2.6.3. Tujci

Število prejetih pobud se je letos povečalo. Med razlogi za to jepredvsem dejstvo, da še vedno ni rešeno precejšnje število vlog poZakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanjeSFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD), pa tudi dolgotrajnost postopkov poZakonu o tujcih (ZTuj-1) in pomanjkljivosti tega zakona - v prvi fazizakonodajnega postopka v Državnem zboru je že predlog njegovih spremembin dopolnitev.

Tujci so se obračali na varuha predvsem zaradi dolgotrajnosti postopkov reševanja prošenj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD.Skoraj v vseh primerih smo opravili poizvedbo pri MNZ. Ugotovitve soenake: MNZ se zaradi velikega pripada vlog po navedenem zakonu inkadrovskih težav ni uspelo organizirati tako, da bi bili zaostanki vrazumnem in doglednem času odpravljeni.

Na podlagi odgovorov, ki smo jih prejeli na naše poizvedbe, smougotovili, da so UE pošiljale te vloge ministrstvu bolj ali manj redno,v številnih primerih pa s precejšnjo zamudo, kar lahko močno vpliva načas rešitve vloge, saj MNZ rešuje vloge po vrstnem redu prispetja knjim. Tudi roki, predvideni za dodeljevanje vlog v reševanje, se vsebolj odmikajo.

Pri tem velja poudariti, da je dolgotrajnost teh postopkovpovzročila vlagateljem vlog kup težav. Predvsem je bilo to povezano zvisokimi stroški pridobivanja vedno novih dovoljenj za začasnoprebivanje in vedno novih dokazil, ki ne smejo biti starejša od trehmesecev. Precej je tudi pobudnikov, ki zaradi nerešene vloge za izdajodovoljenja za stalno prebivanje niso mogli pridobiti osebnega delovnegadovoljenja za nedoločen čas.

MNZ smo predlagali, da v primeru večjih zamud pri odstopanjuvlog z UE to dejstvo vsaj delno upoštevajo pri določanju vrstnega redareševanja posameznih vlog, in da z vsemi mogočimi ukrepi zagotovijočimprejšnje dokončanje vseh postopkov po ZUSDDD.

Ministrstvo je zagotovilo, da ob neažurnem pošiljanju vlog z UEupoštevajo datum vložitve vloge kot okoliščino, ki je relevantna zareševanje. Zavedajo se pomembnosti čimprejšnjih odprav zaostankov natem področju in so že sprejeli nekatere ukrepe, ki bodo zagotovilipospešitev reševanja. Ocenjujejo, da se bo število zaostankov dofebruarja 2002 bistveno zmanjšalo.

Poleg pobud, ki so se nanašale na dolgotrajnost postopkov zaizdajo dovoljenj za začasno prebivanje in probleme zaradineizpolnjevanja pogojev za pridobitev posameznih dovoljenj, se je večještevilo pobudnikov obrnilo na varuha zaradi težav pri pridobitvi prvegaoziroma nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje tujca. Medobravnavo teh pobud se je pokazal dvom o primernosti določb 28., 29. in31. člena ZTuj-1 (prošnja za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v RSse vloži pri diplomatsko-konzularnem predstavništvu RS v tujini; vprošnji mora biti naveden namen prebivanja v RS; vlagatelj navedeneganamena med postopkom ne more spreminjati; prošnja za podaljšanjedovoljenja za začasno prebivanje se vloži pri pristojnem organu predpotekom roka, do katerega dovoljenje velja; tujec, ki ima dovoljenje zazačasno prebivanje v RS z določenim namenom ali nevezano dovoljenje,lahko pred iztekom roka, za katerega je dovoljenje izdano, vložiprošnjo pri pristojnem organu v RS za izdajo nadaljnjega dovoljenja zaprebivanje z drugačnim namenom).

Za ilustracijo, kakšne težave v praksi povzročajo te določbe, omenimo le dva primera.

Na nas se je obrnil tujec, ki živi v RS že dvajset let. Poročen je sslovensko državljanko in ima že več let dovoljenje za začasnoprebivanje po 37. členu ZTuj-1 iz naslova združitve družine. V tem časuse je zaposlil, pridobil delovno dovoljenje, vendar ob vložitvi vlogeza podaljšanje dovoljenja ni spremenil namena (začasno dovoljenje zaprebivanje zaradi zaposlitve in dela - 32. člen ZTuj-1), kljub temu daje izpolnjeval pogoje, saj za to možnost ni vedel, niti ga na to ninihče opozoril. Med postopkom za pridobitev nadaljnjega dovoljenja stase z ženo razšla in vloga za podaljšanje dovoljenja iz naslovazdružitve družine je bila zavrnjena. Vložiti bo moral novo vlogo po 32.členu in sicer pri diplomatsko-konzularnem predstavništvu RS v tujini.Sočasno je v teku postopek za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje,za katero je prosil že leta 1999. Ker postopek še ni končan in v temčasu pride do prekinitve prebivanja, bo vloga za izdajo dovoljenja zastalno prebivanje rešena negativno - ne bo več izpolnjen pogojosemletnega neprekinjenega prebivanja v RS na podlagi dovoljenj zazačasno prebivanje.

Državljanka BiH je zaprosila za izdajo dovoljenja za začasnoprebivanje zaradi zaposlitve in dela na podlagi 32. člena ZTuj-1. Predtem je imela dovoljenje za začasno prebivanje zaradi študija na podlagi33. člena ZTuj-1. Med postopkom na UE je bilo ugotovljeno, da neizpolnjuje pogojev za pridobitev dovoljenja po 32. členu ZTuj-1, ševedno pa ima status študentke in tako izpolnjuje pogoje za pridobitevdovoljenja na tej podlagi. Vloga za izdajo dovoljenja po 32. členuZTuj-1 je bila zavrnjena. Pobudnica je tako morala odpotovati v BiH intam na slovenskem veleposlaništvu zaprositi za dovoljenje po 33. členuZTtuj-1. V BiH sorodnikov nima. Na dovoljenje bo morala čakati vsaj enmesec, kar pomeni prekinitev študija za en mesec in kup nepotrebnihstroškov.

Tudi pri pridobivanju dovoljenj za začasno prebivanje sezonskihdelavcev v kmetijstvu se je pokazalo, da lahko dvakratno pošiljanjelistin med diplomatsko-konzularnim predstavništvom RS v tujini inpristojno UE (preveč) podaljša postopek. - Menimo, da bi bilo obbližnjem spreminjanju ZTuj-1 smiselno proučiti tudi navedena vprašanja.

Slovenija je bila v letu 1992 soočena z množičnim prihodombeguncev iz Bosne in Hercegovine ter Hrvaške. Od prvotnih 60.000 -70.000 oseb jih je v Sloveniji še približno 2.500. Ti begunci so leta1997 pridobili status oseb z začasnim zatočiščem. Že v prejšnjih letnih poročilih smo opozarjali, da je nujna trajna rešitev statusa za te osebe.

Zakon o začasnem zatočišču je le začasno uredil status bosanskihin kasneje kosovskih beguncev. Ne določa trajanja začasnega zatočiščain tudi ne predvideva možnosti za integracijo beguncev, ki se ne morejovrniti v matično državo ali si v Sloveniji pridobiti drugačnegastatusa. Predvsem gre tu za problem omejitve pravice do dela. Zakonnamreč določa, da lahko oseba z začasnim zatočiščem dela največ 60 dniv koledarskem letu ali osem ur na teden. Če pa si pridobi delovnodovoljenje, izgubi začasno zatočišče. Zato se večina teh oseb nezaposli, temveč delajo na črno. S pogodbenim delom do 60 dni na letonamreč ne morejo skrbeti zase in za svoje družine.

Vlada RS je na podlagi ugotovitve, da razmere v delih BiH, izkaterih prihaja pretežna večina oseb z začasnim zatočiščem, še neomogočajo njihove varne vrnitve v domovino, sklenila, da je treba temosebam urediti status, ki jim bo v večji meri zagotovil in olajšalvključevanje v slovensko družbo. Zato je na seji dne 26. 4. 2001imenovala delovno skupino za pripravo predlogov sistemskih rešitev natem področju. Delovni skupini je bilo naloženo, da prouči, ali jemogoče osebam z začasnim zatočiščem zagotoviti trajnejši status vokviru veljavne zakonodaje. Če to ne bi bilo mogoče, pa naj bipripravili predlog sprememb in dopolnitev sedanjih predpisov alipredlog posebnega zakona, ki bi uredil njihovo nadaljnje bivanje inživljenje v Sloveniji.

V času, ko smo pisali poročilo, status teh oseb še vedno ni bil rešen.Nakazane so bile sicer možne rešitve na podlagi veljavne zakonodaje,vendar še ni mogoče reči, ali bodo sprejete. Vsekakor bi s sprejetjemrešitev veljalo pohiteti. Ti ljudje so v Sloveniji že skoraj deset let.Veliko se jih je že integriralo v slovensko družbo, kar velja zlasti zaotroke in mladostnike, ki so obiskovali ali še obiskujejo slovenskešole.

Čeprav smo prejeli malo konkretnih pobud v zvezi s položajemtujcev, ki so ilegalno prišli v Slovenijo, in v zvezi s celotno azilnoproblematiko, smo tudi v letu 2001 zaradi možnih kršitev človekovihpravic kontinuirano spremljali dogajanja na teh področjih. Še predbistveno umiritvijo ilegalnih migracij smo obiskali tako Center zaodstranjevanje tujcev pri Postojni kot Azilni dom v Ljubljani. O našihugotovitvah in o ukrepih na podlagi naših pripomb pišemo na drugemmestu.

Varuh je sprejel predstavnika okoličanov Azilnega doma naCelovški cesti 166 v Ljubljani, ki so se organizirali zaradi posledic,ki jih je po njihovem zatrjevanju povzročala prenapolnjenost te stavbev njeni okolici. Po drugi strani pa policija ni ugotovila, da bi sezaradi velike prisotnosti prebivalcev Azilnega doma v Šiški poslabšalevarnostne razmere na področju javnega reda ali kriminalitete.

Od posameznikov smo prejeli različne informacije, ki se nanašajo na obravnavanje tujcev, ki želijo zaprositi za azil v Republiki Sloveniji.Nekateri so zatrjevali, da na MNZ obstajajo neobjavljena (skrita)navodila policiji, da morebitnih prošenj tujcev za azil ne evidentiraoziroma da se takšnemu tujcu ne omogoči, da bi (takoj) vložil prošnjoza azil.

Na poizvedbo smo na MNZ dobili zagotovilo, da vsakega tujca, kiizrazi voljo, da namerava zaprositi za azil, pristojne službeobravnavajo v skladu s predpisi. Vsakemu tujcu je omogočeno, da vložiprošnjo za azil. Ko tujec zaprosi za azil, to pomeni začetek postopkaza priznanje statusa begunca. Postopek sprejemanja prošnje za azilpoleg Zakona o azilu (ZAzil) določa Navodilo o postopku in načinuravnanja s tujci, ki vstopijo v Republiko Slovenijo in želijo vložitiprošnjo za azil, ter o sprejemanju, vsebini in ravnanju z vloženimiprošnjami za azil oziroma izjavami, sprejetimi na zapisnik (Ur. listRS, št. 65/2000).

V primerih nezakonitega prehoda državne meje ali nezakonitegazadrževanja v Sloveniji večino primerov, ko tujec izrazi željo, da bozaprosil za azil, obravnava policija. Policisti tedaj, ko gre zaprosilce za azil, izpolnijo registracijski list in tujca napotijo aliga pripeljejo v azilni dom. Če tujec zahteva, da se takoj poda vloga zapriznanje statusa begunca, mora policist takoj izpolniti tako vlogo.Prav tako mora sodnik za prekrške, če tujec v postopku pred njim izraziželjo, da bo zaprosil za azil, izpolniti registracijski list in tujcanapotiti v azilni dom, kjer se nastani. V Republiki Sloveniji je v letu2000 nekaj več kot 10.000 tujcev izrazilo voljo, da bodo zaprosili zaazil. Približno 1000 tujcev je azilni dom zapustilo, preden je bilosploh mogoče vzeti vloge za priznanje statusa begunca, nekaj več kot9000 teh tujcev pa je azilni dom zapustilo le nekaj dni po tem, ko sopodali vlogo. Podobno je bilo tudi v prvi polovici leta 2001. V času od1. 6. 2001 do 13. 6. 2001 so na primer prejeli 95 vlog za priznanjestatusa begunca. Vsi tujci so samovoljno zapustili azilni dom do 14. 6.2001.

Iz pogovorov s tujci so ugotovili, da večina tujcev besedo azilpojmuje kot nekakšno postojanko oziroma zavetišče v primeru, da jih prinezakonitem prestopu državne meje zaloti policija. Besedo azil tujciuporabijo v teh primerih zato, da jih pristojni državni organinastanijo, oskrbijo, nahranijo in po potrebi tudi oblečejo.

Zaradi takih ugotovitev potem, ko tujec izrazi željo, da bo zaprosilza azil, policisti in strokovne uradne osebe Sektorja za azil vpogovoru ugotavljajo dejansko stanje in dejansko ogroženostposameznika. V teh pogovorih se pokaže, ali ima tujec resnično voljo,da bo zaprosil za azil, in ali bo v tem postopku tudi aktivnosodeloval.

Še vedno nista bila sprejeta predpisa po drugem odstavku 43. člena ZAzil glede pravic prosilcev za azil in po drugem odstavku 47. člena ZAzil o načinih in pogojih za zagotavljanje pravic beguncev,čeprav naj bi bila sprejeta v šestih mesecih po sprejemu ZAzil. Prvipredpis je MNZ že pripravilo, vendar imajo zlasti nevladne organizacijeveliko pripomb k osnutku; kdaj pa bo pripravljen drugi, še ni mogočereči. Tako se na podlagi 71. člena ZAzil še vedno uporabljajo določbeUredbe o uresničevanju pravic tujcev, ki jim je bil priznan statusbegunca iz leta 1996, v kateri pa niso zajete vse pravice iz prvegaodstavka 47. člena ZAzil. Zato menimo, da bi bil čimprejšnji sprejemteh v dveh podzakonskih aktov nujen.

Urad za priseljevanje in begunce smo opozorili tudi na neustreznost prakse, po kateri je priznavanje pravic odvisno od vloge posameznega begunca,ne da bi bili ti prej obveščeni, kakšne pravice jim pripadajo in obkaterih pogojih. Pravico do nadomestila najemnine za stanovanje in dozdravstvenega varstva je uveljavila približno polovica beguncev,pravico do denarne pomoči pa samo eden. Ni pa rečeno, da med ostalimini takih, ki bi jim te pravic prav tako pripadale. Tudi na naš urad seje po telefonu obrnila begunka, ki sploh ni vedela, da ji pripadajokakšne pravice.

Obravnavali smo pobudo v zvezi s postopkom za izročitev tujca matični državi,kjer je obdolžen kaznivega dejanja velike goljufije. Po tem, ko je bilov sodnem postopku pravnomočno ugotovljeno, da so izpolnjeni zakonskipogoji za izročitev, je minister za pravosodje izdal odločbo, s kateroje dovolil izročitev. Tri tedne prej je bila temu tujcu vročena odločbaMNZ, da se zavrne njegova ponovna prošnja za priznanje azila vRepubliki Sloveniji. Po tej odločbi mora zapustiti Republiko Slovenijov treh dneh od njene pravnomočnosti. Zoper odločbo je sprožil upravnispor, tako da postopek za pridobitev azila še zdaleč ni pravnomočnokončan. Glede na to je bil prepričan, da je odločba ministra zapravosodje prenagljena in nezakonita. Ministru je poslal zahtevo zanjeno razveljavitev. Tudi zoper to odločbo je sprožil upravni spor,hkrati pa je sodišču predlagal izdajo začasne odredbe, s katero biodložilo izvršitev odločbe.

Po drugem odstavku 530. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)minister za pravosodje ne dovoli izročitve (obdolženega oz. obsojenega)tujca, če ta v Republiki Sloveniji uživa pravico pribežališča (če jetorej pridobil azil). Prvi odstavek 40. člena ZAzil pa določa, da seprosilec za azil, ki mu je bila prošnja zavrnjena s pravnomočnoodločbo in ki ne zapusti ozemlja Republike Slovenije v roku, ki mu jebil določen, prisilno odstrani iz države v skladu z zakonom o tujcih.Pravnomočno pridobljeni azil torej preprečuje izročitev tujca drugidržavi, pravnomočno zavrnjena prošnja za azil pa v vsakem primerunarekuje njegovo prisilno odstranitev iz Republike Slovenije. Navedenazakona pa ne urejata vprašanja, kako vpliva postopek za pridobitevazila, ki še ni pravnomočno končan, na postopek za izročitevobdolženega ali obsojenega tujca drugi državi. Pri poskusu zapolnitvete praznine z metodami interpretacije se zastavi vprašanje o razmerjumed predpisoma:

1) ali je ZKP s posebno ureditvijo postopka za izročitev obdolžencevin obsojencev specialni predpis v razmerju do ZAzil in je torejobdolženec oz. obsojenec lahko izročen drugi državni ne glede na to, danjegova prošnja za pridobitev azila v Republiki Sloveniji še nipravnomočno rešena,

2) ali pa je specialni predpis ZAzil in torej izročitev obdolžencaoz. obsojenca, ki je zaprosil za pridobitev azila v RepublikiSloveniji, ni mogoča, dokler postopek v zvezi z njegovo prošnjo nipravnomočno končan.

Razmerje med obema postopkoma je tudi sicer težko določljivo. Ne bise smelo zgoditi, da bi bil posameznik na podlagi odločbe ministra zapravosodje izročen drugi državi, potem pa bi v azilnem postopkudosegel, da bi mu bila priznana pravica do pribežališča v RepublikiSloveniji. Po drugi strani pa je evidentna nevarnost, da bi se azilnipostopek izrabljal za odlaganje oz. preprečevanje izročitve.

Ta vprašanja smo podrobno obravnavali v dopisih MP in MNZ. Pritem smo poudarili, da praznina zaradi nejasnosti ali pomanjkljivosti vzakonodaji ne bi smela biti zapolnjena z interpretacijo v škodoposameznika. Država ima vse možnosti in tudi dolžnost, da pristojnostidržavnih organov, zlasti pa še posege v pravice in temeljne svoboščinedržavljanov in drugih ljudi na svojem območju, uredi popolno, natančnoin nedvoumno. Možnosti posegov je v dvomu treba razlagati inuporabljati restriktivno.

Po odgovorih ministrstev se kaže stališče, da je možna izdajaodločbe o dovolitvi izročitve tujca, katerega prošnja za azil še nipravnomočno rešena, ni pa dokončnega odgovora glede dejanske izročitvetuji državi pred pravnomočnostjo odločbe o prošnji za azil.