3.1. NAČINI IN OBLIKE DELA

Varuh človekovih pravic varuje posameznika v stikih z državnimi organi, organi lokalne samouprave in nosilci javnih pooblastil ter nadzira njihovo delovanje. Gre za varstvo na področju pravilnega in korektnega ravnanja oblasti v razmerju do posameznika.

Varuh nima pristojnosti oblastnega odločanja in ne more sprejemati pravno obveznih odločitev, ki bi bile sankcionirane s sredstvi pravne prisile. Njegova dejanja in akti niso oblastne narave in z njimi ne izvaja oblasti. Posamičnih aktov ne izdaja v obliki odločbe, sodbe, sklepa ali odredbe, torej v oblikah, ki sicer poudarjajo avtoritativnost v izvajanju oblasti. Varuh človekovih pravic je dodatno sredstvo zunaj sodnega varstva pravic posameznikov. Bil je ustanovljen z namenom varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil. Njegova naloga je ugotavljati in preprečevati kršitve človekovih pravic in druge nepravilnosti ter odpravljati njihove posledice.

To počne na dveh ravneh. Prva raven je ukvarjanje s posamezno prijavo zatrjevanega kršenja človekove pravice posameznika, druga pa delo sistemske, promocijske in preventivne narave. Prva pomeni odpravljanje konkretne kršitve, druga pa preprečevanje bodočih kršitev.

Ali če kršenje človekovih pravic opredelimo kot socialno bolezen in delo varuha človekovih pravic primerjamo z delom zdravnika: varuh po eni strani zdravi posamezno bolezen, po drugi pa deluje preventivno in ustvarja pogoje, da bi se ta bolezen pojavljala čim manj. Pogosto pa se obe ravni prepletata.

Bistvo varuhovega dela so odnosi z različnimi javnostmi. Odnosi z javnostmi so več kot odnosi z mediji. Ne gre zgolj za komuniciranje med javnostmi, ampak tudi za medsebojno vplivanje. Varuh ima legitimno pravico s svojim delom vplivati na javnosti, da na eni strani odpravijo kršitve pravic in na drugi da preprečujejo njihovo nastajanje. Komunikacija je pri tem sredstvo za tvorno iskanje rešitev.

Zaposleni v Uradu varuha človekovih pravic so tako na prvi kot na drugi ravni vsak dan v odnosih z različnimi zunanjimi javnostmi, vse od najširše, splošne javnosti, do številnih strokovnih. To so pobudniki, predstavniki državnih organov, organov lokalnih skupnosti, nosilci javnih pooblastil, nevladne in neprofitne organizacije, deprivilegirane in marginalizirane skupine, mednarodna javnost. Seveda pa ne gre zanemariti vidika odnosov znotraj urada, ki tvorno pripomorejo k opravljanju poslanstva VČP.