POLICIJSKI POSTOPKI

Varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin terja učinkovito policijo. Pravico do varnosti zagotavlja tudi Ustava. Če ljudem nista zagotovljeni osebna varnost in varnost njihovega premoženja, potem ne moremo govoriti, da državna oblast deluje tako, kot bi morala, da bi pri ljudeh uživala zaupanje. Zakonodajalec je prav zato policiji zagotovil sorazmerno široka pooblastila, ki posegajo tudi v človekove pravice in svoboščine, da bi policiji omogočil učinkovito izvrševanje nalog, ki so ji zaupane.

Človekove pravice in svoboščine so omejene z enako močnimi pravicami in svoboščinami drugih ljudi. Zato je prav učinkovita obramba pred delinkventnostjo pomemben sestavni del pravne države. Dolžnost zakonodajalca pri tem pa je, da zagotovi ustrezna in zadostna jamstva, ki bodo učinkovito preprečevala zlorabe, saj velika pooblastila pomenijo tudi veliko skušnjavo za prekoračitev ali nezakonito uporabo danih pooblastil.

Sodelovanje javnosti pri nadzoru nad policijo je pomembno, zato je varuh v lanskem letnem poročilu pozdravil določbo ZPol, da pri reševanju pritožbe posameznika, kadar ta meni, da so mu bile s policistovim dejanjem ali opustitvijo kršene pravice ali svoboščine, sodelujejo tudi predstavniki javnosti. Žal okoliščine kažejo, da to zakonsko določilo v praksi še ni zaživelo. Predlagamo, da se nadzor javnosti na področju reševanja pritožb čimprej zagotovi.

Skrb zbuja sporočilo Ministrstva za notranje zadeve (MNZ), ki smo ga dobili pri obravnavanju ene izmed pobud, da je “kadrovska fluktuacija” na oddelku kriminalistične policije vzrok za nerazumno dolgo reševanje zadev. Tako so kriminalisti “močno obremenjeni z reševanjem starejših kazenskih zadev, katerim grozi zastaranje”. Zahteve okrožnih državnih tožilcev za dopolnitev ovadb iz leta 1998 še niso prišle na vrsto za ponovno reševanje niti v avgustu 1999. Takšne težave organizacijske narave lahko pomembno vplivajo na učinkovitost dela policije, s tem pa posredno tudi na delo državnega tožilstva in sodišč. Tudi policiji je treba zagotoviti ustrezne kadrovske in materialne razmere, da bo omogočeno hitro in učinkovito delo.

Pravilnik o policijskih pooblastilih še ni sprejet

Med podzakonskimi predpisi, ki jih je treba sprejeti na podlagi ZPol, je tudi pravilnik o načinu izvajanja policijskih pooblastil. Pravilnik o policijskih pooblastilih predpiše minister za notranje zadeve na predlog generalnega direktorja policije. Ker mora po 127. členu ZPol ministrstvo uskladiti organizacijo in delo z določbami ZPol najkasneje v enem letu od njegove uveljavitve, je moč sklepati, da bi moral najkasneje v tem času, torej do 18. julija 1999, minister izdati tudi nov predpis o načinu izvajanja policijskih pooblastil.

Pomen čimprejšnje izdaje pravilnika o policijskih pooblastilih je utemeljen tudi v dejstvu, da ZPol med predpisi, ki ostanejo v veljavi do izdaje novih predpisov po uveljavitvi ZPol, ne našteva Pravil za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve SR Slovenije, ki imajo sicer podlago še v prej veljavnem Zakonu o notranjih zadevah.

Čeprav so policijska pooblastila v ZPol navedena bolj določno in nedvoumno, kot je to bilo v prej veljavnem Zakonu o notranjih zadevah, pa vendarle obstaja pravna praznina, ker način izvajanja policijskih pooblastil sedaj s predpisom ni določen. Prejšnja pravila za opravljanje pooblastil niso več v veljavi, nova, usklajena s policijskimi pooblastili po ZPol, pa še niso predpisana. Pri tem velja ponovno poudariti, da le natančna ureditev z jasnimi in podrobnimi pravili omogoča učinkovit pravni nadzor nad uporabo policijskih pooblastil, da se tudi tako zagotovi varstvo pred arbitrarnimi posegi v ustavno zajamčene pravice in svoboščine.

Skrb zbuja dejstvo, da teče že drugo leto od uveljavitve ZPol, pa pravilnika o policijskih pooblastilih še ni. Zato ponovno predlagamo, da minister za notranje zadeve ta pravilnik čimprej izda, s čimer bo tudi olajšano delo policistom, da bodo na podlagi jasnih pravil za izvrševanje pooblastil učinkoviteje izvajali svoje naloge.

Pregled prostorov za pridržanje na policijskih postajah

Varuh človekovih pravic vsako leto obišče nekaj policijskih postaj po Sloveniji. Tako smo v letu 1999 pregledali prostore za pridržanje na policijskih postajah v Murski Soboti, Gornji Radgoni in Lenartu.

Na policijski postaji v Murski Soboti sta dva dovolj velika prostora, namenjena tudi 48-urnemu pridržanju. Pridržanim osebam so na voljo odeje, ni pa žimnic. Naravna svetloba je v obeh prostorih zelo slaba, tako na primer ne omogoča branja. Oba prostora sta v pritličju kot prizidek zgradbe policijske postaje in bi bilo moč s sorazmerno majhnim posegom (povečanje odprtine - okna) odločilno izboljšati naravno svetlobo v prostoru. Možnost za gibanje na prostem je na dvorišču ob zgradbi policijske postaje, vendar dvorišča v ta namen doslej še niso uporabljali. Knjiga pridržanih oseb je ustrezno vodena, le pri eni osebi smo ugotovili, da ni bil naveden čas prenehanja pridržanja.

Policijska postaja Gornja Radgona ima prostor za pridržanje z dvema ležiščema, ki se uporablja tudi za pridržanja do 48 ur. Prostor ni ustrezno razsvetljen: slaba je naravna svetloba, nezadostna pa je tudi umetna razsvetljava, saj tri svetlobne kocke v steni nad vrati ne prepuščajo dovolj svetlobe (morda bi bila rešitev že v močnejši žarnici). Slabo je tudi prezračevanje prostora. Ob ogledu smo zaznali smrad po fekalijah. Očitno zaradi okvare, v stranišču celice ni bilo moč potegniti vode, saj splakovalnik ni delal. Tudi sicer je prostor dajal vtis zanemarjenosti: stene so bile vidno vlažne, odpadal je omet. V kotu, kjer je stranišče, so bile sledi zamakanja. Leseno ležišče je bilo brez žimnice, na voljo pa je bilo dovolj odej. Stalen dostop do vode za pitje in umivanje ni zagotovljen: vodo prinesejo pridržanim osebam v plastenkah. Na hodniku pred celico ni tekoče vode, je pa v garaži, vendar ta prostor očitno ni dostopen pridržanim osebam. Opozorili smo tudi na neekonomičen način zagotavljanja hrane za pridržane osebe iz 18 km oddaljenega hotela v Murski Soboti. Dobavljanje hrane od tako daleč je nerazumno, še posebej ker je tople obroke hrane moč dobiti v neposredni bližini policijske postaje v Gornji Radgoni.

Na policijski postaji Lenart uporabljajo prostor za pridržanje le za čas do 12 ur. Prostor je v kleti in je po velikosti primeren za pridržanje ene osebe. Celica je brez naravne svetlobe. Leseno ležišče s ploščo iz iverke je brez žimnice, na voljo pa sta dve odeji s tem, da je mogoče dodatno dobiti še dve. Prostor ni ogrevan, kar zbuja dvom o njegovi uporabnosti v zimskem času. Pridržanim osebam prehrana ni zagotovljena. V celoti daje prostor za pridržanje vtis zanemarjenosti.

Ob obravnavanju poročila varuha človekovih pravic o pregledu prostorov za pridržanje je MNZ opozorilo na velik poudarek, ki ga v zadnjih letih namenja urejanju in adaptaciji prostorov za pridržanje. Tako je večina prostorov urejena, da ustreza vsaj minimalnim kriterijem. Še vedno pa je ostalo nekaj prostorov, namenjenih pridržanju, ki ne ustrezajo merilom, kot jih uveljavlja Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in na katera se sklicuje tudi varuh človekovih pravic pri svojih intervencijah.

V odgovor na naše ugotovitve ob pregledu prostorov za pridržanje je ministrstvo sporočilo, da prostor na Policijski postaji Gornja Radgona do sanacije oziroma do preklica ne bo v uporabi za pridržanje. Pri dobavi hrane iz oddaljene Murske Sobote je šlo za edini in izjemen primer, ki so ga narekovale objektivne okoliščine. Dejansko pa se po sporočilu ministrstva osebe pridržane na Policijski postaji Gornja Radgona, oskrbujejo s hrano iz gostišča v Radencih. Na Policijski postaji Lenart se med ogrevalno sezono pridržanja praviloma ne izvajajo. Celica v kleti se od 1.1.2000 ne uporablja več, saj se je takrat začel uporabljati nov prostor za pridržanje v prvem nadstropju zgradbe policijske postaje, ki je urejen in opremljen v skladu s priporočili in izoblikovanimi standardi.

V letnem poročilu za leto 1998 smo opozorili, da slovenski predpisi ne določajo minimalnih tehničnih pogojev prostorov za pridržanje. Tako smo ponovili predlog, naj podzakonski predpis določi minimalne tehnične pogoje za opremo in prostore, ki so namenjeni policijskemu pridržanju. MNZ je predlogu sledilo in konec leta 1999 pripravilo osnutek "normativov za gradnjo, adaptacijo in vzdrževanje prostorov za pridržanje". Nedvomno gre za korak v pravi smeri. Minimalni tehnični pogoji prostorov za pridržanje bodo ob primerni vsebini tozadevnega pravnega akta in njegovi dosledni uporabi lahko pomembno pripomogli k zagotavljanju spoštovanja človekove osebnosti in njegovega dostojanstva ob odvzemu prostosti s policijskim pridržanjem.

Seznanjanje udeležencev v cestnem prometu z Zakonom o varnosti cestnega prometa

Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP) določa v 2. točki tretjega odstavka 113. člena novo policijsko pooblastilo, ki določa, da mora voznik, za katerim vozi policijsko vozilo, ki daje svetlobni znak z modro lučjo in kratek zvočni signal s sireno, postopno zmanjšati hitrost in ustaviti ob robu vozišča. Voznik in potniki ne smejo zapustiti vozila, dokler jim policist tega ne dovoli.

ZVCP je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije in zato velja fikcija, da udeleženci poznajo pravila javnega cestnega prometa, da so torej z njimi seznanjeni, kar omogoča, da se po njih tudi ravnajo. Vendar pa delovanje demokratične pravne države ne more temeljiti zgolj na navedeni fikciji. Vsi državni organi si morajo aktivno prizadevati, da bi čim več subjektov tudi poznalo predpise in se po njih ravnalo. Navedeno je še posebej pomembno zato, ker je uzakonjena pomembna novost, katere namen je zagotoviti večjo varnost v cestnem prometu, hkrati pa je njena kršitev sankcionirana kot prekršek.

Čeprav je omenjeno novo policijsko pooblastilo ena najpomembnejših novosti, ki jo določa ZVCP, pa praksa kaže, da gre za določbo, ki udeležencem v cestnem prometu očitno (še) ni dovolj poznana. Tako smo obravnavali pobudo, ko je udeleženec v cestnem prometu zatrjeval, da ni vedel, kaj pomenijo svetlobni in zvočni signali za njim vozečega policijskega vozila. Svoje vozilo je ustavil šele na jasno izražen znak policistov, ko ga je policijsko vozilo že prehitelo.

Okoliščine opisanega primera so kazale, da voznik ni ustavil, ker ni poznal pomena svetlobnega in zvočnega znaka policijskega vozila. Zato smo predlagali, naj MNZ udeležence v cestnem prometu na to novost v predpisih o varnosti v cestnem prometu na ustrezen način opozori. V odgovoru je minister za notranje zadeve predstavil obsežen program dejavnosti za seznanjanje javnosti z novostmi, tudi z novimi policijskimi pooblastili, ki jih uveljavlja ZVCP. V pričakovanju, da bo tozadevno seznanjanje javnosti "doseglo" kar največje število udeležencev v cestnem prometu, velja z zadovoljstvom pozdraviti takšno dejavnost MNZ.

Vrnitev neutemeljeno odvzetega vozniškega dovoljenja

Pobudniku je policist v postopku, ki je bil voden nestrokovno, odvzel vozniško dovoljenje. Na pritožbo, ki je bila ocenjena kot utemeljena, je MNZ pobudniku sporočilo, da lahko vozniško dovoljenje prevzame na upravni enoti, to je pri organu, ki je vozniško dovoljenje izdal.

S takšnim napotilom nismo soglašali. Policist za odvzem vozniškega dovoljenja v primeru pobudnika ni imel pravne podlage. Pravzaprav je ravnal samovoljno in nezakonito. V takšnih okoliščinah pa smo ocenili, da ni dovolj prizadeto osebo zgolj obvestiti, kje lahko prevzame odvzeto vozniško dovoljenje. Državni organ je po ugotovitvi napačnega ravnanja svojega delavca zavezan ravnati tako, da so škodljive posledice za prizadeto osebo čim manjše. Neprimerno je zato napotilo, kje pobudnik lahko prevzame vozniško dovoljenje. Policija je neutemeljeno pobudniku vozniško dovoljenje odvzela, zato ga je zavezana tudi vrniti. Predlagali smo, naj policija sama poskrbi za vračilo vozniškega dovoljenja pobudniku. Zaradi napake državnega organa prizadeti osebi pač ni moč nalagati nobenih (dodatnih) obveznosti.

Ministrstvo se je z našim stališčem strinjalo.