2.4. PRAVOSODJE

2.4.1. Sodni postopki

Čeprav se je število pobud, ki se nanašajo na sodne postopke, zmanjšalo, le-te še vedno pomenijo največji delež. Med njimi je največ pobud povezanih s civilnim postopkom: zlasti s pravdnimi in izvršilnimi zadevami. Zmanjšalo se je tudi število zadev na področju delovnih in socialnih sporov, povečalo pa število pobud, ki se nanašajo na upravne sodne postopke. Tudi tokrat je največ pobud zatrjevalo dolgotrajnost sodnih postopkov. Manj pritožb, naslovljenih na varuha zaradi zatrjevanih kršitev v sodnih postopkih, se ujema s sodno statistiko, ki za leto 2001 že tretje leto zapored kaže manjše število nerešenih zadev.

Zlasti sodišča prve stopnje so v letu 2001 sporočala spodbudne podatke o zmanjšanju števila nerešenih zadev, o manjših zaostankih, nekatera celo o rekordnem številu rešenih zadev. Tudi redno poročilo Evropske komisije o napredku Slovenije pri vključevanju v Evropsko unijo 2001 ugotavlja, da je opazen velik napredek pri zmanjševanju sodnih zaostankov. Ukrepi, ki jih je vlada uvedla v obdobju 1999 - 2001 za odpravo zaostankov, so se izkazali za uspešne (kar pa ne velja za zemljiško knjigo, kjer se število nerešenih zadev še vedno povečuje).

Kljub nespornim pozitivnim premikom s stanjem slovenskega sodstva vendarle še ne moremo biti zadovoljni. Prej nasprotno, saj več okoliščin kaže, da pravna država prav na občutljivem področju zagotavljanja sodnega varstva pravic in pravno priznanih interesov nikakor ne deluje tako, da bi bila v praksi zagotovljena ustavna pravica do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. Večletno čakanje po vložitvi tožbe na prvi narok za glavno obravnavo v pravdnih zadevah, zlasti pred okrajnimi sodišči, je skoraj pravilo.

Posebno skrb zbuja občutno povečanje nerešenih zadev na pritožbenih sodiščih. Tako višja sodišča splošne pristojnosti zaznavajo povečanje števila nerešenih zadev konec leta 2001 za več kot 16 odstotkov v primerjavi s prejšnjim letom, na Višjem delovnem in socialnem sodišču, kjer se pogosto odloča o sporih, ki imajo za prizadeto stranko pomen socialnega preživetja, pa je povečanje števila nerešenih zadev skoraj 9-odstotno. V posledici je treba na pritožbeno odločitev čakati leto dni, če ne celo več let, kar pogosto potiska sodno odločanje v čas zunaj razumnih rokov.

Ob vseh naporih za hitrejše sojenje pa gre znova poudariti, da pravica do poštenega sojenja poleg hitrega in učinkovitega sodnega poslovanja vsebuje tudi pravico do kakovostnega sodnega odločanja. Poleg zmanjšanja zaostankov na sodiščih je za posameznika prav tako pomembna tudi kakovost sojenja. Cilj sodnega ravnanja ni zgolj hitrost, temveč predvsem izdaja pravilne in zakonite sodne odločbe. Stranka z vložitvijo zahteve za sodno varstvo utemeljeno pričakuje vestno in skrbno ugotavljanje odločilnega dejanskega stanja ter strokovno in pravno pravilno odločitev v sporu. Prav zato mora biti stranki ne glede na zdaj tako modno poudarjanje hitrosti sojenja, omogočeno, da v postopku predstavi svoja stališča ter zanje predlaga dokaze. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, na drugi strani odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se glede tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeli. Temeljno pričakovanje stranke v sodnem postopku ni hitrost, pač pa kakovost sodnega odločanja, ko lahko v poštenem postopku pričakuje pravično sodno odločbo.

V letu 2001 je bilo sprejetih več predpisov, ki naj bi pripomogli k večji hitrosti in učinkovitosti sodnih postopkov. Tako je sprememba Zakona o sodniški službi (ZSS-C) omogočila izvedbo projekta Hercules z organizacijsko določbo, da je sodnik lahko začasno dodeljenna drugo sodišče iste ali nižje stopnje, za polni ali za del polnega delovnega časa.

Namen novele Zakona o sodnih taksah (ZST-I) je pri pomoči k zmanjšanju števila nerešenih spisov tako, da tudi finančno spodbuja stranke k sporazumnemu reševanju sporov. Uvaja novo taksno oprostitev: sodna taksa se ne plača za poravnavo, za umik tožbe, predloga, pravnega sredstva oziroma druge vloge. S tem želi zakonodajalec spodbuditi in olajšati sporazumno reševanje sporov, kar v posledici pomeni tudi manj dela za sodišča.

Varuh je že v poročilu za leto 1997 predlagal spremembe Sodnega reda, da bi bilo poslovanje sodišč bolj prijazno in lažje dostopno za uporabnike: za stranke, pa tudi za odvetnike. Tako smo predlagali, naj Sodni red omogoči poleg pisnega tudi ustno in telefonsko komuniciranje strank s sodiščem. Pri tem smo kot pretirano togost označili dejstvo, da stranka ali njen odvetnik po telefonu ne more zvedeti niti tako osnovne informacije, kot je na primer, ali je sodnik preklical razpisani narok za glavno obravnavo. Takšna ureditev po Sodnem redu ni prinašala strankam zgolj neprijetnosti, ampak tudi stroške in pogosto celo daljši postopek, kar je vse v nasprotju z načelom procesne ekonomije in pospešitve postopka.

Tudi zaradi varuhovih predlogov so bile konec leta 2001 sprejete spremembe Sodnega reda. Te omogočajo, da lahko stranke, njihovi pooblaščenci in druge osebe v nujnih primerih vpogledajo v spis ali javno knjigo in pridobijo podatke tudi zunaj uradnih ur, vendar v okviru poslovnega časa sodišča. Določena je tudi možnost telefonskega posredovanja tistih podatkov, ki so nujni za uspešno izvedbo postopka. Tako je zdaj podana pravna podlaga za telefonsko informacijo, ali je glavna obravnava morda preklicana, ali so vabila izkazana, kar bo strankam v postopku, zlasti ko gre za sodišče zunaj kraja njihovega prebivališča, pogosto prihranilo čas in denar. Prijaznejšo ureditev poslovanja sodišč pomeni tudi določba, da mora vpisničar v nujnih primerih podatke o stanju zadeve, kot izhajajo iz vpisnika, dati tudi zunaj uradnih ur, kar bo prav tako pripomoglo k večji učinkovitosti sodnega poslovanja in lažji dostopnosti nujnih podatkov za ravnanje strank v poslovanju s sodišči.

V letu 2001 se je začel izvajati projekt Hercules, po katerem naj bi izkušeni sodniki pomagali pri reševanju zadev na sodiščih z največ zaostanki. Kljub ambicioznim načrtom, povezanim s tem projektom, pa verjetno vendarle drži, da lahko Hercules pomaga predvsem manjšim sodiščem, hkrati pa se odsotnost vsakega sodnika pozna pri tistem sodišču, pri katerem dodeljeni sodnik sicer opravlja sodniško funkcijo. Tako sta dva višja sodnika prišla na pomoč Okrajnemu sodišču v Domžalah, ki se je lahko “pohvalilo” s 570 nerešenimi zadevami na sodnika. Sodnika prihajata v Domžale s pravdnega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani, ki se tudi samo otepa s čedalje večjim številom nerešenih zadev. Tako projekt Hercules dolgoročno ne more učinkovito pripomoči k zmanjšanju zaostankov.

Dober primer alternativnega reševanja sporov je ponudba Okrožnega sodišča v Ljubljani (in morda še katerega od sodišč v Sloveniji), ki po že vloženi tožbi ponuja posredovanje (mediacijo) pri reševanju sporov. Strankam, ki so dale soglasje za postopek posredovanja, posrednik kot nevtralna tretja oseba pomaga doseči sporazum, ki razrešuje spor in na novo ureja medsebojne pravice in obveznosti, zlasti tudi z vidika bodočega sodelovanja. Brezplačen postopek posredovanja omogoča strankam hitro in celovito sporazumno razrešitev spornega razmerja, koristen pa je tudi za sodišče, ker zmanjšuje obseg njegovega dela. Možnost posredovanja pri reševanju sporov pa države ne odvezuje obveznosti, da zagotavlja redno in učinkovito sojenje tudi če se posameznik odloči, da bo zahteval avtoritativno sodno razrešitev spornega razmerja.

Po večletnih prizadevanjih je bil vendarle sprejet Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), ki naj zagotovi možnost dejanskega in učinkovitega izvrševanja pravice do sodnega varstva vsakomur, ne gledena njegov socialni položaj.

Posamezne določbe ZBPP so pooblastile ministra za pravosodje, da v treh mesecih od dneva uveljavitve tega zakona, torej najkasneje do 11.12. 2001, izda podzakonske predpise, potrebne za izvajanje zakona. Tri od štirih podzakonskih aktov, vključno s Pravilnikom o obrazcu napotnice, s katero se uveljavlja brezplačna pravna pomoč, je minister izdal že septembra, zadnjega pa oktobra 2001. Gre za redek primer, da so pravni akti, nujni za izvajanje zakona, izdani pravočasno. Novembra 2001 je ministrstvo za pravosodje izdalo tudi brošuro za pripomoček in informacijo uporabnikom brezplačne pravne pomoči.

Konec leta 2001 je državni zbor že četrtič po njegovi uveljavitvi spremenil in dopolnil ZKP. Prepogosto spreminjanje in dopolnjevanje zakona kaže na premalo resno delo pri pripravi procesnih predpisov. Ureditev mora zagotavljati, da postopkovni predpis tudi kot celota učinkuje usklajeno za posamezno področje. To pa je mogoče predvsem ob upoštevanju praktičnih izkušenj dolgoletne prakse v uporabi prejšnjih predpisov in primerjalnih zgledov tujih zakonodaj. Pogoste spremembe in dopolnitve ne pripomorejo k pravni varnosti posameznika in kredibilnosti Slovenije kot pravne države. Ilustrativno je, da je bilo z zadnjo novelo v najmanj devetih primerih spremenjeno ali dopolnjeno tudi besedilo posameznih členov, ki so bili predmet že prejšnjih sprememb in dopolnitev ZKP. To kaže na negotovost zakonodajalca, ki se očitno uči na napakah prejšnjih sprememb, in dopolnitev zakona. Predvsem pa to pomeni, da so bili vsaj nekateri prejšnji posegi v ZKP premalo domišljeni in strokovno ne dovolj pripravljeni.

Največji korak nazaj je črtanje določb o (obveznem) zvočnem snemanju glavne obravnave. Prepis zvočnega snemanja glavne obravnave naj bi verodostojno povzel celotno dogajanje, saj je nemogoče, da bi predsednik senata dogodke beležil in vnašal v zapisnik s“fotografsko natančnostjo”. Tako obetavne spremembe zapisa dogajanja na glavni obravnavi so bile v ZKP vnesene z novelo v letu 1998, in to z odložnim rokom. Ta rok je bil kasneje podaljšan, kar je že dalo slutiti, da so bile napovedi ob sprejemanju določb o zvočnem snemanju glavne obravnave vsaj prenagljene, upoštevaje dejanske možnosti za tehnično, prostorsko in kadrovsko izpeljavo tako pomembne spremembe v postopku.

Zadnja novela je vse tozadevne upe znova postavila na realna tla s spremembo 314. člena ZKP, da se mora o glavni obravnavi pisati zapisnik, v katerega se vpisuje bistvena vsebina vsega poteka glavne obravnave. Takšno določbo je imel že jugoslovanski Zakon o kazenskem postopku, sprejet pred več kot 30 leti. Zvočno ali slikovno snemanje je zdaj določeno le kot možnost, ki jo lahko odredi predsednik senata. Do takšne, vsaj večinske prakse, pa je očitno še daleč. Do takrat velja zapisati misel, ki je pospremila novelo o (obveznem) zvočnem snemanjuglavnih obravnav v letu 1998, da se z vsakim “reduciranjem izpovedi” obdolženca, prič in izvedencev zmanjša“verodostojnost zapisnika v smislu avtentičnega beleženja dogajanja na glavni obravnavi”. Naj ob tem dodamo, da varuh pogosto prejema pobude, ki zatrjujejo, da zapisnik glavne obravnave ne vsebuje verodostojnega zapisa dogajanja in na glavni obravnavi podanih izpovedi. Zvočno ali slikovno snemanje bi v tem pogledu lahko pomembno pripomoglo k polni vsebini načela ustnosti, neposrednosti in kontradiktornosti glavne obravnave.

ZKP-D vsaj v treh primerih upošteva tudi predloge varuha, navedene v prejšnjih letnih poročilih:

z novelo 117. člena se je zakonodajalec odzval na priporočilo varuha za dopolnitev pravil o vročanju po pooblaščenih pravnih in fizičnih osebah v kazenskem postopku (Lp 2000, stran 37), dopolnitev besedila161. člena ZKP sledi predlogu varuha za sprejem ureditve, ki bi državnega tožilca izrecno pooblaščala, da določi rok, v katerem morajo organi za notranje zadeve odgovoriti na tožilsko zahtevo, da zberejo potrebna obvestila in izvedejo druge ukrepe, da se odkrijeta kaznivo dejanje in storilec (Lp 2000, str. 40), sprememba 213. b člena ZKP sledi varuhovi zahtevi za oceno ustavnosti v določbi navedenega člena, da mora biti vsak poseg v varstvo tajnosti pisem pripornikov časovno omejen in nujen, neogiben za uvedbo ali potek kazenskega postopka, pri čemer je za nadzor nad dopisovanjem pripornika potrebna sodna odločba (Lp 2000, str. 18).

Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je še en dokaz o zaletavosti v zakonodajnem postopku. Nova ureditev izvršbe, ki naj bi zagotovila hiter in učinkovit postopek, je prinesla le dražjo, bolj zamotano, zbirokratizirano in manj pregledno izvršbo.

Na številna opozorila in kritike zaradi pomanjkljivosti v ureditvi izvršbe se je vlada odzvala s predlogom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-A), ki z več kot sto členi posega v ZIZ, uveljavljen pred dobrimi tremi leti. Obsežna novela zahteva več strokovnosti, dorečenosti in natančnosti posameznih določb ter njihovo usklajenost v celotnem sistemu pravil, ki določajo sodni postopek za prisilno izvršitev na podlagi izvršilnega naslova.

Največ težav pri novi ureditvi izvršbe izkazujejo pobude varuhu pravna področju na novo uveljavljenega sistema zasebnih izvršiteljev. Izvršitelji so izvršbo za stranke močno podražili, ne da bi bil sorazmeren odmev v hitrejši opravi izvršbe. ZIZ določa, da mora upnik dati predujem za stroške za opravo izvršbe v roku, ki mu ga določi sodišče v sklepu o določitvi izvršitelja. Predujem nakaže na izvršiteljev račun. Če upnik tega v postavljenem roku ne stori, sodišče ustavi izvršbo. Tako smo obravnavali več primerov, ko je upnik moral sorazmerno visok znesek predujma, tudi do 100.000 tolarjev in več, plačati v kratkem, osem- ali 15-dnevnem roku. Po plačilu predujma pa je moral čakati osem in več mesecev, ne da bi izvršitelj opravil že plačano izvršbo. Medtem se je denar plačanega predujma na računu izvršitelja obrestoval, seveda v njegov žep. Bolj“iznajdljivi” izvršitelji plačane predujme celo“plemenitijo” oziroma porabljajo nenamensko, prav tako vse zgolj v lastno korist. Upniki pa nemočno čakajo, kdaj bo njihova zadeva prišla na vrsto.

Poseg v veljavni ZIZ terja tudi odločba ustavnega sodišča z dne 21.1.1999, št. U-I-339/98, ki je ugotovila, da je določba prve točke prvega odstavka 102. člena ZIZ v nasprotju z ustavo, če ne določa, daje nezarubljivi del plače sorazmerno večji, če dolžnik preživlja otroke ali druge osebe, za katere obstoji zakonita dolžnost preživljanja. Ustavna odločba, ki temelji na načelu socialne države ter pravice do osebnega dostojanstva in varnosti, terja zagotovitev eksistenčnega minimuma ne le za lastno preživljanje dolžnika, temveč tudi za preživljanje oseb, ki jih je slednji po zakonu zavezan preživljati. V takšnih primerih bi zato moral dolžniku ostati višji nezarubljivi znesek.

Čeprav ustavna odločba podpira socialne razloge, kar terja čimprejšnjo uskladitev protiustavne določbe ZIZ z ustavo, pa zakonodajalec ni spoštoval naročila ustavnega sodišča, da ugotovljeno neskladje odpravi v enem letu od dneva objave te odločbe v uradnem listu, torej do 19. 2. 2000. Zakonodajalec se niti v letu 2001 ni odzval na ugotovljeno protiustavnost.

Hitrost sodnega varstva je eden temeljnih pogojev za njegovo učinkovitost. Število nerešenih spisov in sodni zaostanki kažejo na preobremenjenost slovenskih sodišč. Vendar se marsikateri sodni postopek konča kasneje, kot to utemeljujejo objektivne okoliščine.

Pred uveljavitvijo nove postopkovne zakonodaje so sodišča opravičevala počasno odločanje s procesnimi predpisi, ki onemogočajo hitrejše sojenje. A tudi po uveljavitvi novega ZPP ugotavljamo, da je še vedno veliko rezerve na področju doslednega spoštovanja pooblastil, ki jih sodnikom daje procesna zakonodaja.

Načelo pospešitve in ekonomičnosti postopka pravdno sodišče zavezuje, da opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, hkrati pa mora onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Prav zaradi hitrejšega in učinkovitejšega sodnega varstva je v 286. členu ZPP uzakonjena t. i. eventualna maksima. Ta določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Če je bil pred uveljavitvijo ZPP že opravljen prvi narok za glavno obravnavo, pa smejo stranke novote predlagati le še najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo po uveljavitvi ZPP. Pritožbe pobudnikov kažejo, da uzakonjena prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov ni vedno dosledno spoštovana, kar ne pripomore k hitrejšemu sodnemu postopku, stranke pa takšno kršitev zakonske določbe hitro povezujejo s pristranskim sojenjem.

Že leta opozarjamo, da so za premalo učinkovito odločanje krivi tudi sodni izvedenci. Nenehno prejemamo pobude, ki kažejo, da sodišča ne ukrepajo v skladu s pooblastili, če izvedenec nerazumno prekorači rok, določen za izdelavo izvedenskega mnenja. Pojasnila sodnika, da se izvedenec ne odziva na urgence za izdelavo izvedenskega mnenja, da celo ne vrne spisa na poziv sodišča, ko je za leto in več prekoračil rok za izdelavo izvedenskega mnenja, zmanjšujejo avtoriteto in ugled sodišč.

Kazen v denarju do 300.000 tolarjev je skrajno sredstvo za discipliniranje izvedenca in ga sodišča uporabijo le izjemoma. Zaradi neprofesionalnega odnosa izvedenca lahko pride do neupravičenega zastoja v sodnem postopku, kar strankam povzroča še dodatno škodo. Ne poznamo primera, da bi sodišče uporabilo pooblastilo iz tretjega odstavka 248. člena ZPP ter na zahtevo stranke naložilo izvedencu, da mora povrniti stroške, ki jih je povzročil s tem, da neupravičeno ni prišel na narok za glavno obravnavo, ali da je neupravičeno odklonil izvedensko delo.

Nezakoniti so primeri, ko sodniki ne spoštujejo zakonskega roka za pisno izdelavo sodbe. V pravdnem postopku mora biti sodba pisno izdelana in vročena strankam v tridesetih dneh od dneva, ko je bila glavna obravnava končana. Za kazenski postopek velja 15-dnevni rok za pisno izdelavo sodbe, če je obtoženec v priporu, v drugih primerih pa 30-dnevni rok. Pojasnila, ki nam jih pošiljajo sodišča, da gre za obsežene zadeve, sodniki pa so prezaposleni še z drugim delom, niso prepričljiva. Zakonodajalec je zakonski rok določil ob upoštevanju polne obremenjenosti sodnika z delom. Ko smo preverjali primere zamud pri pisni izdelavi sodbe, smo ugotovili, da gre največkrat za subjektivne vzroke.

Redkejši so primeri kršitve roka treh mesecev, v katerem morapritožbeno kazensko sodišče poslati svojo odločbo s spisi sodišču prvestopnje, če je obtoženec v priporu. Kršitev zakonskega roka, ki vpliva,da je pripor daljši, kot bi bilo nujno potrebno, je v izjemnem primerumorda mogoče razumeti s stališča sodnika, nikakor pa ne s stališčaosebe, ki ji je odvzeta prostost.

Sodnica je januarja 2001 v pravdi na Okrajnem sodišču v Ljubljani na glavni obravnavi sprejela dokazni sklep o postavitvi izvedenca. Sam sklep o postavitvi izvedenca naj bi izšel pisno, a vse do konca decembra 2001 sodišče ni izdalo takega sklepa. Predsednica sodišča je pojasnila, da je sodnica, ki je zadevo obravnavala, avgusta 2001 odšla na drugo delovno mesto, njene spise pa je prevzela druga sodnica.

Odhod sodnice, ki je zadevo obravnavala, na drugo sodišče ter dodelitev zadeve novi sodnici, ne opravičuje nerazumno dolgega zastoja v postopku, ki je bil začet s tožbo leta 1989 in katerega predmet je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode. Sodnica je imela vse do avgusta (torej osem mesecev) čas, da izda pisni sklep o postavitvi izvedenca, pa tega iz nerazumljivega razloga ni naredila. Prav tako stranke, ki je predlagala izvedbo tega dokaza, ni pozvala, naj založi znesek, potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedencem.

Tudi sodnica, ki je spis prevzela po odhodu prejšnje sodnice, ni opravila nobenega procesnega dejanja, in to kljub urgenci pooblaščenca tožnice za pospešitev postopka, ki je ostala brez odmeva. Tako skoraj v letu dni ne prva ne druga sodnica nista storili ničesar za redno in učinkovito obravnavanje, da bi se postopek sploh nadaljeval. Predvsem prva sodnica je s svojim neodgovornim opravljanjem sodniške funkcije zanemarila načelo pospešitve postopka, po katerem si mora sodišče prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja. Dolžnost sodnikaje skrbeti za to, da se sporni predmet vsestransko razišče, da pa se vendar pri tem postopek ne zavlačuje. Obe pravdni stranki sta utemeljeno opozarjali na kršitev določb ZPP, katerih namen je zagotoviti hiter in učinkovit postopek.

Pisni sklep o postavitvi izvedenca je sodišče izdalo 28. 12.2001. Hkrati smo odgovor sodišča razumeli kot zagotovilo, da bo v prihodnje vendarle prišlo do obravnavanja brez nepotrebnega odlašanja ter ob strogem spoštovanju vseh postopkovnih določb, katerih namen je zagotoviti sojenje v razumnem roku, kot to zagotavlja pravica do sodnega varstva po 23. členu slovenske ustave oziroma pravica do poštenega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Kasneje je predsednica sodišča sporočila, da je pred izdajo pisnega sklepa o postavitvi izvedenca morala sodnica odločiti še o predlogu za oprostitev plačila stroškov postopka in pri tem opraviti številne poizvedbe, tri mesece pa je bil spis zaradi zaprosila na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani. To naj bi bile objektivne ovire, da sodnica “sklepa o postavitvi izvedenca ni mogla izdati”. Ocenili smo, da ta okoliščina ne opravičuje zastoja, ki je nastal po naroku za glavno obravnavo. Sklep o postavitvi izvedenca bi moral biti izdan, še preden je bil spis poslan tožilstvu. Očitno sodišče tudi ni učinkovito ukrepalo, da bi bil spis vrnjen v razumnem času.

Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebuje strokovno znanje, s katerim samo ne razpolaga. Izvedenec je torej strokovni pomočnik, ki sodišču pomaga pri sprejemu pravilne in zakonite odločitve v sporu. Postavitev izvedenca je procesno dejanje, ki ustvarja predvsem razmerje (procesno in pogodbeno) med postavljenim izvedencem in sodiščem oziroma državo.

Pobudnika je tedanje Sodišče združenega dela v Postojni leta 1993 postavilo za izvedenca za izdelavo izvida in mnenja v sporu zaradi priznanja tehnične izboljšave in plačila odškodnine. Izvedenec je opravil zaupano izvedensko delo, sodišče mu je odmerilo nagrado za to delo in povračilo stroškov. Ker predujem za stroške izvedenca ni bil položen, je sodišče v sklepu o odmeri nagrade in stroškov naložilo nasprotnemu udeležencu, da plača nagrado in stroške neposredno izvedencu. Ta svoje obveznosti ni izpolnil. Kasneje je bil nad to gospodarsko družbo uveden stečaj in izvedenec je ostal brez plačila.

Pobudnik je, da bi prišel do plačila, vložil tožbo zoper državo. Z vložitvijo tožbe zaradi plačila že s pravnomočno sodno odločbo priznane nagrade in stroškov pa se je spustil v dolgotrajen in predvsem negotov spor.

Ob postavitvi pobudnika za izvedenca je veljaven Zakon o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77 - Ur. list RS, št. 19/94) določal, da mora stranka po nalogu sodišča vnaprej založiti znesek, potreben zastroške, ki bodo nastali z izvedbo predlaganega dokaza. Namen te zakonske določbe (ki jo vsebuje tudi sedaj veljavni ZPP) je zagotoviti, da bo sodišče razpolagalo z zadostnim zneskom denarja, da bo lahko neposredno plačalo postavljenemu izvedencu nagrado in stroške za opravljeno delo.

Glede povračila stroškov in nagrade za izvedenca se je takratni Zakon o pravdnem postopku v 256. členu skliceval na 249. člen istega zakona, ki kot pravilo določa, da sodišče odredi, naj se stroški za priče izplačajo iz predujma. Če predujem ni bil založen, pa sodišče naloži stranki, naj plača določen znesek priči v osmih dneh. Ta zakonska določba, ki je smiselno veljala tudi za povračilo stroškov in nagrade za izvedence, je torej kot pravilo določala izplačilo izvedencu priznane nagrade in stroškov iz položenega predujma. Zakonska ureditev, kako naj sodišče ravna, če predujem ni bil položen, je očitno subsidiarne narave. To izhaja ne zgolj iz same vsebine in vrstnega reda  uzakonjenih možnosti za plačilo stroškov za priče, kot je bilo določeno v tretjem odstavku 249. člena takratnega Zakona o pravdnem postopku, temveč tudi iz že navedenega 153. člena istega zakona, ki kot pravilno sodišču nalaga ravnanje, da pravočasno poskrbi za zadosten znesek predujma, preden stroški z izvedbo dokaza sploh nastanejo. Ker gre pri odmeri nagrade in stroškov izvedenca praviloma za znatno večje zneske kot pri odmeri stroškov za priče, je moč besedilo takratnega drugega odstavka 256. člena Zakona o pravdnem postopku razumeti predvsem tako, da določbe glede povračila stroškov za priče veljajo smiselno za izvedence s poudarjenim temeljnim pravilom, da te stroške izvedencu izplača samo sodišče iz položenega predujma. Tako je zavezanec zaplačilo sodišče, ki je izvedenca pritegnilo v postopek ter z njim stopilo v pogodbeno razmerje. Skrb, da bo izvedenec po opravljenem izvedenskem delu dobil pravočasno in korektno izplačano nagrado in stroške, je torej predvsem zaveza sodišča. Če ni pravočasno poskrbelo za plačilo predujma, škodljivih posledic takšnega ravnanja ne sme trpeti izvedenec, ki je po nalogu sodišča opravil izvedensko delo.

Posebej smo poudarili, da poleg zgoraj razčlenjenih določb takrat veljavnega Zakona o pravdnem postopku plačilo nagrade in stroškov izvedenca v breme sodišča utemeljujeta tudi načelo pravičnosti in dobrega upravljanja. Ni prav, da pobudnik, ki je na zahtevo sodišča opravil izvedensko delo (brez svoje krivde), ni mogel priti do poplačila priznane terjatve. Čeprav se je tega morda lotil na ne najbolj učinkovit in primeren način, smo ocenili, da bi sodišče oziroma država ne glede na vse kasneje nastale okoliščine morala pobudniku kot izvedencu jamčiti in zagotoviti plačilo odmerjenih stroškov za opravljeno delo. Zato smo predlagali, naj Delovno sodišče v Kopru s svojim oddelkom v Postojni pobudniku s primerno poravnalno ponudbo izsredstev sodišča zagotovi plačilo s pravnomočno sodno odločbo priznane nagrade in stroškov za opravljeno izvedensko delo. Hkrati smo predlagali tudi sporazum glede stroškov, ki so nastali v odprtem sodnem postopku zaradi plačila nagrade in stroškov izvedenca. Predlog smo poslali tudi državnemu pravobranilstvu, ki v pobudnikovem sodnem sporu zastopa državo.

Delovno sodišče v Kopru je sprejelo naš predlog in v ta namen zagotovilo plačilo iz sredstev sodišča. Sklenitev poravnave je sodišče prepustilo državnemu pravobranilstvu. Kmalu je pobudnik sporočil, da je sklenil sodno poravnavo in tudi že prejel dogovorjeni znesek plačila za opravljeno izvedensko delo.

Ker po izrečeni sodbi Okrajno sodišče v Ljubljani ni moglo vročiti pisne sodbe neposredno obema obdolžencema, grozilo pa je absolutno zastaranje, se je sodnica odločila za vročitev sodbe po podjetju, ki je pooblaščeno za vročanje pošiljk. Ker sodišče ni pravočasno prejelo dokaza o vročitvi sodbe, sodnica pa je naslednji dan odšla na večtedenski dopust, je izdala trajno odredbo za privedbo z utemeljitvijo, da obdolženca sodišču nista dosegljiva in naročilom, da ju policija po prijetju pripelje v kazensko pisarno sodišča.

Policija je odredbo za privedbo izvršila, obdolžencema odvzela prostost in ju privedla na sodišče zaradi vročitve sodbe. Takrat pa je bilo ugotovljeno, da sta obdolženca že vložila pritožbo. Vročitev sodbe v sodnem spisu ni bila izkazana, pač pa je sodnica ugotovila, da je podjetje, pooblaščeno za vročanje, obdolžencema pred tem že vročilo sodbo.

Odvzem prostosti in privedba obdolžencev na sodišče je bila nepotrebna in zato nezakonita že zgolj zato, ker jima je bila 13 dni pred tem vročena sodba in je bil tako namen privedbe izjalovljen. Sodišče je varuhu sicer sporočilo, da se je sodnica pred odhodom na dopust dogovorila s podjetjem, pooblaščenim za vročanje, da“prenehajo z vročanjem in sodbi vrnejo sodišču”.Sodnica se je opravičila obdolžencema, ker je zaradi odsotnosti spregledala, da jima je bila sodba medtem že vročena. Podjetje, ki je opravilo vročitev, pa je pobudnikoma pojasnilo, da od sodišča ni prejelo nobenega sporočila v zvezi z naročenim vročanjem sodne pošte. Na posredovanje varuha je predsednica sodišča ocenila, da je bilo ravnanje sodnice pravilno, obdolženca pa bi se “vsem ukrepom v zvezi z vročitvijo sodbe izognila tako, da bi redno in sproti dvigala sodna pisanja”.

Na podlagi sodne odredbe za privedbo so policisti obdolžencema odvzeli prostost in ju privedli na sodišče. Privedba pomeni poseg v ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode. Poseg v človekovo svobodo je dopusten in zakonit, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa zakon. Ker gre pri odvzemu prostosti za omejitev človekove pravice, je treba tozadevno zakonsko pooblastilo zožujoče razlagati. Tako lahko sodišče na podlagi 194. člena ZKP odredi privedbo obdolženca tudi, čemu ni bilo mogoče v redu vročiti vabila, iz okoliščin pa je očitno, da se mu obdolženec izmika. Zakon torej dopušča privedbo le zaradi vročitve vabila, ne pa tudi drugih sodnih pisanj.

Čeprav v kazenskem postopku zakonska analogija ni prepovedana, pa na tej podlagi ni dopustno tolmačenje v škodo obdolženca. ZKP namreč določa pravila predvsem zaradi varstva posameznika pred premočjo države. Vabilo je ožji pojem kot (sodno) pisanje, zato pod tem pojmom ne moremo razumeti vseh sodnih pisanj. Če bi zakonodajalec dopustil privedbo tudi za vročitev drugih sodnih pisanj, bi to v zakonu izrecno določil. Tako menimo, da je privedba obdolženca zaradi vročitve sodbe brez zakonske podlage in pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode. Zato smo Okrajnemu sodišču v Ljubljani predlagali, naj ne uporablja privedbe zaradi vročanja, razen v primeru vročitve vabila, če so podani pogoji, ki jih zakon določa za tak ukrep za uspešno izvedbo kazenskega postopka.

Okrajno sodišče v Mariboru je opravilo narok za glavno obravnavo, obravnava pa je bila nato preložena na nedoločen čas. Razlog za to je bil predlog tožeče stranke za preložitev glavne obravnave na nedoločen čas, ker “zadeva ta hip ni aktualna”.Poročilo sodnice v tej zvezi pojasnjuje, da “tožnik, ki s tožbo sicer zahteva sodno varstvo, predmetne zadeve ne šteje za nujno”. Na tej podlagi je sodnica zaključila, da“bo naslednji narok za glavno obravnavo ponovno razpisan, ko bo tožeča stranka to predlagala oziroma zahtevala”.

Takšno stališče pomeni, da je zgolj od tožeče stranke odvisno, kdaj bo sodišče nadaljevalo obravnavanje.

Pravdni postopek se začne s tožbo, z vročitvijo tožbe toženi stranki pa začne teči pravda. Toženki je bila v postopku tožba že vročena. Še več, že se je spustila v spor, saj je prerekala tožbeni zahtevek. S tem je tudi toženka pridobila določene pravice v postopku. V odgovoru na tožbo je predlagala izdajo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Njen pravovarstveni interes je bil, da sodišče v razumnem roku odloči v sporu in jo tako reši pravne negotovosti. Tudi za toženko velja pravica do poštenega sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Če bi smel tožnik sam in enostransko odločati, kdaj se bo začelo ali nadaljevalo obravnavanje v pravdi, bi to pomenilo, da razpolaga tudi s toženkino na ustavnih določbah temelječo pravico.

Sodnikova nekritična pritrditev enostranskim predlogom stranke lahko pomeni pristransko sojenje v nasprotju z določbami ZPP. Pravni položaj stranke v postopku temelji na ustavnem načelu enakosti pred zakonom. Obe stranki imata pod enakimi pogoji enake procesne pravice. Sodišče je tako zavezano spoštovati pravico toženke, da se brani pred procesnimi dejanji nasprotne stranke, ki lahko vplivajo na njene pravice in interese. Zato mora voditi postopek ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter preprečiti, da bi katera od strank postala le predmet postopka.

ZPP tudi za sodišče določa, kaj sme ali kaj mora storiti v določeni procesni situaciji. Spoštovanje pravil postopka pomeni jamstvo za neodvisnost sodnika in sodišča, kar stranki zagotavlja enakost pred zakonom in s tem tudi pravno varnost. Načelo zakonitosti v pravdnem postopku nalaga sodišču, da ne sme odreči odločitve o zahtevku, zakaterega je pristojno. Poleg zahtevka tožnika imamo v pravdi tudi zahtevek nasprotne stranke, da sodišče zavrne tožbeni zahtevek. Odklonitev odločitve je torej nezakonita tudi v razmerju do toženke in njenega zahtevka v procesualnem pomenu, ki ga uveljavlja v odgovoru natožbo.

Vse to smo v intervenciji sodišču poudarili in nismo soglašali s stališčem, da bo sodišče obravnavanje pravdnega postopka nadaljevalo,“ko bo tožeča stranka to predlagala oziroma zahtevala”. V vlogi amicus curiae smo predlagali, naj sodišče pravdni postopek obravnava, kot to narekujejo časovne okoliščine in pravilo o vrstnem redu reševanja zadev, upoštevaje naravo spornega razmerja. Opozorili smo, da je za pobudnico, ki je toženka v pravdi, izjemnega pomena, da se postopek čimprej konča, saj gre za spor o njeni pravici, da uporablja stanovanje, iz katerega je bila očitno samovoljno in nezakonito izseljena.

V odgovoru je sodišče pojasnilo, da bi predlogu toženke za ponovni razpis naroka za glavno obravnavo sledilo tudi brez posredovanja varuha, hkrati pa je določilo nov narok.