PRAVOSODJE

3.3.1. Sodni postopki

Sodna statistika, kakorkoli jo obračamo, tudi za leto 1999 kaže impozantno število nerešenih zadev. Slovenska sodišča so leto 1999 zaključila z 565.352 nerešenimi spisi. Vendar pa se je lani zgodilo prvič, odkar deluje varuh človekovih pravic, da se je število nerešenih zadev ob koncu leta v primerjavi s prejšnjim letom zmanjšalo. Takšno stanje, ki je posledica večjega števila rešenih zadev, kakor tudi manjšega pripada, prinaša upanje, da se stvari vendarle, čeprav počasi, obračajo na bolje.

Kljub izboljšanju, ki ga izkazuje sodna statistika, pa razlogov za pretirano zadovoljstvo ni. Še vedno se soočamo z resnimi zaostanki v sodstvu: število nerešenih zadev na nekaterih sodiščih še vedno narašča, kar kaže, da je novih zadev več kot rešenih. Dolgotrajnost sodnih postopkov ima takšne razsežnosti, da je postala ne samo strokovno, pač pa tudi pomembno politično vprašanje.

Pobudnikov, ki se na varuha človekovih pravic obračajo zaradi dolgotrajnosti sodnih postopkov, je še vedno vsako leto več. Sploh pomenijo pobude, ki obravnavajo sodne postopke, največji delež med prejetimi pobudami. Varuh človekovih pravic je v letu 1999 prejel 868 pobud, ki se nanašajo na sodne postopke, kar pomeni devetodstotno povečanje v primerjavi z letom 1998 in skoraj 26-odstotni delež celotnega pripada.

Hitrost sodnega varstva je eden temeljnih pogojev za njegovo učinkovitost. Zavlačevanje sodnega varstva pomeni njegovo zanikanje in ima za stranko lahko enake posledice kot njegova izrecna zavrnitev. Zato pravno varstvo, ki ga zagotavljajo sodišča, ne sme zamujati. Dlje ko traja sodni postopek, manjšo vrednost ima pravno varstvo, ki ga stranka pričakuje od sodne veje oblasti. Neutemeljeno dolgo sodno odločanje ogroža pravno varnost posameznika in kredibilnost države. Spodbuja zatekanje k (fizični) samopomoči, kar pravno državo spodkopava pri enem njenih bistvenih temeljev. Najpomembnejši znak urejene države je namreč prav ta, da je v njenih mejah samopomoč prepovedana in odpomoč za storjeno krivico prepuščena sodiščem. Pri tem pa načela pravne države terjajo, da iskanje pravice pred sodiščem ni za nikogar slabše kot samopomoč.

Dolgotrajen in v posledici drag sodni postopek za stranko nikakor ne more biti ugoden. Le pomoč v obliki hitrega in učinkovitega sodnega varstva lahko prepreči nastanek še večje škode in pomaga tistemu, ki uveljavlja sodno varstvo svojih pravic ali pravno zavarovanih interesov. Pri hitrem sodnem varstvu gre tudi za psihološke in preventivne učinke, ki se kažejo v večji disciplini na področju premoženjskih, drugih civilnopravnih in sploh pravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb. Ne samo v interesu posameznika, tudi v interesu države je torej, da se sodni postopki končajo čim hitreje.

Ni dvoma, da velikih zaostankov, ki kažejo na preobremenjenost slovenskih sodišč, ni moč odpraviti kar čez noč. Tudi ni prav, da bi zaostanke pripisali samo reformi sodstva, času tranzicije ter političnim in ekonomskim spremembam v družbi in državi. Vzrokov je več ter so objektivne in subjektivne narave. Predvsem mora država sodstvu omogočiti normalno delo ter hkrati z ustreznimi mehanizmi zagotoviti, da neodvisnost sodnikov ne bo pomenila neodgovornosti.

Poleg hitrega in učinkovitega sodnega poslovanja pa pravica do poštenega sojenja vsebuje tudi pravico kakovostnega sodnega odločanja. Za posameznika je poleg zmanjšanja zaostankov na sodiščih prav toliko pomembna tudi kakovost sojenja: sodno varstvo mora biti hitro in učinkovito, vendar pa tudi dosledno in celovito. Cilj sodnega ravnanja ni zgolj hitrost, pač pa predvsem izdaja pravilne in zakonite sodne odločbe. Zato bi ne bilo prav, če bi država v želji po odpravi ali vsaj zmanjšanju velikih zaostankov zanemarila drugo plat, ki se kaže v kakovostnem sodnem odločanju, ko lahko stranka v poštenem postopku pričakuje pravično sodno odločbo.

Dostop do sodišča ob čakanju na zakon, ki bo uredil (brezplačno) pravno pomoč

Dostop do sodišča in s tem do sodnega varstva z novim ZPP posamezniku nedvomno ni olajšan. Tudi sicer je novi ZPP za stranke strožji in manj prijazen. Uveljavljenih je na primer več omejitev načela pomoči prava nevešči stranki. Tako novi zakon več ne določa, da sodišče pomaga stranki dopolniti ali popraviti nerazumljivo ali nepopolno vlogo. Prav tako stranka vloge ne more več dati ustno na zapisnik. Hkrati zakonodajalec posebej poudarja, da je dolžnost sodišča opozoriti stranko le na procesne pravice, in to samo v primeru, če nima pooblaščenca in teh pravic ne uporablja iz nevednosti.

Z novim ZPP je omejena pravica stranke, da sama, brez pooblaščenca, neposredno opravlja procesno učinkovita procesna dejanja. Tako lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima sama ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. V postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem pa je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Takšna uveljavitev postulacijske sposobnosti, ki je bržkone uzakonjena v cilju večje hitrosti in pospešitve postopka, pa tudi zaradi zahtevnejšega sodelovanja stranke v postopku, je ustavno dopustna, vendar le pod pogojem, da država hkrati zagotovi dejansko dostopnost pravne (odvetniške) pomoči. V Sloveniji je na tem področju še vedno pravna praznina, kar je skrb zbujajoče. Ob uvedbi obveznega zastopanja bi moral zakonodajalec urediti tudi plačevanje stroškov in nagrade pooblaščencem oziroma odvetnikom, saj socialni razlogi ne smejo posamezniku preprečiti uresničevanja ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva.

Določba 170. člena ZPP, ki omogoča postavitev pooblaščenca – odvetnika v breme sredstev sodišča, če je stranka popolnoma oproščena plačila stroškov, ne more pomeniti ustreznega nadomestila za celovito ureditev (dostopne) pravne pomoči. Navedena določba ZPP tudi ni novota, saj je bila vsebinsko tako rekoč povsem enaka ureditev tudi v 174. členu Zakona o pravdnem postopku nekdanje SFRJ. Namen te določbe, zlasti pa njena vsebina in predpisani pogoji niso takšni, da bi bila s tem uresničena pravna obveznost države, da posamezniku zagotovi dostop do sodišča ne glede na njegovo finančno sposobnost, še zlasti glede na uvedbo institutov kvalificiranega pooblaščenca in obveznega zastopanja po pooblaščencu, ki je odvetnik.

ZPP torej nima določb, ki bi urejale plačilo stroškov in nagrade pooblaščencu – odvetniku, kadar je njegovo zastopanje za stranko po zakonu obvezno. Zagotovilo ministra za pravosodje, dano ob srečanju z varuhom človekovih pravic 25. maja 1999, da bo Zakon o brezplačni pravni pomoči prišel v parlamentarni postopek do konca julija 1999, ni bilo uresničeno. Dokler plačevanje stroškov in nagrade za pooblaščence – odvetnike ne bo urejeno tako, da bo brezplačno odvetniško zastopanje zagotovljeno tistim, ki ga sami niso sposobni plačati, je ustavno dvomljiva uvedba instituta obveznega zastopanja.

Prav bi bilo, da bi bil ZPP sprejet hkrati z zakonom, ki bi uredil brezplačno pravno pomoč. Dokler pa dejanska dostopnost odvetniške pomoči ne glede na gmotno in socialno stanje ni zagotovljena, lahko pride do kršitve ustavne pravice dostopa do sodišča. Država je torej zavezana čim prej sprejeti zakon, po katerem bo osebi, ki si iz ekonomskih razlogov odvetnika ne more najeti, zagotovila dostopno pravno pomoč.

20-dnevni sodni rok, ki pomeni več kot dveletno čakanje

Zaradi hitrosti in koncentracije postopka so procesna dejanja strank pa tudi izvedencev v pravdnem postopku časovno vezana z roki. Sodne roke in njihovo dolžino določa sodišče glede na okoliščine primera. S pravilno uporabo zakonskega pooblastila, da določi dolžino sodnega roka, lahko sodišče pomembno pripomore k hitrejšemu odločanju. Pravilno uporabo sodnih rokov in dosledno spoštovanje njihovega trajanja lahko uvrstimo med subjektivne razloge, ki vplivajo na redno in učinkovito sojenje v razumnem času.

V pobudnikovi pravdni zadevi pod opr. št. VI P 1356/93 Okrajnega sodišča v Ljubljani je 16. maja 1997 sodnik izdal sklep o postavitvi izvedenke gradbene stroke ter ji določil rok 20 dni za izdelavo izvedenskega mnenja. Jeseni 1999, torej več kot dve leti kasneje, izvedenka zaupane naloge še ni opravila. Naše posredovanje je pokazalo, da je sodnik sicer nekajkrat pri izvedenki urgiral izdelavo izvedenskega mnenja, vendar vedno zaman. Da se takšno neplodno ravnanje ne bi ponavljalo, smo opozorili na ukrepe, ki so sodniku na voljo za discipliniranje izvedenca. Sodišče je predlogu očitno sledilo in izdalo sklep, s katerim je izvedenko denarno kaznovalo in jo hkrati pozvalo, da izdela izvedensko mnenje.

Sodnik bi moral dosledno zahtevati, da izvedenka opravi zaupano nalogo v postavljenem roku, po potrebi tudi z ukrepi kaznovanja ali celo s predlogom za njeno razrešitev. Hkrati pa bi pri določanju sodnih rokov moral skrbno upoštevati konkretne okoliščine primera in po potrebi določiti tudi daljši rok, če to zahteva narava zadeve. Če izvedencu rok ni določen glede na okoliščine primera, potem sodnik ni pravilno uporabil zakonskega pooblastila za določitev dolžine sodnega roka. Nesmiselno je namreč postavljati rok, o katerem je že ob določitvi jasno, da objektivno izvedencu v tako določenem času ne bo uspelo izdelati izvedenskega mnenja. Nerealno postavljenega roka se izvedenec ne more držati, sodišče pa tudi ne, ker ve, da ni določen ustrezen rok. Izvedenec takšnega roka ne jemlje resno. Dobi občutek, da se mu roka ni treba držati, in se ga ne drži tudi tedaj, ko bi se ga lahko. Enako opazi tudi stranka v postopku, da kršitev sodnega roka nima nobene sankcije. Sodišče in izvedenec kot njegov pomočnik pri izvajanju sodne funkcije postavljenega roka ne spoštujeta. Avtoriteta in ugled sodne veje oblasti sta s tem načeta. Zakaj bi sodne odločbe spoštovali in izvrševali drugi, če pa jih sodišče niti samo ne.

Posledica takšnega ravnanja pa je nezadovoljstvo pravdne stranke, ki utemeljeno pričakuje sodno varstvo v razumnem roku, a lahko le ugotovi, da s sodnim sklepom določen 20-dnevni rok tako postane rok, ki traja dve leti in več.

Sodišče s priokusom psihiatričnega diagnosticiranja

Sicer ne povsem razumljiva pobuda za pospešitev sodnega postopka je po vsebini kazala, da želi pobudnik pomoč pri hitrejšem obravnavanju pravdne zadeve na Okrajnem sodišču v Gornji Radgoni. Po opravljenih poizvedbah pa se je pokazalo, da pobudnik predlaga pospešitev zemljiškoknjižnega postopka za vknjižbo pravic, ki so mu bile priznane s pravnomočno sodbo, izdano v pravdnem postopku.

V nasprotju z vlagateljevim namenom in cilji je tudi sodišče zmotno štelo, da je njegova urgenca namenjena že končanemu pravdnemu postopku. Takšno, napačno razumljeno ravnanje pobudnika je sodišče v poročilu varuhu ocenilo kot "nerazumljivo in nesprejemljivo" ter dodalo, da gre najbrž za "dementno osebo", ker je kljub že pravnomočni sodbi zadevo urgiral tudi pri sodišču.

Opisano stališče predstojnice okrajnega sodišča ni primerno. Državni organ mora pač poslovati tudi z laičnimi vlogami, saj ni mogoče pričakovati, da bi bil vsak posameznik vešč prava in seznanjen s postopkovnimi predpisi in poslovanjem državnega organa. Tudi če bi pobudnik neutemeljeno urgiral odločitev v postopku, to še ne dovoljuje ocene, da je dementen. Zoper takšno opredelitev govori že zgolj upoštevanje dolžnega spoštovanja, ki mora veljati v razmerju med državnim organom in prizadetim posameznikom kot stranko. Zato smo v mnenju sodišču poudarili, da je pisanje, ki ponuja takšno etiketiranje stranke v postopku, deplasirano in neprimerno za komuniciranje državnega organa. Ocenili smo, da bi bilo na mestu opravičilo, če bi bil pobudnik s tozadevnim sodnim pisanjem seznanjen. Predstojnica sodišča nam je v odgovoru zagotovila, da so naše mnenje upoštevali.

Križev pot do izterjave zakonite preživnine v korist mladoletnega upnika

Okrajno sodišče v Kamniku je v izvršbi zaradi plačila preživnine pod opr. št. I 604/98 dovolilo opravo izvršbe z rubežem denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ter sklep o izvršbi poslalo v izvršitev dolžnikovemu dolžniku. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (ZRSZ) pa je sodišču sklep o izvršbi vrnil s pojasnilom, da ni pravne podlage za izvršbo na prejemke iz naslova začasne brezposelnosti. Izvod takšnega dopisa dolžnikovega dolžnika je sodišče poslalo zakoniti zastopnici mld. upnika ter ji dalo osemdnevni rok za odgovor. Slednja ni razumela, kaj naj ob takšnem ravnanju sodišča naredi, in se je obrnila na varuha človekovih pravic.

Na naše posredovanje je predstojnica sodišča odgovorila, da se pobudnica povsem nepotrebno obrača na varuha človekovih pravic, saj gre predvsem za procesna vprašanja, katerih pa pobudnica kot prava neuka stranka ne razume. Slednja potrebuje le pravno pomoč, katere pa sodišča niso zavezana nuditi. Hkrati je predstojnica menila, da ZRSZ upravičeno ni izvršil sklepa Okrajnega sodišča v Kamniku. Dopis dolžnikovega dolžnika je bil pobudnici poslan, da bi lahko predlagala drugo izvršilno sredstvo oziroma drug izvršilni predmet.

Zakon o sodiščih v 2. členu določa, da pravnomočne odločbe sodne oblasti vežejo sodišča in vse druge državne organe Republike Slovenije. Zato je presenetljivo stališče Okrajnega sodišča v Kamniku, da ZRSZ "upravičeno ni izvršil sklepa naslovnega sodišča". Načelo delitve oblasti prepoveduje, da bi katerakoli veja oblasti posegala v pristojnost sodne veje oblasti. Sojenje oziroma odločanje v postopku prisilne izvršitve sodne odločbe je pridržano zgolj sodišču.

V primeru pobudnice dolžnikov dolžnik ni ravnal po sklepu o izvršbi. Sodišču je celo vrnil sklep o izvršbi s pojasnilom, da ni pravne podlage za opravo izvršbe po izdani sodni odločbi. Vsebina takšnega pojasnila je povsem pravne narave ter zadeva le razmerje sodišča do dolžnikovega dolžnika in njegove obveznosti spoštovati sodno odločbo. Kljub temu pa je sodišče pozvalo zakonito zastopnico mld. upnika, da se izreče o povsem pravnem vprašanju, ki niti ni v njeni pristojnosti. Že zato pobudnici ni moč očitati, da se je po nepotrebnem obrnila na varuha človekovih pravic. Dejansko je stališče ZRSZ, ki izraža očitno nespoštovanje sodne odločbe, terjalo takojšen in jasen odgovor le s strani sodišča, kar se pa ni zgodilo. Posledica je bil zastoj v rednem in tekočem obravnavanju izvršbe zaradi izterjave zakonite preživnine.

Sodišče bi pravilno ravnalo, če bi dolžnikovega dolžnika takoj opozorilo na njegovo dolžnost, da izvrši sodno odločbo, ne pa da je zakoniti zastopnici mld. upnika poslalo vlogo dolžnikovega dolžnika s pozivom, naj nanjo odgovori.

Prav tako v danem primeru ne vzdrži stališče, da potrebuje pobudnica "le pravno pomoč, katere pa sodišča niso dolžna nuditi". Očitno je do zastoja v izvršbi, zlasti v fazi njene oprave, prišlo, ker niso bila spoštovana določila Zakona o izvršbi in zavarovanju. Da bi prišlo do pospešene oprave izvršbe, zakoniti zastopnici mld. upnika torej ni bilo treba predlagati drugega izvršilnega sredstva ali drugega izvršilnega predmeta, le sodišče bi moralo opraviti svojo dolžnost.

Preživninski spori in izvršba zaradi izterjave preživninske terjatve spadajo med prednostne zadeve pri okrajnih sodiščih. Očitno pa to vedno ne zagotavlja hitre in učinkovite izterjave preživninske obveznosti. Pravico otroka do preživnine lahko povezujemo z določbo 56. člena Ustave, da uživajo otroci, za katere starši ne skrbijo, posebno varstvo države. Ta zaveza države mora imeti svoj odmev tudi v postopku prisilne izterjave preživnine. Na tej podlagi je varuh človekovih pravic, tudi v svoji funkciji amicus curiae, posredoval ter predlagal, naj Okrajno sodišče v Kamniku z ustreznim ravnanjem čimprej zagotovi izvršbo po izdani sodni odločbi.

Po naši intervenciji nas je predstojnica sodišča obvestila, da je sodišče ZRSZ ponovno poslalo v pobudničini zadevi izdan pravnomočni sklep o izvršbi v izvršitev. Ker se dolžnikov dolžnik ponovno ni odzval po sklepu v izvršbi, je sodišče na predlog pobudnice izdalo sklep, s katerim mu je naložilo, da plača mladoletnemu upniku vse zapadle obroke, ki jih ni odtegnil in plačal po sklepu o izvršbi.

Sodišče ni spoštovalo pravice oškodovanke, da nadaljuje kazenski pregon

Varstvo žrtve kaznivega dejanja mora biti ena temeljnih nalog kazenskega prava. Kazensko procesno pravo je sicer naravnano predvsem na razmerje med državo in storilcem, kar pa ne sme zanemariti upoštevanja potreb in varovanja interesov žrtve. Zlasti je pomembno, da v kazenskem postopku sodišča dosledno spoštujejo in upoštevajo pravice oškodovancev. Žal kršitve zakona ugotavljamo tudi na tem področju.

Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 27. januarja 1998, opr. št. II K 159/96 ustavilo kazenski postopek, ker je okrožna državna tožilka pred pričetkom glavne obravnavne umaknila obtožni predlog. Oškodovanka ni bila povabljena na glavno obravnavo ter ji ni bilo sporočeno, da je državna tožilka odstopila od pregona. Sodišče je pravnomočnost sklepa o ustavitvi kazenskega postopka ugotovilo, ne da bi ta sklep vročilo oškodovanki. Takšno sodno odločanje povsem spregleda institut oškodovanca kot tožilca, ki omogoča, da se morebitna napaka državnega tožilca popravi z aktivnejšo vlogo s kaznivim dejanjem oškodovane osebe.

Prvi odstavek 439. člena ZKP izrecno določa, da mora v postopku pred okrajnim sodiščem sodnik na glavno obravnavo povabiti tudi oškodovanca. Na tozadevno opozorilo varuha človekovih pravic je sodišče odgovorilo, da oškodovanka ni bila povabljena na glavno obravnavo "iz razlogov ekonomičnosti in racionalnosti", ker je že bila zaslišana kot priča in "ni bilo gotovo, ali bo obdolženi na glavno obravnavo sploh pristopil". Na dlani je, da s takšnimi argumenti ni mogoče utemeljiti neuporabe veljavne zakonske določbe.

Po določilu 429. člena ZKP se v postopku pred okrajnim sodiščem uporabljajo določbe od 430. do 444. člena ZKP. Za vprašanja, ki niso urejena v teh določbah, pa se smiselno uporabljajo druge določbe istega zakona. Tako prvi odstavek 60. člena ZKP določa, da mora sodišče, če je državni tožilec odstopil od pregona, o tem v osmih dneh obvestiti oškodovanca in ga poučiti, da lahko sam začne pregon. Ker je državna tožilka umaknila obtožni predlog pred začetkom glavne obravnave, bi moralo sodišče na podlagi prvega odstavka 293. člena ZKP oškodovanko posebej obvestiti o pravici, da sme nadaljevati pregon v osmih dneh po prejemu takega sporočila. Šele če oškodovanka ne bi nadaljevala pregona, bi smelo sodišče na podlagi drugega odstavka 293. člena ZKP s sklepom ustaviti kazenski postopek. Ta sklep pa bi moralo poslati tudi oškodovanki.

V pobudničini zadevi je Okrajno sodišče v Mariboru torej kršilo zakon, ker pred izdajo sklepa o ustavitvi kazenskega postopka oškodovanke ni obvestilo, da je državni tožilec odstopil od pregona, in je ni poučilo o pravici, da v vlogi oškodovanke kot tožilke nadaljuje kazenski pregon. Zaradi opisane kršitve zakona je bil izjalovljen zakonodajalčev namen za čim popolnejše varstvo oškodovancev.

Zastaranje kazenskega pregona, začinjeno s plačilom stroškov pritožbenega postopka

Okrajno sodišče v Ljubljani je zavrglo zasebno tožbo pobudnika, ker je ugotovilo, da je kazenski pregon absolutno zastaral. Pobudnik se je kot zasebni tožilec zoper takšen sklep pritožil. V pritožbi je izrazil svoje razočaranje in nestrinjanje z ravnanjem sodišča, ki je imelo za posledico zastaranje kazenskega pregona. Pri tem je opozoril na okoliščine, ki kažejo na zavlačevanje postopka ter na njegove neuspešne urgence za pravočasno sojenje. Posebej se je skliceval na dopis namestnice v. d. predstojnice sodišča, da "ne obstaja nevarnost relativnega in ne absolutnega zastaranja". Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zavrnilo ter odločilo, da je zasebni tožilec zavezan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 35.000 tolarjev.

Zasebni tožilec se je obrnil na varuha človekovih pravic, ker se je pri sodnem odločanju počutil dvakrat prizadetega: najprej z zavlačevanjem postopka, kar je povzročilo absolutno zastaranje kazenskega pregona, in drugič z odločitvijo pritožbenega sodišča, da mora plačati povprečnino, ko je njegovo opozorilo, da je prišlo do zastaranja kazenskega pregona po krivdi sodišča, povzročilo zanj le še (dodatno) stroškovno sankcijo.

Iz sklepa o zavrženju zasebne tožbe ter iz sklepa o zavrnitvi pritožbe zasebnega tožilca jasno izhaja, da je do zastaranja kazenskega pregona prišlo izključno zaradi nedelavnosti sodišča. Tako je sodišče prve stopnje odločilo, da stroški kazenskega postopka bremene proračun, saj do zastaranja ni prišlo po krivdi zasebnega tožilca. Sklep sodišča druge stopnje pa pri odločitvi o stroških ni upošteval sicer ugotovljenega dejstva, da je kazenski postopek zastaral zaradi zavlačevanja postopka, ki ga ni mogoče pripisati v krivdo zasebnemu tožilcu. Slednji s pritožbo res ni uspel, vendar ZKP izrecno ne določa, da je dolžnost zasebnega tožilca plačati stroške kazenskega postopka odvisna od uspeha vložene pritožbe. Hkrati pa načelo pravičnosti terja, da sklep pritožbenega sodišča tudi pri odločitvi o stroških kazenskega postopka upošteva razloge za zastaranje kazenskega pregona.

Pravnomočno sodno odločbo lahko spremeni ali razveljavi le sodna veja oblasti. Sodna presoja, ali so bile v primeru pobudnika kršene določbe kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe v stroškovni odločitvi, pa brez zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoča. Zato smo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije predlagali, naj oceni, ali so podani razlogi za vložitev tega izrednega pravnega sredstva glede izreka o stroških kazenskega postopka v pritožbenem sklepu. Pobudo smo utemeljevali s sklicevanjem na 98. člen ZKP, ki ureja dolžnost plačila stroškov, nastalih pri višjem sodišču. Hkrati smo izrazili dvom, ali je v pravni državi prav, da mora zasebni tožilec plačati stroške postopka sicer neuspešne pritožbe, s katero pa je opozoril na slabo delo sodišča, ki je pripeljalo do zastaranja kazenskega pregona.

Državno tožilstvo Republike Slovenije je na podlagi naše pobude vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti.
 

3.3.2. Postopki o prekrških

Slovenski Zakon o prekrških (ZP) je bil sprejet leta 1983, kasneje pa je bil večkrat spremenjen in dopolnjen. Veliko število novel in popravkov, ki so objavljeni vsaj v desetih uradnih listih od leta 1983 naprej, dela ZP posamezniku komaj pregleden, če že ne tudi nerazumljiv. Fikcija, da je predpis z objavo v uradnem listu vsakomur znan, je ob takšni razdrobljenosti zakona kar preveč smela in ne povsem v sozvočju s pravno državo. ZP je pač predpis s široko uporabo, kar ne nazadnje kaže veliko število zadev, ki jih obravnavajo sodniki za prekrške. Srečanja ljudi s sodnikom za prekrške so torej dovolj pogosta, da bi morala država več skrbi nameniti tudi zgolj samemu ZP. Zadrego pri tem kaže dejstvo, da je v minulih letih že bil vložen nov predlog zakona o prekrških v zakonodajni postopek v Državni zbor, vendar je bil predlog kasneje umaknjen, krpanje sistema pa se je nadaljevalo z novelami veljavnega zakona. Stanje, predvsem pa učinki sodnikov za prekrške, pa so takšni, da so bistveni posegi in sistemske spremembe na tem področju nujne. Kolikor dolgotrajnejše bo čakanje na nov zakon, toliko dlje bo trajala agonija sedanje neučinkovitosti sodnikov za prekrške, in to predvsem zaradi objektivnih okoliščin, na katere imajo sodniki le malo možnosti vplivanja.

Predvsem so sodniki za prekrške, zlasti v večjih središčih, pa tudi na drugi stopnji, soočeni z velikim in v danih razmerah tako rekoč neobvladljivim obsegom dela. Takšno stanje je posebej značilno za Sodnika za prekrške v Ljubljani, ki je največji organ za prekrške na prvi stopnji v Sloveniji. Ob dejstvu, da ima posamezen sodnik v delu tudi do 5000 zadev, ni presenetljiv podatek predstojnika Sodnika za prekrške v Ljubljani, da postopek o prekrških zastara v 40 do 50 odstotkih zadev. Dodaten prispevek k neučinkovitosti celotnega sistema je še dejstvo, da je plačanih in izterjanih le približno tretjina vseh izrečenih denarnih kazni, kar za državo pomeni izgubo več milijard tolarjev na leto. K temu je treba prišteti še proračunske stroške, tako tiste za delovanje različnih pooblaščenih predlagateljev kaznovalnih predlogov, kot tudi stroške same organizacije in dela sodnikov za prekrške, ki so zaradi pogosto ničelnega končnega rezultata dobesedno vrženi stran.

Država, ki določeno ravnanje predpiše kot prekršek, hkrati pa storjenega prekrška ne zmore ali ne zna sankcionirati, ne zbuja zaupanja kot pravna država.

Dolgotrajno čakanje na vrnitev začasno zasežene gotovine

Pobudnika, ki je tujec, je Devizni inšpektorat Republike Slovenije zaradi storjenega prekrška po Zakonu o deviznem poslovanju kaznoval z denarno kaznijo 120.000 tolarjev ter ga obsodil na plačilo povprečnine v znesku 15.000 tolarjev. Hkrati je odločil, da se obdolžencu vrne 51.500 DEM, kar je znesek tuje gotovine, ki jo je Carinarnica Koper pobudniku začasno zasegla ob storitvi prekrška na podlagi drugega odstavka 60. člena Zakona o deviznem poslovanju.

Zoper odločbo deviznega inšpektorata je pobudnik vložil pritožbo, vendar le v njenem obsodilnem delu. Druge pritožbe, na primer s strani Carinarnice Koper, ki je pobudniku začasno zasegla tujo gotovino, ni bilo.

Čeprav pobudniku varstveni ukrep odvzema predmetov, to je odvzem začasno zasežene tuje gotovine, ni bil izrečen, so bili neuspešni vsi njegovi predlogi, da se mu denar tudi dejansko vrne. Devizni inšpektorat je odklonil vrnitev začasno zasežene tuje gotovine z utemeljitvijo, da je treba počakati na odločitev o vloženi pritožbi. Pritožbeno odločanje Senata za prekrške Republike Slovenije pa lahko traja leto in več. Po posredovanju varuha človekovih pravic je bilo o pritožbi sicer odločeno v manj kot dveh mesecih, vendar prednostno obravnavanje vložene pritožbe nikakor ne rešuje problema.

Stališče, da je obdolženec zavezan čakati na pritožbeno odločitev, da bi dobil vrnjeno zaseženo gotovino, glede katere varstveni ukrep odvzema gotovine ni bil izrečen, se zdi neživljenjsko, nelogično, pa tudi v nasprotju z načelom pravičnosti. Devizni inšpektorat je odločil, da se zasežena gotovina pobudniku vrne, hkrati pa te svoje odločitve ni spoštoval in obdolžencu denarja ni vrnil. Senat za prekrške je v tej zvezi pojasnil, da je odločba o prekršku v delu, ki se nanaša na vrnitev odvzete gotovine 51.500 DEM res postala pravnomočna, vendar v tem, četudi pravnomočnem delu, še ni izvršljiva. Odločba o prekršku je izvršljiva le kot celota, zato mora pobudnik čakati na odločitev o pritožbi, pa čeprav ta ne posega v del odločbe, da se mu vrne začasno zasežena tuja gotovina.

Ker ni bilo pritožbe nasprotne stranke, je del odločbe deviznega inšpektorata, ki se nanaša na vrnitev zasežene tuje gotovine, postal pravnomočen. Res gre le za delno formalno pravnomočnost, ne pa za pravnomočnost odločbe v celoti. Materialno pravnomočnemu delu odločbe ni moč pripisati lastnosti samostojne odločbe. Ob tem pa smo opozorili, da v pritožbenem postopku senat za prekrške izdane odločbe ne bo preskušal v odločitvi o vrnitvi začasno zasežene gotovine. Že zato ne, ker je uzakonjena prepoved reformacije in peius: ker se je pritožil samo obdolženec, se odločba o prekršku ne sme spremeniti v njegovo škodo. Tudi sicer organ druge stopnje preskusi odločbo o prekršku le v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo. To pomeni, da je bila odločitev deviznega inšpektorata o vrnitvi zasežene gotovine končna odločitev pristojnega državnega organa v tej zadevi.

Če bi pobudnik ne vložil pritožbe, bi lahko takoj po izteku pritožbenega roka dobil vrnjeno zaseženo gotovino. Zgolj zato, ker je izkoristil ustavno pravico do pritožbe, pa je bil v posledici "kaznovan", da do odločitve o pritožbi ni dobil vrnjene začasno zasežene gotovine. Tako ni presenetljiv primer, ki ga je tudi že obravnaval varuh človekovih pravic, da je obdolženec raje umaknil vloženo pritožbo, da mu tako ni bilo treba čakati na odločitev pritožbenega organa in je lahko po umiku zaseženo gotovino takoj prevzel.

Devizni inšpektorat je pojasnil, da zaseženo gotovino zadržuje tudi zato, da bi se iz nje poplačali denarna kazen in povprečnina, če bi obdolženec morebitne takšne svoje obveznosti po končanem postopku ne plačal prostovoljno. Vendar pobudniku gotovina ni bila zasežena v ta namen. Ob tem je tudi nelogično, da se zaradi 120.000 tolarjev denarne kazni in 15.000 tolarjev povprečnine zadrži znesek 51.500 DEM. Če bi bilo takšno ravnanje dopustno, bi bilo razumljivo le za višino izrečene denarne kazni in odmerjene povprečnine.

Tudi sklicevanje varuha človekovih pravic na načelo pravičnosti in dobrega upravljanja ob predlogu, da devizni inšpektorat vrne pobudniku začasno zaseženo tujo gotovino, ne da bi slednji moral čakati na odločitev o vloženi pritožbi, ni bilo uspešno. Za pobudnika je bil problem sicer rešen s prednostnim obravnavanjem in hitro odločitvijo senata za prekrške. Ob morebitnem novem primeru pa bo obdolženec očitno tudi v prihodnje moral čakati na vrnitev začasno zasežene gotovine dlje in ne le do končne odločitve, da ni podlage za izrek varstvenega ukrepa. Togost stališča, da odločba v delno pravnomočnih delih še ni izvršljiva, bi devizni inšpektorat lahko razrešil tudi z uporabo sedme točke 152. člena ZP ter na predlog prizadetega ali po uradni dolžnosti zasežene predmete vrnil lastniku.
 

3.3.3. Odvetništvo

Odvetnikov obračun stroškov stranki dovolj razumljiv?

Po 18. členu Zakona o odvetništvu je odvetnik zavezan stranki izstaviti obračun. Kodeks odvetniške poklicne etike pa določa, da je na zahtevo stranke odvetnik zavezan dati razčlenjen obračun stroškov. V praksi je obračun sestavljen tako, da so navedena posamezna opravila, ki jih opravi odvetnik za stranko, za vsako opravilo pa je navedeno število točk po odvetniški tarifi. Takšen obračun za stranko ni vedno dovolj razumljiv, da bi ga lahko preskusila, ali je v skladu z odvetniško tarifo. Hiter in učinkovit preskus skladnosti obračuna z odvetniško tarifo bi bil mogoč predvsem v primeru, če bi se obračun za vsako odvetniško opravilo skliceval na določbo posamezne tarifne številke: na primer sestava tožbe po točki 2a tarifne številke 13, nagrada 300 točk.

Pobude, ki obračunu odvetniških storitev očitajo neupravičena zaračunavanja, niso redke. Zato smo želeli stališče odvetniške zbornice glede (obvezne) vsebine obračuna oziroma računa, ki ga je odvetnik zavezan izdati stranki v zvezi z opravljenimi odvetniškimi storitvami.

Odvetniška zbornica meni, da je na preprost način možna kontrola, ali je odvetniška tarifa pravilno uporabljena, saj tarifa ni zapletena: postavke so povsem preproste v pravdnem, kazenskem in upravnem postopku, "pri sestavi pogodb, izvršb in podobno pa je obračun še enostavnejši". Zato odvetniška zbornica šteje za nepotrebno obremenjevanje, da bi odvetnik za vsako postavko v obračunu ali stroškovniku navajal tudi točko tarifne številke, na podlagi katere je obračunal storitev. Hkrati odvetniška zbornica opozarja na odvetnikovo dolžnost, da stranki na njeno zahtevo pojasni, katere postavke tarife je uporabil pri obračunu, omogočiti pa ji mora tudi, da sama pregleda odvetniško tarifo. Upravni odbor odvetniške zbornice meni, da navajanje posameznih tarifnih številk ni potrebno tudi glede na določila Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV).

Odvetniška tarifa, zlasti njen tarifni del, je po vsebini cenik odvetniških storitev. Stranka kot potrošnik je upravičena, da je s ceno storitve seznanjena. Ne glede na odprto vprašanje, ali je odvetniška tarifa za posameznika res dovolj razumljiva, uporabna in pregledna, pa bi bilo prav, da bi bila stranki v odvetniški pisarni vsaj na vpogled. Odvetniška zbornica bi v ta namen lahko dala natisniti brošuro z odvetniško tarifo, da bi bilo v čakalnici vsake odvetniške pisarne strankam na voljo po nekaj izvodov. Morda bi veljalo celo razmisliti o izdelavi plakata vsaj za tarifni del odvetniške tarife. Najkasneje ob plačilu pa bi moral odvetnik stranko opozoriti na njeno pravico, da lahko zahteva razčlenjen obračun stroškov in se seznani s pravno podlago za vsako zaračunano postavko v obračunu odvetniških storitev.

Uvedba disciplinskega postopka zoper odvetnika

Pobudnik se je pritožil, da mu po končanem zastopanju odvetnica ni izročila njegovih listin in spisov. Odvetnici je tudi očital, da mu je neutemeljeno zaračunala 28.250 tolarjev ob naročilu predloga za vpis v zemljiško knjigo, saj te storitve ni opravila.

Pobudnikovo pritožbo je obravnavala Odvetniška zbornica Slovenije. Disciplinski tožilec zbornice je pobudniku sporočil, da stranka od odvetnice ne more zahtevati, da bi ji poslala obširno dokumentacijo po pošti in je odvetnica upravičena pozvati stranko na osebni prevzem listin v njeni pisarni. Ker je to odvetnica že storila, je opravila svojo dolžnost.

Zaradi razrešitve dolgotrajnega zapleta smo se obrnili neposredno na odvetnico. V telefonskem pogovoru smo se dogovorili, da bo pobudniku poslala s priporočeno pošto celotno dokumentacijo njegovega spisa, skupaj z obračunom odvetničinega dela in stroškov ter s fotokopijo predloga za vpis v zemljiško knjigo, za katerega je pobudnik plačal 28.250 tolarjev odvetniških stroškov.

Pobudnik nas je kasneje obvestil, da dogovor (še) ni izpolnjen. Zato smo odvetnici poslali dopis, v katerem smo opozorili na sklenjen dogovor ter predlagali, da dogovorjeno dokumentacijo pobudniku čimprej pošlje. Tudi ta naša urgenca je ostala brez odmeva. Kasneje smo poskusili ponovno vzpostaviti stik po telefonu, vendar odvetnica v svoji pisarni nikoli ni bila dosegljiva, na pozive, naj nas pokliče, pa se ni odzvala. Zato smo se obrnili na Odvetniško zbornico Slovenije, da bi pobudnik vendarle prišel do svojih listin in spisov ter da bi prejel dokaz za zatrjevano vložitev predloga za vknjižbo v zemljiško knjigo.

V odgovoru je odvetniška zbornica ravnanje odvetnice ocenila kot skrajno nekorektno in v nasprotju s kodeksom odvetniške poklicne etike. Zadevo je takoj odstopila disciplinskemu tožilcu zbornice s predlogom, da zadevo obravnava prednostno. Disciplinski tožilec je nekaj mesecev kasneje podal zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka zoper odvetnico na disciplinsko komisijo prve stopnje pri Odvetniški zbornici Slovenije zaradi kršitve dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica.
 

3.3.4. Notariat

Davek na dodano vrednost podražil odvetniške in notarske storitve za 19 odstotkov

Po uveljavitvi ZDDV notarji zaračunavajo strankam poleg pristojbine po notarski tarifi tudi 19-odstotni znesek davka na dodano vrednost (DDV). Enako ravnajo tudi odvetniki, saj je upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije 31. avgusta 1999 sprejel sklep, da se na vrednost točke za opravljeno storitev obračunava 19-odstotni DDV. Uvedba DDV je torej podražila odvetniške in notarske storitve za 19 odstotkov.

Odvetniki in notarji so bili davčni zavezanci tudi pred uvedbo ZDDV. Pa vendar takrat ni bilo sporno, da stranki ne smejo zaračunavati več, kot je cena, ki jo določata odvetniška in notarska tarifa. Po uveljavitvi ZDDV cena odvetniških in notarskih storitev ni zmanjšana niti za tiste davčne obveznosti, ki so zdaj odpadle, a so pred uvedbo DDV bremenile odvetnike in notarje, saj so bile vštete v ceno storitve, določene po odvetniški in notarski tarifi. Ker so odpadle davčne obveznosti, ki so pred uvedbo DDV bremenile odvetnike in notarje, je njihov zaslužek sedaj celo večji, ker so breme DDV v celoti prevalili na svoje stranke.

Po 17. členu Zakona o odvetništvu je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi. Po drugem odstavku 107. člena Zakona o notariatu (ZN) je nagrajevanje notarjev določeno z notarsko tarifo. Po 29. členu Kodeksa notarske poklicne etike je notar upravičen zaračunati notarsko nagrado samo v skladu z veljavno notarsko tarifo. Noben pravni akt ne določa, da bi bila cena odvetniške ali notarske storitve lahko določena v višjem znesku kot zgolj na podlagi odvetniške ali notarske tarife. Odvetniška tarifa v 3. členu govori o ceni odvetniške storitve, notarska tarifa pa v 11. členu o ceni notarske storitve, kar pomeni, da tarifi določata ceno storitve, ki jo mora plačati stranka za opravljeno odvetniško oziroma notarsko storitev.

Res v času sprejema zakonov o odvetništvu in notariatu ter obeh tarif obveznost plačevanja DDV še ni bila določena. Ni pa dvoma, da je s ceno odvetniške in notarske tarife, kot ju določajo navedeni predpisi, mišljena tista vsota denarja, ki jo mora za opravljeno storitev odvetniku ali notarju plačati stranka. Odvetniška in notarska tarifa torej določata najvišji dovoljen znesek, ki ga sme odvetnik ali notar za opravljeno storitev zaračunati svoji stranki. Z določitvijo obveznosti plačevanja DDV pa zakonodajalec nedvomno tudi ni imel namena podražiti blaga ali storitev za stopnjo v ZDDV določenega davka.

ZDDV v 21. členu le določa davčno osnovo za DDV, kar pa seveda ne pomeni, da je ta osnova enaka ceni, ki jo mora stranka plačati po odvetniški ali notarski tarifi za opravljeno storitev. Ceno, določeno z odvetniško in notarsko tarifo, je v povezavi z 21. členom ZDDV mogoče razumeti tudi tako, da sta v ceni za te storitve zajeti tako davčna osnova kot tudi 19-odstotni DDV.

Določanje cene odvetniških in notarskih storitev ne more upoštevati le interesa odvetnikov in notarjev, pač pa tudi javni interes. Zato določbi 19. člena Zakona o odvetništvu in drugega odstavka 7. člena ZN, ki zahtevata soglasje ministra za pravosodje pri določanju tarife o nagrajevanju odvetnikov in notarjev. Hkrati ne gre prezreti, da odvetniška in notarska zbornica dajeta pojasnila in obvezne razlage le o uporabi odvetniške in notarske tarife, nimata pa takšne pristojnosti v razmerju do ZDDV. Zato smo ministru za pravosodje predlagali, naj sporoči, ali kot organ, ki mu je zaupana skrb za varovanje javnega interesa, soglaša s tolmačenjem odvetniške in notarske zbornice, ki ima za posledico 19-odstotno podražitev odvetniških in notarskih storitev. Minister je v odgovoru poudaril, da ne more samostojno spremeniti vrednosti, določenih v odvetniški ali notarski tarifi, ampak lahko šele na podlagi predloga odvetniške ali notarske zbornice oceni, ali je predlog za spremembo vrednosti utemeljen, in na podlagi tega poda ali ne poda soglasje. Hkrati je navedel, da od septembra 1999 tečejo postopki dogovarjanja med Ministrstvom za finance (MF), MP ter notarsko in odvetniško zbornico o tem, za kolikšen odstotek bi se morala znižati vrednost odvetniške in notarske točke ob upoštevanju odbitka vstopnih davkov. Na podlagi analize, ki jo pripravlja MF o tem, kolikšen naj bi bil povprečen odbitek vstopnih davkov pri odvetniških in notarskih storitvah, bo MP odvetniški in notarski zbornici predlagalo ustrezno spremembo vrednosti odvetniške in notarske točke.

Obžalovanja vredno je, da predlog za ustrezno spremembo odvetniške in notarske tarife ni bil podan že pred uveljavitvijo ZDDV, saj bi se s tem izognili za pravno in socialno državo nenavadnemu položaju, da morajo stranke odvetnikom in notarjem plačevati 19 odstotokov več, kot pa je cena njihovih storitev po odvetniški in notarski tarifi.

Sprememba vrednosti točke po notarski tarifi le s soglasjem ministra za pravosodje

V letnem poročilu za 1998 smo opozorili, da določanje tarife o nagrajevanju notarjev zajema tudi spreminjanje vrednosti točke, ki po notarski tarifi služi za odmero cene notarske storitve. Z našim mnenjem, da je soglasje ministra za pravosodje potrebno tudi za spremembo vrednosti točke po notarski tarifi, notarska zbornica ni soglašala. Pri tem se je sklicevala na stališče iz leta 1997, ko je takratna ministrica za pravosodje notarski zbornici sporočila, da njeno soglasje k spremembi vrednosti točke ni potrebno. Tako je izvršni odbor notarske zbornice sklep o zvišanju vrednosti točke od 76,50 tolarja na 87,40 tolarja, ki je začel veljati 26. septembra 1998, sprejel brez soglasja ministra.

O zahtevi varuha človekovih pravic za oceno ustavnosti in zakonitosti petega odstavka 11. člena notarske tarife ter dveh sklepov izvršnega odbora notarske zbornice o spremembi vrednosti točke je Ustavno sodišče odločilo 20. maja 1999 z odločbo št. U-I 57/99. Ustavno sodišče je stališče varuha človekovih pravic potrdilo in v obrazložitvi odločbe navedlo, da je vrednost točke bistvena sestavina notarske tarife. Zato je sprememba vrednosti točke sprememba notarske tarife. Ker o notarski tarifi po drugem odstavku 107. člena ZN odloča notarska zbornica v soglasju z ministrom, velja obveznost tega soglasja za tarifo o nagrajevanju notarjev v celoti, torej nedvomno tudi za vsakokratno vrednost točke notarske tarife.

Ustavno sodišče je odločilo, da določba petega odstavka 11. člena notarske tarife ni v neskladju z Ustavo in zakonom, čeprav ne določa, da o spremembi vrednosti točke odloči izvršni odbor notarske zbornice v soglasju z ministrom. Določba drugega odstavka 107. člena ZN o soglasju ministra je "tako v načelu kot tehnično uporabna že sama po sebi. Zato peti odstavek 11. člena notarske tarife ni v neskladju z zakonsko določbo, četudi je ne ponavlja". Pač pa je Ustavno sodišče razveljavilo sklep o spremembi vrednosti točke, ki je bil sprejet brez soglasja ministra. Tako je od 12. junija 1999 znova začela veljati s soglasjem ministra sprejeta prejšnja vrednost točke v znesku 76,50 tolarja.

Izvršni odbor Notarske zbornice Slovenije je 15. junija 1999 vrednost točke zvišal na 87,40 tolarja. Zelo je pohitel tudi minister, ki je le dan kasneje k takšnemu sklepu dal soglasje. Sprememba vrednosti točke je začela veljati 18. junija 1999.

Intervencija varuha človekovih pravic tako sicer ni bistveno spremenila (znižala) cene notarske tarife. Zagotovila pa je, da bo v prihodnje do spremembe vrednosti točke po notarski tarifi prihajalo le s soglasjem pristojnega državnega organa, ki mu je zaupano varovanje javnega interesa.

Včasih ukrepajo hitro, včasih pa počasi…

Zgoraj opisano ravnanje ministra za pravosodje pri izdaji soglasja za zvišanje cen notarskih storitev je bilo torej bliskovito. Žal pa je vse drugače z izvršitvijo sklepa Državnega zbora z dne 11. julija 1997 s priporočilom, naj Vlada v sodelovanju z notarsko in odvetniško zbornico doseže znižanje tarif za sestavo, potrjevanje in overitev listin o pravnih poslih. Kljub številnim opozorilom, tudi s strani varuha človekovih pravic, ta sklep Državnega zbora doslej še ni bil izvršen. Teče že tretje leto od sprejema sklepa, minister za pravosodje pa nič...

Obveznost notarja, da stranki izstavi specificiran obračun

Notarska tarifa v 20. členu določa, da je notar na zahtevo stranke zavezan izdati specificiran obračun izdatkov, stroškov in pristojbine po posameznih tarifnih številkah. Kljub takšni ureditvi pa smo prejeli kar nekaj pobud s pritožbami, da notar obračuna sploh ni izdal, ali pa da ni izdal specificiranega obračuna.

Kot pomanjkljivost ZN štejemo, da ne vsebuje določbe, ki bi notarja zavezovala, da stranki izstavi specificiran obračun. Tako določa le podzakonski predpis s tem, da je notar zavezan izdati specificiran obračun le na (izrecno) zahtevo stranke. Stranke pa očitno za to možnost ne vedo in ne uveljavljajo svoje pravice do specificiranega obračuna izdatkov, stroškov in pristojbine. Zato takšnega obračuna ne dobijo. S stališča pravne in socialne države bi bilo prav, da ZN določi nepogojno obveznost notarja, da stranki izstavi specificiran obračun.

Notarski zbornici Slovenije smo predlagali, naj notar vsako stranko opozori na pravico, da zahteva specificiran obračun, saj le izdaja takšnega obračuna omogoča, da se stranka seznani s svojo plačilno obveznostjo in jo po potrebi tudi preskusi, ali ustreza prepisani notarski tarifi. V odgovoru je notarska zbornica pojasnila, da "v praksi notarji tudi brez zahteve stranke običajno tej izdajo specificiran obračun izdatkov, stroškov in pristojbine po posameznih tarifnih postavkah, razen seveda, če gre v konkretnem primeru za eno samo storitev".

Z uveljavitvijo ZDDV je bila določena obveznost izdajanja računov za vse davčne zavezance, in to za vsak promet blaga oziroma storitev. Ker so notarji davčni zavezanci, je z začetkom uporabe ZDDV uzakonjena obveznost, da notar za vsako storitev izstavi stranki račun s predpisano vsebino. Notarska zbornica je v tej zvezi pojasnila, da mora račun, ki ga notar kot davčni zavezanec izda drugim osebam, izkazovati vsaj naslednje podatke: kraj in datum izdaje ter zaporedno številko, ime in sedež notariata ter davčno številko notarja, prodajno vrednost storitve z vključenim DDV ter znesek vračunanega DDV.

Po uveljavitvi ZDDV nismo več prejeli pobud z očitkom, da bi notar ne izdal specificiranega obračuna oziroma računa o opravljeni storitvi.