2.9. ZDRAVSTVENO VARSTVO

Prejeli smo 40 pobud s področja zdravstvenega varstva, v prejšnjem letu le 18. Tudi tokrat je skoraj skupni imenovalec zatrjevanje nepravilnosti in napak v postopku zdravljenja. Več pobudnikov se je pritoževalo zaradi čakanja, da pridejo na vrsto za želeno zdravstveno storitev. Ponavljajo se tudi težave, s katerimi se srečujejo bolniki in njihovi svojci pri uveljavljanju pravice do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo. V nekaj obravnavanih primerih smo zaslutili, da odnos do bolnika ni bil vedno korekten, pa tudi v zaupnem razmerju zdravnik - bolnik bi bilo z dobro voljo na obeh straneh moč še marsikaj izboljšati. Pritožbe, da odnos zdravstvenega osebja ni primeren ali korekten, ni moč vedno pripisati zgolj neutemeljenemu negodovanju številnih bolnikov.

Večje število pobud potrjuje, da se zanimanje za vprašanja pravic bolnikov nenehno povečuje. Čedalje popolnejše je zavedanje posameznika o njegovih pravicah v vlogi bolnika. Splošno priznane človekove pravice in temeljne svoboščine se odražajo tudi na področju zdravstvenega varstva: zlasti pri varstvu dostojanstva, telesne in duševne celovitosti ter spoštovanja bolnika kot osebe.

Temeljna pravica na področju zdravja je pravica do kakovostnega zdravstvenega varstva. Glavna odgovornost v postopku zdravljenja je seveda na zdravniku. Zdravnik se mora pri svojem delu ravnati po spoznanjih znanosti in strokovno preverjenih metodah. Pri sprejemanju strokovnih odločitev je neodvisen ter svobodno izbere način zdravljenja, ki je v danih okoliščinah najprimernejši. Vendar pa poudarjanje človekove osebnosti in njegovih pravic, vključno s pravico svobodnega odločanja o samem sebi, spodbuja razmerje, ko bolnik ni več zgolj objekt, temveč čedalje bolj tudi enakopraven subjekt v postopku zdravljenja. Seveda to ne pomeni, da postajata zdravnik in bolnik v tem razmerju enakopravna, saj je očiten podrejen, odvisen položaj bolnika s svojo boleznijo ter s tem povezano duševno stisko. Zdravljenje pač pomeni poseg v človekovo telesno in duševno celovitost. Prav zaradi bolnikove podrejenosti je nujna jasna pravna ureditev področja zdravstvene dejavnosti, vključno s strokovnim nadzorom.

Odločanje o lastnem zdravju in življenju je temeljna osebnostna pravica posameznika. Svobodna in upoštevana bolnikova privolitev izključuje element nedopustnosti. Privolitev ni le pravica bolnika, pač pa tudi in predvsem zaveza zdravnika, da sme zdravstveni poseg opraviti šele, ko je bolnik o njem poučen in je vanj prostovoljno privolil. Prostovoljna privolitev po pojasnilu vključuje pojasnilno dolžnost zdravnika, da bolnika seznani s predvidenimi diagnostičnimi postopki in s predlaganim zdravljenjem. Bolnik mora biti obveščen o stanju in možnostih zdravljenja tako, da se lahko kolikor toliko svobodno odloči za zdravstveni poseg. Zato mora biti pojasnilo tako, da ga razume vsak bolnik, upoštevaje njegovo zdravstveno in psihično stanje. Pravica do samoodločbe je temeljna bolnikova pravica, da na podlagi ustreznega in prilagojenega pojasnila o vseh relevantnih dejstvih svobodno privoli v predlagani zdravstveni poseg.

V razmerju zdravnik - bolnik ima poseben pomen tudi pravica do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo. Žal se še vedno pogosto soočamo s primeri, ko bolniku in njegovim svojcem zdravstveni zavod ali pa kar zdravnik ne dovoli vpogleda v zdravstveno dokumentacijo.

Sklicevanje, da je zdravnik zavezan varovati zdravniško skrivnost, in to tudi po bolnikovi smrti, ima pravno podlago le v razmerju do javnosti oziroma tretjih oseb, ne pa v razmerju do bolnika in ožjih svojcev. Zdravnikova dolžnost varovati kot poklicno skrivnost podatke o zdravstvenem stanju bolnika ni, določena v korist zdravnika. Določena je zaradi varstva pravic in pravno zavarovanih interesov prizadetih oseb, torej zlasti samega bolnika, pa tudi njegovih bližnjih (na primer otrok, zakonca, staršev). Že v prejšnjih letnih poročilih smo opozorili, da načela zaupnosti in zasebnosti v povezavi s pravicami bolnika ni mogoče razumeti tako, da bi po njegovi smrti najbližjim sorodnikom pravico do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo odrekli. Pravice in pravne interese bolnika po njegovi smrti pač najbolje in z največjim upravičenjem zastopajo prav njegovi bližnji.

Navedeno stališče je potrdilo tudi vrhovno sodišče s sodbo v upravnem sporu z dne 12.7.2001, opr. št. I Up 517/2000. V obrazložitvi sodbe je vrhovno sodišče med drugim navedlo, da ima umrli v času, ko je živ, interes, da bo kot osebnost tudi še po svoji smrti užival določeno varstvo. Zato pravo priznava pravico do pietete, spoštovanja in lepega spomina na umrlega. Po smrti nosilca osebnostnih pravic se torej določene njegove osebne dobrine varujejo kot osebne dobrine ožjih svojcev, to je na podlagi njim pripadajoče osebnostne pravice. To velja tudi za osebne podatke. Dolžnost varovati zdravniško skrivnost pa ne velja v razmerju do bolnikovih ožjih svojcev. Če pokojnica ni prepovedala, da zdravniki dajejo njenemu sinu podatke o njenem zdravstvenem stanju, potem slednjemu ni mogoče odreči pravice do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo svoje pokojne matere.

Pravnomočno sodno odločbo so zavezane spoštovati vse fizične in pravne osebe, torej tudi zdravniki in zdravstveni zavodi. Tako pričakujemo, da bo v prihodnje manj težav pri zagotavljanju pravice do vpogleda in pridobivanja zdravniške dokumentacije s strani bolnikov in njihovih svojcev. Ta pravica je pomembna tudi zato, ker je seznanitev s celotno medicinsko dokumentacijo temeljni pogoj za kakršnokoli pritožbo. Zanikanje pravice do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo zanika tudi pravico do pritožbe.

Varuh je pristojen za nadzor celotne zdravstvene dejavnosti, ki se opravlja v okviru javne zdravstvene službe, in to na državni in lokalni ravni. Posredno, in sicer prek institucij, ki so zavezane za nadzor zasebne zdravstvene dejavnosti, torej tudi zasebne zdravniške službe, pa izvaja nadzor tudi nad zasebno zdravstveno dejavnostjo. Tako je varuh pristojen za nadzor ministrstva za zdravje in zdravniške zbornice; slednje v obsegu, v katerem opravlja v 71. členu Zakona o zdravniški službi določene naloge kot javna pooblastila. Med temi nalogami zbornice so tudi podeljevanje, podaljševanje in odvzemanje licence zdravnikom (dovoljenja za samostojno opravljanje zdravniške službe na določenem strokovnem področju) ter izvajanje strokovnega nadzora s svetovanjem.

Na področju zagotavljanja učinkovitih zunanjih pritožbenih poti se v zadnjem času veliko govori o posebnem varuhu pravic bolnikov. V Mariboru so že ustanovili lokalnega varuha pravic bolnikov, mestni svet je tudi že izvolil prvo varuhinjo pravic bolnikov. O ustanovitvi lokalnega varuha pravic bolnikov razmišljajo v Mestni občini Ljubljana, pa morda še kje.

Čedalje več predlogov za ustanovitev posebnih varuhov potrjuje ugled, ki ga s svojim delom uživa varuh. Pri odločanju za posebne varuhe pa bo treba upoštevati tudi racionalnost in ekonomičnost ustanavljanja posebnih varuhov v majhni državi z omejenimi finančnimi zmožnostmi. Še pomembnejše pa je, da se določijo razmerja med parlamentarnim varuhom človekovih pravic in posameznimi varuhi, da ne bi po prihajalo do podvajanja dela po eni strani ali opuščanja po drugi. Morda je tudi na tej podlagi zamisel o posebnem varuhu pravic bolnikov na državni ravni v zadnjem času nekoliko utonila v pozabo.

Pomembno je razmerje med obstoječim varuhom in posebnim varuhom na področju pravic bolnikov. Lahko namreč pride do kopičenja sorodnih državnih in lokalnih organov z morda celo ne dovolj razmejenimi pristojnostmi med njimi. Ker je obstoječi varuh vrh stopnjevitosti neformalnih pritožbenih poti, je s svojo ustavno opredeljeno vlogo seveda tudi nadzorni organ za vse druge (posebne) varuhe. Posamezniki, nezadovoljni z delom, odločitvami in učinkom posebnega varuha, bodo torej lahko vložili pobudo (splošnemu) varuhu. Hkrati pa od prizadetega posameznika ni mogoče zahtevati, da bi se moral obrniti najprej na lokalnega varuha oziroma varuha za določeno posebno področje, preden vloži pobudo pri (splošnem) varuhu. Tako je zgolj odločitev posameznika, ali se bo najprej obrnil na lokalnega varuha, ali pa bo svojo pobudo takoj naslovil na varuha človekovih pravic.

Ustanovitev posebnega varuha pravic bolnikov tudi ne sme biti potuha in izgovor za neučinkovite pritožbene poti znotraj sistema zdravstvenega varstva. Nikakor bi ne bilo prav, da bi zdravstveni zavod odklonil ali z manjšo vestnostjo in skrbnostjo obravnaval vloženo pritožbo z utemeljitvijo, da je to v pristojnosti lokalnega varuha pravic bolnikov. Zdravstveni zavod se ne more izogniti svoji odgovornosti za obravnavanje pritožb z napotitvijo na (lokalnega) varuha pravic bolnikov. Nasprotna razmišljanja bi utegnila celo poslabšati položaj pritožnikov, saj bi to pomenilo prelaganje dolžnosti obravnavanja pritožb na organ zunaj sistema zdravstvenega varstva. To bi zgolj odlagalo rešitev pritožbe z vnašanjem novega posrednika med prizadeto osebo in zatrjevanim kršiteljem. Poseben varuh bolnikovih pravic ima svoj smisel le, če prizadeti osebi zagotavlja hitrejšo, učinkovitejšo in pravičnejšo odločitev o vloženi pritožbi.