2.10. SOCIALNO VARSTVO

Materialna stiska družin ali posameznikov, povezana z dolgotrajno brezposelnostjo in slabim odzivanjem državnih institucij, je največkrat vzrok, da ljudje poiščejo pomoč pri varuhu človekovih pravic. Pobude s tega področja odkrivajo najrazličnejše stiske, v katerih se znajdejo ljudje: revščina, brezposelnost, nezmožnost najti zaposlitev zaradi slabe izobrazbe, nevzdržne stanovanjske razmere in podobno. Na problem revščine opozarjamo v vseh dosedanjih poročilih varuha. Rdeča nit opozarjanja varuha na področju socialnega varstva pa je opozarjanje na neustrezno zaščito in pomoč države posamezniku ali družini v stiski. Ob obravnavanju pobud tudi ugotavljamo, da je še vse prepogost namen socialnih pomoči le ohranjanje socialno šibkih na robu preživetja, manj pa pomoč posamezniku najti načine, da bi si sam aktivno zagotovil ustrezen socialni in ekonomski status.

Pri pomočeh državnih institucij ugotavljamo tudi vrsto nedoslednosti, ali pa ne upoštevajo načela različnih pristopov različnim kategorijam ljudi. Tako so npr. višina in pogoji za pridobitev denarne socialne pomoči enaka za prosilce, ki so kljub delovni zmožnosti več let brezposelni, kot za tiste, ki zaposlitve zaradi zdravstvenih težav ali starosti resnično ne morejo dobiti.

Varuh dobiva tudi veliko pobud ljudi v socialni stiski, ki jih žal sam ne more razreševati in zato usmerja pobudnike na pristojne institucije ter jih ob tem tudi opozarja na bolj zavzeto reševanje. To so predvsem ljudje, ki nimajo vira za preživljanje, premajhne dohodke, brezposelni, invalidi in podobno. Čeprav smo v Sloveniji sprejeli program boja proti revščini, pa praksa kaže, da je ta sicer dober program še premalo za reševanje ali vsaj blažitev te pereče problematike. Ker večino problemov socialne problematike obravnavamo v drugih poglavjih, v tem opozarjamo le na nekatere probleme s področja otrokovih pravic.

Naša država se je tudi kot podpisnica Konvencije o otrokovih pravicah zavezala, da bo otroku zagotovila takšno varstvo in skrb, kakršno je potrebno za njegovo blaginjo, upoštevaje pravice in dolžnosti staršev, zakonitih skrbnikov ali drugih posameznikov, ki so zakonsko odgovorni za otroka, in da bo v ta namen sprejela vse ustrezne zakonodajne in upravne ukrepe. Hkrati z zavezo, da "bo sprejela vse ustrezne ukrepe, s katerimi bo od staršev ali oseb, ki so finančno odgovorne za otroka, zagotovile preživnino za otroka tako v državi pogodbenici kot tudi v tujini." Pravico otroka do preživnine zagotavlja tudi Ustava, ki pravi, da uživajo otroci, za katere starši ne skrbijo, posebno varstvo države. Spoštovanje tako ustave kot konvencije ne bi smelo dopuščati izmikanja in sprenevedanja.

Varuh pa se pogosto srečuje s primeri, ko se zavezanec za preživnino plačevanju izmika in je skrb za preživetje otroka ali celo več otrok prepuščena tistemu od staršev, pri katerem otrok živi. Država s preživnino prek Jamstvenega in Preživninskega sklada pomaga le otrokom v starosti do 18 let, ki živijo v družinah, v katerih dohodek na družinskega člana ne presega 55 odstotkov povprečne plače v državi v minulem letu.

Pereči so tudi primeri nasilja v družini, ki se pogosto končajo tako da se iz stanovanja umakne žrtev - mati z otrokom in ne nasilnež. Z umikom v varno hišo ali materinski dom težav ni konec, se le spremenijo. Bivanje v teh institucijah je le začasno, vendar je možnost rešitve stanovanjskega problema varovank v tem času bolj izjema kot pravilo. Le redko uspejo pri kandidaturi za socialna stanovanja, saj ne dosežejo zadostnega števila točk. Na ta problem smo obširneje opozorili že v LP 1999. Tokrat bi opozorili še na primere, ko se niti ne morejo prijaviti na razpis, ker lahko kandidirajo le v kraju stalnega prebivanja, čeprav se zaradi strahu pred nasilnežem tja ne morejo vrniti, ali pa ne morejo kandidirati za socialno stanovanje, če so solastnice stanovanja, v katerem še živi nasilnež.

Že v LP 2000 smo opozorili na kršitev pravic otrok s posebnimi potrebami zaradi neizvajanja Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP). Ministrstvo za znanost, šolstvo in šport je na podlagi naše intervencije februarja 2001 odgovorilo, da se zavedajo, da je “zaradi zastoja pri izvajanju zakona prišlo do vrste problemov, ki jih je možno reševati le s postopki usmerjanja. Zato ministrstvo pripravlja pogoje za čimprejšnje izvajanje zakona”

Izvršilni predpisi na podlagi ZUOPP bi morali biti sprejeti najkasneje eno leto po uveljavitvi zakona, torej do 1.7.2001, vendar še vedno niso. Ministrstvo je pripravilo zasilno rešitev le za izvajanje nalog šolskih uprav, kot jih določa zakon. Tako je mogoče otroke in mladostnike vključevati le v programe, ki se izvajajo v posebnih institucijah, ni pa mogoče pomagati otrokom s posebnimi potrebami, ki so vključeni v redne vzgojno izobraževalne programe. Tako pa je zato, ker ni podzakonskih aktov.

V postopkih iz razmerjih med starši in otroki morajo biti koristi otrok glavno vodilo. Zlasti v postopku za ločitev otroka od staršev mora imeti otrok kot prizadeta stranka možnost sodelovati v postopku in izraziti svoje mnenje. Po 12. členu Konvencije ZN o otrokovih pravicah mora imeti otrok v postopku, ki ga zadeva, pravico, da prosto izrazi svoje mnenje, če je le sposoben oblikovati lastno mnenje. Otroku je tako treba v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo dati več možnosti za aktivnejše sodelovanje v postopku tudi pred CSD in mu zagotoviti resnično možnost, da izrazi svoje mnenje, ki bo v največji meri tudi upoštevano.

CSD opravi po vložitvi tožbe zaradi razveze zakonske zveze ali predloga za sporazumno razvezo svetovalni pogovor z obema zakoncema. Strokovni sodelavec centra, ki vodi svetovalni pogovor, si mora zlasti prizadevati, da zakonca uredita medsebojna razmerja do skupnih otrok. Zaključki svetovalnega pogovora in morebitni dogovori, ki jih zakonca takrat skleneta, morajo predvsem zasledovati koristi otrok. Zato bi ne bilo odveč, da bi bil v tej najzgodnejši fazi odločanja o ureditvi razmerij med zakoncema in njunimi otroki večji poudarek namenjen tudi spremenjenim razmeram starševstva po razvezi in oblikovanju prožnejših odnosov, ki omogočajo v korist otrok bolj sproščene in kakovostne stike.

Posebej velja poudariti, kako pomembno je za otroka, da ohrani redne osebne stike z obema staršema, da torej z nobenim od njiju ne pride do prekinitve stikov. Staršema je treba predočiti, da tisti izmed njiju, ki neutemeljno preprečuje osebni stik otroka z drugim izmed staršev, ne ravna v korist otroka. Takšno ravnanje mora postati ena pomembnih okoliščin, ki vpliva na odločitev, komu naj sodišče zaupa otroka v varstvo in vzgojo. Že v lanskem letnem poročilu smo poudarili tudi pomen mediacije v družinskopravnih razmerah, ki starše usmerja v skrb za blaginjo in najboljše interese otroka, da čim manj čuti škodljive posledice ločenega življenja staršev. Ustavna določba, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb, mora imeti ob razpadu družine še poseben poudarek in vsebino.

Koristi otroka terjajo, da je odločitev v zanj tako pomembni zadevi, kot so stiki z obema od staršev, sprejeta v kar čim krajšem času. Vsi organi, ki odločajo v postopku urejanja stikov med straši in otroki, bi morali te zadeve obravnavati prednostno ter zagotoviti, da bi prišlo do odločitve, če že ne v zakonskem, pa vsaj v razumnem roku, upoštevaje ustavno določbo, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb.

Država je zavezana spoštovati pravico otroka, ki je ločen od enega izmed staršev, da z njim redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo, razen če bi bilo to v nasprotju z otrokovimi koristmi. Pravica do stikov tudi s tistim od staršev, ki otroka nima pri sebi, je nedvomno v dolgoročnem interesu otroka. Zato je nujno, da pristojni organi v primerih, ko prihaja do kršitve pravice do osebnih stikov med starši in otroki, ukrepajo hitro in učinkovito.

Žal vedno znova ugotavljamo, da centri za socialno delo (CSD) v številnih primerih ne ravnajo dovolj odločno, učinkovito in pravočasno. Tako je skoraj pravilo, da prihaja do kršitev zakonskega roka dveh mesecev za izdajo in vročitev odločbe pri odločanju na prvi stopnji. Podobno je tudi v postopku pritožbenega odločanja. Pri tem pa zbuja posebno skrb dejstvo, da se je država očitno kar sprijaznila s takšnimi kršitvami roka, določenega v interesu strank postopka.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pojasnjuje, da rešujejo pritožbe po vrstnem redu glede na datum vložitve pritožbe. Zaradi premajhne kadrovske zasedbe in velikega števila pritožb pa, kot sporočajo, “na žalost prihaja do prekoračitve zakonskega roka”. Namesto da bi ministrstvo ob takšnih ugotovitvah strnilo prizadevanja za razrešitev položaja in zagotovilo pritožbeno odločanje v zakonskem roku, pa išče rešitev drugje. Tako je sporočilo varuhu, da ima v primeru prekoračitve zakonskega roka stranka “po drugem odstavku 26. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) pravico zahtevati izdajo odločbe v sedmih dneh oziroma vložiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena”.

Namesto zagotavljanja hitrejšega pritožbenega odločanja ministrstvo torej napotuje stranke (tudi v postopkih urejanja osebnih stikov med starši in otroki), na nov (sodni) postopek, kar utegne zgolj podaljšati čas odločanja in stranki povzročiti še več slabe volje, pa tudi stroškov; samo zato, ker država ne izpolnjuje svojih zakonskih obveznosti.

Pri obravnavanju pobude zaradi dolgotrajnosti postopka odločanja o osebnih stikih otroka z njegovim očetom smo CSD Ljubljana Moste-Polje zaprosili za dodatna pojasnila. Na naše poizvedbe, poslane 7.12.2000, odgovora v postavljenem 15-dnevnem roku nismo prejeli. Tako je bilo tudi kasneje, in to kljub več telefonskim urgencam. Pri tem je direktor centra 19.1.2001 v telefonskem pogovoru zagotovil, da bo odgovor poslal v naknadnem roku, vendar se tudi to ni zgodilo.

S posredovanjem pri centru je varuh skušal opozoriti na nujnost koncentriranega, hitrega in učinkovitega obravnavanja zadeve. Najslabša v postopku odločanja o osebnih stikih otroka s tistim od staršev, s katerim ne živi, je tista odločitev, ki jo prinese čas, namesto da bi pristojni organ odločil skladno s svojimi pooblastili ob upoštevanju otrokovih koristi.

Po že večmesečni zamudi, ko CSD ni posredoval zahtevanega odgovora, smo opozorili na 6. člen ZVarCP, da morajo državni organi na zahtevo varuha zagotoviti vse podatke in informacije iz njihove pristojnosti ne glede na stopnjo zaupnosti in mu omogočiti izvedbo preiskave. Ko varuh zahteva potrebna pojasnila in dodatne informacije, določi rok, v katerem mu mora organ posredovati pojasnila in informacije. Če organ teh ne pošlje v zahtevanem roku, mora varuhu brez odlašanja sporočiti razloge, zaradi katerih ne ugodil njegovi zahtevi. Odklonitev ali nespoštovanje zahteve varuha se šteje za oviranje dela varuha. Odgovorna oseba, ki varuhu na zahtevo ne posreduje zahtevanih gradiv, stori prekršek z zagroženo denarno kaznijo najmanj 10.000 tolarjev.

Interes varuha seveda ni prisilno uveljavljati upravičenja, ki mu jih daje zakon. Tozadevnih pooblastil se zato načeloma ne poslužuje. Vendar pa hkrati pričakuje, da državni organi, tudi CSD, spoštujejo pravna razmerja, ki v državi veljajo, vključno s pristojnostmi varuha.

Končno se je zganil tudi direktor CSD Ljubljana Moste-Polje in nam 24.7.2001 poslal pisni odgovor, v katerem je pojasnil, da so v petem letu obravnavanja pobudnikove zahteve za določitev osebnih stikov z otrokom zaradi preselitve otroka in njegove matere na drugo območje Ljubljane celoten spis odstopili v nadaljnjo obravnavo krajevno pristojnemu CSD Ljubljana Center. Direktor centra je hkrati sporočil, da so se pred tem aprila 2001 odločili, da bodo začeli postopek za izdajo dokončne odločbe o stikih, vendar očitno dlje kot do vabljenja strank ni prišlo.

Izkušnje kažejo, da odstop spisa in nadaljevanje postopka pred drugim državnim organom praviloma pomeni dodaten zastoj pri rednem in tekočem obravnavanju zadeve. Ob dolgotrajnem poslovanju, ki je imelo odmev tudi v posredovanju varuha, je moč razumeti pobudnika, da ni predlagal, naj ostane krajevno pristojen isti CSD tudi po spremembi prebivališča matere in otroka. Ne nazadnje je direktor tega centra svojo zakonsko obveznost tudi v razmerju do varuha izpolnil šele po opozorilu na zagrožene kaznovalne ukrepe.