Temeljna odločba, ki je potrdila nov položaj bivših imetnikov stanovanjske pravice, je bila odločba št. U-I-95/91, ki jo je Ustavno sodišče sprejelo na seji 14.5.1992. Ustavno sodišče je ugotovilo, da določbe 117., 119., 120., 121., 124., 125., 126. in 130. člena Stanovanjskega zakona niso v neskladju z ustavo, in sklenilo, da ne bo začelo postopka za oceno ustavnosti 154. in drugega odstavka 113. člena SZ.

Ustavno sodišče je kot nosilni argument navedlo, da so bili stanovanjski prispevki, ki so se zbirali v preteklosti za reševanje stanovanjskih potreb iz dohodka in osebnih dohodkov, zbirali in uporabljali po načelu solidarnosti in jih ni mogoče obravnavati kot kapitalske vložke, na podlagi katerih bi vsi nekdanji ISP lahko uveljavljali pravico do odkupa stanovanj pod ugodnimi pogoji. V obrazložitvi je US navedlo, da ni mogoče pritrditi stališču, da gre za diskriminacijo stanovalcev v nacionaliziranih in zaplenjenih stanovanjih, ki stanovanja ne morejo odkupiti. Kadar sta v koliziji dve pravici, v tem primeru pravica do odkupa in lastninska pravica, se v pravu uveljavi pravilo, da ima prednost močnejša, to je lastninska pravica, se je odločila večina ustavnih sodnikov. V obrazložitvi te odločbe je ustavno sodišče navedlo, da nima pristojnosti odločanja o primernosti zakonskih rešitev. Zakone lahko presoja le z vidika skladnosti z ustavo, zato se ne more spuščati v obravnavanje primernosti cen in plačilnih pogojev.

Skupaj s to odločbo je bilo v Uradnem listu št. 34 z dne 10.7.1992 objavljeno tudi ločeno mnenje sodnika Matevža Krivica, ki se z odločitvijo večine ustavnih sodnikov ni strinjal. V ločenem mnenju je med drugim navedel, da rešitve v stanovanjskem zakonu ne zagotavljajo enakosti pred zakonom, tako za vse imetnike stanovanjske pravice kot tudi za vse upravičence do denacionalizacije. Argumentiral je tudi, da ne gre za kolizijo dveh pravic, pravico upravičenca do denacionalizacije in pravico najemnika do odkupa, saj nobena od teh ni lastninska, temveč za tehtanje dveh nasprotujočih si interesov, ki bi ga moral opraviti zakonodajalec. Po njegovem mnenju bi moral pri tem tehtanju glede na načela pravne in socialne narave prevladati interes imetnika stanovanjske pravice. Če pa bi prevladal interes bivšega lastnika do vrnitve stanovanja, bi moral zakon na drug način zagotoviti enakost vseh imetnikov stanovanjske pravice. Meni, da je z določbami 125. člena SZ enakost očitno bila prekršena.

Zakonodajalec je poskušal nekoliko popraviti položaj bivših imetnikov stanovanjske pravice v denacionaliziranih stanovanjih s spremembami in dopolnitvami SZ, ki jih je sprejel državni zbor dne 6.4.1994 (Ur. list RS, št. 21/94). S šestim členom sprememb je bilo določeno, da se takim najemnikom lahko stanovanje odpove le iz krivdnih razlogov oziroma razlogov, navedenih v 53. členu SZ. Zakon je tudi določil z novo določbo 155. a člena, da ima prejšnji imetnik stanovanjske pravice pravico zahtevati od lastnika denarno povračilo neamortiziranega dela lastnih vlaganj v prenovo in izboljšave stanovanja in stanovanjskega objekta po vrednosti na dan izselitve.

Glavna sprememba je bil novi 125. člen SZ, ki je v osnovi opredelil tri modele nadomestnega reševanja statusa nekdanjih imetnikov stanovanjske pravice v denacionaliziranih stanovanjih. Po prvem modelu bi lastnik pristal na prodajo stanovanja najemniku pod ugodnimi pogoji in pridobil razliko do polne cene stanovanja v obveznicah in lastniških vrednostnih papirjih. Po drugem modelu, če lastnik ne pristane na prodajo, si prejšnji ISP sam pridobi stanovanje, lastnik pa mu mora izplačati odpravnino, če tega ne stori, pa zavezanec za denacionalizacijo oziroma občina dobi pravico do vselitve novega najemnika. Po tretjem modelu pa je imel prejšnji ISP pravico zahtevati seznam vseh razpoložljivih zasedenih in nezasedenih stanovanj v lasti občine, ki jih mora ponuditi v odkup. Zakon vsebuje še nekaj podrobnejših določb o načinu uresničevanja vsakega od teh treh osnovnih modelov.

Nobeden od navedenih modelov v praksi v celoti ni zaživel in dejansko ne izenačuje položaja najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih z drugimi nekdanjimi imetniki stanovanjske pravice, kar podrobneje navajamo v nadaljevanju tega poročila.

Ustavno sodišče je kmalu poseglo tudi v leta 1994 sprejete spremembe SZ. Z odločbo U-I-119/94 z dne 21.3.1995 je bil med drugimi spremembami razveljavljen peti odstavek 54. člena, tako da je tudi najemniku v denacionaliziranem stanovanju mogoče odpovedati stanovanje s tem, da mu lastnik priskrbi drugo primerno stanovanje. Po mnenju ustavnega sodišča je zakonodajalec s to določbo ustvaril razliko med najemniki in neupravičeno privilegiral najemnike v denacionaliziranih stanovanjih.

Ustavno sodišče je razveljavilo tudi del besedila četrtega odstavka 125. člena SZ tako, da občina nima več pravice vseliti drugega najemnika, če lastnik ne izplača odpravnine najemniku, ki je stanovanje izpraznil. S tem je bila odpravljena spodbuda, da bi lastniki pristali na prodajo stanovanj v skladu z drugim modelom.

Ustavno sodišče je tudi odločilo, da je v neskladju z ustavo, če zakon v temelju ne uredi metodologije za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih. Državni zbor bi moral to neskladje odpraviti v enem letu od odprave odločbe ustavnega sodišča. Ker državni zbor tega ni storil, je z odločbo U-I-190/95, sprejeto 17. decembra 1998 (Ur. list RS, št. 4/98), razveljavilo Pravilnik o metodologiji za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih.

V začetku leta 2000 je ustavno sodišče z odločbo št. U-I-268/96 med drugim v celoti razveljavilo tretji model z možnostjo ugodnega odkupa drugega občinskega zasedenega ali nezasedenega stanovanja.

S spremembami in dopolnitvami Zakona o denacionalizaciji (ZDen-B, Ur. list RS, št. 65/98) so stranke v postopku denacionalizacije tudi pravne ali fizične osebe, ki so do uveljavitve tega zakona vlagale v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njihovih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj. To velja tudi za najemnike stanovanj - nekdanje ISP.

Z odločbo na podlagi ustavne pritožbe št. Up-237/97 je ustavno sodišče potrdilo dosedanjo prakso, da nekdanjim ISP ni mogoče priznati položaja stranke v denacionalizacijskem postopku in tudi ne pravnega interesa za vložitev predlogov za obnovo denacionalizacijskega postopka. Takšen najemnik ima pravico uveljavljati položaj stranke le takrat, ko dokaže, da je bil tudi sam investitor.