2.7. DELOVNA RAZMERJA IN BREZPOSELNOST

Čeprav se je pripad zadev s področja delovnih razmerij v minulem letu povečal za 62 odstotkov, vsebinskih sprememb nismo zaznali. Torej lahko le ponovimo ugotovitve, ki smo jih navedli že v poročilu za leto 2000.

Ugotavljamo, da tudi primerov, ki bi posebej izstopali oziroma opozarjali na nov vidik kršenja pravic iz delovnega razmerja, ni bilo. Morda bi kazalo opozoriti le na okoliščino, da narašča število pobud, v katerih pobudniki prosijo le za pravne nasvete oziroma se zaradi nepoznavanja pravnih možnosti obračajo po nasvet k varuhu. Po naši oceni, ki temelji tako na pobudah kot na neformalnih telefonskih pogovorih, čedalje več delavcev, zaposlenih v t.i. zasebnem sektorju, ne dobiva ali pa dobiva z zamudo dodatke k plači (regres, jubilejne nagrade, dnevnice, nadurno delo, solidarnostna pomoč). Žal lahko zaradi omejenih pristojnosti varuha pri tovrstnih delodajalcih pobudnike napotimo le na inšpektorat za delo.

Čedalje pogostejša je tudi zahteva delodajalcev, da delavci, predvsem zaposleni v trgovinah, delajo prek polnega delovnega časa. Po pogovoru varuha s predstavniki sindikata trgovine smo opozorili na nevzdržnost takšnih razmer in potrebo po spoštovanju zakona in kolektivne pogodbe. Ker so v teku dogovori med sindikatom trgovine, predstavniki ministrstev (Ministrstvo za gospodarstvo - MG in MDDSZ) in inšpektoratom za delo o spremembi Pravilnika o obratovalnem času trgovin in drugih varovalnih ukrepih, s katerimi bi preprečili samovoljo delodajalcev, varuh v dogovoru s sindikati spremlja dogajanja na tem področju.

Omeniti velja še ugotovitev, da se le še posamezne pobude nanašajo na problem neučinkovitega dela enot Inšpektorata RS za delo. Ob tem ne moremo z gotovostjo ugotoviti, ali je delo inšpekcijskih služb dejansko bolj učinkovito, ali pa je upad tovrstnih pobud zgolj naključen, saj na področju zakonodaje oziroma kadrovskih okrepitev posameznih inšpektoratov ni bilo bistvenih sprememb.

Najbolj pereča je dolgotrajnost sodnih postopkov na delovnih in socialnih sodiščih, zato ponovno poudarjamo to vprašanje kot eno temeljnih vprašanj varovanja pravic delavcev do poštenega sojenja in pravne varnosti.

Ob tem želimo poudariti, da je varuh na sestanku z generalno državno tožilko dosegel dogovor, da bodo tožilci dosledneje uporabljali predpise Kazenskega zakona, ki se nanašajo na kazniva dejanja zoper delovno razmerje in socialno varnost in bodo tovrstna dejanja preganjali. Do sedaj so tožilci ovadbe zoper takšna kazniva dejanja delodajalcev praviloma zavrgli, ker da gre za neznatno družbeno nevarnost.

Število pobud kot tudi vsebina na področju brezposelnosti ne pomenita bistvenega odstopanja v primerjavi z minulim letom. Velika večina pobud se nanaša na brezupen položaj, v katerem so se znašli dolgotrajno brezposelni, ki se v zadnjem upanju obračajo za pomoč še na varuha človekovih pravic. Žal pa so naše možnosti omejene na poizvedbe in opozorila ZRSZ, da v okviru programov aktivne politike zaposlovanja le skušajo najti rešitve za posameznike. Ob tem ponovno ugotavljamo, da se tedaj, ko posredujemo, zadeve rešijo hitreje, kar kaže tudi na to, da bi bilo moč ob večji prizadevnosti in strokovnosti iskalcem zaposlitve pomagati hitreje in s tem preprečiti veliko osebnih stisk.

Še vedno so najbolj ogrožene skupine iskalcev zaposlitve starejši delavci, invalidi in mladi brez ustrezne izobrazbe. K boljšim zaposlitvenim možnostim rizičnih skupin, kot so starejši delavci, tudi delavci v specifičnih panogah (npr. tekstilni) in invalidi, bi gotovo bolj pripomogla vladna politika, ki bi spodbujala predvsem programe prekvalifikacij, izobraževanja in prerazporejanja teh delavcev pri delodajalcih, kjer so že zaposleni. S takšno politiko ohranjanja delovnih mest bi na dolgi rok bistveno zmanjšala nastanek brezposelnosti t.i. rizičnih skupin delavcev.

Ob obravnavanju problema brezposelnosti se čedalje pogosteje srečujemo z navedbami, da enote Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (ZRSZ) ne izvajajo zadostne kontrole nad proračunskim denarjem, ki ga v obliki subvencij namenijo delodajalcem, da bi ti v okviru programov aktivne politike zaposlovanja omogočili zaposlitev, prekvalifikacijo ali izobraževanje delavcem iz rizičnih skupin.

Prejeli smo več pobud v zvezi z izvajanjem odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-91/97-37 z dne 1.2.2001. S to odločbo so bile med drugim odpravljene določbe Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede, po katerih ne more pri prvi razporeditvi v plačilne razrede izjemno napredovati več kot 15 odstotkov strokovnih delavcev v javnem zavodu (tudi če bi jih več izpolnjevalo pogoje za táko napredovanje). V skladu z navodili Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport (MŠZŠ) se določba izvaja tako, da se odpravljajo oziroma spreminjajo samo odločbe za tiste zaposlene, ki so bili pri prvi razporeditvi leta 1997 dejansko ocenjeni z 9,5 ali 10 točkami. Pobudniki pa so prepričani, da so izpolnjevali pogoje za táko oceno, a je zaradi navedene omejitve niso dobili, ker so ravnatelji pri ocenjevanju omejitev upoštevali in niso ocenili z najvišjima ocenama več kot 15 odstotkov zaposlenih. Ne moremo trditi, da so vsi ravnatelji prilagodili ocene zaposlenih tako, kot trdijo pobudniki, čeprav ne moremo povsem izključiti možnosti, da je protiustavna omejitev izjemnega napredovanja v katerem od zavodov dejansko vplivala na ocene posameznih delavcev. V katerih primerih se je to res zgodilo, bo najbrž mogoče ugotavljati samo v postopku pri delovnih sodiščih.

Že vsa leta se srečujemo z vprašanji meril in pogojev ter postopka za uveljavljanje pravice do republiških in še zlasti Zoisovih štipendij. S svojimi stališči smo pripomogli, da je bil pravilnik o štipendiranju ustrezno spreminjan in dopolnjevan, o čemer smo poročali v prejšnjih letnih poročilih. Kljub temu pa smo tudi v letu 2001 prejeli precej pobud s tega področja. V njih je šlo za različne probleme: upoštevanje polnoletnega otroka, ki se zdravi zaradi odvisnosti od prepovedanih drog, pri izračunu povprečnega dohodka na družinskega člana; dokazovanje neplačevanja preživnine; ugotavljanje in upoštevanje obveznosti preživljanja v primerih, ko se polnoletni prosilec za štipendijo ni redno šolal ali ko ne živi skupaj s starši. Največ pa je bilo tudi lani pobud glede Zoisovih štipendij. Pobudniki so zatrjevali nedorečenost meril in pogojev oziroma njihovo nepreglednost zaradi uporabe internih navodil ZRSZ, ki jih kandidati za štipendije in njihovi zakoniti zastopniki ne poznajo, arbitrarnost pri predlaganju kandidatov za Zoisove štipendije ter pri ugotavljanju intelektualne nadarjenosti, javno priznanega uspeha oziroma izjemnega dosežka in umetniške nadarjenosti. Še posebej pa so kritizirali postopek odločanja o dodelitvi štipendije, v katerem so s težavami sploh prišli do odločbe, zoper katero so se pritožili. V enem primeru je bila odločba izdana šele po našem posredovanju.

Pridobili in proučili smo (strokovno) navodilo o izvajanju pravilnika o štipendiranju za dodeljevanje štipendij izrazito nadarjenim dijakom in študentom z dne 5.11.2001, kot tudi navodilo, ki je veljalo pred tem. Ugotavljamo, da se z novim navodilom nadaljuje razvoj za ureditev čim bolj dodelanih meril, pogojev in postopka za uveljavljanje pravice do Zoisove štipendije, da pa je akt lahko sporen. Po zatrdilu ZRSZ navodilo ne ureja ničesar, kar ne bi bilo že določeno v pravilniku o štipendiranju. Če bi bilo to popolnoma res, se ponuja vprašanje, zakaj je sploh potrebno. Ker pa se z navodilom določa vrsta postopka in natančneje urejajo nekatere faze v njem, poleg tega pa tudi merila in kriteriji za dodelitev Zoisove štipendije ter spremljanje poklicnega razvoja štipendistov, je jasno, da gre za nadaljnjo razčlenitev vsebine, ki jo sicer ureja pravilnik. Verjetno bi bilo bolj ustrezno, če bi bil pravilnik še delno dopolnjen, ureditev vseh drugih podrobnosti, ki naj bi zagotovila enotno izvajanje zakona in pravilnika, pa naj bi bila sporočena izvajalcem v manj formalizirani obliki (npr. z okrožnico). Zdaj imajo kandidati za Zoisove štipendije oz. njihovi starši razloge za domnevo, da obstaja neki njim neznani predpis, ki odločilno kroji pravico do štipendije. Če bi kljub gornjemu pomisleku ostali pri navodilu, bi moralo biti vsem zainteresiranim dostopno, če že ne javno objavljeno.

Kot rečeno pa je po vsebini navodilo táko, da bodo odpadli nekateri dosedanji problemi. Izrecno je določeno, da postopek odločanja o štipendiji poteka v skladu z določili ZUP, s čimer je upoštevano naše stališče, pa tudi pripombe nekaterih drugih organov. Res pa se spoznanje o naravi postopka prebija postopoma, saj se v spremnem dopisu ob pošiljanju navodila varuhu govori o pisnem seznanjanju kandidatov z rešitvijo vloge in o njihovi pravici, da se o rezultatih obravnave itn. lahko podrobneje informirajo pri uradni osebi, ki je vodila postopek. Vse to seveda izhaja iz njihovega položaja stranke v postopku. Prav ta položaj pa tudi z novim navodilom še ni povsem razčiščen. Očitno nastopajo kot stranke takoj potem, ko je postopek uveden, saj so, če je predlog nepopoln, kandidati (in ne predlagatelji!) obveščeni oz. pozvani, da odpravijo pomanjkljivosti. Ni pa jasno, ali poleg predstojnika izobraževalnega zavoda in pooblaščenega delavca ZRSZ lahko da vlogo za dodelitev Zoisove štipendije tudi kandidat sam ali njegov zakoniti zastopnik in kako bi se taka vloga obravnavala. Tudi sicer “zupovska” narava postopka ni povsem razčlenjena npr. glede udeležbe kandidata v postopku, možnosti pripomb po seznanitvi oz. obvestilu o izpolnjevanju meril in kriterijev, opredelitve do njih v obrazložitvi odločbe in še česa. Vzorčna priprava in računalniška obdelava odločb je sicer razumljiva in smotrna, treba pa je zagotoviti zadostno individualizacijo obrazložitev; navodilo (“obrazložitev odločbe dopolni s podatkom o ugotovljenem stanju”) razkriva nevarnost nepopolnih obrazložitev.

Na varuha se je obrnila skupina obsojencev, ki prestajajo kazen zapora, ker jim ni bil izplačan regres za letni dopust po uveljavitvi novega Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), ki je začel veljati 9. 4. 2000. Po poizvedbah smo od Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij 22. 10. 2001 dobili pojasnilo, da na podlagi 45. člena novega zakona obsojencu, ki izpolnjuje zakonske pogoje, pripada pravica do regresa, vendar je višino regresa in način izplačevanja treba urediti z ustreznim podzakonskim aktom, za kar je podlaga v 54. členu zakona. Uprava je pripravila delovni osnutek pravilnika o količnikih za določitev osnovne plače, o kriterijih in merilih za ocenjevanje uspešnosti in rezultatov dela obsojencev ter o nagradah mladoletnikov, ki med drugim ureja tudi pravico do regresa za letni dopust. Ministrstvo za pravosodje je osnutek pravilnika poslalo v obravnavo Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, ki je pristojno, da k njemu da soglasje. Dokončno besedilo pravilnika še ni določeno. Zato po uveljavitvi ZIKS-1 regres ni bil izplačan še nobenemu obsojencu. Zavodi za prestajanje kazni zapora bodo po uveljavitvi pravilnika začeli izplačevati regres obsojencem, ki zanj izpolnjujejo pogoje.

Po 262. členu ZIKS-1 bi morali pristojni ministri izdati predpise na njegovi podlagi najkasneje v enem letu, to je do 9.4.2001. Zakon je do izdaje ustreznih podzakonskih predpisov, toda najdalj za eno leto, pustil v veljavi nekatere dotedanje, med drugim tudi pravilnik o načinu in odmerjanju plačila za delo obsojencev in o nagradah za delo mladoletnikov v prevzgojnem domu iz leta 1979. Ker ni bil do roka izdan ustrezni podzakonski akt, se ne uresničuje pravica, ki jo (formalno) veljavni zakon priznava. Ni jasno, ali se bo po uveljavitvi pravilnika regres izplačal za nazaj, kako bo z obrestmi itn.