SOCIALNO VARSTVO

Vsako leto prejmemo znaten delež pobud, ki se nanašajo na področje socialnega varstva. V letu 1999 smo tako prejeli 159 pisnih pobud, katerih skupni imenovalec je socialna stiska. Vzroki za socialno ogroženost so zelo različni, pogosto pa so povezani s povsem osebnimi stanji posameznika, kot so njegovo zdravstveno stanje, starost ali invalidnost. Pogost vzrok družbene zapostavljenosti je tudi dolgoletna brezposelnost, in to zlasti pri starejših ljudeh, ki že izgubljajo upanje na ponovno zaposlitev.

Socialna država je zavezana zagotavljati socialno varnost tistim osebam, ki so brez lastne krivde brez zadostnih sredstev za preživljanje in so zato socialno ogrožene. V veljavnem sistemu socialnega varstva sta temeljni socialnovarstveni dajatvi denarna pomoč kot edini vir preživljanja in denarni dodatek. Višina teh socialnovarstvenih dajatev pa se, kot kažejo prejete pobude, ne redko izkaže kot nezadostna v primerjavi z dejanskimi življenjskimi stroški, ki še zagotavljajo posamezniku človeškega dostojanstva vredno življenje. Enkratna izredna dodelitev denarnega dodatka za premostitev trenutne materialne ogroženosti je sicer dobrodošla, vendar pa si ljudje v hudih materialnih stiskah s tem ne morejo trajneje pomagati. Ob tem ugotavljamo tudi neenotno obravnavanje primerov socialne ogroženosti različnih CSD. CSD se pri odločanju o pravicah socialnih upravičencev očitno soočajo z nedorečenostjo veljavnih predpisov, tudi ZSV in v enakih ali zelo podobnih življenjskih primerih sprejemajo različne odločitve. To med prosilci za socialno pomoč zbuja nezaupanje in dvom o objektivnosti in pravilnosti odločanja.

Med pobudniki, ki zaradi materialne stiske živijo na robu preživetja opažamo nagnjenost k depresivnemu razmišljanju in posledice na njihovem duševnem zdravju. Dolgoletna brezposelnost povzroča izgubo delovnih navad, pa tudi samozavesti. Tako se prizadeti ljudje vrtijo v začaranem krogu revščine in ne vidijo izhoda iz stiske. Izgubijo smisel, na katerem bi še lahko gradili upanje in črpali moč za nove korake. V pogovorih pogosto izražajo, da jim je odvzeto človeško dostojanstvo ter da so jim zaradi odrinjenosti na rob preživetja kršene osnovne človekove pravice. Ne zmorejo si zagotoviti življenjskega standarda, ki je primeren človekovemu dostojanstvu, težave pa imajo tudi na področju zdravstvenega varstva, zlasti za nakup zdravil in ortopedskih pripomočkov. Niso redki primeri, da je posameznik v posledici psihično povsem zlomljen. V pomoč za izhod iz hude osebne krize je takrat potrebnega veliko truda in domiselnosti, da zmore prizadeta oseba vsaj nekoliko osmisliti svoje življenje.

Ugotavljamo, da so ljudje slabo seznanjeni s socialnovarstvenimi pravicami. Nekateri pa uveljavljanje teh pravic občutijo kot ponižujoče in jih zato ne želijo uveljavljati. Pogosto naletimo tudi na primere, ko pristojni CSD niso seznanjeni s primeri izredno resne socialne stiske. Opažamo pa tudi, da socialni upravičenci prehitro opuščajo lastne aktivnosti za izboljšanje svojega socialnega položaja in iščejo pomoč države, še preden so sami storili za razreševanje svoje socialne problematike, kar je v njihovi moči. Pri takšnih pobudnikih poudarimo dolžnost posameznika, da po svojih sposobnostih skrbi za dostojno preživetje sebe in tistih, ki jih je zavezan preživljati. Socialna pomoč kot obveznost države pride namreč v poštev šele podrejeno, če si posameznik dejansko ne zmore sam pomagati.

V letnem poročilu za leto 1996 smo pisali o socialni stiski lastnikov kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki zaradi starosti ali nesposobnosti za delo sami ne morejo obdelovati zemljišč, dohodka z njihovo prodajo, oddajo v najem ali zakup pa ni mogoče pridobiti. Zaradi formalno izkazanega katastrskega dohodka te osebe niso bile upravičene do socialnovarstvenih dajatev po ZSV. S spremembo Pravilnika o metodologiji za upoštevanje dohodka iz kmetijske dejavnosti za pridobitev pravice do socialnovarstvenih dajatev in denarne pomoči, ki je bila uveljavljena julija 1999, pa lahko CSD v takih primerih šteje, da dohodka iz kmetijske dejavnosti ni oziroma ni bilo. Sprememba pravilnika s tem odpira vrata, da se krog socialnih upravičencev razširi tudi na tiste lastnike, ki zaradi osebnih lastnosti sami ne morejo obdelovati kmetijskih in gozdnih zemljišč, niti z njimi ne morejo pridobiti dohodka.

Še vedno se soočamo z dolgotrajnimi postopki glede odločanja o pravici otroka, ki je ločen od enega izmed staršev, da z njim ohranja osebne stike. O tem več pišemo v drugem poglavju, ko obravnavamo varovanje koristi otrok v postopkih iz razmerij med starši in otroki, tu pa problem ilustriramo z značilnim primerom.

Socialni upravičenec s pravico do denarne rente žrtve vojnega nasilja prejme manj

Denarna pomoč kot edini vir preživljanja znaša 60 odstotkov zajamčene plače. Do te vrste socialnovarstvene dajatve so upravičene osebe, ki nimajo nobenih dohodkov, premoženja ali zavezancev za preživljanje. S pridobitvijo lastnih sredstev, na primer na podlagi pravice do rente iz naslova žrtev vojnega nasilja, pa takšna oseba izgubi pravico do denarne pomoči, saj to ni več edini vir preživljanja. V takšnem primeru lahko oseba, ki ji gre status socialnega upravičenca, pridobi pravico do denarnega dodatka, ki za odrasle osebe znaša 52 odstotkov zajamčene plače.

Pri ugotavljanju upravičenosti do denarnega dodatka se socialnemu upravičencu upošteva vsak dohodek, torej tudi renta, ki jo prejema kot žrtev vojnega nasilja. Tako prejme denarno socialno pomoč le za razliko med višino rente in višino denarnega dodatka, torej skupaj največ do višine 52 odstotkov zajamčene plače.

Socialnemu upravičencu, ki je pred priznanjem pravice do rente iz naslova žrtev vojnega nasilja prejemal denarno pomoč kot edini vir preživljanja v višini 60 odstotkov zajamčene plače, se je s priznanjem rente pravica do socialnovarstvene dajatve zmanjšala na 52 odstotkov zajamčene plače, kolikor pač znaša višina denarnega dodatka. Ob priznani renti iz naslova žrtev vojnega nasilja, ki je nižja od višine denarnega dodatka, so se socialnemu upravičencu skupni prejemki torej zmanjšali za 8 odstotkov zajamčene plače.

MDDSZ smo opozorili na opisano nelogičnost, da ima večje mesečne prejemke oseba, ki se preživlja zgolj s socialno pomočjo, kot pa oseba, ki za del prejemkov poskrbi sama in ji je denarni dodatek kot socialnovarstvena dajatev zgolj dopolnilo k njenim drugim prejemkom. V odgovoru se je ministrstvo strinjalo, da takšna ureditev ni stimulativna, vendar je opozorilo, da ZSV drugačne rešitve ne dopušča. Opisano dejansko stanje je posledica veljavnih zakonskih določb, ki opredeljujejo dve vrsti socialnovarstvenih dajatev, katerih višina je različna. S predlagano spremembo ZSV, ki jo velja čimprej sprejeti, pa bo prišlo do nove ureditve, katere izhodišče bo zagotavljanje minimalnega dohodka za preživetje vsem pod enakimi pogoji, s čimer bodo prenehale veljati sedanje določbe o dveh vrstah socialnovarstvenih dajatev.

Počasno odločanje o osebnih stikih med očetom in hčerjo

CSD je decembra 1994 izdal odločbo o ukinitvi stikov med pobudnikom in njegovo hčerjo. MDDSZ je februarja 1995 njegovo pritožbo zavrnilo. Uspešna pa je bila pobudnikova tožba v upravnem sporu, saj je Vrhovno sodišče septembra 1996 tožbi ugodilo ter odločbo drugostopenjskega upravnega organa odpravilo. Kasneje je pobudnik na ministrstvu nekajkrat urgiral izdajo nove odločbo, vendar zaman. Na naše poizvedbe, zakaj je prišlo do zastoja, smo prejeli odgovor, da je vzrok v kadrovskih spremembah. Hkrati je ministrstvo julija 1998 zagotovilo, da bodo pobudnikovo zadevo takoj vzeli v obravnavanje.

Leto kasneje, julija 1999, se je pobudnik znova pritožil, da odločbe ministrstva še ni prejel. Ponovno smo zahtevali pojasnilo ministrstva ter predlagali takojšnjo odločitev o zadevi. Tokrat pa nam je ministrstvo pojasnilo, da sodbe Vrhovnega sodišča, izdane v pobudnikovem upravnem sporu, niso prejeli. Vendar je poizvedba na Vrhovnem sodišču pokazala, da je ministrstvo sodbo Vrhovnega sodišča prejelo že decembra 1996. Vzrok za zastoj je bila torej napaka v poslovanju ministrstva. Slednje se je pobudniku za napako pisno opravičilo in septembra 1999 izdalo odločbo, s katero je pobudnikovi pritožbi ugodilo, odločbo CSD, izdano decembra 1994, odpravilo ter vrnilo zadevo organu prve stopnje v nov postopek.

Po večletnem zastoju je bilo odločanje o ureditvi stikov med pobudnikom in njegovo hčerjo tako pravzaprav znova na začetku pri organu prve stopnje. Razumljivo je bilo pri tem nezadovoljstvo pobudnika, ki je trdil, da je zadnji osebni stik s hčerjo imel pred skoraj dvanajstimi leti. Da bi pobudniku in njegovi hčeri zaradi dolgoletnega zastoja v odločanju vsaj nekoliko pomagali, smo v soglasju z dekličino materjo v uradu varuha človekovih pravic organizirali med njima sestanek. S tem smo želeli olajšati ponovno vzpostavitev njunih osebnih stikov.