Neurejeno razmerje med Skladom obrtnikov in podjetnikov (SOP) ter državo
Sklad obrtnikov in podjetnikov (SOP) je pokojninska družba, ustanovljena po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) za opravljanje storitev dodatnega pokojninskega zavarovanja. Njegovo delovanje sega v leto 1956, ko je tedaj še kot Sklad za vzajemno pomoč obrtnikov (Sklad) prevzel sistem zavarovanja za svoje člane. Obrtniki in zaposleni v samostojnih poklicih po tedanjih predpisih niso mogli bili vključeni v sistem socialnega zavarovanja, zato so se organizirali sami in ustanovili Sklad, preko katerega so si zagotovili svoje zavarovanje. Ker je sistem zavarovanja Sklada in kasneje SOP temeljil na dokladnem principu, ZPIZ-1 pa je za dodatno pokojninsko zavarovanje uvedel sistem naložbenega principa, se je država zavezala manjkajoča sredstva zagotoviti iz državnega proračuna, saj bi SOP obveznosti do svojih članov ne mogel več izpolnjevati. Način izpolnjevanja obveznosti države do SOP-a določata ZPIZ-1 in Zakon o poračunavanju finančnih obveznosti RS iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZPFOPIZ). Nadzorni organ SOP je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ).

Kljub zakonski ureditvi položaja SOP pa poravnavanje obveznosti države do SOP-a nikoli ni steklo. Od samega začetka obstaja problem neenotne razlage zakonov, zato MDDSZ SOP-u ne nakazuje pripadajočih sredstev, prav tako pa ne potrdi tudi predlaganih pokojninskih načrtov, kar je eden od nadaljnjih pogojev za njegovo delovanje. Ravnanje MDDSZ in njegove sporne odločitve, zaradi katerih je SOP pred sodiščem sprožil postopke tako glede financiranja kot tudi sprejemanja pokojninskih načrtov, razume SOP kot oviranje svojega dela in ogrožanje pravic članov (15.500). Sodišče je zahtevku za izplačilo pripadajočih sredstev ugodilo. Sodba še ni pravnomočna. Odločbe MDDSZ o neodobritvi pokojninskih računov je upravno sodišče odpravilo že štirikrat.
Po tem, ko so bili opravljeni številni pogovori in razčiščevanja glede načina obračuna obveznosti, ki so se končala brez uspeha, saj je MDDSZ izračunu SOP vedno ugovarjalo in ga zavračalo kot neustreznega, obveznosti pa je poravnavalo z več kot enoletno zamudo, vselej pa v višini, kot jo je izračunalo (določilo) samo, se je SOP obrnil na Varuha. MDDSZ je očital kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin SOP-a in njegovih članov. Posledice odločitev MDDSZ se kažejo na izčrpavanju premoženja SOP in zmanjševanju socialne varnosti njegovih članov.

Varuh se je v zadevi obrnil na MDDSZ. Zahtevali smo natančno poročilo o razlogih, zaradi katerih se zakonske obveznosti do SOP ne uredijo. Zanimalo nas je tudi, s kakšnimi ukrepi namerava MDDSZ problem razrešiti.
MDDSZ je svojem odgovoru opozorilo, da problem neurejenega financiranja izhaja iz neenotne razlage pravnih podlag. Ker spor o tem in o pravilni uporabi zakona glede obračuna obveznosti rešuje sodišče, bo treba počakati na odločitev Višjega sodišča.

Glede odobritev pokojninskega načrta SOP ima MDDSZ pomislek zaradi finančnega stanja SOP, ki ne jamči izvajanja nalog dodatnega pokojninskega zavarovanja. Ker je v javnem interesu, da se prepreči morebitno oškodovanje zavarovancev, je odobritev pokojninskega načrta SOP, ki bi začel tržiti in izvajati prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, še preden se uredi vprašanje primanjkljaja, po mnenju MDDSZ neprimerno.

MDDSZ tudi ocenjuje, da je pravno - organizacijska oblika SOP neprimerna, zato so predlagali, da se preoblikuje v vzajemno zavarovalnico. Takšna rešitev je bila predvidena v novem ZPIZ-2, ki pa zaradi referenduma ni bila uveljavljena.
Varuh meni, da je za nadaljnje delovanje SOP bistveno, da se najprej razrešiti vprašanje njegovega statusa. ZPIZ -1 je določil le, da ima SOP status pravne osebe, kar pa je z vidika pravne države bistveno premalo. Za delovanje pravne osebe je namreč poleg tega, da je lahko nosilec pravic in obveznosti v pravnem prometu, bistveno tudi vprašanje, katere dejavnosti lahko v okviru prvega odstavka 74. člena Ustave Republike Slovenije opravlja. Ugotovimo lahko, da je odprto vprašanje statusa SOP želel razrešiti tudi zakonodajalec, saj je v 430. členu ZPIZ-2 predvidel preoblikovanje SOP v družbo za vzajemno zavarovanje, kar bi skladu dalo primeren status glede na dejavnosti, ki jih naj bi opravljal. Ob tem pa je treba kritično oceniti oziroma grajati tako nedorečenost statusa SOP, kot tudi čas od uveljavitve (spornega) statusa do oblikovanja novega zakona, ki naj bi to vprašanje razrešil. Odgovornost za nedorečeno pravno ureditev, kakor tudi za počasno razreševanje ugotovljenih odprtih vprašanj, je vsekakor na MDDSZ.

Tudi Varuh se strinja, da je rešitev vprašanja financiranja SOP bistveno za njegovo nadaljnje delovanje. Ker iz različnih razlag določb ZPIZ-1 in ZPFOPIZ izhajajo stalni spori med MDDSZ in SOP, je treba najprej ugotoviti, ali k različnemu razumevanju določb pripomore samo besedilo zakona, ki je nerazumljivo ali nekonsistentno. Na tej podlagi bi se lahko odločili za predlog obvezne razlage spornih določb, ki jo sprejme zakonodajalec in postanejo del zakonskega besedila z veljavo za nazaj (od uveljavitve dalje). Če pa gre zgolj za različno pravno razlago oziroma razumevanje besedila določb, jim bo njihovo razlago lahko dalo le sodišče z uporabo vseh pravnih metod razlage zakonskega besedila.

Ne glede na to, kako se bo v prihodnosti rešilo vprašanje nadaljnjega delovanja SOP, pa Varuh ne more mimo ugotovitve, da gre v obravnavanem primeru znova za neprimeren način reševanja problema, v katerega je vključena država. Država je sama želela urediti položaj upokojenih zavarovancev SOP in "popraviti krivico" iz preteklosti, zato je sprejela ZPIZ-1 in ZPFOPIZ, ki pa ju sedaj ne izvaja, oziroma ju izvaja na način, s katerim se SOP ne strinja. Namesto, da bi MDDSZ pripravilo zakon, ki ne bi dopuščal nobenega dvoma glede njegove vsebine, se mora s tem vprašanjem ukvarjati sodišče. MDDSZ tudi ne izvršuje pravnomočnih sodnih odločb, kar je nesprejemljivo. Glede na vse navedeno lahko rečemo, da gre za slab način reševanja problema, saj bi se ta, kljub različnemu razumevanju zakona, lahko uredil bodisi z dogovorom, če bi za to obstajala prava volja in namen, bodisi z novo zakonsko ureditvijo.

Obravnava navedenega primera je odprla splošno vprašanje urejanja pravnih razmerij, ki posega v načelo pravne države kot enega ustavnih temeljev. Žal se je tudi v tem primeru izkazalo, da nepremišljene zakonske rešitve povzročijo veliko škodo, ki je ni mogoče oceniti, še zlasti, ker zmanjšujejo zaupanje v pravo. 3.0-17/2011