20.06.2001
Obisk v Zavodu za prestajanje kazni zapora Koper dne 14.6.2001

Varuh človekovih pravic je dne 14.6.2001 obiskal ZPKZ Koper. Obisk so opravili g. Aleš Butala, namestnik varuha, mag. Bojana Cvahte, svetovalka varuha in g. Ivan Šelih, samostojni svetovalec. Na uvodnem razgovoru sta bila prisotna upravnik zavoda g. Igor Černetič in predstavnik Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij g. Aldo Carli, po ogledu zavoda in razgovorih z obsojenci in priporniki, pa tudi drugi predstavniki osebja zavoda.

Zmogljivost zavoda je 76 zaprtih oseb. Na dan obiska je v zavodu 77 zaprtih oseb, od tega 25 obsojencev, 4 upravno kaznovani, 48 pripornikov. Zmogljivost za obsojence je 32 oseb, za pripornike 36 oseb in za upravno kaznovane 2 osebi. Na oddelku pripora je torej sorazmerno velika prezasedenost (133 % zasedenost).

Začeta novogradnja zavoda bo imela kapaciteto 116 oseb, predvidene so predvsem eno in dvoposteljne sobe. Uprava zatrjuje, da bo novi zavod povsem usklajen z evropskimi standardi. Prenatrpanost in dotrajanost tako samega objekta, v katerem je zavod, kot tudi zavodske opreme in posledično slabih pogojev bivanja zaprtih oseb, zato narekujejo hitro dograditev in usposobitev novega zavoda.

1.
Ob obisku ugotavljamo, da zavod še nima hišnega reda, usklajenega z ZIKS-1, kar bi moralo biti storjeno do 10.5.2001 (264. člen ZIKS-1). Prav tako nima ločenega (posebnega) oddelka za prestajanje zaporne kazni, izrečene v postopku o prekrških (207/1 ZIKS-1). Vzpodbudno pa je, da ima zavod skladno z 53.čl. PIKS polodprti in odprti oddelek organiziran tako, da v njem ni uživalcev drog.

2.
Za razliko od nekaterih drugih zavodov, uprava ZPKZ Koper zatrjuje, je dovolj možnosti za delo tako za obsojence, kot za pripornike, ki želijo delati. Vendar morajo priporniki pri delu dosegati normo. V zavodu velja načelo: "Lenuhom dela ne omogočamo". S takim stališčem se ne moremo povsem strinjati in poudarjamo, da delo ni namenjeno zgolj ekonomskemu vidiku, pač pa služi predvsem kot resocializacijski in časovni vidik zapolnitve življenja zaprtih oseb.

3.
V ločenem vhodnem delu pritličja sta dve sobi za obiske, ena s pregrado, druga brez.

Zavod dovoljuje obiske pripornikov praviloma le 30 minut. To velja tudi za primer obiskov od daleč (primer matere 17-letnega pripornika, ki pride ob 5. uri zjutraj iz Zagreba z vlakom, čaka do 9. ure, da lahko začne obisk s sinom, po pol ure pa je obisk končan). Le izjemoma, za obiske posebej od daleč (z juga Italije) smo ugotovili obisk v trajanju ene ure.

Po 45. členu Pravilnik o izvrševanju pripora (PIP) smejo bližnji sorodniki obiskati pripornika praviloma enkrat tedensko. S hišnim redom pa se lahko določi, da smejo bližnji sorodniki obiskati pripornika tudi pogosteje, največ trikrat na teden. Število pripornikov, ki imajo obiske, je v zavodih praviloma takšno, da več kot en obisk na teden že zaradi prostorske stiske običajno ni mogoč. Ker je večina pripornikov "obsojena" na obiske za stekleno pregrado, je prostorska stiska še večja. Obiski pripornika na podlagi 46. člena PIP ne smejo biti krajši od 30 minut, v praksi pa mnogokrat niso nič daljši.

PIP v 47. členu določa, da se obiski pripornika opravijo v posebnem prostoru zavoda. Prostor za obiske je praviloma pregrajen s stekleno pregrado, ki onemogoča izmenjavo predmetov med pripornikom in obiskovalcem. Z dovoljenjem upravnika zavoda se lahko opravijo obiski tudi brez steklene pregrade.

Drugi odstavek 209. člena ZKP določa, da se smejo zoper pripornika uporabiti samo tiste omejitve, ki so potrebne, da se prepreči beg ali dogovarjanje, ki bi lahko škodovalo uspešni izvedbo postopka. Pripor pomeni poseg države v človekove pravice in svoboščine. Vsako omejevanje pravic in svoboščin pa je treba ozko, restriktivno razlagati. Tako je vprašljiva že sama ureditev pravilnika, ki določa obiske pripornika za stekleno pregrado kot pravilo. V tej zvezi ne gre spregledati zakonskega pooblastila, da sodnik prepove posamezni obisk, če bi zaradi tega lahko nastala škoda za postopek. To po načelu nasprotnega razlogovanja pomeni, da sodnik dovoljuje le tiste obiske, za katere sklepa, da niso škodljivi za postopek. Kljub takšni selekciji pri dovoljevanju obiskov pa PIP kot pravilo določa obiske pripornika za stekleno pregrado.

Interesi reda in varnosti v zavodu seveda lahko utemeljujejo obisk pripornika brez možnosti osebnega stika z obiskovalcem, vendar bi bilo bolj v skladu z načelom ozke razlage omejitev človekovih pravic in svoboščin, če bi bil obisk za stekleno pregrado izjema in ne pravilo. PIP postavlja prav nasprotno ureditev, da se obiski brez steklene pregrade lahko opravijo le z (posebnim) dovoljenjem upravnika zavoda. Tako ne preseneča, da je ogromna večina obiskov pripornikov brez osebnega stika za stekleno pregrado.

Predlagamo diferenciran pristop na področju dovoljevanja obiskov brez steklene pregrade. Tako bi zagotavljali sorazmernost in bi bilo v praksi pri obisku pripornika le toliko omejitev, kolikor je v danih okoliščinah nujno in neizogibno. Ob obisku ZPKZ Koper pa smo žal zaznali nasprotno prakso s težnjo, da se prav vse obiske pripornikov opravi za stekleno pregrado.

Zanimiva je primerjava z ureditvijo obiska obsojenca na prestajanju zaporne kazni. Po 73. členu ZIKS-1 je treba obsojencu omogočiti, da ga lahko najmanj dvakrat tedensko obiščejo ožji družinski člani, rejnik ali skrbnik. Z dovoljenjem upravnika zavoda ga smejo obiskati tudi druge osebe. Obiska ni mogoče omejiti na manj kot eno uro. PIP je s pravilom o obisku enkrat tedensko v trajanju najmanj 30 minut torej manj prijazen kot pa ZIKS-1, ki določa najmanj dva enourna obiska tedensko.

Ocenjujemo, da za strožjo ureditev sprejemanja obiskov pripornika v primerjavi z obsojencem na prestajanju zaporne kazni ni objektivne in razumne utemeljitve. Stiki z zunanjim svetom so za pripornika prav tako pomembni kot za obsojenca. Ker pa je priporniku odvzeta prostost v fazi kazenskega postopka, ko njegova krivda še ni ugotovljena s pravnomočno sodbo in torej velja domneva nedolžnosti, se smejo po drugem odstavku 209. člena ZKP omejitve uporabiti le ob strogem spoštovanju sorazmernosti med uporabljenimi sredstvi in legitimnem ciljem, ki se želi doseči.

Zato smo Ministrstvu za pravosodje že predlagali spremembo določb PIP, ki urejajo sprejemanje obiskov (členi 45 do 47), da se zagotovi pripornikom praviloma več obiskov tedensko, da obisk ne sme biti krajši od ene ure ter, da se obiski brez steklene pregrade določijo kot pravilo.

Glede trajanja obiskov zavodu predlagamo, da so obiski, če je le mogoče daljši kot 30 minut, morda tudi večkrat tedensko. Ob tem poudarjamo pomen stika zaprtih oseb z zunanjim svetom. Ohranitev in vzdrževanje tega stika gotovo pomeni boljše možnosti za resocializacijo in hitrejše vključevanje v življenje po odpustu iz zavoda.

4.
V prvem nadstropju so oddelki za obsojence - zaprti, polodprti in odprti oddelek, soba za razgovore z odvetniki, križni hodnik in odprti prostor za sprehode pripornikov. Sprehajališče za pripornike (ob križnem hodniku) je brez nadstreška, ki bi ščitil pred slabim vremenom ali vročim soncem. Na sprehajališču sta dve klopi z naslonjalom. Pipe s tekočo vodo ali tušem ni, na dvorišču igre z žogo niso dovoljene, verjetno tudi niso mogoče. Možno se je torej sprehajati, pa tudi teči oziroma se razgibavati. V sredini dvorišča je nekaj zelenja.

5.
V prvem nadstropju je tudi trgovina (kantina), kjer zaprte osebe lahko kupijo hrano, cigarete, kozmetiko in druge stvari za osebno rabo.

Glede nakupovanja smo prejeli pritožbe zaradi višjih cen kot v trgovinah zunaj zavoda in neizdajanja računov. Tudi cena pri vseh artiklih ni navedena.

Upravo zavoda smo zato opozorili, da mora biti blago opremljeno s ceno, da mora biti za vsak nakup izdan račun, kot to določajo predpisi za to področje. Predlagali smo, da preveri ali so cene v trgovini res višje, kot zunaj. V zavodu zaprte osebe pač nimajo možnosti izbire trgovca pri katerem kupujejo. Ne bi bilo prav, da bi zavodska trgovina svoj monopolni položaj izrabljala za višje cene. Upravi zavoda predlagamo, da opozori zaprte osebe, da javijo vsak primer, ko bi ne bil izdan račun ali ko bi ne bil artikel označen s ceno. Hkrati naj opozori lastnika trgovine na označevanje cen in izdajanje računov.

Z dopisom nas je uprava zavoda seznanila, da je navedbe preverila in zagotovila, da cene artiklov ne odstopajo od zunanjih. Vse zaprte osebe je tudi pozvala, da o morebitnih nepravilnostih v trgovini takoj opozorijo delavce zavoda.

6.
Na zaprtem oddelku zavoda so štiri sobe (dve s tremi posteljami in dve s štirimi posteljami). Postelj je na oddelku več, kot je zmogljivost - do osem obsojencev. Stanje je skoraj enako kot je opisano pod točko 7. poročila o obisku iz leta 1999. Sobe obsojencev so vlažne in temačne. Še vedno se pojavljajo tudi ščurki. Obsojenci so ponoči (praviloma od 23. do 6. ure) zaklenjeni v celicah in ne morejo do stranišča na oddelku. Zatrjujejo, da uporabljajo stranišča - počepnike v sobah, ki je v vsaki celici in je zamašen s plastično steklenico, kar naj bi preprečevalo širjenje smradu.

7.
Polodprti oddelek je najbolj zaseden. Na oddelku je pet sob s po štirimi posteljami, ob obisku je bilo nastanjenih 17 obsojencev. Imajo čajno kuhinjo s televizorjem, kjer lahko kadijo, pa tudi dnevni prostor, kjer ne kadijo. V sobah 29 in 31 je število stolov manjše od števila postelj, so pa lahko čez dan v čajni kuhinji ali v dnevnem prostoru. Po mnenju osebja glede stolov ni problemov, saj podnevi v posamezni sobi nikoli niso vsi hkrati prisotni (npr. zaradi dela). V večji kopalnici polodprtega oddelka sta dve stranišči - počepnika z lesenimi vrati zanemarjenega izgleda, nasproti je prostor za tuširanje brez zavese, po tleh kopalnice je bila ob ogledu voda.

8.
Odprti oddelek obsega tri sobe: ena s petimi, ena s štirimi in ena z eno posteljo. Ob obisku je bilo na oddelku pet obsojencev. Ti obsojenci so bolj urejeni, tu so zaprte tudi osebe, ki so iz malomarnosti storile katero od kaznivih dejanj zoper varnost javnega prometa. Imajo dnevno sobo in čajno kuhinjo. V kopalnici sta dva tuša, en WC in bide.

9.
Uprava zavoda zagotavlja, da je obsojencem vseh treh oddelkov omogočeno vsakodnevno tuširanje. Poleg možnosti tuširanja na oddelkih je ob stopnišču iz prvega v drugo nadstropje kopalnica s šest tuši, po tri na vsaki strani, brez zaves na sprednji strani, kar ne omogoča prave zasebnosti. Vzdrževanju - čiščenju kopalnice bi bilo moč dati večji pomen, saj opazimo madeže (umazanija?) rjave barve pod vsakim tušem. V tej kopalnici se tuširajo tudi priporniki.

10.
V drugem nadstropju zavoda se nahajajo prostori pripora, ženski oddelek, ambulanta (tudi zobna), soba za osamitev in bolniška soba z dvema posteljama.

11.
Ženski oddelek v drugem nadstropju obsega dve sobi: ena soba z dvema posteljama in ena soba s sedmimi posteljami, uradna zmogljivost je sedem zaprtih oseb. Oddelek zavoda, ki je namenjen zaprtim osebam ženskega spola, ne zagotavlja ločevanja pripornic, obsojenk in upravno kaznovanih - člen 212/1 in 2 ZKP in 207/1 ZIKS-1. Imajo dva skupna prostora, vendar le eno kopalnico, s straniščno školjko, bidejem in tuš kabino. V večji spalnici se občasno pojavijo miši, tako tudi dan pred našim obiskom. To povzroča strah in nelagodje. Zdi se, da deratizacija in drugi ukrepi niso dovolj pogosti in učinkoviti.

Opazili smo, da na ženskem oddelku, za razliko od drugih, ni hladilnika. Predpisi ne določajo, da bi bil v prostorih za prestajanje kazni zapora oziroma v priporu kot oprema nameščen tudi hladilnik. Hkrati pa je hladilnik naprava, ki je praktično obvezna sestavina vsakega gospodinjstva. Gre za dobrino, brez katere si skoraj že ne predstavljamo življenja. Zlasti v poletnih mesecih se poudarjeno pokažejo prednosti hlajenja hrane in pijače. Ob odvzemu prostosti ni razloga za ukrepe, ki dodatno otežujejo položaj zaprtih oseb. Zato pozdravljamo odločitev zavoda, da je praktično na vseh oddelkih nameščen hladilnik. Izjema v času našega obiska je bil ženski oddelek. Niso nam znani razlogi za takšno "diskriminacijo", saj bi pričakovali, da obsojenke in pripornice že po naravi stvari še posebej pogrešajo hladilnik. Ženski oddelki so praviloma najbolj urejeni oddelki zavodov za prestajanje kazni. Tako tudi iz tega razloga verjetno ni ovir za namestitev hladilnika tudi na ženski oddelek koperskega zapora. Zato priporočamo, da se hladilnik namesti tudi na tem oddelku, kar bi prispevalo k enakemu obravnavanju zaprtih oseb ne glede na spol.

12.
V oddelku pripora je 15 sob, od tega pet "delovnih sob", v katerih so nastanjeni priporniki, ki delajo. Delovne sobe imajo eno ali obe okni brez goste kovinske mreže. V ostalih sobah s kovinsko mrežo na oknih je dnevna svetloba slaba, tudi velikost oken je po celicah različna, enako tudi število (eno ali dve) oken. Glede na to so nekatere celice še temnejše in omogočajo še manj zračnosti in prezračevanja z dostopom svežega zraka. Priporniki so potožili na zelo slabe razmere zlasti v popoldanskem času, ko se sonce upre v okna in je vročina in zatohlost lahko neznosna. Ker kadijo po večini sob, je stanje še slabše. Odprtina velika cca 20 cm2 nad vrati v celico, ki omogoča prezračevanje iz hodnika, je lahko komaj zaznavno blažilo za vročino in slabo prezračevanje v posledici ovir, ki jih predstavljajo kovinske mreže, nameščene ob oknih. Pripornikom je omogočeno tuširanje zgolj dvakrat tedensko, kar je zlasti v poletnih mesecih vsaj neprijetno. Tistim, ki delajo je tuširanje omogočeno vsak dan.

Ob pregledu naključno izbranih sob ugotavljamo, da so sobe večinoma premajhne glede na število pripornikov. Naše stališče ponazarjamo z opisom sobe št. 64 - soba s štirimi posteljami, velikost cca 12 m2 (3 m2 na osebo pomeni prevelik odstop od normativov, predvidenih za novogradnjo), že na videz utesnjena. V njej je za vse pripornike ena sama premajhna stenska omara, ki jo priporniki uporabljajo za shranjevanje hrane. Obešalnikov ni. Pripornik ima npr. sodne spise - listine spravljene kar pod žimnico v postelji. Čevlje imajo zložene pod posteljami, oblačila in druge osebne predmete pa po kartonih pod posteljami in v vogalih sobe. V sobi le trije stoli, čeprav so priprte štiri osebe.

V ločenem sanitarnem prostoru je razmajana školjka in splakovalnik, zračnik v stropu očitno hudo zamaka, saj je v okolici močna sled zamakanja. Priporniki so povedali, da kljub opozorilom do popravila in vzdrževanja ne pride.

Bolniška soba (62) je zasedena z zaprto osebo, ki ni bolnik. Tudi to kaže na prostorsko stisko. Ob tem prosimo zavod za potrditev, da se v primeru, ko nekdo zboli, bolniško sobo takoj izprazni in vanjo namesti bolno osebo.

Soba za pomiritev (medicinka) nima klicnega zvonca. Oseba v tej sobi s klicanjem pokliče osebje zavoda. Taka rešitev ni najboljša in predlagamo namestitev klicnega zvonca ali drugo ustrezno rešitev, ki bo osebi zaprti v tej sobi omogočila učinkovito opozoriti delavce zavoda, da potrebuje pomoč.

V celicah za pripornike so televizorji. Ker so celice majhne, nekateri priporniki lahko iz postelje (leže) gledajo televizijo, drugi to ne morejo, saj iz svojih postelj televizije ne vidijo. Morda bi kazalo proučiti možnosti za odpravo teh razlik (morda ob menjavi pripornikov).

Luč se ugasne s hodnika ob 21. uri zvečer. Ob soglasju pripornikov v posamezni sobi bi bil možen dogovor, da bi se luč vsaj poleti ugašala ob 22. uri, že zaradi kasnejšega nastopa noči.

Kljub temu, da se pripravlja nova lokacija zavoda predlagamo, da se odpravi najnujnejše pomanjkljivosti in sicer - zagotovi popravila za odpravo zamakanja v posameznih sobah, skuša zmanjševati prostorsko s stisko tudi s tem, da se v sobi, ki ni povsem zasedena, odstranjuje odvečne postelje in pograde, da se razporedi število stolov v posameznih sobah tako, da bo imela stol vsaka zaprta oseba, da se sproti odpravi poškodbe inventarja tako v oddelku pripora, kot v ostalih oddelkih, da se poišče možnosti za bolj učinkovito prezračevanje sob, popravi razmajane aparate za fitnes (njihovo razmajanost zatrjujejo zaprte osebe) in se ponovno opravi deratizacijo, oziroma uporabi druge učinkovite ukrepe za odpravo miši, ščurkov itd.

Hkrati predlagamo, da se odpravijo tudi nepravilnosti glede vzdrževanja, naštete v prejšnjih točkah poročila.

13.
Priporniki, ki ne delajo, lahko dvakrat tedensko gibanje ne prostem zamenjajo z obiskom sobe za fitnes - dvakrat po eno uro. Tisti, ki delajo pa imajo dodatno ugodnost dvakrat po dve uri obiska v fitnes sobi, poleg sprehoda na prostem. Športno igrišče je namenjeno tudi za nekatere pripornike, ki varnostno niso problematični ter za pripornice, sicer pa za obsojence.

Obravnavali smo pritožbo pripornic, da se že 15 dni sprehajajo vsako jutro od 7.do 9.ure. Zavodu predlagamo, da razporedijo sprehajanje na prostem tako, da ne bo vedno ista skupina "obsojena" na sprehajanje ob neugodni uri. Razmislijo naj o možnosti, da se sprehajanje pripornikov zagotovi vsak dan dvakrat po eno uro v dveh ločenih terminih.

Predlagamo, da poleg gibanja na prostem, ki ga pripornikom zagotavljajo že predpisi, doreče možnost pogostejšega obiska fitnes sobe. S tem se omogoči več gibanja pripornikov izven njihovih sob. Kolikor je torej le mogoče, naj se sprehodi in obisk fitnesa omogočajo kumulativno in ne le alternativno.

14.
Priporniki se pritožujejo, da smejo dobiti paket le enkrat mesečno in to zgolj z obleko in vakumsko pakirano hrano. To je v nasprotju s členom 52 PIP, ki dovoljuje prejem paketa enkrat tedensko (vsebina tudi hrana in drugi predmeti) in 12/1 členom PIP, kjer so navedeni predmeti, ki jih ima pripornik lahko pri sebi. Uprava zavoda takšne navedbe pripornikov pojasnjuje z okoliščino, da imajo priporniki možnost npr. hrano, cigarete in kozmetiko kupovati v zavodski kantini. Ni razumljivo, da pošiljanje kozmetike in cigaret v paketih ni dovoljeno, saj po 213. člena ZKP lahko nekatera kozmetična sredstva spadajo med "stvari za osebno rabo", po členu 12/1 PIP med "toaletne potrebščine", po 29. členu PIP pa v pojem "sredstva za vzdrževanje osebne higiene". Cigarete so posebej navedene v členu 12/1 Pravilnika in jih glede na to, da v kantini ni da vseh vrst cigaret (na primer Ronhill), priporniki želijo dobiti s pošiljkami. Ugotavljamo tudi, da ni evidence, kako pogosto posameznik dobi paket, saj lahko ga dobi po pošti ali ob obisku.

V svojih odločitvah se uprava zavoda sklicuje na določbe hišnega reda, ki ni usklajen z ZIKS-1. Prav tako hišni red ne morebiti v nasprotju z določbami PIP. Takšno stanje kaže na to, da gre očitno za tolmačenje predpisov v škodo pripornikov.

Predlagamo, da se dovoli sprejem paketov, ki bodo lahko vsebovali tudi hrano, cigarete in vsaj za osebno higieno najnujnejšo kozmetiko. Hkrati predlagamo, da se o prejemanju paketov vzpostavi evidenca. Tako bo mogoče preveriti pritožbe pripornikov, da ne smejo dobiti paket vsak teden, kar sicer dovoljuje 52 člen PIP.

15.
Pripornikom, ki so tujci, uprava zavoda ne dovoli uporabe telefona. Glede na to, da po 51. členu Pravilnika dovoli uporabo telefona sodišče, upravnik odloča le o nadzoru nad telefonskimi pogovori, ki so sicer nadzorovani. Člena 51 Pravilnika tudi ni moč razumeti tako, da lahko upravnik s svojo odločitvijo spremeni odločitev sodišča, ki priporniku dovoli uporabo telefona. Pojem nadzora vsebuje le nadzor nad številko, ki se kliče, in morda tudi nadzor nad pogovorom - poslušanje pogovora. Po izjavi upravnika pa pogovori po telefonu niso dovoljeni nobenemu tujcu, tudi Hrvatom, Italijanom in drugim, katerih jezik sicer v zavodu razumejo. S tem ukrepom želijo zagotavljati enakopravnost zaprtih oseb. Takšna enakopravnost je žal v škodo pripornikov in po naši oceni v nasprotju z 213.b/4 členom ZKP in 51. členom Pravilnika.

Okoliščina, da v zavodu ne razumejo jezika tujca, ki želi telefonirati, ne more pomeniti prepovedi telefoniranja, če ima tujec dovoljenje sodišča. Predlagamo, da se takšna praksa v zavodu spremeni in zagotovi vsem pripornikom, torej tudi tujcem enakopravne možnosti telefoniranja skladno z 51. členom Pravilnika. V ZKP in PIP glede telefoniranja pripornikov, ki so državljani RS ali tujci ni razlik.

16.
Pripornica se je pritožila, da ne dobi zdravstvene dokumentacije z ugotovitvami o njenem obisku pri zdravniku specialistu. Zavodska zdravnica ji je diagnozo, zapisano v zdravstveni dokumentaciji, zgolj ustno predstavila. Pripornica želi imeti kopijo te zdravstvene dokumentacije. Opozorili smo, da za pripornico kot bolnico veljajo enake pravice kot za ostale bolnike. Pravica do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo vključuje tudi pravico do prepisovanja oziroma fotokopiranja te dokumentacije. Odklonitev vpogleda v zdravstveno dokumentacijo je dopustno le, če zdravnik oceni, da bi to škodljivo vplivalo na zdravstveno stanje. Predlagali smo, da se prošnji pripornice ugodi, in se ji omogoči dobiti izvod fotokopije zdravstvene dokumentacije, ki jo želi. Hkrati smo predlagali, da se zaprte osebe s to možnostjo seznani, da bi morda pomanjkanje informacij ne bil razlog, da bi zaprta oseba ne imela dostopa do svoje zdravstvene dokumentacije. Iz podatkov, ki nam ji je posredoval zavod je razvidno, da so pobudnico že seznanili s postopkom za pridobitev izvidov specialističnih pregledov.

Številne zaprte osebe so v osebnih pogovorih zatrjevale pomanjkljivo in ne dovolj skrbno zdravniško oskrbo. Ob tem poudarjamo, da standard zdravstvene oskrbe zaprtih oseb ne sme biti nižji od tistega, ki velja za druge bolnike.

Ker gre za zaupno razmerje zdravnik – bolnik in predvsem tudi za spoštovanje pravil stroke, je tovrstne očitke težko preveriti. Število pritožb pa kljub temu daje slutiti, da raven zdravstvene oskrbe ni vedno zadovoljiva. Zdravstvena dejavnost se v zavodu izvaja po splošnih predpisih o zdravstvenem varstvu. Zato bi moralo biti opravljanje zdravstvene dejavnosti pod stalnim nadzorom pristojnih organov Ministrstva za zdravje in Zdravniške zbornice Slovenije. Besede mnogih sogovornikov pa omogočajo zaključek, da tovrstnega nadzora ni tudi v ZPKZ Koper.

17.
Nekatere zaprte osebe so se pritoževale, da ne morejo dobiti oziroma kupiti zdravil, ki jih je sicer zunaj možno dobiti brez recepta v prosti prodaji. Osebje zavoda nam je pojasnilo, da to ne more biti problem, saj tako zdravilo lahko kupi zdravstveni tehnik ali pa se naroči preko ekonoma. Predlagamo, da s temi možnostmi ponovno seznani zaprte osebe. Z dopisom nam uprava zavoda sporočila, da je to že storila.

18.
V pogovoru z upravo zavoda opozorimo na posamezne pritožbe glede zobozdravstvenih storitev (npr. pritožba pripornika, ki mu je zobozdravnica pred mesecem, ko ga je zob bolel, zob le odprla, nadaljnje zdravljenje pa je odklonila, da opravlja zobozdravstveno dejavnost le v "nujnih primerih". Svetovala mu je, da zob izpira, odklonila pa je nadaljnje zdravljenje zoba). Uprava zavoda takšne navedbe zanika in zatrjuje, da zaprtim osebam opravijo vse zobozdravstvene storitve, do katerih so upravičene. Ob tem smo se z upravo zavoda dogovorili, da v tej zvezi pripravi pojasnilo o obsegu zobozdravstvenih storitev, do katerih je upravičen pripornik.

Uprava zavoda je navedbe pripornika že preverila in nam pisno pojasnila, da je v konkretnem primeru šlo za vnetni proces zoba, ob katerem zdravljenje zahteva zgoraj navedene postopke, s čemer je seznanila tudi pripornika.

19. Varuh človekovih pravic ob svojem obisku ugotavlja, da so zaprte osebe zadovoljne z odnosom, ki ga ima do njih zavodsko osebje. Odnos je dober in korekten, kljub temu da osebje zavoda pa ob koncu razgovora izpostavi svojo preobremenjenost in delo preko polnega delovnega časa. Poudariti moramo, da preobremenjenost zaposlenih ne sme iti na račun pravic zaprtih oseb in zato ne sme prihajati do kršitev hišnega reda ali drugih predpisov, ki urejajo pravice zaprtih oseb. 2.2 - 49 / 2001