Ta ocena spoštovanja človekovih pravic v Sloveniji ne temelji le na konkretnih obravnavanih primerih, s katerimi se je Urad varuha človekovih pravic ukvarjal v lanskem letu – opisani in sistematizirani po posameznih področjih so v drugem poglavju -, ampak poskuša zajeti problematiko v celoti. Poleg ugotovitev o stanju spoštovanja človekovih pravic, ki jih narekuje analiza obravnavane problematike na podlagi prispelih pobud, ocena temelji tudi na informacijah, ki jih je varuh pridobil na pogovorih s posamezniki, predstavniki različnih skupin prebivalcev – predvsem marginaliziranih skupin -, predstavniki nevladnih organizacij in drugimi ljudmi, ki so neposredno prizadeti ali pa le zavzeti opazovalci družbenega dogajanja. Pa tudi iz stikov z ljudmi, ki pri varuhu iščejo informacije ali pravne nasvete, in nenazadnje iz sodelovanja z državnimi in drugimi organi . Torej je ta del Poročila širši prerez opažanj stanja človekovih pravic v Sloveniji, ki ne izhaja le iz pobud.

Čeprav naloga varuha človekovih pravic ni dajanje informacij in pravnih nasvetov ljudem v stiski, vsi zaposleni pri Varuhu pogosto opravljajo tudi to delo, kar kaže na premajhno prizadevnost državnih institucij, da bi se bolj približale ljudem. Premajhna seznanjenost ljudi z lastnimi pravicami ali izgubljenost v nepregledni mreži državnih institucij pogosto dela ljudi nemočne. Nezmožnost izrabiti storitve državnih in drugih institucij, ki so sicer na voljo, pogosto vodi v izključenost iz družbe, revščino in kršitev človekovih pravic. Zato bi morale vse te institucije več storiti za preglednost svojega dela in seznanjanje javnosti z njim.

Pri delu ugotavljamo različno intenzivnost pritoževanja posameznih skupin prebivalstva. Nekatere skupine ljudi, predvsem marginalizirane, le redko iščejo pomoč ali zaščito pri varuhu človekovih pravic. Te skupine so med drugimi otroci, šolajoči se, Romi, revni in begunci. Odsotnost njihovih pritožb pa ne kaže na to, da se tem skupinam ljudi ne kršijo pravice ali da jih uveljavljajo brez problemov. Pogosto je celo obratno. Vzrok za to je v premajhni seznanjenosti ljudi z lastnimi pravicami, nepoznavanje ali neobstoj sistemskih pritožbenih poti, strah pred posledicami pritožbe, nezaupanje v družbo in podobno. Skratka: da bi lahko varuh človekovih pravic sploh deloval, je potrebna določena stopnja demokratične in kulturne razvitosti celotne družbe.

Žal nekatere družbene skupine tudi v Sloveniji teh dosežkov razvoja še ne morejo v celoti uživati. Državne institucije, katerih delo bi moralo biti namenjeno tem skupinam, pa so s svojim pogosto preveč zbirokratiziranim delovanjem premalo aktivne pri prepoznavanju ali odpravljanju njihovih problemov. Nekakšen skupni imenovalec ocene delovanja teh institucij bi lahko bila premajhna občutljivost za stiske ljudi, ki potrebujejo pomoč. In to institucij na vseh ravneh. Drugo poglavje vsebuje vrsto primerov, ki so lahko dokaz tej trditvi; naj na tem mestu omenimo le nekatere. Na zakonodajnem področju nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča v zvezi z dohodninskimi olajšavami za otroke, desetletje urejanja statusa beguncev, neizdajanje podzakonskih aktov, ki onemogočajo izvedbo z zakonom zagotovljenih pravic, kršitve pravic otrok s posebnimi potrebami, ker še ni izvršilnih predpisov, in še mnogo podobnih pomanjkljivosti. Zdi se, da je država nenehno preveč zaposlena z velikimi zgodovinskimi cilji (osamosvojitev, graditev države in njenih institucij oblasti, pa makroekonomska stabilizacija, denacionalizacija, pa vključevanje v Evropsko unijo in Nato) in nima časa za majhne stiske malih ljudi. Toda odnos družbe do “malih” problemov “malih” ljudi kaže na odnos do človekovih pravic vsakega posameznika.

Podobno neobčutljivost lahko občutimo v stikih z državnimi organi pri urejanju konkretnih osebnih stvari, kot so neodgovarjanje na dopise v upravnih postopkih, kršitve zakonskih rokov za izdajo odločb, nedelovanje inšpekcij, ki se pogosto skrivajo za nerazčiščeno pristojnost, pa tudi neprijazen odnos do državljanov. Ta neobčutljivost, žal, ni lastnost le institucij, ampak se pogosto kaže tudi v vsakodnevnem življenju ljudi, ki nasprotujejo nastanitvi drugačnih ljudi v svoji bližini: beguncev, otrok s posebnimi potrebami, zdravljenih narkomanov, ljudi s psihičnimi težavami, Romov in drugih. V celotni družbi opažamo premajhno strpnost do drugih in drugačnih.

Naslednji vir kršitev človekovih pravic je neenak položaj države in posameznika tudi tam, kjer ne bi smelo biti tako. Tako sodišča pogosto leta zamujajo z odločanjem, posameznik pa zamudi pritožbeni rok, če zamudi le en dan. Podobno je v upravnih postopkih: institucije imajo vedno na voljo množico izgovorov, posamezniku ne priznajo nobenega. Neenak položaj imata država in davčni zavezanec tudi pri zamudnih obrestih povezanih z dohodnino.

Država svojo premoč izrablja in samovoljno spreminja pravila obnašanja, pogosto pa tudi sama krši sprejete zakone. S premalo odločnim ravnanjem pri varstvu ljudi pred samovoljo in nekaznovanjem kršiteljev zakonov (npr. prepogosta zastaranja) povzroča nezaupanje in strah, predvsem pa negotovost. Pri kadrovanju, pa tudi pri drugih razpisih vse prevečkrat opažamo, da ima pomembno vlogo pri odločitvah nepotizem, znanstva, predvsem pa merilo politične všečnosti. Pogosto je pomembnejše pripadati katerikoli politični stranki kot pa strokovnost. To povzroča negativno selekcijo, zniževanje strokovnih meril in korupcijo.

Naslednja pomanjkljivost, ki krni raven človekovih pravic, je neoptimalna organiziranost države. Ob tem, da ni zagotovljena koordinacija dela med resorji in znotraj resorjev (vlada je npr.: v odgovoru na lansko poročilo varuha človekovih pravic kratke stike pri sodelovanju in koordinaciji ministrstev predstavila kot izgovor za počasno sprejemanje predpisov!) se ne ve, katere organe, v kolikšnem obsegu in organizacijski mreži Slovenija sploh potrebuje (koliko in katera ministrstva, organi v sestavi, uradi, paradržavni organi - javni zavodi, agencije, skladi, itn.). Pogosto se zdi, da se organizacija državne uprave ravna po potrebah političnih strank in posameznikov v njih in ne po tem, kaj je za državo in državljane najpomembnejše. Na primer pri ustanavljanju vladnih uradov, ki bi lahko na marsikaterem področju prevzeli del funkcij področnega varuha človekovih pravic, se zdi, da je prej vodilo dajanje zaposlitve trenutno nezaposlenim strankarskim funkcionarjem kot zadovoljevanje potreb ljudi. Tudi teritorialna (ne)organiziranost uprave (upravni okraji, položaj upravnih enot in drugih decentraliziranih služb) ter nedodelano omrežje lokalne samouprave (velikost in funkcije občin, problem pokrajin) zmanjšujejo preglednost in učinkovitost delovanja države. Podobno je bilo pri deetatizaciji in privatizaciji nekaterih dejavnosti, ki so jih in bi jih še lahko opravljale državne institucije (notariat, izvršitelji). Namesto da bi se nekatere storitve pocenile in približale ljudem, so dražje in manj učinkovite. Nerešen problem ostaja prenašanje javnih pooblastil na stanovska združenja (zdravniška, notarska, odvetniška zbornica).

Slabi organizaciji države se pridružuje tudi problem pomanjkljivih predpisov. Pravni sistem je bil sestavljen po zgledih iz različnih drugih držav, pri tem pa se ni dovolj upoštevalo naših posebnosti. Hitenje ob preobilici zakonodajnega dela (ne nazadnje tudi, da bi se približali Evropski uniji) marsikdaj narekuje sprejemanje zakonov brez temeljitih analiz stanja in potreb, kar pogosto povzroča skorajšnje spreminjanje zakonov in drugih predpisov, včasih celo pred začetkom izvajanja na novo sprejetega zakona. Ob tem pa se kažejo še druge pomanjkljivosti, kot so nerealno ocenjevanje in nezadostno upoštevanje finančnih in drugih posledic posameznega zakona, možnosti za njegovo izvedbo v določenih rokih ali utemeljenost in natančna ureditev posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine. Pogosti konflikti zaradi političnega prestiža ali trgovanje med političnimi strankami ne zagotavljajo strokovno korektne izdelave zakonov; pogosto so ti le zmešnjava različnih konceptov ali interesov. Če temu dodamo še napake pri določanju, pripravljanju in izdajanju podzakonskih predpisov, ki pogosto onemogočajo izvajanje zakonov, smo se nekoliko približali dejanski oceni stanja.

Naslednja pomanjkljivost, ki zmanjšuje raven človekovih pravic v Sloveniji, je nepopolno izvajanje predpisov. Sem lahko uvrstimo preslabo vlogo ministrstev pri zagotavljanju pravilnega, enotnega in učinkovitega izvajanja postopkov, ker pogosto ni pravočasnih natančnih in enotnih vsebinskih in organizacijskih navodil upravnim organom. Temu lahko dodamo pogosto nezadostno strokovno usposobljenost uslužbencev, napake pri vodenju postopkov in v izdanih aktih ter množične kršitve zakonskih ali vsaj razumnih rokov za odločanje. Srečujemo pa se tudi z ne vselej dovolj restriktivnimi razlagami možnosti posegov v človekove pravice, ali pa zožujočimi razlagami določb o pravicah ljudi. Predvsem pri upravnih postopkih se v dvomu zaradi kolizije zakonov ali nenatančno določenih pravic posameznika ali celo pravnih praznin uslužbenci pogosto odločajo v škodo posameznika. Tako posameznik plačuje slabo delo države, kar s stališča človekovih pravic ni dopustno. Država ima v svojih rokah vse vzvode oblasti in moč, pravico in dolžnost sprejemati take zakone in postopke, ki ne bojo dopuščali dvoma. Če ga, mora država predpis spremeniti, do takrat pa svojega nedela ne more prenašati na posameznika. V zadnjem času se sicer odnos med javnimi uslužbenci in “strankami” nekoliko izboljšuje, a je še daleč od zaželenega.

Čeprav so kršitve človekovih pravic, opisane v vseh poglavjih, v večini primerov tudi kršitve ustavno zajamčenih pravic, se tu osredotočamo le na tiste kršitve, ki v grobem pomenijo diskriminacijo. Število pobud se je na tem področju najbolj povečalo, kar je posledica aktivnih stikov varuha človekovih pravic z vrsto združenj, ki predstavljajo različne, predvsem marginalizirane skupine prebivalcev Slovenije. Informacije, ki jih je varuh dobil na teh srečanjih, zajemajo veliko večjo problematiko, kot bi lahko sklepali po pobudah, predstavljenih v poglavju 2.1. Največkrat gre za prikrito diskriminacijo in pomanjkanje volje za njeno odpravo.

Srečevanje s temi skupinami je bolj kot razreševanje posamičnih kršitev pomenilo poleg zbiranja informacij o problemih predvsem seznanjanje ljudi z njihovimi pravicami in potmi za doseganje teh pravic. Skratka, nekakšno opolnomočanje ljudi. Najpogostejše so bile pritožbe o zatrjevani diskriminaciji na podlagi vere, nacionalne pripadnosti, spola ali spolne usmerjenosti. Ob sicer solidni zaščiti italijanske in madžarske narodne skupnosti se zatika pri vseh drugih, ki predstavljajo desetino prebivalcev Slovenije. Še vedno namreč ni uresničena ustavna zahteva o posebnem zakonu o romski skupnosti, druge narodne manjšine, ki so nastale po osamosvojitvi Slovenije, pa sploh nimajo kakšne posebnega zakonskega varstva. Ne obstajajo tudi sistemske poti za zadovoljevanje njihovih kulturni potreb. Zdi pa se, da za to ni niti politične volje.

Zaradi nedodelanih meril in postopkov za dodeljevanje sredstev verskim skupnostim, ki imajo lahko za posledico diskriminacijo posamezne skupnosti, je varuh pisal Vladi in od nje zahteval, da to uredi. Muslimanska skupnost v Sloveniji si že skoraj tri desetletja zaman prizadeva zgraditi svoj kulturni center, kar lahko pomeni kršitev ustavno zagotovljene pravice do svobodnega zadovoljevanja svojih verskih potreb. Toliko časa trajajoča (ne)gradnja ne more biti posledica naključnega spleta neugodnih okoliščin, temveč kaže že skoraj na zavestno blokado.

Glavna negativna značilnost pri izvrševanju zapornih kazni so prezasedenost zaporov in priporov, skupinsko prestajanje zaporne kazni, pomanjkanje osebja, slabo zdravstveno varstvo zaprtih in priprtih oseb. Čeprav je Slovenija ena izmed držav z najmanjšim številom zaprtih oseb na prebivalca, so razmere vseeno slabe in se še poslabšujejo. Vzrok je predvsem veliko povečanje števila zapornikov v zadnjih letih, saj se je podvojilo. Razen nadomestne gradnje koprskega zapora pa v bližnji prihodnosti ni pričakovati kakšnih večjih izboljšav. Še slabše kot za zapornike so razmere za pripornike, ki poleg prostorske stiske občutijo tudi strožji režim obiskovanja. Le-ta je različen v različnih slovenskih zaporih, kar še dodatno poslabšuje stanje, saj uvaja diskriminacijo pripornikov.

V lanskem letu smo zasledili tudi primere nezakonitega pripora brez pokritja z odločbo sodišča. Čeprav so to osamljeni primeri in niso rezultat neke sistemske odločitve, ampak bolj posledica nepazljivosti ali celo nemarnosti sodišča, je to vseeno hudo kršenje ustavno zagotovljene pravice do osebne svobode. Pa tudi kršitev Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki v petem členu zagotavlja, da ima vsakdo pravico do prostosti, razen v primerih, ki so predpisani z zakoni. Tudi v psihiatričnih bolnišnicah smo naleteli na primere, ko posameznikom niso podaljšali ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja, na prostost pa jih tudi niso izpustili. Tudi v teh primerih gre predvsem za nemarnost in preveč ležerno upoštevanje zakonov in predvsem pravic bolnikov. Ob tem pa ni redka tudi nezakonita praksa, ko se obvezno psihiatrično zdravljenje opravlja v socialnem zavodu namesto v bolnišnici. Odraz brezbrižnosti zakonodajalca do nemočnih skupin prebivalcev je, da še vedno ni sprejet zakon, ki bi uredil področje duševnega zdravja. Nesprejemljivo je, da se zaradi političnega prestiža ob dveh vloženih zakonskih predlogih ne more zakonsko urediti celovito področje varstva oseb z duševnimi motnjami.

Zadnja leta, predvsem pa v začetku leta 2001, se je zelo povečalo število ilegalnih migrantov, ki poskušajo prek Slovenije priti v Zahodno Evropo in jih zajamejo policisti. Ker slovenske oblasti niso bile pripravljene na tako povečanje števila prebežnikov, čeprav bi morale to predvidevati, so nastali številni problemi, predvsem pa odpor prebivalcev proti nastanitvenim centrom za prebežnike v njihovi bližini. Čeprav ne moremo sprejeti odklonilnega, ponekod celo sovražnega odnosa slovenskih državljanov do ljudi v stiski, ki kaže visoko stopnjo ksenofobije, moramo na tem mestu grajati predvsem dejanja oblasti. Skoraj ilegalno nočno prepeljavanje neznancev iz enega dela Slovenije v drugega nujno zbuja pomisleke, nezaupanje in strah pri ljudeh, kar še dodatno podžiga odpor do tujcev. Država in njene institucije morajo odpravljati vzroke za ksenofobijo, ne pa da z nepripravljenostjo in brezglavim reševanjem po nepotrebnem nastalih problemov strah ljudi še povečujejo. Neobčutljivost za stiske ljudi se je pokazala tudi pri obiskih varuha v centrih za tujce. O ugotovitvah ob obisku Centra za tujce v Velikem Otoku pri Postojni smo obvestili javnost, od pristojnih pa zahtevali takojšnje ukrepanje.

Nujen je tudi sprejem zakonodaje, ki bi rešil status beguncem iz BIH in odpravil že desetletno začasnost. S stališč enakosti pred zakoni, socialne države in človekovih pravic so vprašljivi tudi nekateri pogoji za pridobitev državljanstva ali stalnega prebivališča - predvsem kriterij višine zagotovljenih sredstev za prebivanje, kadar gre za ljudi, ki že desetletja živijo v Sloveniji, imajo zakonca in otroke s slovenskim državljanstvom, zaradi prenizkih dohodkov pa svojega statusa ne morejo formalno urediti. Neurejen status pa jim onemogoča pridobitev zaposlitve (v neredkih primerih je bil celo vzrok za izgubo zaposlitve) in krog je sklenjen.

Huda sistematična kršitev človekovih pravic in šikaniranje ljudi pa je izbris ljudi iz registra stalnega prebivalstva Slovenije, še hujše pa že desetletno (ne)odpravljanje tistih kršitev, ki jih je država sama zagrešila. Tu so odpovedale skoraj vse državne institucije. Tudi že desetletje nezaključeni sodni postopki v zvezi z dogajanjem ob osamosvojitvi Slovenije kažejo vsaj na nemoč pravne države. Vsak osumljenec ima pravico, da se o obtožbah proti njemu sodišče izreče brez nepotrebnega odlašanja in da ga razreši negotovosti. Več kot desetletje dolgi postopki pa ne dajejo občutka pravne varnosti nikomur.

Pravica do poštenega sojenja pomeni hitro, učinkovito in kakovostno odločanje. A o tem še ne moremo govoriti, čeprav zmanjševanje pobud varuhu kaže na počasno izboljševanje stanja. Pobude, ki jih dobivamo, kažejo, da še vedno ni zagotovljena ustavna pravica do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja, saj je večletno čakanje po vložitvi tožbe na prvi narok za glavno obravnavo v pravdnih zadevah skoraj pravilo. Čeprav obstajajo poskusi izboljšanja stanja (projekt Herkules, spodbujanje k sporazumnemu reševanju sporov, olajšave pri vpogledu v spis, mediacija, brezplačna pravna pomoč), večjih premikov še vedno ni. Že četrti popravek Zakona o kazenskem postopku kaže vso neresnost in zaletavost vseh vpletenih pri sprejemanju zakonov, ki se je še posebej pokazala pri uveljavljanju nekaterih novih pravil izvršbe. Koncept privatizacije nalog, ki jih mora opravljati država, je tudi tu prinesel več zmede ter dražji in nič hitrejši postopek. Še posebej so prizadeti revnejši, saj stroški za izvršitev na sodišču že pravnomočno dobljene sodbe pogosto presegajo njihove finančne možnosti, obenem pa ne zagotavljajo rezultata. Neobčutljivost zakonodajalca za probleme socialno ogroženih lahko ugotovimo tudi ob tem problemu: ne spoštuje odločbe Ustavnega sodišča, ki je že v začetku leta 1999 zahtevalo spremembo Zakona o izvršbi in zavarovanju v enem letu. Na slabo pravno varnost posameznikov pa pogosto vplivajo tudi nekateri odvetniki. Čeprav so ti disciplinsko in kazensko odgovorni za svoje slabo delo, se to le redko zgodi.

Povečanje pritožb varuhu zaradi kršitev človekovih pravic v policijskih postopkih kaže predvsem na večjo zavedanje pravic posameznikov, verjetno pa tudi povečano represijo, ki ji po 11. septembru 2001 tudi Slovenija ni mogla uiti. Vse glasnejše zahteve po večji varnosti tudi na račun človekovih pravic so bile nekakšen moto politike in represivnih državnih institucij po svetu, ki se ni izognil niti Slovenije. A tu ni nobene dileme: varnost in svoboda si ne moreta nasprotovati. Brez svobode ni varnosti, svobodo pa lahko varujemo le v skladu z zakoni in ob popolnem spoštovanju človekovih pravic. Številne pritožbe nad nasilnim ravnanjem policistov so verjetno tudi odsev napačnega razumevanja vzdrževanja varnosti, policija pa pritožb ne obravnava dovolj nepristransko, pri čemer jo tudi predpisani postopki ne zavezujejo dovolj.