Pobudnik je Varuha človekovih pravic RS (Varuh) seznanil, da je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani (sodišče) o njegovem ugovoru zoper obtožnico odločil dvakrat. Tako je s sklepom opr. št. II Ks 23283/2013 z dne 23. 9. 2013 obtožnico Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani opr. št. Kt (1) 1802/2013 z dne 6. 5. 2013, ki je pobudniku očitala, da je krivo pričal, senat zavrgel. Nato pa je s sklepom opr. št. II Ks 23283/2013 z dne 24. 9. 2013 senat odločil, da se isti ugovor zoper isto obtožnico zavrne kot neutemeljen. Oba sklepa sta bila pobudniku vročena, drugi skupaj z dopisom sodišča, da naj pobudnik sklep z dne 23. 9. 2013 vzame kot brezpredmeten, saj mu je bil »pomotoma vročen napačen, neobstoječ sklep«.
Na podlagi pojasnil, ki jih je posredovalo sodišče Varuhu na njegovo zahtevo, je bilo mogoče razbrati, da je senat tega sodišča prvič odločal o ugovoru pobudnika zoper neposredno obtožnico na seji 16. 9. 2013. Po posvetovanju in glasovanju je sprejel sklep, da se obtožnica Okrožnega tožilstva v Ljubljani zavrže. Ob pripravi pisne odločbe pa je sodišče ugotovilo, da ta odločitev senata glede na določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ni pravilna. Ker pisno izdelana odločba še ni bila odpremljena, je sodišče o sprejeti odločitvi (lahko) ponovno glasovalo. Tako je na seji senata 24. 9. 2013 (po t.i. revotaciji) senat sprejel sklep, da se ugovor zoper obtožnico zavrne kot neutemeljen. Sodišče je šele po prejemu pritožbe državnega tožilca zoper sklep senata opr. št. II Ks 23283/2013 z dne 23. 9. 2013 ugotovilo, da je strokovni sodelavec prvotni sklep senata, ki ga je označil z opr. št. II Ks 23283/2013, pustil v svoji elektronski delovni mapi, enako kot drugi (revotiran) sklep, ki ga je (napačno) označil z opr. št. II K 23283/2013. Zapisnikarica, ki je odločbo odpremljala, je zato odpremila odločitev senata, ki je bila dejansko neobstoječa. Predsednica razpravljajočega senata v predmetni kazenski zadevi je nato ugotovila, da je bil strankam očitno vročen neobstoječ sklep zunajobravnavnega senata, namesto da bi bila odpremljena revotirana odločitev (z dne 24. 9. 2013). Ocenila je, da gre za "očitno napako tukajšnjega sodišča", kar je pobudniku sporočila z dopisom, ki mu je priložila ("pravilen") odpravek sklepa z dne 24. 9. 2013 in s pripisom strankam, "naj prejšnji sklep smatrajo kot brezpredmeten". Okrožno državno tožilstvo je nato umaknilo svojo pritožbo, ki jo je že vložilo zoper sklep zunajobravnavnega senata opr. št. II Ks 23283/2013 z dne 23. 9. 2013.
Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani je k tem pojasnilom dodal, da je pri vročanju strankam res prišlo do očitne napake sodišča, o kateri so bile stranke 14. 10. 2013 obveščene in pripisal: "Za napako se strankam opravičujemo". Odgovora na konkretno postavljeno vprašanje Varuha, da pojasni, na kakšni pravni podlagi se lahko zgolj z dopisom strankam, naj že vročeni sklep sodišča štejejo kot brezpredmeten, ta razveljavi in se nato obdolžencu vroči drug sklep sodišča, ki predstavlja diametralno nasprotje prvemu, pa nismo prejeli.
Varuh sicer lahko sprejme pojasnilo sodišča, da je pri odpremi sklepa sodišča v izpostavljenem primeru prišlo do napake. Vendar smo menili, da bi v primeru, ko je bil strankam prvotni sklep senata sodišča že vročen in je bila zoper ta sklep celo že vložena pritožba, sodišče moralo odločiti o vloženi pritožbi, skladno z določbami ZKP. Sodne odločbe, ki je že bila vročena strankam, po presoji Varuha namreč ni mogoče odpraviti zgolj z dopisom strankam, naj jo štejejo kot brezpredmetno in upoštevajo temu dopisu priloženo (novo) sodno odločbo, saj za takšno postopanje sodišča v ZKP ni pravne podlage. To stališče Varuha ustreza tudi ustaljeni sodni praksi, na katero se je sicer sklicevala okrožna sodnica, ki je kot sodnica poročevalka sodelovala pri obravnavanju vloženega ugovora zoper neposredno obtožnico v izpostavljenem primeru: revotacija (ponovno odločanje oziroma glasovanje o že sprejeti odločitvi) je po ustaljeni sodni praksi mogoča le, dokler odločba ni bila javno razglašena, če ni bila razglašena, pa dokler pisno izdelana odločba ni bila opravljena (Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, mag. Štefan Hrovat – točka 2. komentarja k 113. členu ZKP, stran 253). Ne glede na to, da je v samem trenutku ponovnega odločanja senata sodišča o vloženem ugovoru zoper obtožnico v opisanem primeru revotacija sicer lahko bila v skladu z obstoječo sodno prakso (tedaj namreč prvotna odločba še ni bila odpremljena strankam), pa ne gre prezreti dejstva, da je bila strankam nato vročena prvotna ("nerevotirana") odločba. Že vročeno sodno odločbo pa lahko po presoji Varuha nadomesti le in samo sodna odločba izdana v postopku s pravnim sredstvom (v pritožbenem postopku), v nobenem primeru pa ne dopis sodišča s priloženo drugo odločbo istega senata, kot je bilo to v opisanem primeru. Od dneva vročitve sodne odločbe začne teči tudi rok, v katerem se lahko vloži pravno sredstvo oziroma rok, v katerem postane vročena odločba pravnomočna, če pravno sredstvo zoper njo ni vloženo.
Varuh je pobudo tako ocenil kot utemeljeno, in s svojim stališčem seznanil Okrožno in Višje sodišče v Ljubljani, kot tudi Vrhovno sodišče RS. Hkrati smo pobudniku predlagali, da v kazenskem postopku v tej zvezi uporabi vsa pravna sredstva, ki so mu na voljo, saj Varuh ne more vplivati na vsebino konkretne sodne odločitve oziroma jo spremeniti ali odpraviti. 6.3-74/2013