2.11. OKOLJE IN PROSTOR

Nadaljeval se je trend povečanja pripada zadev s področij okolja in prostora. Število pobud v minulem letu se je povečalo kar za 70 odstotkov. To med drugim kaže tudi na čedalje večjo ozaveščenost prebivalcev za zadeve okolja in urejanja prostora.

 Veliko pobudnikov se pritožuje zaradi hrupa iz gostinski lokalov. Pobudnike smo opozarjali, da je premagovanje nastalih problemov v pristojnosti tržne inšpekcije, ki je pristojna za spremljanje uresničevanja določb Zakona o gostinstvu in spoštovanje obratovalnega časa, ki ga določa Pravilnik o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih lokalov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost. Za kršitve nočnega miru in povzročanja hrupa v tej zvezi pa je pristojna policija. V zvezi s hrupom, ki nastaja med delovanjem lokalov, je pristojen tudi zdravstveni inšpektorat, ki izvršuje zdravstveni nadzor nad bivalnim in delovnim okoljem in drugod, kjer je vpliv na človeka neposreden, med drugim tudi nad hrupom. Nadzor nad izvajanjem Uredbe o hrupu v naravnem in življenjskem okolju pa je v pristojnosti inšpekcije za varstvo okolja. Pobudnike opozarjamo tudi na to, da v inšpekcijskem postopku prijavitelj ni stranka v postopku in ga upravni organ ni zavezan obveščati o ugotovitvah, lahko pa v skladu z 98. členom Zakona o upravi to zahteva s pisno vlogo.

Tudi zaradi onesnaževanja zraka se je na varuha obrnilo več pobudnikov, ki jih vznemirjajo predvsem farme in kmetijski obrati za vzrejo živali. Ker je reševanje teh težav pogosto neučinkovito, saj ni ustreznih mehanizmov za ugotavljanje, nadzor in omejevanje smradu, smo že v prejšnjih letnih poročilih opozarjali na potrebo po čimprejšnjem sprejemu uredbe o omejevanju smradu.

Obravnavali smo pobudo, kjer je pobudnik opozoril na pereč problem onesnaževanja reke in na, po njegovem mnenju, sporni rok uredbe Vlade RS o spremembah in dopolnitvah uredbe o emisiji snovi pri odvajanju odpadnih vod iz komunalnih čistilnih naprav (Ur. l. RS, št. 90/98), ki podaljšuje rok gradnje čistilnih naprav do konca leta 2010. Strinjali smo se s pobudniki, da je navedeni rok v primerih hudega onesnaževanja neprimeren.

Na varuha se pobudniki večkrat obračajo, da bi varuh vložil zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti prostorskih dokumentov. V konkretnem primeru sta se pobudnika obrnila na varuha v zvezi z vložitvijo zahteve za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana občine. Pobudnikoma je bilo pojasnjeno, da Zakon o varuhu človekovih pravic (ZVarCP) ne daje varuhu možnosti, da bi se zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin neposredno vključeval v sodne in druge pravne postopke, torej tudi ne možnosti, da bi poleg stranke - kaj šele namesto nje - vlagal pravna sredstva, ki jih predvidevajo posamezni procesni zakoni. Izjema je možnost, da varuh v zvezi s posamično zadevo, ki jo obravnava, vloži zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Določbe ne razumemo tako, kot da nalaga varuhu zastopanje “po uradni dolžnosti”, temveč kot možnost, ki se je varuh lahko posluži glede na vrsto in težo kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin v posamičnem aktu ter glede na položaj, aktivnosti in možnosti prizadete stranke. Odločitev o tem sprejme varuh samostojno. Merilo za takšno odločitev varuha je tudi ocena, da gre na primer za evidentne hujše kršitve človekovih pravic v zadevah javnega oz. splošnega pomena ali ko prizadeti iz kakršnihkoli razlogov sam ne bi mogel vložiti pobude. V vseh drugih primerih pa naj bi varuh - tako smo ravnali doslej - opozarjal na možnost vložitve pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti. V konkretnem primeru smo ocenili, da niso izpolnjene navedene okoliščine.

Številne pobude so se nanašale tudi na neukrepanje inšektoratov oziroma dolgotrajnost inšpekcijskih postopkov. Pritoževali so se predvsem sosedje zaradi gradnje brez dovoljenj oziroma gradenj, ki so v neskladju z izdanimi dovoljenji. Velikokrat so v takih primerih v ozadju medsosedski spori, katerih reševanje pa ni v pristojnosti varuha človekovih pravic. Ugotavljamo, da so pritožbe, ki se nanašajo na neučinkovitost inšpekcijskih služb, v številnih primerih utemeljene. Tako imamo v obravnavi pobudo, ki se nanaša na problem izvršitve inšpekcijske odločbe. Pristojni inšpektorat kot razlog, da izvršljiva inšpekcijska odločba še ni izvršena, navaja, da je izvršitev inšpekcijske odločbe vezana na pridobitev koncesionarja - izvajalca za opravljanje upravnih izvršb. Ker postopek za izbiro izvajalca za upravljanje upravnih izvršb na podlagi javnega razpisa in za podpis koncesijskih pogodb z MOP še ni končan, upravnih izvršb ni mogoče opravljati.

Obravnavali smo pobudo zaradi razvrednotenja nepremičnin in sprememb bivalnega okolja, ki bo nastalo zaradi gradnje obvoznice. Pobudnik opozarja na pravno praznino, ki po njegovem mnenju izhaja iz drugega odstavka 78. člena Zakon o varstvu okolja (ZVO) glede meril za določanje odškodnine (ekološke rente), ki bi jih morala predpisati vlada. Že v letnem poročilu za leto 1996 je varuh posebej opozoril, da se v praksi nekatere določbe Zakona o varstvu okolja, med njimi tudi določba 78. člena tega zakona, še vedno ne izvajajo, saj niso sprejeti podzakonski akti, brez katerih se ta določba ne more izvajati. Ta podzakonski akt bi v skladu z zakonom vlada morala sprejeti že aprila 1994. Državni zbor je že 17.03.1999, ob obravnavi poročila varuha za leto 1998, v 8. točki sklepov predlagal, naj se čim prej pripravi podzakonski akt v skladu z 78. členom ZVO.

Ministrstvo za okolje in prostor na naša opozorila iz prejšnjih poročil glede nepravilnosti pri sprejemanju podzakonskih aktov, glede vprašanja ministrstvo pojasnjuje, da so pri poskusu priprave predpisa na podlagi drugega odstavka 78. člena ZVO naleteli na velike pravnosistemske težave, saj ugotavljajo, da bi takšen predpis nesistemsko posegel na področje civilnega prava, če bi šlo za uveljavljanje odškodnin, ne da bi bila izkazana dejanska škoda. Zato ministrstvo napoveduje, da bo rešitev iz drugega odstavka 78. člena ZVO z novelo opuščena. Lahko se strinjamo z navedeno argumentacijo ministrstva, vendar je nesprejemljivo, da se takšna ocena daje osem let po tem, ko bi vlada v skladu s 6. točko prvega odstavka 101. člena ZVO takšen predpis morala že uveljaviti.