2.2 DISKRIMINACIJA

V novo podpodročje smo v letu 2005 uvrstili 17 zadev, kar pomeni pomembno zmanjšanje (indeks 68). Presenetljivo je, da nismo obravnavali nobenega primera domnevne diskriminacije s področja delovnih razmerij, čeprav smo bili razmeroma pogosto opozorjeni na primere t. i. mobbinga, ki so največkrat izvirali iz osebnih zamer. Opozarjamo, da se po vsebini na vprašanje diskriminacije nanaša skoraj polovica vseh zadev, ki smo jih obravnavali v podpodročju etika javne besede (skupaj torej okoli 40 zadev). Ugotavljamo, da je verbalno nasilje ali vzbujanje nestrpnosti najpogostejša pojavna oblika diskriminacije, ki jo zasledimo pri svojem delu. To je hkrati lahko spodbudno, a tudi zaskrbljujoče, saj tega ne gre zanemarjati. Posebno če bi si takšni nesprejemljivi pojavi izborili legitimno mesto v javnem diskurzu, ni mogoče izključiti pomembnega vpliva, ki bi ga utegnil imeti tudi na druga ravnanja ljudi. Žal smo na takšne pojave naleteli tudi v politiki in celo v DZ, zato ne preseneča oster javni odziv Varuha ob nekaterih najhujših ekscesih.

Opozarjamo na nesprejemljivo javno razpravo v DZ ob sprejemanju Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti, na že omenjeni sporni razglas na vratih poslanske skupine ene od parlamentarnih strank in na skrunjenje nagrobnih spomenikov v Trnovem nad Novo Gorico s fašističnimi simboli. Menimo, da razpihovanje sovraštva in nestrpnosti to le še stopnjuje in ju je težko ustaviti ter da razraščanje sovražnih izjav tako v Sloveniji kot v tujini sprejemamo preveč lahkotno. Varuh je večkrat pozval vso slovensko javnost, predvsem pa politike, da se je treba vzdržati širjenja nestrpnosti in ksenofobije. Če se taki ekscesi pojavijo, jih je treba obsoditi.

2.2.1 Nacionalne in etnične manjšine

Število primerov, ki smo jih prejeli, se je v primerjavi z letom 2004 precej zmanjšalo (indeks 42). V tem podpodročju obravnavamo tudi primere nespoštovanja posebnih pravic manjšin, ki se kažejo kot t.i. pozitivna diskriminacija.

Med pobudami po številu še vedno izstopajo zadeve, ki imajo svoj povod v raznih nesporazumih in različnih pogledih na reševanje romske problematike. V največ pobudah zasledimo očitke o domnevno slabem delu državnih organov, zlasti policije, inšpektorata za okolje in prostor ter organov lokalne samouprave. V takih pobudah je žal pogosto mogoče zaslediti neustrezno ravnanje prizadetih (zlasti neuporabo vseh razpoložljivih pravnih sredstev). Ob tem nemalokrat naletimo tudi na izrazito odklonilen odnos pobudnikov do romske populacije, ki naj bi bila nesocializirana, nasilna, brez občutka za delo … Vse to naj bi bil razlog za neupravičenost do posebne pomoči, ki jo uživajo. Občani se tako vrtijo v začaranem krogu medsebojnega sovraštva in ne prevzemajo dovolj odgovornosti za varstvo svojih pravic. Tako ni nenavadno, da za domnevno nevzdržno stanje tudi neupravičeno krivijo organe oblasti. Enega od takšnih, posebno plastičnih primerov nesporazuma o vlogi državnih organov predstavljamo v posebnem delu. Ob obravnavi posameznih pobud glede slabega dela organov oblasti moramo pobudnikom pogosto posredovati mnenje, da je odgovornost za posamezne prekrške ali kazniva dejanja lahko le individualna in se ne sme razširiti na celotno etnično ali drugo skupnost. Pavšalne ocene o odgovornosti celotne etnične skupnosti ne morejo prispevati k odpravi nesporazumov in napetosti med vaščani, za kar bi si morali prizadevati vsi prebivalci in nosilci raznih oblastnih funkcij.

Običajno je, da Varuh v primerih, ko zazna nesoglasja med lokalnim prebivalstvom, opravi poizvedbe pri organih, na katere se nanašajo očitki iz pobud, in pri tistih, ki bi s svojimi pristojnostmi lahko vplivali na rešitev. Ob tem vedno skušamo pridobiti tudi vpogled v širše razmere na prizadetem področju, npr. v varnostno oceno in bivalne razmere, v komunalno, prostorskoureditveno in ekološko problematiko ter potrebe občanov. Rešitve pogosto nakaže šele celovita slika. V praksi smo ob tem večkrat zasledili, da do izbruha nesoglasij in zaostrovanj v odnosih med občani pogosto pripelje predvsem pomanjkanje skupnega dialoga oziroma pripravljenosti za sprotno reševanje manjših nesoglasij. Dokaz za to so primeri nekaterih občin, ki se ob zaostritvah odzovejo s sklicem sestanka vseh prizadetih občanov, predstavnikov policije, ustreznih služb upravnih enot. Zasledili smo, da so se enega od sestankov udeležili celo predstavniki Urada za narodnosti. Takšno pripravljenost vseh organov oblasti, da se odkrito pogovorijo z občani in da se soočijo vsi relevantni interesi Varuh posebej pozdravlja, saj jo je mogoče označiti za primer dobre prakse. Zaznavamo, da se strasti ob takšnem pristopu praviloma vsaj delno umirijo in da tako občani kot organi oblasti izkažejo pripravljenost k večjemu medsebojnemu upoštevanju. Žal smo naleteli tudi na primere, ki niso tako spodbudni in kjer se zastavlja vprašanje o iskrenosti načelno izraženih namer po sodelovanju s pripadniki romske skupnosti. En tak primer predstavljamo v posebnem delu.

Dober primer nesporazuma o položaju romske skupnosti so bili tudi odzivi na odmevno oglasno akcijo "Ciganček". Prejeli smo več izrazov ogorčenja nad vsebino plakata, na katerem je slika otroka romskega rodu in pripis Če ne boš priden, te bomo dali Slovencem. Pobudniki so menili, da oglas spodbuja nestrpnost, in opozarjali, da jih kot Slovence prizadene in žali. Vsebina plakata je nastala ob javnem razpisu enega od tednikov, ki vsako leto objavi razpis za svoja družbeno kritična sporočila, ki jih redno objavlja. Tako skuša trkati na človekovo zavest in ljudi hkrati osveščati. Vsebinska rešitev na plakatu je ena od nagrajenih kreativnih rešitev na temo Romi. Oglas po besedah avtorjev izvira iz besedne igre s ponarodelo grožnjo, s katero so včasih starši strašili svoje otroke in ki jo vsebujejo celo nekatere ljudske pesmi: "Če ne boš priden, te bomo dali Ciganom." Namen tega oglasa je po navedbah avtorjev opozoriti na predsodek, ki ga večina sploh ne problematizira, želi tudi spodbuditi posameznike, da se zavejo (škodljivih) družbenih stereotipov ter pretehtajo in prevrednotijo svoja stališča. Težava se je pojavila šele, ko se je začela širša oglaševalska akcija na oglasnih panojih. Po našem mnenju  gre predvsem za nesporazum o vsebini in namenu plakata. Ne glede na nepristojnost Varuha smo presodili, da vsebina oglasa ni sporna z vidika prepovedi iz 63. člena Ustave, saj je njegov namen prav nasproten. Posameznika želi spodbuditi, da se skuša vživeti v položaj družbeno marginalizirane skupine, kar Romi kot žrtve dolgotrajne zgodovinske diskriminacije nedvomno so. Tako se tudi po naši presoji zavzema za premislek o strpnosti in medsebojnem sožitju s pripadniki romske skupnosti, posredno pa tudi drugih narodnih in etničnih skupin.

Obalna samoupravna skupnost italijanske narodnosti nas je opozorila na varstvo pravice do rabe jezika avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti kot uradnega jezika pred organi državne uprave. Na Ustavnem sodišču so namreč vložili pobudo za presojo ustavnosti določb ZDU, ki je v določal, da na območjih, kjer živita obe narodni skupnosti, uprava posluje v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, če stranka, ki pripada italijanski oziroma madžarski skupnosti, uporablja italijanski oziroma madžarski jezik. ZDU je bil spremenjen (ZDU-1D, UL RS, št. 93/05, v veljavi od 15. 11. 2005) še pred odločanjem Ustavnega sodišča, postopek v zadevi U-I-217/03 pa je bil ustavljen brez meritorne odločitve. Menimo, da se je zakonodajalec ustrezno odzval na opozorila narodne skupnosti, saj ugotavljamo, da so bili očitki o neskladnosti ZDU z Ustavo utemeljeni. Menimo še, da je bila določitev dodatnih pogojev za poslovanje organov državne uprave v italijanskem oziroma madžarskem jeziku na območjih, kjer živita ti skupnosti, v neskladju z 11. členom Ustave, po katerem je na teh območjih uradni jezik tudi jezik narodne skupnosti, ki tam živi. ZDU je zožil možnost rabe uradnega jeziku le na poslovanje s pripadniki manjšine, torej je rabo uradnega jezika omejil na osebno pravico pripadnikov manjšin. Od njih je obenem neupravičeno terjal, da morajo v ta namen izraziti svojo narodno pripadnost, kar je v neposrednem nasprotju s smislom in namenom določitve jezikov obeh manjšin za uradni jezik. Menimo, da za tak poseg v pravico do svobodnega (ne)izražanja svoje narodne pripadnosti pripadnikom obeh manjšin in hkrati omejitev pravice rabe z Ustavo določenega uradnega jezika (ki gre vsem državljanom) ni bilo mogoče najti nobenega ustavno dopustnega razloga.

Občasno se srečujemo z razmišljanji o tem, kaj pomeni pojem manjšina in kdaj kakšni skupini priznavati posebne (manjšinske) pravice. Pogosto njihovi avtorji navajajo, da ni stvarne ali pravne osnove, da bi se katerikoli skupini v Sloveniji, poleg obeh ustavno priznanih avtohtonih narodnostnih manjšin in Romske skupnosti, priznal status manjšine. Menijo, da manjšinske pravice ne pripadajo ekonomskim emigrantom, zlasti če imajo dvojno državljanstvo. Zavzemajo se za integracijo tujcev po sistemu talilnega lonca, njihove kulturne potrebe pa naj ne bi bile vredne državne podpore. Varuh vedno znova poudarja, da je varstvo pripadnikov drugih manjšin, npr. etničnih, religioznih ali jezikovnih, ki prav tako uživajo zaščito mednarodnopravnih konvencij, pomemben pokazatelj demokratičnosti družbe. Širši obseg t.i. posebnega varstva manjšin tako nikakor ni mogoče označiti za nasproten mednarodnim standardom, saj ti v pravu človekovih pravic vselej določajo zgolj minimalne zahteve.

Vprašanje priznanja t.i. novih manjšin, ki so posledica globalizacije in z njo povezane povečane mobilnosti svetovnega prebivalstva, se ne odpira le pri nas, ampak tudi v drugih državah in tudi v mednarodni skupnosti. Deklaracija OZN o pravicah oseb, ki pripadajo narodnim ali etničnim, religioznim in jezikovnim manjšinam (1992), državam priporoča, naj sprejmejo pozitivne ukrepe, s katerimi bodo ustvarile ugodne pogoje za spodbujanje in razvoj identitete manjšin, njihovim pripadnikom pa, da bodo lahko izražali svoje značilnosti in razvijali svojo kulturo, jezik, religijo, tradicije in običaje. Takšne usmeritve mednarodne skupnosti torej v temelju nasprotujejo ideji o talilnem loncu, kar seveda ne pomeni, da države nimajo možnosti za aktivno integracijsko politiko. Nasprotno, vključevanje vseh delov prebivalstva, tudi pripadnikov manjšin, v družbeno življenje na vseh področjih je eden od ciljev, ki skuša prispevati k razvoju demokratične družbe, utemeljene na sodelovanju in prijateljstvu med narodi in državami. Zato izražamo obžalovanje, da pri sprejemanju novega ZRTVS-1 zakonodajalec ni našel posluha za zavezo k večjemu upoštevanju posebnih kulturnih potreb nekaterih v Sloveniji živečih etničnih skupnosti, zlasti pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije. Ti so namreč izrazili željo, da bi zakon posebej zavaroval njihov interes po takšnih posebnih medijskih vsebinah.

Opozorimo naj tudi na dva medijsko močno odmevna problema domnevne etnične segregacije otrok v šolah. Primer OŠ Bršljin v Novem mestu predstavljamo v okviru področja o otrokovih pravicah.

2.2.2 Enake možnosti – po spolu

V tem podpodročju se je število prejetih pobud zmanjšalo v presenetljivem obsegu (indeks 17), obravnavali pa smo še nekaj zadev iz leta 2004, tako da je bil obseg obravnavanih zadev zgolj prepolovljen.

Eno od teh smo deloma predstavili že v letnem poročilu Varuha za leto 2004, v katerem smo opozorili na sum diskriminatornosti Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, ki na javnih razpisih za neprofitno stanovanje posebej ugodno obravnava ženske in ženske z otroki, žrtve družinskega nasilja. Že tedaj smo izrazili mnenje, da je pravilnik premalo določen, da bi bilo iz njega vsakomur jasno razvidno, da se prednostna kategorija prosilk za dodelitev neprofitnih stanovanj nanaša le na tiste ženske in ženske z otroki, žrtve družinskega nasilja, ki začasno bivajo v materinskih domovih, zatočiščih, varnih hišah ipd. Opozorili smo tudi na neupoštevanje možnih bistveno enakih položajev, v katerih bi se lahko znašli moški prosilci (z otroki). Ministrstvu za okolje in prostor smo zato predlagali, naj vsebino Pravilnika ustrezno popravi, vendar se to v času pisanja tega poročila še ni zgodilo.

Pobudnik, ki je zatrjeval, da je žrtev družinskega nasilja, nas je ob nadaljnji obravnavi pobude opozoril na ravnanje občine pri razpisu za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem. Občina mu ni priznala statusa žrtve družinskega nasilja, vendar ne zato, ker je moškega spola, temveč ker ni bil nameščen v varni hiši. Ker pravna sredstva še niso izčrpana, Varuh v tem delu ni posredoval. Posredoval pa je zaradi dolgotrajne obravnave pobude na Uradu za enake možnosti, pri katerem delujeta zagovornica enakih možnosti moških in žensk (po ZEMŽM) ter zagovornica načela enakosti (po ZUNEO). Opozarjamo, da je zadeva nedvomno sodila v pristojnost obeh zagovornic, hkrati pa bi zadevo lahko obravnaval tudi UEM glede na svoje pristojnosti. Stališče zagovornice enakih možnosti žensk in moških je, da je vsebina pravilnika glede dodeljevanja dodatnih točk prosilkam diskriminatorna do moške populacije. V tistem delu, kjer pravilnik ženskam in ženskam z otroki, ki so nameščene v varnih hišah in zavetiščih, priznava pravico kandidiranja zunaj kraja stalnega prebivališča, pa diskriminacije naj ne bi bilo. Drugo stališče je mogoče oceniti za sporno. Po zagovorničinem mnenju določilo ni diskriminatorno do moških, ker varne hiše njim niso namenjene. Šele ko bodo in če bodo dostopne tudi moškim, naj bi bila določba diskriminatorna. Zagovornica ne upošteva, da gre pri takšni opredelitvi za posredno diskriminacijo. Čeprav moškim žrtvam nasilja za zdaj še ni omogočeno bivanje v varnih hišah, ima prav to, navidez nevtralno merilo lahko diskriminatorne učinke. Ni mogoče sklepati, da bi lahko bili tudi moški žrtve nasilja iz istih stvarnih razlogov prisiljeni zapustiti kraj svojega stalnega prebivališča in bi se lahko posledično kazala enaka stvarna potreba po možnosti kandidiranja za najem stanovanja v kraju, kamor so se zatekli.

2.2.3 Drugi primeri diskriminacije na podlagi osebnih okoliščin

Obravnavali smo tudi osem drugih primerov, v katerih se je zastavilo vprašanje morebitne diskriminacije. V posebnem delu predstavljamo primer suma diskriminacije med člani društva. Ob tej zadevi nismo mogli mimo načelnih pomislekov o učinkovitosti mehanizma po ZUNEO. Zagovornica načela enakosti, ki nadzoruje tudi zasebni sektor, lahko v postopku izreče svoje mnenje o diskriminaciji. Problem seveda nastane že, če domnevni kršitelj oziroma kršiteljica noče sodelovati v postopku, saj zagovornica nima učinkovitih pooblastil in sredstev za pridobitev vseh informacij, potrebnih za odločitev. Še večji problem se pojavi, če domnevni kršitelj ne odpravi ugotovljenih nepravilnosti glede na priporočila zagovornice. V takem primeru zagovornica pošlje pisno mnenje pristojni inšpekciji. Inšpektor mora navedeno mnenje proučiti; če tudi sam pritrdi ugotovitvam zagovornice, pa mora predlagati uvedbo postopka o prekršku, saj je kršitev prepovedi diskriminacije opredeljena kot prekršek. Ob tem se nam ne zastavlja le vprašanje smiselnosti takšne tristopenjske ureditve. Ta bi bila zlasti sporna, ko bi inšpekcije zavzele stališče, da je mnenje zagovornice procesna predpostavka za uvedbo postopka. V primeru izkazanih kršitev nikakor ni vselej jasno, kateri inšpektor bi lahko preganjal kršitev, po našem mnenju takega organa ob omenjenem primeru društva sploh ni. Ob tem se še sprašujemo, ali ne bi veljalo za izvajanje nalog zagovornice po ZUNEO in po ZEMŽM zadolžiti več kot le eno uradno osebo.