Na Varuha človekovih pravic RS (v nadaljevanju Varuh) se je obrnila pobudnica, ki je očitala nepravilno ravnanje centra za socialno delo ter državnega pravobranilstva. V zapuščinski obravnavi po njenem pokojnem možu je namreč država preko državnega pravobranilstva prijavila svojo terjatev do njegove zapuščine v višini denarne socialne pomoči, ki jo je prejel v letih pred smrtjo. Očitek centru za socialno delo je bil, da bi moral upravičenca do denarne socialne pomoči v odločbi o njeni dodelitvi opozoriti, da bo moral »po njegovi smrti nekdo državi vrniti prejeto denarno socialno pomoč«.
Varuh meni, da centri za socialno delo ne ravnajo nepravilno, ker v odločbah o socialni pomoči ne opozarjajo posebej na določbe zakona o dedovanju. Določba, po kateri država lahko prijavi svoje terjatve do zapuščine posameznika, ki je na podlagi predpisov dobil socialno pomoč, namreč ne posega v njegov položaj in mu ne določa dodatnih pogojev glede upravičenosti do socialne pomoči.
Odločitev o prijavi zahtevka države do zapuščine ni v pristojnosti centra za socialno delo, saj center tudi ne more odločiti, da bo sredstva socialnih pomoči zahteval nazaj. Odločba centra za socialno delo o dodelitvi pomoči v izreku nima nikakršne določbe o obveznosti vračila iz zapuščine, zato tudi ni mogoče zahtevati, da bi centri na to možnost posebej opozarjali v obrazložitvi odločbe. Obrazložitev namreč pojasnjuje in utemeljuje vsebino odločitve (tako imenovani izrek odločbe), ne more pa opozarjati na vse posledice na drugih področjih. Namen obrazložitve odločbe je namreč v tem, da lahko vsakdo preveri, ali je organ pravilno odločil o zahtevku.
Zakon o dedovanju je bil objavljen v Uradnem listu SRS in velja že od leta 1977. Določbi 128. in 129. člena sta bili sicer leta 2001 spremenjeni, vendar ne vsebinsko. Zato se nihče ne more sklicevati, da za njegove določbe ni vedel (velja načelo, da nepoznavanje prava škoduje). Soglašamo pa, da bi navedene določbe zakona o dedovanju lahko vključili v informativna gradiva o socialnih pomočeh kot dodatno informacijo, na podlagi katere se posameznik lahko tudi odloči, da za pomoč sploh ne bo zaprosil, če meni, da je možnost poplačila države nepoštena ali nepravična.
Naša ocena je, da možnost poplačila izplačanih socialnih pomoči iz zapuščine ni sporna in izhaja iz socialne pravičnosti. Nepravično do drugih socialnih upravičencev bi namreč bilo, če bi država denar vseh davkoplačevalcev v obliki socialnih pomoči dajala posameznikom, ki niso materialno ogroženi oziroma njihovo premoženje, ki je delno tudi rezultat prejemanja socialnih pomoči, prepustila njegovim dedičem, ne da bi se prej poskušala poplačati. Zakon o dedovanju v 129. členu namreč tudi določa, da se država lahko odpove svojemu zahtevku, če so tudi zapustnikovi dediči (žena in otroci) socialno ogroženi oziroma potrebni pomoči.
