Nov zakon o izvrševanju kazenskih sankcij še ni sprejet

Rdeča nit opozoril Varuha človekovih pravic je, da je treba čim prej sprejetinovi zakon o izvrševanju kazenskih sankcij. Gre za zakon, ki najobsojencu zagotovi spoštovanje človekovih pravic in temeljnihsvoboščin. Pomemben je predvsem s stališča posameznika, saj ga v časuizrečene kazni odvzema prostosti oziroma izvajanja kazenske sankcijevaruje v razmerju do države kot močnejše strani. Pravna ureditevprestajanja zaporne kazni in sploh izvrševanja kazenskih sankcij kažena stopnjo demokratičnosti in vladavine prava. Žal je minilo preveččasa med pripravo osnutka leta 1996 in predložitvijo predloga zakona oizvrševanju kazenskih sankcij v sprejem državnemu zboru januarja 1999.Prav bi bilo, da državni zbor ta zakon, ki mora imeti natančno določenapravila in standarde za ravnanje z obsojenci, čimprej sprejme ter takozagotovi bolj jasna “pravila igre” za to področje.

Izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja narkomanov

Namen varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja narkomanov jeodpraviti odvisnost storilca kaznivega dejanja od mamil in njihovostalno uživanje. Tako naj bi odstranili okoliščine, ki bi lahkovplivale, da bi storilec zaradi odvisnosti od mamil ponavljal kaznivadejanja.

Varnostni ukrep obveznega zdravljenja narkomanov se izvršuje v zavoduza izvrševanje kazni ali v zdravstvenem zavodu. Z zaskrbljenostjougotavljamo, da največji slovenski Zavod za prestajanje kazni zaporaDob nima kadrovskih pogojev za zdravljenje oziroma izvrševanjevarnostnega ukrepa obveznega zdravljenja narkomanov. V 162. členu ZIKSje določeno, da se ta varnostni ukrep, izrečen skupaj z zapornokaznijo, izvršuje v zavodu za prestajanje kazni zapora, ki ima pogojeza tako zdravljenje. Ker so v zavodu Dob obsojenci z najdaljšimiprostostnimi kaznimi, bi pričakovali, da bo ta zavod imel pogoje zaizvrševanje varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja narkomanov.

Obravnavali smo več pobud obsojencev z izrečenim varnostnim ukrepomobveznega zdravljenja narkomanov, ki izražajo privolitev oziromasoglasje za takšno zdravljenje. Pri tem velja poudariti, da imazdravljenje mnogo več upanja na uspeh, če bolnik vanj privoli, gasprejema in se torej zdravljenju podvrže prostovoljno. Rezultatbesednega tolmačenja 162. člena ZIKS, da se obsojenca, ki kazni še niprestal, po končanem zdravljenju napoti na prestajanje (preostanka)kazni v zavod za prestajanje kazni zapora po navodilu o razporejanju inpošiljanju obsojencev, omogoča zaključek, da je z izvrševanjemvarnostnega ukrepa obveznega zdravljenja narkomanov treba začeti takoj,ko obsojenec nastopi kazen zapora. Na takšno časovno okoliščinoizvrševanja varnostnega ukrepa kaže tudi njegov namen, ki je vpreprečevanju kaznivih dejanj in v odpravljanju nevarnosti, ki jo jezaradi odvisnosti od mamil pokazal obsojenec s storitvijo kaznivegadejanja. Zato preseneča praksa, po kateri se varnostni ukrep obveznegazdravljenja narkomanov začne izvrševati šele ob koncu prestajanjazaporne kazni.

Že samo dejstvo, da je bil varnostni ukrep obveznega zdravljenjanarkomanu izrečen, govori za njegovo čimprejšnje izvrševanje in to vjavnem interesu, kot tudi v interesu obsojenca, ki je storil kaznivodejanje zaradi odvisnosti od mamil. Zgodnje izvrševanje ukrepaobveznega zdravljenja narkomanov bi zelo verjetno prispevalo tudi kzmanjševanju navzočnosti mamil v zavodih za prestajanje zaporne kazni,kar je prav tako moment, vreden skrbnega upoštevanja.

Predlagamo, da UIKS v povezavi s psihiatričnimi bolnišnicami oziromazdravniki psihiatri zagotovi izvrševanje tega varnostnega ukrepa takojpo obsojenčevemu nastopu zaporne kazni. Tudi zato, ker zdravljenjenarkomanov običajno traja daljši čas: kadar pa je varnostni ukrepobveznega zdravljenja narkomanov izrečen ob kazni zapora, pa smetrajati le, dokler kazen ni prestana (četrti odstavek 66. člena KZ).

Izbris vpisa prepovedi vožnje motornega vozila iz vozniškega dovoljenja

Pobudniku je bil v postopku o prekrških zaradi kršitve predpisa ovarnosti cestnega prometa izrečen varstveni ukrep prepovedi vožnjemotornega vozila po 39. členu zakona o prekrških. Ta varstveni ukrep seizvrši z vpisom v vozniško dovoljenje tako, da dovoljenje za določenovrsto ali kategorijo motornega vozila, za katero je izrečena prepovedvožnje, ne velja v času trajanja izrečenega varstvenega ukrepa. Na enaknačin se izvrši tudi v kazenskem postopku izrečena stranska kazenprepovedi vožnje motornega vozila po 39. členu kazenskega zakonika.

Varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila v postopku o prekrškukot tudi stranska kazen prepoved vožnje motornega vozila v kazenskempostopku, se izrekata za določeno časovno obdobje od enega oziroma trehmesecev do največ enega leta. Kljub časovno omejenemu trajanjuvarstvenega ukrepa oziroma stranske kazni, pa smo v primeru pobudnikaugotovili, da je vpis izrečene prepovedi vožnje motornega vozila vvozniškem dovoljenju trajen in brez časovnih omejitev. Zakon oizvrševanju kazenskih sankcij namreč ne določa izbrisa vpisa izrečeneprepovedi vožnje motornega vozila. Tudi osnutek novega zakona oizvrševanju kazenskih sankcij, ki prav tako določa izvršitev izrečeneprepovedi vožnje motornega vozila z vpisom v vozniško dovoljenje, nivseboval nobenih določil o usodi v vozniško dovoljenje vpisaneprepovedi po izteku njenega trajanja.

V intervenciji smo ministrstvo za pravosodje opozorili na pojemrehabilitacije, ki je uveljavljena v kazenskem pravu s fikcijo oneobsojenosti, po kateri se obsodba pozabi in se obsojenec šteje zaneobsojenega. Z zakonsko rehabilitacijo se obsodba izbriše iz kazenskeevidence in prenehajo vse njene pravne posledice. Po izbrisu obsodbepodatkov o njej ni mogoče sporočiti nikomur. Če velja rehabilitacija zizbrisom obsodbe iz kazenske evidence za storilce kaznivih dejanj gledeglavne kazni, bi morala primerljiva ugodnost veljati tudi za izbrisvpisa prepovedi vožnje motornega vozila iz vozniškega dovoljenja vprimeru stranske kazni oziroma izrečenega varstvenega ukrepa v postopkuo prekršku. Sklepanje iz večjega na manjše (argumentum a maiori adminus) terja, da se odpravijo “posledice obsodbe” tudi v postopku oprekršku oziroma pri izreku stranske kazni, če je odprava posledicobsodbe zagotovljena še v primeru težjih kršitev, ki so sankcionirane zglavno kaznijo v kazenskem postopku.

Ministrstvo za pravosodje je naše mnenje upoštevalo. V soglasju zministrstvom za notranje zadeve je vladi predložilo v postopek predlognovega zakona o izvrševanju kazenskih sankcij z dopolnitvijo v šestemodstavku 123. člena, ki določa, da lahko oseba, ki ji je bila kazenprepovedi vožnje motornega vozila vpisana v vozniško dovoljenje, popreteku izrečene kazni, pri pristojnem organu zahteva izdajo novegavozniškega dovoljenja. Enaka ureditev je predlagana tudi za prepovedvožnje motornega vozila, izrečene v postopku o prekršku.

Božično-novoletni prazniki tudi za pravnomočno obsojenega pripornika?

Pripor sme trajati najkrajši potrebni čas. Dolžnost vseh organov, kisodelujejo v kazenskem postopku je, da postopajo posebno hitro, če jeobdolženec v priporu. Sodba, s katero je bil pobudnik obsojen nazaporno kazen v postopku pod K 188/96, je postala pravnomočna2.12.1997. Spis s pritožbeno odločbo je bil Okrožnemu sodišču v Celjuvrnjen 19.12.1997. Žal pa ga je prvostopni sodnik vzel v delo komaj5.1.1998, ko je izdal končne odredbe, ki šele omogočajo izvršitevsodbe. Sodba je postala izvršljiva 12.1.1998, kar je 41. dan po njenipravnomočnosti. Premestitev obsojenca iz pripora na prestajanje zapornekazni je bila nato odrejena 16.1.1998.

Upoštevaje določilo sedmega odstavka 361. člena ZKP, da sme trajalipripor (le) do pravnomočnosti sodbe, je pripornik utemeljeno grajalpočasnost sodnega poslovanja po pritožbeni odločitvi in zlasti povrnitvi kazenskega spisa Okrožnemu sodišču v Celju. V interesuobsojenca je, da ga sodišče po pravnomočni obsodilni sodbi čimprejpošlje na prestajanje kazni zapora, saj se pripor praviloma izvršuje vprostorih in razmerah, ki so manj ugodne, kot je zapor za obsojence naprestajanju zaporne kazni. Sodišče je zamudo pri vročanju sodbepritožbenega sodišča ter pri izdaji naloga za izvršitev kazni zaporaopravičevalo z intenzivnim delom sodnika na drugi odmevni kazenskizadevi ter z božično-novoletnimi prazniki. Takšni razlogi pa so zaobsojenca seveda slab in nesprejemljiv argument. Zato lahko lepredlagamo, da naj sodišča namenjajo večjo pozornost pravočasniizvršitvi pravnomočne kazenske sodbe, s katero je pripornik obsojen nazaporno kazen.

Najmanj tri ure bivanja na svežem zraku za gojence prevzgojnega doma Radeče

Ob obisku Prevzgojnega doma za mladoletnike v Radečah smo ugotovili, dasta gojencem v času izvrševanja disciplinske kazni namestitve vposebnem prostoru zagotovljeni le dve uri gibanja na svežem zrakudnevno. Enaka ureditev je (v prvih tednih bivanja) veljala tudi zagojence na oddelku intenzivne obravnave.

ZIKS v določbah, ki urejajo izvrševanje vzgojnega ukrepa oddajemladoletnika v prevzgojni dom, izrecno ne določa, koliko časa imajomladoletniki pravico bivati na svežem zraku. Prevzgojnemu domu smopredlagali analogijo s 105. členom ZIKS, po katerem morajo bitiobsojeni mladoletniki v prostem času na svežem zraku najmanj tri ure nadan. Menili smo, da mora biti režim bivanja na svežem zraku za gojenceprevzgojnega doma najmanj tako prijazen, kot je to določeno za obsojenemladoletnike, ki prestajajo mladoletniški zapor. Vzgojni ukrep jenamreč milejša sankcija kot pa mladoletniški pripor. Pri tem smoopozorili tudi na določila konvencije o otrokovih pravicah, da je trebaz vsakim otrokom (to je mladoletnikom), ki mu je bila odvzeta prostost,ravnati na način, ki upošteva potrebe njegove starosti.

Prevzgojni dom, pa tudi UIKS našega predloga sprva nista podprla.Sklicevala sta se na 56. člen ZIKS, ki sicer velja za (polnoletne)obsojence in priznava pravico le do dveh ur prebivanja na svežem zraku.Ker pa 205. člen ZIKS določa, da se 56. člen istega zakona uporabljatudi za mladoletnike v prevzgojnem domu, njihova pravica ni kršena, sajjim je zagotovljeno dveurno prebivanje na svežem zraku.

Opozorili smo, da besedna razlaga drugega odstavka 205. člena ZIKSdovoljuje uporabo 56. člena ZIKS le za “delo in nagrajevanje”, ne patudi za siceršnji položaj mladoletnikov v prevzgojnem domu. Pravicegojencev do bivanja na svežem zraku pa ne gre uvrstiti v pojem “delo innagrajevanje”. To je lepo razvidno tudi iz predloga novega zakona oizvrševanju kazenskih sankcij, ki pravice do prebivanja na prostem nedoloča v členih, ki urejajo delo (in plačilo za delo) obsojenca.Razčlenitev besedila drugega odstavka 205. člena ZIKS in njegovegajezikovnega pomena tako, po našem mnenju, ne omogoča zaključka, da gremladoletniku v prevzgojnem domu pravica do prebivanja na svežem zrakule v obsegu, kot je to določeno v 56. členu istega zakona za obsojenca.

Seveda pa samo dobesedni rezultat razlage ni dovolj. Dobesedno razlagoje treba ovrednotiti v povezavi z namenom predpisa oziroma zakonskenorme. V tej povezavi smo opozorili, da morajo biti otrokove praviceglavno vodilo pri vseh dejavnostih državnih organov v zvezi z otroki.To vodilo ima še posebno težo v primeru mladoletnikov z izrečenimvzgojnim ukrepom oddaje v prevzgojni dom. Prosti čas mora bitiorganiziran tako, da gojenci prebijejo dovolj časa na svežem zraku ssprehodi ter pri športnih in drugih aktivnostih. Zato smo predlagali,da naj prevzgojni dom ne uporablja analogije s 56. členom, pač pa s105. členom ZIKS ter tako gojencem zagotovi, da so na svežem zrakunajmanj tri ure na dan in to tudi v času izvrševanja disciplinske kazninamestitve v posebnem prostoru, kakor tudi ves čas bivanja v oddelkuintenzivne obravnave.

UIKS je nato vendarle sprejela naš predlog in sporočila, da bo v bodočePrevzgojni dom Radeče zagotovil vsem mladoletnikom bivanje na svežemzraku najmanj tri ure na dan. V predlogu novega zakona o izvrševanjukazenskih sankcij pa bo nedvoumno določeno, da imajo mladoletniki vprevzgojnem domu pravico bivati na svežem zraku najmanj tri ure na dan.

Dajanje ugodnosti obsojencu brez upoštevanja njegovega odnosa do žrtve kaznivega dejanja

ZIKS v 70. členu govori o dodeljevanju ugodnosti in določa pogoje zanjihovo pridobitev. Obsojencu se ugodnosti lahko dajejo za dobroobnašanje, prizadevanje in uspehe pri delu ter iz drugih prevzgojnihrazlogov. Zato je v interesu obsojenca, da spoštuje hišni red zavodater, da kaže aktivno prizadevanje in sodelovanje pri izvajanju svojegaindividualnega programa socialne rehabilitacije. S primernim obnašanjemin sodelovanjem z vzgojno službo si obsojenec tako lahko pomembnoolajša prestajanje zaporne kazni. Ugodnosti, kot so prost izhod izzavoda, podaljšani ali nenadzorovani obiski, delna ali popolna izrabaletnega počitka zunaj zavoda, so nedvomno vabljiva nagrada, kiobsojence odvrača od konfliktnih situacij v zavodu.

Žal pa zakon pri določanju kriterijev za dajanje ugodnosti povsemprezre žrtev kaznivega dejanja in oškodovance, katerim je obsojenec sstorjenim kaznivim dejanjem povzročil škodo. Naj v ilustracijo navedemopobudo matere umorjene hčerke. V odškodninski pravdi zoper storilcakaznivega dejanja umora, ji je sodišče prisodilo odškodnino zanepremoženjsko in premoženjsko škodo. Kljub pravnomočni in izvršljivisodni odločbi, pa ji obsojenec na prestajanju zaporne kazni, odškodnineni plačal, niti ni kazal resnih znakov, da namerava to storiti vsaj vdelu, ki bi bil sorazmeren njegovim zmožnostim v času prestajanjazaporne kazni. Pobudnica je celo zatrjevala, da je obsojenec namernoodtujil svoje premoženje, da bi tako onemogočil ali vsaj otežil izvršbopo pravnomočni sodbi, izdani v odškodninskem sporu.

Pobudnica se je na varuha človekovih pravic obrnila, ko je obsojenca pomanj kot četrtini prestane zaporne kazni videla, kako se prevaža zavtomobilom v večjem slovenskem mestu. Kot oškodovanka je le težkorazumela, da mu je že dodeljena zunajzavodska ugodnost prostega izhoda,ko pa vendar obsojenec še ni storil ničesar, da bi vsaj v oblikizadoščenja skušal odpraviti ali omiliti tragične posledice dejanja, kiga je storil.

Varovanje interesa žrtve kaznivega dejanja mora biti ena temeljnihnalog pravnega reda in še posebej kazenskega prava ter v tem okvirutudi prava izvajanja kazenskih sankcij. Kot pomanjklivost štejemo, dazakon o izvrševanju kazenskih sankcij med kriteriji za dajanjeugodnosti ne upošteva tudi odnosa obsojenega storilca kaznivega dejanjado žrtve oziroma oškodovanca. Prepričani smo, da šele pozitiven odnosdo škode, ki je s kaznivim dejanjem nastala, pomeni resničnoobžalovanje storjenega in s tem prvi korak na poti socialnerehabilitacije, ki kaže na takšno spremembo obsojenčeve osebnosti, dane bo ponavljal kaznivih dejanj. Zato predlagamo, da se predlog novegazakona o izvrševanju kazenskih sankcij tako dopolni, da bo eden odkriterijev za dajanje ugodnosti obsojencu tudi njegov odnos do žrtve inpovrnitve povzročene škode. Enak kriterij pa bi veljalo upoštevati tudiv zvezi z odločanjem o pogojnem odpustu po 109. členu kazenskegazakonika.

Kršitev pravice do varstva osebnih podatkov pri izdaji “skupinske” odločbe

Direktor UIKS je 21.9.1998 izdal odločbo o začasni premestitvi devetihobsojencev na prestajanju zaporne kazni iz ljubljanskega zavoda v zavodDob. V odločbi, ki je bila vročena tudi vsakemu od devetih obsojencev,so za vsakega izmed njih navedeni datum rojstva, podatki o dolžiniizrečene zaporne kazni, začetek njenega prestajanja ter datum, kdajobsojenec prestane svojo zaporno kazen.

V “skupinski” odločbi so torej za vsakega od devetih obsojencev zbraniosebni podatki, ki se nanašajo (zgolj) nanj. Nobeden od njih niupravičen, da bi se smel seznaniti z osebnimi podatki drugihobsojencev, ki so navedeni v “skupinski” odločbi. Takšna odločba pomenikršitev pravice do varstva osebnih podatkov ter hkrati tudi omogočanjihovo zlorabo. V odločbi so namreč navedeni naključno izbraniposamezniki, ki sicer niso v nikakršni medsebojni zvezi, razen da so poodločitvi pristojnega organa določeni za premestitev v drug zavod zaprestajanje zaporne kazni.

UIKS je naše mnenje sprejela tako, da sedaj v podobnem primeru v“skupinski” odločbi navede zgolj imena in priimke obsojencev, ne patudi drugih osebnih podatkov. Vprašanje je, če je to dovolj, ali pa bimorda bilo pravilneje izdati odločbo za vsakega obsojenca posebej.Zakon namreč ne določa, da so podatki o razporejanju in pošiljanjuobsojencev v zavode za prestajanje kazni zapora javni oziroma namenjenitudi drugim obsojencem. Neprepričljiva je tudi morebitna analogija skazenskim postopkom in sodno odločbo, ki se nanaša na več obdolžencevhkrati. V primeru obsojencev, ki se premeščajo iz enega v drug zavod zaprestajanje zaporne kazni praviloma ne gre za nobeno medsebojno(predhodno) povezavo, ki je značilna za pojem udeležbe v kazenskempravu, ko je pri uresničevanju kaznivega dejanja tako ali drugačesodelovalo dvoje ali več ljudi.

Neizdaja upravnega akta obsojencu

Obsojenec Zavoda Dob je v krajšem času vložil več prošenj zapremestitev v polodprti oddelek. O prvi prošnji je zavod izdalnegativno odločbo. O naslednji pa pisne odločbe ni izdal in to zutemeljitvijo, da obsojenec še naprej vlaga prošnje za premestitev izistih razlogov, “kar pa ni sprejemljivo, saj je bilo v upravnempostopku o isti zadevi že pravnomočno odločeno”. Opozorili smo, da jevlaganje prošenj pravica obsojenca in to tudi v obliki vloge, s katerose obrača na pristojen državni organ v upravnem postopku. Prav tako nisprejemljivo stališče, da je pravnomočna odločba ovira za novoodločitev. V primeru, da bi obsojenec z novo vlogo uveljavljalspremenjeno dejansko stanje, bi bilo treba odločiti z izdajo noveodločbe v upravnem postopku. Če pa je novo prošnjo utemeljeval zgolj zistim dejanskim stanjem, ki ga je že upoštevala prejšnja odločba, papogojev za uvedbo postopka res ni bilo. Vendar bi moral zavod napodlagi drugega odstavka 125. člena ZUP o tem izdati sklep.

UIKS je potrdila, da zavod Dob o drugi zahtevi obsojenca za premestitevni odločil z izdajo upravnega akta. Vendar pa ravnanje zavodaopravičuje s tem, da bi se obsojenec lahko poslužil pravice do pritožbezaradi molka organa. Ta možnost seveda obstaja, vendar pa veljapravilo, da je treba izdati odločbo v upravni stvari pisno inpravočasno, to je v zakonskem roku. Takšno ravnanje zahteva tudi načelozakonitosti. Četudi bi bila nova prošnja za premestitev vložena vsakmesec, kot je to Zavod Dob očital obsojencu, to pač ne odvezujepristojnega organa, da o vloženi prošnji odloči. Neizdaja upravnegaakta pomeni nezakonito ravnanje in predstavlja kršitev obsojenčevihpravic, ki mu gredo po ZIKS v zvezi z ZUP.

Izdaja odločbe po opozorilu varuha človekovih pravic

Zavod Dob je izdal odločbo o odstranitvi obsojenca iz bivalnega oddelkav poseben prostor. Ministrstvo za pravosodje je pritožbi obsojencaugodilo, izpodbijano odločbo dne 16.2.1998 razveljavilo ter vrnilozadevo organu prve stopnje v ponovno odločanje. Ob obisku v zavodu Doboktobra 1998, nam je obsojenec povedal, da nove odločbe še ni prejel.Ugotovili smo, da zavod po razveljavitvi odločbe v zadevi ni ponovnoodločal z utemeljitvijo, da je bil obsojenec (tudi) disciplinskokaznovan in mu je bil čas odstranitve v poseben prostor vštet vdisciplinsko kazen. Tako naj bi odločba o odstranitvi postala sestavnidel odločbe o izrečeni disciplinski kazni.

S takšnim stališčem nismo soglašali. Opozorili smo, da bi moral zavod vpostopku odločanja o odstranitvi obsojenca iz bivalnega oddelka izdatinovo odločbo po pritožbeni odločitvi. Ker tako ni ravnal, ni zaključilpravnega postopka, zato dejansko izvedeni ukrep odstranitve iz bivalnihprostorov nima podlage v ustrezni formalno pravni odločitvi, obsojencupa je v posledici kršena tudi pravica do pritožbe. Če odločba niizdana, se obsojenec, ki se z odstranitvijo ni strinjal, zoper takšenukrep ne more pritožiti. Predlagali smo, da zavod Dob nemudoma izdaodločbo o odstranitvi v poseben prostor. Upravnik nam je 14.10.1998sporočil, da je zavod obsojencu izdal novo odločbo takoj po tem, ko jena napako opozoril varuh človekovih pravic.

Odločitev z zamudo zaradi založenega spisa

Obsojenec je vložil prošnjo za premestitev iz zavoda Dob, da bi zapornokazen prestajal v Radovljici ali v Celju. Negativno odločitevdirektorja UIKS je minister za pravosodje z odločbo z dne 23.4.1998razveljavil in vrnil zadevo prvostopnemu organu v ponovno odločanje.Ker pa nove odločitve direktorja UIKS še julija 1998 ni bilo, jepobudnik prosil za pomoč varuha človekovih pravic, hkrati pa se jeodločil za gladovno stavko.

Intervencija varuha človekovih pravic je pokazala, da je zastoj vpremestitvenem postopku posledica dejstva, da je bil pobudnikov spis(pomotoma) založen v arhivu UIKS. Zadeva se je razpletla s končanjemgladovne stavke, 5.8.1998 pa je bila, čeprav z zamudo, izdana tudi novaodločba o pobudnikovi prošnji za premestitev v drug zavod.

Izboljšave so možne še na mnogih področjih

Naj ob koncu navedemo še nekaj poudarkov, ki v poročilu niso posebej omenjeni, pa je nanje vredno opozoriti:

    * Pomembna dejavnost slovenskih zavodov zaprestajanje zaporne kazni mora biti nenehno izobraževanje za človekovepravice in to zlasti pri vseh delavcih, ki neposredno in vsak dandelajo z zaprtimi osebami. Pri odločanju o položaju zaprtih oseb lahkokaj kmalu pride do zlorabe pooblastil in arbitrarnega odločanja. Zavisokimi zidovi in stran od nadzora javnosti je tozadevna skušnjavatistih, ki imajo v rokah “škarje in platno” lahko vsakodnevna.

    * Pomen izobraževanja velja poudariti tudi vrazmerju do obsojencev. Če obsojencu pomagamo, da si v času prestajanjazaporne kazni pridobi poklic, mu s tem olajšamo odločitev, da ne boponavljal kaznivih dejanj, ko bo znova na prostosti. V tej zvezi jeposebej skrb zbujajoče, da ima največji slovenski Zavod za prestajanjezaporne kazni Dob (še vedno) na voljo zgolj opismenjevanje inosnovnošolsko izobraževanje.

    * Zavodi za prestajanje kazni zapora so dolžnizagotoviti varnost vsem zaprtim osebam. Z vsemi razumnimi ukrepi jetreba preprečiti, da bi se fizično in psihično močnejši izživljali aliobračunavali s šibkejšimi.

    * Večji poudarek, zlasti v zavodu Dob, je treba datipravici do pritožbe pri upravniku zavoda. Treba je spremeniti prakso,da mora obsojenec čakati več mesecev na pogovor z upravnikom. Upravnikmora zagotavljati, da se pritožbe zaprtih oseb obravnavajo hitro inpošteno. Če je prošenj za pogovor z upravnikom več, kot jih zmoreopraviti, pa je treba obsojencu v razumnem času omogočiti pogovor zdrugo, s strani upravnika pooblaščeno osebo.

      Omeniti velja željo obsojencev, da biimeli več možnosti za telefoniranje. Prestajanje zaporne kazni morabiti usmerjena k ponovni integraciji v skupnost ne pa v izključitev iznje. V tej povezavi imajo pomembno mesto stiki obsojencev z zunanjimsvetom. Njihovih stikov z ožjimi družinskimi člani, sorodniki inprijatelji ne gre razumeti kot privilegij, ampak kot nujnost. To zlastivelja za telefonske pogovore, ki so pomemben način komuniciranja zzunanjim svetom. Naš predlog, da naj za telefoniranje veljajo enakapravila kot za dopisovanje, ne pa bolj omejevalna, ki veljajo zaobiske, doslej ni imel vzpodbudnejšega odmeva.