravičevati posega v pravico do telesne integritete drugega, zato menimo, da je cirkumcizija iz nemedicinskih razlogov dopustna le z otrokovim soglasjem, ob pogojih, ki jih določa zakon o pacientovih pravicah, torej praviloma po 15. letu otrokove starosti. (11.0-66/2010)