Pri dosedanjem delu Varuha človekovih pravic smo se večkrat srečali s problematiko predpisov in drugih aktov, ki so bili ali - pogosteje - naj bi bili izdani za izvajanje posameznih zakonov (podzakonski akti). Ugotovitve, stališča in opozorila varuha v zvezi s tem smo opisali v letnih poročilih, ki jih varuh v skladu s 43. členom Zakona o varuhu človekovih pravic (ZVarCP) predloži Državnemu zboru. Pregled za leta 1995 - 2000 je v prilogi tega dopisa. Iz pregleda so razvidne številne pomanjkljivosti glede določanja, izdajanja in vsebine podzakonskih aktov, pa tudi, kako te pomanjkljivosti lahko v nekaterih primerih vplivajo na uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Na podlagi dela v letu 2001 dodajamo tri primere te problematike.

1) Zakon o brezplačni pravni pomoči je bil objavljen 13/6-2001 (Ur. list RS, št. 48/2001), veljati pa je začel devetdeseti dan po objavi, to je 11/9-2001. Več naših pobudnikov je nestrpno čakalo na uveljavitev zakona, ki jim bo omogočil uresničitev pravice do sodnega varstva. Ker pa izvajanje zakona ni mogoče brez podzakonskih aktov, ki jih sam predvideva (zlasti glede obrazca prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči in obrazca napotnice), smo se 6/9-2001 obrnili na Ministrstvo za pravosodje s predlogom, da čimprej izdajo predvidene podzakonske akte in s tem omogočijo začetek uveljavljanja pravice do brezplačne pravne pomoči kot pomembne pridobitve pravne države. Poudarili smo, da se zavedamo, da rok za izdajo podzakonskih aktov poteče šele tri mesece po uveljavitvi zakona, da pa je devetdeset dni od objave do uveljavitve zakona omogočalo dovolj časa za ustrezno strokovno pripravo podzakonskih aktov.

Ministrstvo nam je sporočilo, da so podzakonski akti že pripravljeni in bodo takoj objavljeni. To se je res zgodilo še v mesecu, v katerem je začel veljati zakon.

2) Po tretjem odstavku 143. člena novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju minister, pristojen za delo, po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravstvo, določi vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine, in odstotke teh okvar. Naš pobudnik navaja, da zaradi tega, ker podzakonskega akta še ni, ne more uveljaviti pravice do invalidnine. Uporablja se še vedno "zvezni" seznam telesnih okvar iz leta 1983, ki pa ne pozna nekaterih okvar kot posledice bolezni, ki so že vrsto let podlaga za invalidsko upokojitev.

V stikih z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve smo dobili potrditev naših ugotovitev, da je enako določbo vseboval tudi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992. Ker tudi na tej podlagi podzakonski akt ni bil izdan, se v skladu s prehodnimi določbami obeh zakonov ves čas uporablja Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. list SFRJ, št. 38/83 in 66/89). To bo trajalo do izdaje novega podzakonskega akta, ki so ga na ministrstvu po zagotovilu v dopisu z dne 13.7.2001 že (!) pripravili in tudi poslali Ministrstvu za zdravje, ki mora k seznamu dati soglasje (prav: mnenje).

Na primeru drugega pobudnika smo ugotovili, da je enak položaj glede seznama poklicnih bolezni. Po drugem odstavku 65. člena novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju minister, pristojen za delo, v sodelovanju z ministrom, pristojnim za zdravstvo, določi poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni, in pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni. Ker tudi ta seznam ni bil določen ne na podlagi prejšnjega, ne na podlagi novega zakona, se uporablja Samoupravni sporazum o seznamu poklicnih bolezni z enako spoštljivo starostjo kot spredaj navedeni. Zaradi tega med drugim ni razčiščeno vprašanje, ali je borelija za določene poklice poklicna bolezen.

Na vprašanje o razlogih za tako stanje in o tem, kdaj bo akt izdan, še nismo dobili odgovora. Akt o telesnih okvarah pa tudi pol leta po zagotovilu ministrstva, da je že pripravljen, še ni zagledal belega dne.

3) Na varuha se je obrnila skupina obsojencev, ki prestajajo kazen zapora, ker jim ni bil izplačan regres za letni dopust po uveljavitvi novega Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), ki je začel veljati 9/4-2000 (Ur. list RS, št. 22/2000). Po poizvedbah smo od Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij 22/10-2001 dobili pojasnilo, da na podlagi 45. člena novega zakona obsojencu, ki izpolnjuje zakonske pogoje, pripada pravica do regresa, vendar je višino regresa in način izplačevanja treba urediti z ustreznim podzakonskim aktom, za kar je podlaga v 54. členu zakona. Uprava je pripravila delovni osnutek pravilnika o količnikih za določitev osnovne plače, o kriterijih in merilih za ocenjevanje uspešnosti in rezultatov dela obsojencev ter o nagradah mladoletnikov, ki med drugim ureja tudi pravico do regresa za letni dopust. Ministrstvo za pravosodje je osnutek pravilnika poslalo v obravnavo Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, ki je pristojno, da da k njemu soglasje. Dokončno besedilo pravilnika še ni določeno. Zaradi tega po uveljavitvi ZIKS-1 regres ni bil izplačan še nobenemu obsojencu. Zavodi za prestajanje kazni zapora bodo po uveljavitvi pravilnika začeli izplačevati regres obsojencem, ki zanj izpolnjujejo pogoje.

Po 262. členu ZIKS-1 bi morali pristojni ministri izdati predpise na njegovi podlagi najkasneje v enem letu, to je do 9/4-2001. Zakon je do izdaje ustreznih podzakonskih predpisov, toda najdalj za eno leto, pustil v veljavi nekatere dotedanje, med drugim tudi pravilnik o načinu in odmerjanju plačila za delo obsojencev in o nagradah za delo mladoletnikov v prevzgojnem domu iz leta 1979. Zaradi tega, ker ni bil do roka izdan ustrezni podzakonski akt, se ne uresničuje pravica, ki jo (formalno) veljavni zakon priznava. Ni jasno, ali se bo po uveljavitvi pravilnika regres izplačal za nazaj, kako bo z obrestmi itn. Položaj ne bi bil nič drugačen, tudi če ne bi prenehal veljati dosedanji pravilnik - ta regresa ni urejal, ker ga prejšnji ZIKS ni priznaval. Kljub temu pa je ponesrečena ureditev, da stari podzakonski akti prenehajo veljati ob izteku roka za izdajo novih, ker po sedanji praksi takrat novih podzakonskih aktov (pre)pogosto še ni.

Zadnji primer, za katerega sploh ne mislimo, da po svoji "teži" predstavlja kaj posebnega, nam je bil kljub temu za spodbudo in izhodišče, da poskusimo naša spoznanja glede problematike podzakonskih aktov posplošiti. Naš namen je, da bi nekoliko zloščili kamenček v mozaiku, ki sestavlja "dobro upravljanje" države (3. člen ZVarCP) in na ta način vplivali na izboljšanje stanja na področju, kjer neposredno ali posredno prihaja do posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine; pri tem se zavedamo, da je naš vpogled v to problematiko omejen, deloma pa tudi specifičen, tako da prikaz ne bo mogel biti popoln.