V skladu z določbami novega stanovanjskega zakona (SZ) je imela v letu 1991 večina nekdanjih imetnikov stanovanjske pravice (ISP) možnost odkupiti nekdanja družbena stanovanja pod zelo ugodnimi pogoji. Te možnosti pa niso imeli nekdanji ISP v objektih, ki so predmet denacionalizacije. Za to razlikovanje med nekdanjimi ISP ustavno sodišče ni ugotovilo, da je v nasprotju z ustavo. Takšen položaj pa povzroča nesporazume med najemniki, nekdanjimi ISP in novimi lastniki, saj prvi želijo izenačiti svoj položaj z drugimi nekdanjimi ISP, novi lastniki, ki so stanovanja dobili vrnjena z denacionalizacijo, pa želijo z vrnjenimi stanovanji prosto razpolagati. Varuh človekovih pravic je vsa leta od ustanovitve obravnaval veliko pobud najemnikov, ki s sedanjim stanjem, ki povzroča negotovost njihovega stanovanjskega statusa in spore z novimi lastniki, niso zadovoljni. O tem je poročal v letnih poročilih, vendar so njegova opozorila in predlogi, kot tudi predlogi drugih državnih organov in združenja najemnikov, ostali neuresničeni, problemi najemnikov pa ostajajo bolj ali manj nespremenjeni.

Tako država, ki je takšno stanje povzročila oziroma v njenem imenu predvsem vlada in ministrstvo za okolje in prostor, v desetletju od nastanka tega problema nista našla zadovoljivih rešitev za stalni konflikt intersov in odnosov med najemniki in lastniki denacionaliziranih stanovanj, ki je po našem mnenju in po mnenju mnogih nastal z ne dovolj domišljenimi zakonskimi rešitvami v letu 1991. Zato se je varuh odločil, da bo o tej problematiki pripravil posebno poročilo na podlagi lastne pobude in pobude združenja najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih in številnih posameznikov. To posebno poročilo naj spodbudi razpravo, predvsem pa iskanje poti za rešitev tega problema.