Število obsojencev, ki prestajajo zaporno kazen v slovenskih zaporih, v zadnjih letih narašča. Tako smo v poročilu varuha človekovih pravic za leto 1997 zapisali, da je v Sloveniji povprečno na prestajanju zaporne kazni od 480 do 500 obsojencev. V začetku leta 1999 je bilo takšnih obsojencev že 564 (stanje na dan 15.01.1999). Življenje obsojencev se odvija za zaprtimi vrati, stran od oči javnosti, ki na mnoge izmed njih pogosto celo gleda z nezaupanjem in premajhnim razumevanjem. Zanimanje javnosti za razmere, v katerih obsojenci žive, ter za njihove pravice in svoboščine ni veliko in je v glavnem povezano le s posameznimi odmevnimi in senzacionalističnimi primeri. Dejavnost varuha človekovih pravic v razmerju do obsojencev na prestajanju zaporne kazni ni vedno najbolj všečna širši javnosti. Tozadevne kritike smo zasledili tudi v medijih. V tej zvezi pa velja omeniti, da gre pri obsojencih največkrat za osebe, ki so porinjene na rob družbenega dogajanja ter tako še posebej ranljive in nemočne. Na zaporno kazen obsojeni storilci kaznivih dejanj so kaznovani z odvzemom prostosti. Kazensko pravo ne določa, da bi jih bilo treba kaznovati še kako drugače. Zato je temeljno načelo pri izvajanju kazni zapora, da so človekove pravice in svoboščine obsojenca lahko omejene samo toliko, kolikor je nujno, da se izvrši ta kazenska sankcija. Dopustne so torej le tiste omejitve, ki so nujna posledica odvzema prostosti v času prestajanja zaporne kazni.

Posebna pozornost in skrb v razmerju do obsojencev na prestajanju zaporne kazni je značilnost večine institucij, ki delujejo na področju varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Organizacija Združenih narodov na svetovni in Svet Evrope na regionalni ravni, sta izdala več resolucij in priporočil, s katerimi želita izboljšati pogoje bivanja in varstva oseb, ki jim je odvzeta prostost. Z Evropsko konvencijo o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja je bil ustanovljen Evropski odbor za preprečevanje mučenja z nalogo, da s pomočjo obiskov preiskuje ravnanje z osebami, ki jim je vzeta prostost. V okviru Sveta Evrope se pripravlja dodaten protokol h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki naj zagotovi določene dodatne pravice osebam, ki jim je vzeta prostost. Krepitev varstva takšnih oseb pred mučenjem in nečloveškim ali ponižujočem ravnanjem ali kaznovanjem je tesno povezana z demokracijo in pravno državo. Zato ne preseneča, da tudi 21. člen slovenske ustave zagotavlja spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni.