2.8. POKOJNINSKO, INVALIDSKO IN ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE

V letu 2001 so se tudi v obravnavanih pobudah s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja odrazile novosti zakonodaje na tem področju ali jasneje rečeno, njene pomanjkljivosti ali nedorečenosti. Med te je šteti tudi nesprejetje novih podzakonskih aktov, o čemer bo nekaj napisanega kasneje.

Med pogosteje obravnavanimi zatrjevanji pobudnikov je zlasti tisto, ki se nanaša na zatrjevanje neenakosti pred zakonom. Konkretno gre za primere izvajanja 37. in 189 člena ZPIZ -1, ki jih zavod izvaja tako, da bonitete po teh dveh določilih (znižanje starostne meje za upokojitev zaradi otrok in vštevanje časa skrbi za otroka v zavarovalno dobo) upošteva zavarovancem za njihove otroke le, če so bili v prvem letu starosti slovenski državljani. Ker so nekateri pobudniki sami napovedali vložitev pobude za oceno ustavnosti navedene ureditve, doslej varuh ni sam vložil zahteve na ustavnem sodišču.

Spremenjeni (neugodnejši) pogoji za uveljavitev pogojev za starostno upokojitev vplivajo na uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, zlasti invalidske upokojitve. Zavrnitev zahtevka so mnogi občutili kot poseg v njihove pravice in so zato poleg uporabljenih pravnih sredstev pričakovali pomoč tudi od varuha. Seveda ta ne vpliva na posamezne odločitve pristojnih organov.

Ena izmed pravic iz invalidskega zavarovanja je tudi pravica do invalidnine ali nadomestilo za telesno okvaro. Za telesno okvaro se po predpisih s področja invalidskega zavarovanja štejejo le tiste okvare, ki so vnaprej določene s posebnim seznamom. Nazadnje je bil tak seznam uveljavljen v letu 1983 - Sporazum o seznamu telesnih okvar - Uradni list SFRJ, št.38/83 in 66/89. Po uveljavitvi tega seznama sta bili sprejeti obsežni, lahko bi rekli, sistemski spremembi zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v letih 1992 in 2000. Nič pa se ni spremenilo na seznamu telesnih okvar. Tak neažuriran seznam ne omogoča korektne in enakopravne obravnave vseh okvar.

Tako smo prejeli pobudo človeka, ki je zbolel za aidsom, in je prepričan, da bi bil zaradi specifičnih posledic te bolezni upravičen do ocenitve odstotka telesne okvare in posledično do invalidnine. Zato je varuhu posredoval pobudo, naj ukrepa tako, da bo seznam telesnih okvar čimprej sprejet.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve smo opozorili na zakonsko določeno obveznost ministrstva, da določi vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine in odstotke teh okvar po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravstvo. Kljub zagotovilu ministrstva v juliju, da so seznam pripravili in ga poslali Ministrstvu za zdravje, da bi dal nanj pripombe, seznam telesnih okvar ni bil izdan do konca leta 2001 niti v prvih dveh mesecih leta 2002.

Enako se na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja šteje za poklicno bolezen izključno bolezen, opredeljena v seznamu poklicnih bolezni. Če bolezen ni vključena v ta seznam, ne more vplivati na ugotavljanje pogojev in odmero pravic iz invalidskega zavarovanja. Seznam poklicnih bolezni, ki se uporablja v zvezi z izvajanjem pravic po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, je bil določen v letu 1983 - Seznam poklicnih bolezni (Uradni list SFRJ, št.38/83). Po uveljavitvi tega seznama sta bili sprejeti obsežni, lahko bi rekli sistemski spremembi zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v letih 1992 in 2000. Ni pa bil spremenjen seznama poklicnih bolezni.

Pobudnik, po poklicu gozdar, ki je zbolel za borelijo, je prepričan, da bi se mu morala ta bolezen šteti kot poklicna bolezen pri uveljavljanju pravic iz invalidskega zavarovanja. Ker borelija ni vključena v seznam poklicnih bolezni, se mu ne.

Varuh je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve opozoril na zakonsko določeno obveznost ministra, da določi poklicne bolezni in dela, pri katerih nastajajo te bolezni, in pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni; to mora storiti v sodelovanju z ministrom, pristojnim za zdravstvo.

Do konca leta 2001 minister za delo, družino in socialne zadeve ni izdal akta o določitvi poklicnih bolezni. Kot razloge za to minister navaja, da je gradivo za izdajo izvršilnega predpisa po zakonu že pripravilo in ga poslalo v predhodno obravnavo številnim zavodom in posameznikom, strokovnjakom s področja zavarovanja in medicine dela. Ministrstvo za zdravje je na delovno gradivo odgovorilo s svojim predlogom delovnega gradiva, ki pa po mnenju ministrstva za delo ne ustreza zahtevam drugega odstavka 65. člena zakona. Zaradi nastalega položaja je ministrstvo za delo predlagalo ministrstvu za zdravje oblikovanje medresorske delovne skupine, ki bo pripravila predlog pravilnika o poklicnih boleznih.

Komisija za uveljavljanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji je julija 2000 odločila, da se pobudniku prizna pravica do pokojnine po določilih zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno; z isto odločbo je bilo odločeno tudi o pravici pobudnika do dokupa zavarovalne dobe .

Obe pravici bi moral izvršiti Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Območna enota Nova Gorica, tako, da bi pobudniku izdal odločbo o odmeri pokojnine in odločbo o znesku za dokup zavarovalne dobe. Zavod tega ni storil, pač pa je pozval pobudnika, naj predloži pravilno odjavo iz zavarovanja. ZPPPAI je glede pristojnosti zavoda jasen, saj v zvezi s pokojninami pod ugodnejšimi pogoji določa zavodu le eno pristojnost: odmero in izplačevanje izvaja Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

Čeprav je komisija po ZPPPAI odločila o pravici do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji in pravici do dokupa zavarovalne dobe že 14.7.2000, zavod tudi do konca leta 2000 pobudniku ni odmeril pokojnine, ni odmeril zneska za dokup zavarovalne dobe in seveda tudi ni začel izplačevati pokojnine. Čeprav je bila pobudniku z dokončno odločbo priznana pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, je ni mogel uveljaviti, ker zavod pokojnine ni odmeril. Tudi pritožiti se ni mogel zoper nobeno odločbo, saj mu zavod sploh ni izdal nobene odločbe ali drugega upravnega akta, zoper katerega bi lahko vložil pritožbo, če se z odločitvijo ne bi strinjal.

Zavodu je varuh posredoval stališče, da mora izvršiti dokončno upravno odločbo, s katero je bila pobudniku priznana pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Po večkratnem posredovanju je zavod pobudniku vročil odločbo avgusta 2001. S tem je bilo pobudniku omogočeno, da uveljavi pritožbene poti v zvezi z začetkom izplačevanja pokojnine po APPPAI.

Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, Območna služba v Celju, je pobudnici 01.09.1999 izdal Sklep o zavrnitvi lastnosti invalidne osebe po Zakonu o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb. Zoper sklep se je pobudnica pritožila, vendar o njeni pritožbi ni bilo odločeno niti po več pisnih posredovanjih varuha človekovih pravic. O pritožbi bi moral odločiti drugostopenjski organ zavoda.

V tem primeru gre za ravnanje Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, ki kaže na nedopustno ignoriranje institucije varuha človekovih pravic. Varuh je pisno pozval zavod, naj nemudoma odloči o pritožbi pobudnice, varuhu pa sporoči razloge, zakaj vse do septembra 2001 ni odločil o pritožbi. Zavod se na poziv varuha ni odzval niti tako, da bi odločil o pritožbi niti mu ni posredoval odgovora; še dva dopisa sta bila potrebna, da je direktor republiškega zavoda odgovoril varuhu. V odgovoru je zagotovil, da bo takoj odločil o pritožbi, pa tudi, da bo pobudnica deležna timske obravnave po ZUZIO. O vsebini odgovora smo obvestili pobudnico. Kljub temu ta še dva meseca po zagotovilu direktorja zavoda ni prejela odločbe o pritožbi.