Prostorska stiska

Ob obiskih v zavodih za prestajanje zaporne kazni smo se znovasoočili z veliko prostorsko stisko pripornikov. V letnem pročilu za1996 smo že opozorili, da priporniki niso obsojenci in zanje veljadomneva nedolžnosti. Pa vendar se pripor praviloma izvršuje v prostorih in razmerah, slabših in manj ugodnih, kot v zaporih za obsojence na prestajanju zaporne kazni.

Prostorska stiska je zlasti opazna v Zavodu za prestajanje kazni zaporaLjubljana, kjer je zaradi adaptacije, v uporabi le približno polovicabivalnih in drugih prostorov. Priporniki v ljubljanskem zavodu so biliv letu 1998 dejansko žrtve njegovega prenavljanja, čeprav je adaptacijasicer dobrodošla, ker bo izboljšala bivalne razmere zaprtih oseb.Pričakujemo, da bo adaptacija zavoda res končana do konca februarja1999, kot to zagotovlja UIKS.

Očitno bolj negotova pa je usoda oddelka ljubljanskega zavoda vRadovljici. Tamkajšnja prostorska stiska in bivalne razmere so namrečtakšne, da že kršijo pravico pripornika do dostojanstvater lahko vodijo celo do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.Potrebna bo čimprejšnja odločitev, ali naj oddelek v Radovljici vbodoče še služi tudi kot pripor, ali pa je ta oddelek zavoda mordabolje celo ukiniti. Dokler pa so na oddelku Radovljica zaprte osebe,vključno s številnimi priporniki, pa je treba tem osebam zagotovitiustrezen standard, vključno z vsemi pravicami in ugodnostmi, ki gredosicer zaprtim osebam in še posebej pripornikom.

Slabi bivalni pogoji 

Slabi bivalni pogoji vzbujajo zaskrbljenost še posebno ob dejstvu,da so priporniki v priporu tudi dolge mesece, pa celo leto in več.Bivalni in sploh življenjski pogoji v priporniški sobi (celici) morajobiti takšni, da zagotavljajo spoštovanje človekovega dostojanstva.Priporniške celice morajo ustrezati zdravstvenim zahtevam, pri čemergre posebna pozornost zlasti kubaturi zraka, minimalni bivalnipovršini, klimatskim razmeram oziroma prezračevanju ter osvetlitvi(naravni svetlobi). Pogosto ugotavljamo slabo prezračevanje inpomanjkanje naravne svetlobe v celicah. Zaradi varnostnih razlogov inpreprečevanja komuniciranja imajo okna v priporniških celicah polegmreže tudi temnejše oziroma zasenčeno steklo, kar oboje zmanjšujeosvetlitev prostora in (zlasti v oblačnem vremenu) onemogoča branje prinaravni svetlobi. Priporniki v Radovljici so opozorili, da so v celicahsicer zračniki, ki pa ne delujejo. Slabo prezračevanje je še posebejkritično v tistih celicah, v katerih je straniščna školjka od ostalegadela priporniške sobe ločena le z zaveso (tako je v Radovljici, pa tudiv Ljubljani, kar je sicer predmet prenavljanja). Takšno stanjesanitarij le težko omogoča opravljanje naravne potrebe na dostojennačin in je neprijetno, če že ne zaradi drugega, vsaj zaradi vonjav(smradu) tudi za sopripornike.

Pravica do dela v skladu z možnostmi zavoda

Skoraj pravilo v slovenskihzavodih za prestajanje zaporne kazni je, da priporniki preživijo vpriporniških celicah 22 ur na dan. Razen dveh ur, ki sta namenjenigibanju na svežem zraku, so priporniki ves ostali čas v svojih sobah,mnogi brez sleherne zaposlitve. Takšno stanje na fizično in psihičnozdravstveno stanje pripornika ne more ugodno vplivati.

Pred spremembami in dopolnitvami v oktobru 1998, je ZKP določal, da jepriprtemu vselej treba omogočiti delo, ki ustreza njegovim duševnim intelesnim sposobnostim, s pogojem, da to ni škodljivo za kazenskipostopek. Velika pomanjkljivost nekaterih zavodov za prestajanjezaporne kazni je, da pripornikom ne omogočajo, da bi lahko delali. Žalpa je z novelo ZKP prišlo do spremembe v ureditvi pravice pripornika dodela. Nov 213.a člen ZKP namreč določa, da je priporniku trebaomogočiti delo (le) v skladu z možnostmi zavoda. Sprememba zakona, kipravico pripornika do dela pogojuje z možnostmi zavoda, da zagotovidelo, nedvomno pomeni korak nazaj s stališča pravic pripornika. Bati seje, da bo za pripornike v bodoče dela še manj, ker se bodo zavodi zaprestajanje zaporne kazni pač (prehitro) sklicevali na dejstvo, datozadevnih možnosti ni.

Rekreacija za pripornike

Priporniki pa niso samo brez dela, pač papogosto tudi brez prave možnosti za rekreacijo oziroma za telesnorazgibavanje izven dveh ur sprehoda na prostem. Večina zavodov nimaprostora (kot npr. telovadnice ali sobe za fitness), ki bi bil namenjenrekreaciji oziroma telesni in duševni sprostitvi pripornikov.Priporniki si pomagajo tako, da imajo v sobi športne rekvizite, skaterimi telovadijo. Vendar takšno razgibavanje omejuje prostorskastiska, predstavlja pa tudi oviro za sozapornike. Večina zavodov zaprestajanje zaporne kazni ima športna igrišča, vendar pripornikom izvarnostnih razlogov tja dostop praviloma ni dovoljen. Dolgoročen ciljzavodov bi moral biti, da bi tudi priporniki lahko uporabljali športnaigrišča, ki so očitno sedaj mnogokje premalo izkoriščena. Tako ješportno dvorišče ljubljanskega zavoda nezasedeno vse dopoldneve, in biga priporniki lahko uporabljali vsak dan do 15. ure, če bi le biloprimerno zavarovano.

Sprejemanje obiskov

V letnem poročilu varuha človekovih pravic za leto1995 smo opozorili, da je izvrševanje pripora urejeno s podzakonskimpredpisom: pravilnikom o izvrševanju pripora iz leta 1981. Izvrševanjepripora posega v človekove pravice in svoboščine ter gre tako zazakonsko materijo, ki ne more biti urejena s podzakonskim predpisom.Odmev tega opozorila je novo poglavje ZKP, ki ureja izvrševanjepripora. Žal je bila ob spremembah in dopolnitvah tega zakona zamujenapriložnost za natančnejšo ureditev stikov pripornika z zunanjim svetom,zlasti glede obiskov. To področje ureja ZKP le delno in zatopomanjkljivo.

a) pregradne stene v prostorih za obiske

Minister za pravosodje mora do 23.4.1999 izdati podrobnejše predpise oizvrševanju pripora. Do takrat pa se, v kolikor ni v nasprotju znoveliranim ZKP, uporablja pravilnik o izvrševanju pripora. Tapravilnik v drugem odstavku 35. člena določa, da so obiski pripornikovv posebnem prostoru. Noben predpis pa ne določa, da bi bila lahko vprostoru za obiske pregradna stena (iz neprebojnega stekla), kionemogoča fizičen stik pripornika z obiskovalcem (npr. z otrokom). Pavendar ima vse več zavodov v Sloveniji prostor za obiske pripornikovopremljene s pregradno steno. Ta je v koprskem zavodu celo brezmikrofonov, kar otežuje komunikacijo med obiskovalcem in pripornikom.

Tudi ukrepe zaradi varnostnih razlogov je treba presojati v skladu značelom sorazmernosti: dopustne so samo tiste omejitve, ki so določenev zakonu in so nujne za dosego legitimnega cilja. Praksa ali ravnanje,ki nima podlage v veljavnem predpisu ter predstavlja omejitev oziromaoviro pri izvrševanju pravice pripornika, je v nasprotju z zakonom.

b) trajanje obiskov

ZKP ne določa trajanja obiskov. V 213.b členu je le določba, da lahko zdovoljenjem preiskovalnega sodnika (ali predsednika senata) obiskujejopripornika v mejah hišnega reda zavoda bližnji sorodniki, na njegovozahtevo pa tudi zdravnik in drugi. Glede obiskovanja pripornika se ZKPtorej sklicuje na hišni red. Žal v praksi nismo ugotovili primera, dabi kateri od zavodov za izvrševanje kazni zapora v hišnem redu urejalsprejemanje obiskov pripornika. Zakonsko napotilo na hišni red torej nepripomore k razjasnitvi zadeve.

Po 59. členu Pravilnika o izvrševanju pripora se natančnejše določbe oravnanju pripornikov določijo z dnevnim redom, ki ga izda upravnikzavoda v soglasju s predsednikom okrožnega sodišča. Upravniki so vnekaterih zavodih to pooblastilo uporabili tudi za določanje časa intrajanja obiskov pripornikov, kar pa je v nasprotju z zakonskimnapotilom, ki to področje prepušča v urejanje hišnemu redu.

K nejasnosti v zvezi s pripornikovo pravico sprejemanja obiskov paprispeva tudi tretji odstavek 35. člena pravilnika o izvrševanjupripora z določilom, da čas in trajanje obiskov določi z odredbopredsednik okrožnega sodišča in to v sporazumu z upravnikom zapora.Pravna podlaga za čas in trajanje obiskov je torej, sledeč navedenemupravilniku, odredba predsednika sodišča.

Praksa sodišč in zavodov za prestajanje zaporne kazni je pri določanjučasa in trajanja obiskov dokaj različna. Praviloma so obiskipripornikom dovoljeni enkrat tedensko, in to v trajanju od 15 minut(tako je vsaj bilo še v prvih mesecih leta 1998) do ene ure. Omejevanjetrajanja obiskov zavodi običajno povezujejo s prostorsko stisko,pomanjkanjem prostorov za obiske, kadrovskimi težavami, velikimštevilom zaprtih oseb in podobnimi razlogi, ki se uporabljajo v škodopripornikov oziroma njihove pravice do obiskov.

Obiskovanje pripornikov je treba v predpisih urediti tako, da boonemogočena različna praksa, ko je trajanje obiska odvisno od tega, vkaterem zavodu za prestajanje zaporne kazni se pripornik nahaja, če žene celo od arbitrarnega odločanja delavcev v posameznem primeru. Pridoločanju trajanja obiska je treba upoštevati, da za pripornika veljadomneva nedolžnosti, omejitve njegovih pravic, vključno s tistimi dostikov z zunanjim svetom, pa je treba tolmačiti restriktivno. Z zakonombi bilo treba določiti, da priporniku obiska ni mogoče omejiti na manjkot eno uro. Zakon bi torej moral določiti spodnjo mejo trajanja obiskapripornika.