2.4.2. Državno tožilstvo

Po varuhu dostopnih podatkih je bilo v drugi polovici leta 2001odprtih še 26 sodnih postopkov, ki dogodke, povezane z oboroženimispopadi ob osamosvajanju Slovenije v juniju in juliju 1991, obravnavajos stališča morebitne storitve kaznivega dejanja. Le pet nezaključenihzadev je v fazi obtožbe, ena zadeva je v pritožbi po oprostilni sodbi,ena pa je bila po razveljavljeni sodbi vrnjena v novo sojenje sodiščuprve stopnje. Preostale zadeve so v fazi ovadbe oziroma njenedopolnitve, v preiskavi oziroma v fazi opravljanja posameznihpreiskovalnih dejanj. V osmih zadevah so storilci še neznani.

Varuh ne dvomi, da gre vsaj v nekaterih primerih za hujšakazniva dejanja, ki terjajo odločitev kazenskega sodišča. Hkrati pa negre prezreti časovne odmaknjenosti takratnih dogodkov in spremenjenihokoliščin, ki so nastale z utrditvijo slovenske državnosti termednarodnopravnim položajem in ugledom Slovenije v svetu. Fazepostopkov, v katerih so posamezne zadeve, ki obravnavajo dogodke izleta 1991, ne kažejo, da bi bili storilci storjenih dejanj v razumnemroku, če sploh kdaj, spoznani za krive in obsojeni. Ob tem veljapoudariti, da ima vsak posameznik pravico, da o obtožbah proti njemuodloči sodišče brez nepotrebnega odlašanja. Osumljence in obdolžence jetreba v razumnem roku razrešiti pravne negotovosti in neprijetnosti,povezanih s kazenskopravno obravnavo dejanj, katerih so osumljeni aliobdolženi.

Gordijski vozel dolgotrajnosti postopkov, ki kazenskopravnoobravnavajo dejanja ob osamosvojitvi, je treba čimprej presekati.Pravna država terja, da se kazenski postopek čimprej konča.Dolgotrajnost teh postopkov že zbuja skrb. Hkrati varuh daje pristojnimorganom, zlasti tudi državnemu tožilstvu v razmislek, ali bi morda neveljalo predlagati amnestije, da se odpusti kazenski pregon vsaj zadoločena kazniva dejanja. Amnestija pomeni akt milosti, hkrati pa jetudi izraz politične modrosti, da se z njo upoštevajo pravne innepravne okoliščine, ki lahko v določenih primerih narekujejo inupravičujejo njeno uporabo.

Državni zbor je prvi in edini zakon o amnestiji v samostojniSloveniji sprejel konec leta 2001. Takrat je bila zamujena priložnostza obravnavanje morebitne abolicije, to je opustitve kazenskega pregonavsaj za določena kazniva dejanja, storjena v osamosvojitvenih dnehmlade države.

Ne glede na povedano varuh predlaga hitrejše in prednostnoreševanje teh zadev tako na državnih tožilstvih kot tudi pred sodišči.To narekujejo časovne in druge zgoraj navedene okoliščine. Gre zapoglavje zgodovine, ki ga je treba po desetletju vendarle zaključiti,ne da bi pri tem pozabili na žrtve takratnih dogodkov.

V Ustavi zagotovljena nedotakljivost stanovanja ima tudikazenskopravno varstvo. Tako stori kaznivo dejanje kršitvenedotakljivosti stanovanja, kdor neupravičeno vstopi v tuje stanovanjeali zaprte prostore ali kdor se na zahtevo upravičenca od tam neodstrani.

Pobudnica je zatrjevala, da je žrtev samovoljnega in protipravnegaravnanja lastnikov stanovanjske hiše, ki sta izkoristila njenoodsotnost in jo izselila iz stanovanja, v katerem je prebivala večdeset let. Prepričana, da gre za utemeljen sum storitve kaznivegadejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja, je vložila kazensko ovadbo.Okrožno državno tožilstvo v Mariboru je kazensko ovadbo zavrglo,“ker ni podan utemeljen sum, da sta osumljenca storilanaznanjeno dejanje”.

Po nam dostopnih informacijah je pobudnica stanovala vstanovanju na podlagi pravnomočne odločbe Komisije za družbeno pomočIzvršnega sveta mesta Maribor. Z odločbo je pobudnica dobila statusimetnika stanovanjske pravice, po uveljavitvi Stanovanjskega zakona(SZ) pa je njena uporaba stanovanja temeljila na najemu.

V stanovanje, ki ga stanovalec zakonito uporablja, ne sme nihčeproti njegovi volji vstopiti brez odločbe sodišča. Pobudnica v vloženikazenski ovadbi osumljencema očita prav takšno ravnanje. V stanovanjusicer ne prebiva več, a proti svoji volji kot posledica ravnanjaosumljencev.

Okrožno državno tožilstvo v Mariboru smo opozorili, da neobstaja pravnomočna in izvršljiva sodna odločba, ki bi pobudnicozavezovala, da se mora začasno ali trajno izseliti iz stanovanja. Tudiče bi takšna odločba obstajala, bi prisilno izpraznitev stanovanja inizselitev (deložacijo) najemnice lahko opravilo le sodišče v postopkuizvršbe. Prisilna izvršitev sodne odločbe je v pravni državi pridržanale sodni veji oblasti, nikakor pa ne (samooklicanemu) upniku. Upnik, kiima pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo, lahko njeno izvršitevuveljavlja le v predpisanem sodnem postopku, to je v postopku izvršbe.Pri tem ni dopustna nobena samopomoč.

Okrožna državna tožilka je ovadbo pobudnice zavrgla obsklicevanju na odločbo Občine Maribor, ki je bila izdana pred več kotsedmimi leti. Odločba pobudnici zgolj nalaga, “da zaradivarnosti pred požarom odstrani iz podstrešja ... vse gorljive predmete...” in torej v ničemer ne posega v njeno stanovanje. Odločbaministrstva za okolje in prostor, na katero se prav tako sklicuje sklepo zavrženju ovadbe, pa je naslovljena le na lastnike stanovanjskestavbe, ne pa tudi na pobudnico. Slednja tako verjetno niti ni imelamožnosti sodelovati v postopku izdaje odločbe, da bi lahko varovalasvoje pravice in pravno zavarovane interese. Odločba ministrstvazahteva, da lastniki stanovanjske hiše takoj začnejo obnovitvena delana dotrajani strehi stavbe. Opravo določenih del torej zahteva le na“dotrajani strehi stavbe” in ne posega v pravicopobudnice do uporabe stanovanja. Sklep o zavrženju kazenske ovadbe nezatrjuje, da bi katera od obeh odločb morda pooblaščala osumljenca, dasmeta vstopiti v stanovanje pobudnice ter jo izseliti.

Pobudnica zatrjuje, da je bilo sklicevanje osumljencev nanujnost popravila strehe stanovanjske hiše zgolj izgovor, ki naj biprikril njeno izselitev iz stanovanja, v katerem je dolga letastanovala. Deložacija je bila opravljena 8. 9. 2000, osumljenca pa šeleto kasneje nista začela kakršnihkoli gradbenih ali drugih del.Pobudnica tudi opozarja, da je pred deložacijo prejela več zahtevosumljencev, da se mora iz stanovanja izseliti zaradi odpovedi najemastanovanja. Proti njej sta celo vložila tožbo zaradi odpovedi najemnegarazmerja in izpraznitve stanovanja. Okoliščine torej kažejo, da gre zatrajno izselitev, in to očitno v nasprotju z določili SZ, ki stanovanjeurejajo ne zgolj po ekonomskih, ampak tudi po socialnih merilih.

V sklepu o zavrženju kazenske ovadbe je naveden pravni pouk, dalahko oškodovanka sama začne kazenski pregon. Takšna možnost pa niposebej uporabna za prava neuko osebo, ki verjetno tudi ni takšnegasocialnega in gmotnega stanja, da bi sama zmogla začeti kazenski pregonin trpeti s tem povezane stroške, državni sistem brezplačne pravnepomoči pa takrat še ni bil vzpostavljen.

Državni tožilec je zavezan začeti kazenski pregon, če je podanutemeljen sum, da je storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilecpreganja po uradni dolžnosti, če ZKP ne določa drugače. V vlogi amicuscuriae smo predlagali, naj Okrožno državno tožilstvo v Mariboru ponovnooceni vse okoliščine izselitve stanovanja. Predlagali smo, naj državnatožilka povabi oškodovanko na pogovor, da predloži listine, kiizkazujejo njeno pravico do uporabe stanovanja. Po našem posredovanjuse je okrožna državna tožilka “glede na nove okoliščine innaknadno ugotovljena dejstva” odločila, da bo prevzelakazenski pregon in zoper oba osumljenca vložila obtožni predlog napristojno sodišče.