2.6.1. Splošno

Drugače kot v prejšnjih letih smo bili v letu 2001 priča resnično obsežnim aktivnostim za sistemske premike na področju javne uprave.To velja zlasti za normativno področje, saj sta bili sprejeti novelaZakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev ter Uredba onačinu poslovanja organov javne uprave s strankami, tekli pa sopostopki za sprejetje Zakona o javnih uslužbencih, Zakona o državniupravi, Zakona o javnih agencijah, Zakona o inšpekcijskem nadzoru inZakona o razmerjih plač v javnem sektorju. Zavedati pa se je treba, daso oz. bodo s tem samo dopolnjene podlage za delo javne uprave, ki samepo sebi ne zagotavljajo njenega bolj kvalitetnega, učinkovitega inuporabnikom njenih storitev prijaznega dela. Zato je prav, da jevzporedno potekalo uvajanje standardov kakovosti (ISO) v javno upravo,projekt e-uprave in usposabljanje uslužbencev, kar bi bilo treba posprejetju normativnih okvirov še pospešiti.

Za pospešeno odpravljanje oz. popravljanje nekaterihponesrečenih rešitev v dosedanjih predpisih in praksi, ki povzročajozapletene in dolgotrajne upravne postopke, je Vlada spomladi leta 2001ustanovila Komisijo za odpravo administrativnih ovir. Razveseljivo je,da je tako v spremenjeni zakonodaji kot pri delu Komisije poudarjenausmeritev k stranki, ki nastopa v razmerju dodržavnih organov. Dosedanji rezultati dela Komisije so presegli (naša)pričakovanja. Zelo pozitivno je poleg drugega, da se o teh vprašanjihgovori in piše več kot kdaj prej. Upati je, da se bo s tem postopomaspreminjala miselnost glede vloge, položaja, pravic in obveznosti javneuprave in njenih nosilcev oz. uslužbencev - tako pri ljudeh nasploh kotše zlasti pri samih javnih uslužbencih.

V stikih z MNZ in predsednico Komisije za odpravoadministrativnih ovir smo imeli priložnost posredovati nekateraspoznanja in stališča na podlagi dosedanjega dela varuha človekovihpravic. Med drugim smo opozorili na nevarnost, da bi ob resobsežnem in kompleksnem delu na eni strani ter ob težnji počimprejšnjih otipljivih rezultatih na drugi prišlo o posameznihvprašanjih do premalo proučenih in domišljenih rešitev, ki bi jih bilo treba spet popravljati.

Število prejetih pobud je ostalo na ravni leta 2000,medtem ko se je število vseh obravnavanih pobud zaradi manjšegamedletnega prenosa nerešenih zadev zmanjšalo za približno 13 odstotkov.Enaka ugotovitev velja za največjo podskupino “upravnipostopki”. Opazno je zmanjšanje števila pobud na področjihdržavljanstva, denacionalizacije in davkov ter povečanje na področjuurejanja položaja tujcev, predvsem zaradi zamud pri reševanju vlog zadovolitev stalnega prebivanja “zatečenim” tujcem pozakonu iz leta 1999. Nasploh je delež pobud samo za pospešitev postopkanekoliko manjši kot v prejšnjih letih, povečuje pa se delež pobud znajrazličnejšimi vsebinskimi problemi materialne in proceduralnenarave. Statistični podatki ne potrjujejo domneve, da bi bilo to lahkoposledica večjega premika glede ažurnosti pri reševanju upravnihstvari.

Prekoračitve zakonskih oz. razumnih rokov za izdajoodločbe ostajajo najpogostejša vsebina pobud. To velja za zahtevnejšeupravne postopke na prvi stopnji, za premnoge pritožbene postopke, patudi za reševanje upravnih sporov na Upravnem in Vrhovnem sodišču. Tudiv preteklem letu smo lahko pri obravnavanju pobud ugotovili še druge kršitve ZUP, nepravilnosti in neustrezna ravnanja v upravnih stvareh. Omenjamo nekaj hujših ali bolj pogostih.

• Ni redka praksa, da organi ne odgovarjajo na dopise strank v

  zvezi s posameznimi postopki in na druge dopise, s katerimi se ljudje

  obračajo nanje.
  
  

• Še vedno ni v celoti razčiščeno, kdaj

  je treba direktno ali vsaj smiselno uporabljati določbe ZUP (npr.

  postopek za priznanje olajšav glede prispevkov za pokojninsko in

  invalidsko zavarovanje).
  
  

• Naleteli smo na več primerov

  nepoznavanja in zamenjevanja temeljnih institutov upravnega postopka

  (odločba ali sklep, zavrženje ali zavrnitev vloge, dokončnost ali

  pravnomočnost odločbe, odprava ali razveljavitev upravnega akta).
  
  

• Pri

  nepopolnih vlogah se včasih nepravilno uporablja 67. člen ZUP, ko se

  stranki nalaga, da mora odpraviti pomanjkljivosti vloge, ki niso take,

  da je ne bi bilo mogoče obravnavati, in torej ni ovire za uvedbo

  postopka, ali pa se od stranke zahteva predložitev dokazil, ki jih ni

  dolžna sama priskrbeti.
  
  

• Odprava pomanjkljivosti po

  67. členu v povezavi s 66. členom ZUP, to je pomanjkljivosti

  nerazumljive vloge ali vloge, ki ne vsebuje vseh obveznih sestavin po

  ZUP ali drugem predpisu, se ne razlikuje od nepredložitve drugih

  dokazov (140. člen ZUP). Videli smo zadeve, ko je bila v položaju po

  67. členu, na katerega se je skliceval tudi poziv za dopolnitev vloge,

  ta z odločbo zavrnjena, kot bi šlo za 140. člen, vendar ne z

  obrazložitvijo, kot bi bila v tem primeru potrebna, temveč s

  sklicevanjem na to, da pomanjkljivosti niso bile odpravljene, kar bi

  bilo lahko kvečjemu podlaga, da se vloga po 67. členu s sklepom zavrže.
  
  

• Obrazložitve

  tudi sicer pogosto ne vsebujejo vseh podatkov, ki jih zahteva ZUP,

  zlasti manjka navedba razlogov, ki so bili odločilni za presojo

  posameznih dokazov, in navezava ugotovljenega dejanskega stanja na

  ureditev v predpisu.
  
  

• Vodenje postopka se precejkrat

  prepušča udeležencem postopka: čakanje na izjavo strank brez določenega

  (ali celo po preteku postavljenega) roka ali na poravnavo strank z

  nasprotnimi interesi ali na izvedensko mnenje, omahovanje v zvezi z

  opredelitvijo glede predhodnega vprašanja in odločanjem o njem itn.
  
  

• Postopek

  zastane, ker se spisi ne nahajajo pri organu, ki bi moral odločiti.

  Poseben primer: postopek za izdajo gradbenega dovoljenja se ne

  nadaljuje, ker je v zvezi s predlogom za obnovo lokacijskega postopka,

  ki je bil zavrnjen tako na prvi kot na drugi stopnji, sprožen upravni

  spor.
  
  

• Prekoračevanje rokov in zaostanki se opravičujejo

  z objektivnimi razlogi, zlasti kadrovskimi težavami, ki s stališča

  strank ne morejo biti utemeljeni: državni organi bi morali biti v

  pravni državi organizirani tako, da bi pri svojem delu lahko spoštovali

  predpise vsaj v tolikšni meri, kot jih morajo posamezniki in druge

  stranke. Še posebej so taka opravičila neprepričljiva, če gre za

  dejanja, ki zahtevajo izredno malo časa, npr. odstop vloge pristojnemu

  organu.
  
  

• Vloga za izdajo odločbe o dovolitvi

  priglašenih del se na podlagi ugotovitve, da po prostorskem izvedbenem

  aktu ne bi mogla biti rešena pozitivno, zavrže, češ da niso izpolnjeni

  pogoji za uvedbo postopka (125. člen ZUP), čeprav je bil postopek z

  navedenim ugotavljanjem že uveden.
  
  

• Naleteli smo na

  več primerov, ko organi niso ločevali med odločanjem o dovolitvi obnove

  postopka in odločanjem v obnovljenem postopku, zlasti če gre za obnovo

  zaradi tega, ker stranki ni bila omogočena udeležba v postopku; v tem

  primeru ni pravilno, da se pred dovolitvijo obnove ugotavlja, ali bi

  udeležba te stranke pripeljala do drugačne odločbe, temveč je obnovo

  vselej treba dovoliti in šele nato dopolniti ugotovitveni postopek.
  
  

• Stranka,

  ki uspe v pritožbenem postopku glede lokacijskega dovoljenja za soseda,

  se izloči iz postopka: investitor umakne vlogo, postopek se ustavi,

  nato se izvede parcelacija zemljišča in ustvari na meji z neprijetnim

  sosedom ozek trak zemljišča, ki dobi drugega lastnika. V novem postopku

  se izda enotno dovoljenje za gradnjo, pri čemer prejšnjemu sosedu ni

  omogočena udeležba v postopku. Čeprav se v prostorskem pogledu razmere

  sploh niso spremenile, je tudi njegov predlog za obnovo postopka na

  prvi stopnji zavržen.
  
  

• Inšpektorat za okolje in

  prostor ne vidi podlage za svoje ukrepanje, češ da ni ugotovljeno, ali

  je izdano gradbeno dovoljenje res prenehalo veljati, ker investitor v

  roku, določenem v dovoljenju, ni začel gradbenih del, saj bi morala

  biti o prenehanju dovoljenja izdana posebna odločba. Pri tem ne

  upošteva, da je o prenehanju gradbenega dovoljenja v takem primeru

  izrecno odločeno že v izreku samega dovoljenja in da je prenehanje

  dovoljenja pri odločanju o pritožbi glede obnove postopka ugotovilo

  MOP, katerega del je Inšpektorat. Ali bi potemtakem morali izdajati

  odločbe o prenehanju vseh pravic in obveznosti, katerih trajanje je

  časovno omejeno že z osnovno odločbo? Kateri organ naj bi odločil o

  prenehanju in na čigav predlog? Po uradni dolžnosti najbrž ne, ker za

  nastop razlogov za prenehanje praviloma ne bo zvedel, tisti, ki bi bili

  zainteresirani za ukrepanje inšpekcije (prizadeti sosedje objekta, ki

  se kljub vsemu rekonstruira), pa niso stranke v inšpekcijskem in niso

  bili stranke v upravnem postopku; njihov predlog, da se postopek zaradi

  tega obnovi, je bil zavržen.
  
  

• Stališče, da

  prijavitelji črnih gradenj niso stranke v inšpekcijskem postopku, je

  splošno sprejeto. Pri tem pa se prijave včasih obravnavajo kot zahteve

  za udeležbo v postopku, izdajajo o tem sklepi in odločbe, zaračunavajo

  takse itn., kar je najbrž prehud formalizem.
  
  

• Manjši

  odmik od zazidalnega načrta, ki je v resnici zelo velik (sprememba

  horizontalnih gabaritov, oblikovanje objekta, njegove lege na parceli

  in namembnosti) in bi bila potrebna sprememba načrta, se dovoli z

  odločitvijo župana, za kar v predpisih ni nobene podlage.
  
  

• Ne

  tako izjemni so primeri skoraj tehnično-manipulativnih nerednosti in

  napak (prepozno odstopanje spisov, izgubljeni spisi, oprema

  lokacijskega dovoljenja s klavzulo pravnomočnosti še med poskusi

  vročitve dovoljenja eni od strank ter nato izdaja gradbenega

  dovoljenja, še preden je lokacija v resnici pravnomočna, izdaja odločbe

  brez številke in datuma).

Pri dosedanjem delu smo se večkrat srečali s problematiko predpisovin drugih aktov, ki so bili ali - pogosteje - naj bi bili izdani zaizvajanje posameznih zakonov (podzakonski akti). Ugotovitve, stališčain opozorila varuha v zvezi s tem smo opisali v letnih poročilih. Izpregleda za leta 1995-2000 so razvidne številne pomanjkljivosti glededoločanja, izdajanja in vsebine podzakonskih aktov, pa tudi, kako tepomanjkljivosti lahko v nekaterih primerih vplivajo na uresničevanječlovekovih pravic in temeljnih svoboščin. Na to smo opozorili Vlado zgradivom, ki ga povzemamo v nadaljevanju.

Naš namen je, da bi nekoliko zloščili kamenček v mozaiku, ki sestavlja dobro upravljanje države(3. člen Zakona o varuhu človekovih pravic - ZVarCP) in tako vplivalina izboljšanje stanja na področju, kjer neposredno ali posredno prihajado posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine.

Podlaga za podzakonske akte

V naši državi je splošno uveljavljena praksa t.i. izvršilneklavzule: zakon določi, katere izvršilne oz. podzakonske akte je trebaizdati, kdo jih izda in (praviloma) v kakšnem roku. Glede na ustavnodoločeno samostojnost upravnih organov pri opravljanju njihovih nalogpa sicer ni videti ovir, da ne bi izdajali podzakonskih aktov tudi brezizrecnega zakonskega pooblastila (120. člen Ustave). Seveda pa so pritem upravni organi vezani na ustavo in zakon tako glede namena oz.ciljev kot glede vsebine urejanja (153. člen Ustave). Še zlasti jedoločanje pravic in obveznosti državljanov ter drugih oseb pridržanosamo zakonu (87. člen Ustave).

Prakso, da zakon vsebuje izvršilno klavzulo, pa vseeno kaženadaljevati. Če vse poteka tako, kot bi moralo, je ob pripravljanju insprejemanju zakona popolnoma proučeno, domišljeno in realno opredeljenopodročje urejanja: analiza stanja, cilj, vsebina in posledice (nove)ureditve, vključno z načinom in časom njene uveljavitve. Zaradi tega jeprav, da izdajanje podzakonskih aktov ni prepuščeno presoji upravnihorganov, ki bi bila lahko tudi drugačna od presoje zakonodajalca.Seveda pa morajo biti iz zakona razvidni namen, vsebina in obseg danegapooblastila za izdajo podzakonskih aktov ter določen rok za to.Izogibati bi se bilo treba nekaterim neustreznim rešitvam iz dosedanjeprakse, ki jih na kratko navajamo v nadaljevanju skupaj z nekaterimiizhodišči za drugačno delo.

Podzakonskim aktom se ne sme prepuščati urejanje vprašanj, ki so pridržana zakonu.Zakonodajalec mora v celoti izvrševati svojo funkcijo in ne sme“delegirati” pristojnosti na izvršilno oblast alicelo na nosilce javnih pooblastil. Podzakonski akti ne bi smeli biti -in upamo, da tudi niso - izhod za odložitev vprašanj, na katera obsprejemanju zakona še ni dokončnega odgovora.

Splošno, “bianco” (za vsak primer) pooblastilo za izdajo podzakonskih aktov je v posameznem zakonu nepotrebno, to imajo izvršilni organi že po Ustavi.

Pri pripravljanju in sprejemanju zakonov je treba realno ocenitimožnost njihovega izvajanja in kateri podzakonski akti so za to potrebni.Rok za njihovo izdajo bi moral biti določen tako, da bi bilo mogočeizvajanje zakona takoj po njegovi uveljavitvi. S stališča varstvačlovekovih pravic je nesprejemljivo, da se zaradi neizdaje podzakonskihaktov ne bi mogle uveljavljati pravice, ki jih zakon priznava, pa tudi,da bi se te pravice priznavale neenotno, z arbitrarnim odločanjempristojnih organov. Interna navodila, ki se jih za enotno izvajanjezakonov poslužujejo nekateri organi, so manj učinkovita, poleg tega paniso dostopna upravičencem, a bi jim - vsaj kolikor“interpretirajo” zakon - morala biti. S takiminavodili ni mogoče nadomestiti podzakonskih aktov glede vprašanj, ki sopridržana slednjim (razčlenjevanje posameznih zakonskih določb,predpisovanje načina ravnanja za njihovo izvršitev).

Če ne gre za povsem novo urejanje določenega področja, bi morala biti tudi glede podzakonskih aktov določena nedvoumna in nepretrgana časovna zveza z dotedanjo ureditvijo. V tem pogledu so uveljavljene različne rešitve:

• prejšnji podzakonski akti veljajo do izdaje novih, ponavadi s

  pristavkom “kolikor niso v nasprotju z novim zakonom”; kljub morebitnim

  težavam pri iskanju odgovora na vprašanja, kdaj, v čem in zakaj pa so v

  nasprotju, se zdi ta rešitev najbolj ustrezna;
  
  

• prejšnji

  podzakonski akti veljajo samo še določen čas, običajno do izteka

  zakonskega roka za izdajo novih; zakonodajalec računa, da bodo novi

  akti izdani v določenem roku; če se to ne zgodi, je položaj - sicer s

  časovnim zamikom - enak kot v naslednjem primeru;
  
  

• prejšnji

  podzakonski akti z uveljavitvijo novega zakona prenehajo veljati. V

  obeh primerih kot tudi pri povsem novi zakonski ureditvi določenega

  področja ni jasno, kako naj se zakon izvaja, dokler niso izdani akti na

  njegovi podlagi. Praktično to pomeni, da je polna uveljavitev zakona

  odložena od začetka njegove formalne veljavnosti v nedoločeno

  prihodnost v nasprotju z voljo zakonodajalca in morebitnimi nujnimi

  razlogi, ki so narekovali spremenjeno ali novo zakonsko ureditev.

  Zavedamo se, da je bistvena razlika, če so podzakonski akti nujen

  pogoj, da se zakon v celoti ali v posameznem delu sploh lahko izvaja,

  ali pa so ti akti samo potrebni za enotno izvajanje zakona.

Roki za izdajo podzakonskih aktov so praviloma določeni, včasih pa tudi ne.Gre za t.i. instrukcijske roke, brez sankcij za tistega, ki se jih nedrži. Kljub temu je to bolje, kot če rok sploh ni določen. Ponujajo pase močni pomisleki proti praksi, da se rok skoraj brez izjeme iztečedoločen, večkrat tudi daljši čas po začetku veljavnosti zakona, in tocelo v primeru daljšega obdobja od objave do začetka veljavnostizakona. Spet mislimo predvsem na akte, brez katerih zakona ni mogočeizvajati. Če bi bilo mišljeno, da pripadajo v zakonu priznane pravicešele od takrat, ko je na podlagi podzakonskih aktov mogoče izvestiustrezne postopke, bi bilo treba to določiti v zakonu. Drugače pa niprave podlage za časovni razmik med začetkom veljavnosti zakona inmožnostjo uveljavljanja v njem priznanih pravic.

Zavedamo se, da so ves čas od osamosvojitve Slovenije izrednetežave zaradi preobilice zakonodajnega dela, katerega nosilci so vpripravljalni fazi v največji meri isti organi, ki so pristojni zaizdajo podzakonskih aktov. Vseeno pa menimo, da bi morale biti že obsprejemanju zakona znane poti za njegovo izvedbo. Prejšnji poslovnikVlade je v 20. členu določal, da je treba ob predlogu zakona alidrugega splošnega akta v gradivu za sejo Vlade nakazati tudi temeljnaizhodišča za izvršilne predpise, če jih predlog predvideva. Ne glede nato, koliko se je ta določba res izvajala, je bila po našem prepričanjuustrezna oz. je predstavljala minimum tistega, kar naj bi bilo obsprejemanju zakona znanega o aktih za njegovo izvrševanje. Zato nirazumljivo, da je bila v novem poslovniku Vlade ta določba izpuščena(8. člen). Če ob sprejemanju zakona ni vsaj v zasnovi domišljen inobdelan ves instrumentarij za njegovo izvajanje, je zmanjšano poljepresoje službe za zakonodajo, ni dovolj konkretizirana podlaga zamnenje ministrstva, pristojnega za upravo (in ev. upravnih enot) patudi ocena finančnih posledic je manj zanesljiva.

V vsakem primeru pa bi morali težiti k temu, da bi bil rok zaizdajo podzakonskih aktov določen (ter ti akti tudi izdani inuveljavljeni) takoj ali vsaj - če vsebina aktov to dopušča - čimprej pozačetku veljavnosti zakona. Možnosti za izvedbo take ureditve se lahkoustvarijo, če se ustrezno podaljša čas od objave do začetka veljavnostizakona (vacatio legis).

Vsebina podzakonskih aktov večkrat zbuja dvome, ali jebila v celoti upoštevana vezanost teh aktov na zakon. Zaradi praznine vzakonu, neustreznega pooblastila ali celo ob ustrezni ureditvi v zakonuso včasih v aktih določbe, ki ne pomenijo samo razčlenitve zakonskeureditve ali določitve načina njenega izvajanja, temveč vsebinskoposegajo v zakonsko ureditev, v skrajnem primeru celo omejujejo vzakonu priznane pravice. To potrjujejo neredke odločbe Ustavnegasodišča o razveljavitvi posameznih določb ali celotnih podzakonskihaktov zaradi njihove neskladnosti z ustavo oz. zakonom.

Enako problematični so nekateri postopki, ki jihpodrobneje določajo podzakonski akti. Mislimo na zapletene rešitve, kiso včasih navzkriž z načelom ekonomičnosti postopka, na predpisovanjenajrazličnejših dokazil o dejstvih, ki jih je mogoče ugotoviti zvpogledom v že obstoječe listine ali zbirke podatkov itn. Ne bi biloslabo, če bi v tem pogledu vse akte pred izdajo pregledala Urad zaorganizacijo in razvoj uprave in (ali) Komisija za odpravoadministrativnih ovir. Bati pa se je, da bi se s tem čas do izdajeposameznih aktov še podaljšal. Izkušnje kažejo, da je bilo že doslejmedresorsko usklajevanje pri pripravljanju posameznih aktov edenpomembnih razlogov za njihovo nepravočasno izdajo.

Prav prepozno izdajanje podzakonskih aktov bi radi šeposebej poudarili. Spredaj smo pisali o tem, da že v zakonih niso za todoločeni ustrezni roki, tako da akti zamujajo, celo če so izdani vzakonskih rokih. Toda ti roki se množično kršijo, kot rečeno, brezsankcij oz. ne da bi vedeli zanje. Razen splošno znane preobilicenormativne dejavnosti ne poznamo drugih razlogov za tako stanje. Ne biradi ugibali o pomanjkljivi strokovni usposobljenosti v posameznihorganih. Ta se je lahko pokazala že v premalo proučenih in domišljenihzakonskih rešitvah. Vsekakor je nesprejemljivo, da se nerealne ocenepri sprejemanju zakona “popravljajo” z odlaganjemizdaje predvidenega podzakonskega akta ali da zaradi neizdaje takegaakta vrsto let ne zaživi veljavna zakonska ureditev. Če se ta pokaže zanerealno ali drugače neustrezno, je treba predlagati spremembo zakona.

Odveč je poudarjati, da morajo biti izrecno predvideni tudidrugi podzakonski akti, ki se pokažejo za potrebne, na predpisani načinobjavljeni. Že spredaj smo poudarili, da je nesprejemljivo, dabi se ta obveznost (delno) obšla s tem, da bi se vprašanja, ki povsebini spadajo v podzakonske akte, reševala z internimi navodili.

Če sklenemo: zavzemamo se za to, da bi bila pri določanju in izdajanju podzakonskih aktov

• dosledno upoštevana delitev pristojnosti med zakonodajno in

  izvršilno oblastjo, pa tudi razmejitev med podzakonskimi akti in

  internimi navodili,
  
  

• ureditev taka, da bi se v vsakem času vedelo, kateri akti veljajo, da ne bi bilo dvomov o tem, še manj pa “nepokritih” obdobij,
  
  
• dosežena

  čim večja stopnja ažurnosti, vsebinske in “postopkovne” ustreznosti

  aktov, tako da zaradi njihove neizdaje, nepravočasne izdaje ali

  neustreznosti ne bi bilo otežkočeno oziroma neenotno, z zamudami in

  drugimi težavami obravnavano ali celo onemogočeno uveljavljanje pravic

  in pravnih koristi, priznanih z zakoni.

Če bi hoteli popraviti sedanje nezadovoljive razmere, bi moraliugotoviti vse neizpolnjene obveznosti v zvezi s podzakonskimi akti naposameznih področjih in te obveznosti čimprej izpolniti. Če bi se pritem pokazalo, da je kaka obveznost neustrezno določena oz. nerealna, pabi bilo treba predlagati spremembo takega zakona. V podrobnostih sevedane moremo dajati in ne dajemo “receptov” zaravnanje, na vsak način pa bi se bilo treba ob taki inventuri, pa tudipri rednem delu v prihodnje, v čim večji meri izogibati nepravilnostimin pomanjkljivostim, ki smo jih navedli.

Vladi smo predlagali, da sprejme potrebne ukrepe za to, da sepopravi sedanje stanje, v prihodnje pa zagotovi boljše delo pridoločanju, pripravljanju in izdajanju podzakonskih aktov na vseh ravneh(Vlada, ministrstva, nosilci javnih pooblastil) in nas o teh ukrepihobvesti.

Zaželeno bi bilo, da bi bilo čim manj odnosov v družbi treba urejatiz represivnimi sredstvi, med katera lahko uvrstimo tudi delovanjeinšpekcij. Toda če zaradi tega, ker nekateri ne ravnajo v skladu spredpisi, ni ogrožena samo javna korist, ampak so prizadete tudipravice drugih, je tudi s stališča varuha ukrepanje inšpekcij nujno. Inče je nujno, naj bi bilo učinkovito. Prepogosto pa ni táko, o čemer smose tudi v letu 2001 lahko večkrat prepričali.

Že do ukrepanja neredko prihaja z zamudo. Morebitniprijavitelji nezakonitih ravnanj s težavo dosežejo, da jih inšpekcijaobvesti o ukrepih, kar sicer nedvoumno določa 98. člen Zakona o upravi,ali pa se njihova prijava formalistično obravnava kot zahteva zaudeležbo v postopku. Tudi če velja, da prijavitelji niso stranke, pa nebi smeli spregledati, da inšpekcijsko (ne)ukrepanje neposredno zadevanjihove pravne koristi oz. interese. Seveda pa bi po drugi stranizakonska ureditev in konkretni postopki morali zagotoviti hitroutišanje prijav namišljenih kršitev ali šikanoznih prijaviteljev.

Če je in ko je ukrep končno izrečen, pa večkrat sledijo subjektivno mencanje in objektivne težave z njegovo prisilno izvršitvijo, pogosto zastaranje postopkapri sodniku za prekrške in večinsko zastaranje izterjave izrečenihdenarnih kazni pri davčnih organih, kar vse ustvarja klavrno podobodelovanja pravne države na tem področju.

Pri inšpekciji za okolje in prostor je več objektivnihtežav, ki opravičujejo daljše trajanje postopkov za odstranitev črnihgradenj: izvajalske organizacije za izvedbo nadomestne izvršbe je trebaiskati po predpisih o javnih naročilih, teh organizacij ni ravno napretek, problem je lahko tudi zagotovitev denarja za plačilo nadomestneizvršbe. Toda tem se pridruži ravnanje samih inšpektorjev, ki pogosto iščejo razloge za odlaganje izvršbe tudi tam, kjer jih ni.Pri tem se inšpekcija sklicuje na splošno možnost odlaganja izvršbe poZUP (293. člen), ki pa ne pride v poštev, ker na tem področju veljaposebna zakonska ureditev, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Alipa: inšpektor utemelji odlog izvršbe s tem, da bi imela hude poslediceza investitorja. V dveh primerih je inšpekcija pojasnjevala svojoneaktivnost s tem, da je izdano dovoljenje za opravljanje dejavnosti v“črnem” objektu. Če zanemarimo vprašanje, kako jebilo lahko táko dovoljenje sploh izdano, če ni bila prej izkazanalegalna ureditev prostora, lahko samo poudarimo, da prav nič ne vplivana (ne)legalnost gradnje ter s tem na možnost in dolžnost ukrepanjainšpektorja za prostor.

Inšpekcija dela ima s pristojnostjo delovnih sodiščnekatere omejitve pri nadzoru izvajanja predpisov o delovnih razmerjih,ki zelo zožujejo možnosti njenega ukrepanja. Na področju vzgoje inizobraževanja se zdi nekoliko nejasna razmejitev pristojnosti medinšpekcijo dela in šolsko inšpekcijo, pri čemer pa še nismo zasledilipozitivnega kompetenčnega spora med njima. Šolska inšpekcija seje tudi izrekla za nepristojno, da bi ukrepala ob morebitnihnepravilnostih pri maturi, češ da je to pristojnost izpitnih organov.Ker pa se je pri tem opirala samo na določbe Pravilnika o maturi, jeUpravno sodišče razsodilo, da je inšpekcija pristojna za ukrepanje, sajpravilnik ne more prenašati pristojnosti, določenih v Zakonu o šolskiinšpekciji, na druge organe. Tudi pri nekaterih drugih inšpekcijahsmo lani ali v prejšnjih letih opazili težave pri razmejevanjupristojnosti ter pri izrekanju in še zlasti izvrševanju ukrepov. Upamo,da bo k usklajenemu in bolj učinkovitemu delovanju pripomogel noviZakon o inšpekcijskem nadzoru.