GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE

V letu 1999 se je med vsemi področji sorazmerno najbolj povečalo število pobud na področju gospodarskih javnih služb, čeprav absolutno število (72) ni veliko. Največ pobud je bilo iz področij delovanja komunalnega gospodarstva, prometa in telekomunikacij.

Na področju komunalnega gospodarstva so pobudniki predlagali posredovanje varuha največkrat zaradi različnih težav in nesporazumov pri plačevanju komunalnih storitev. Sem sodijo problemi glede plačevanja stroškov za vodo, tudi v povezavi z gradnjo lokalnih vodnih virov, ter plačilom taks, ki so jih s svojimi predpisi uvedle občine. Stalne so tudi pobude, čeprav največkrat neupravičene, zaradi obveznosti plačila odvoza smeti ali obvezne nabave sredstev za zbiranje komunalnih odpadkov.

Razmeroma veliko pobud glede izvajanja komunalnih storitev kaže na potrebo po uvedbi pritožbenih mehanizmov znotraj izvajalcev komunalnih služb ali v okviru občin za več ali vse komunalne dejavnosti. Čeprav javno podjetje za izvajanje pokopališke dejavnosti v Ljubljani v zvezi z obravnavo nekaterih pritožb na njihove storitve, ni sprejelo naše pobude za oblikovanje neodvisne komisije, ki bi obravnavala pritožbe uporabnikov, še vedno menimo, da bi bilo treba uvesti mehanizme za poravnalno in izvensodno reševanje sporov tudi na področjih komunalnih dejavnosti. Sodna pot, kamor jih izvajalci napotujejo, ni vedno primerna za reševanje takšnih sporov. Je dolgotrajna, draga in preveč formalizirana za spore na teh področjih, ki vsebujejo tudi elemente potrošniških sporov. Menimo, da bi zlasti občine morale razmišljati o oblikovanju organov za posredovanje pri reševanju nekaterih sporov med uporabniki in izvajalci storitev na področju javnih služb.

V minulem letu se je povečalo tudi število pobud na področju telekomunikacij, največ jih zadeva nacionalnega ponudnika telefonskih storitev. Iz pobud je pogosto razbrati nemoč posameznikov in tudi podjetij, ki so v neenakopravnem položaju pri uveljavljanju svojih pravic in interesov v razmerju do še vedno monopolnega ponudnika na tem področju. Lahko ocenimo, da takšno stanje ne vpliva spodbudno na hitrejši razvoj informatike v državi.

Nove so pobude v zvezi z izdajo radijskih dovoljenj in delitvijo frekvenc. Nekaj pobud smo prejeli tudi glede upoštevanja vlaganj lokalnih skupnosti in posameznih investitorjev v telekomunikacijsko omrežje v preteklosti. Menimo, da bi bilo treba čimprej sprejeti zakon, ki bo na podlagi tretjega odstavka 64. člena Zakona o telekomunikacijah uredil način povrnitve vlaganj lokalnih skupnosti in posameznikov v javno telekomunikacijsko omrežje.

Neizvajanje Zakona o varstvu potrošnikov glede obračunavanja komunalnih storitev

Pobudnica, ki živi v večstanovanjskem objektu, nas je opozorila na problem obračunavanja porabljene vode. Kljub zagotovilu v Zakonu o varstvu potrošnikov (ZVPot) ni mogla doseči obračuna vode po dejanski porabi.

ZVPot namreč v 48. členu določa, da je treba potrošniku pri izpolnjevanju pogodb o dobavi energije in vode obračunati ceno po dejanski dobavi, izkazani na njegovem merilu. Način merjenja dejanske porabe energije in vode naj bi določil s posebnim predpisom minister, pristojen za energetiko, v soglasju z ministrom, pristojnim za meroslovje. Čeprav je šestmesečni rok za sprejem predpisa potekel že leta 1998, takšnega predpisa še ni.

Ministrstvo za gospodarske dejavnosti je kot nosilec za pripravo tega akta pojasnilo, da je merjenje dejanske porabe električne energije urejeno s splošnimi pogoji za dobavo električne energije. Pri odgovoru o načinu merjenja porabljene vode, tople vode in plina pa se je sklicevalo na 26. člen ZVO, po katerem naj bi bila ta vprašanja v celoti prepuščena lokalnim skupnostim. Ministrstvo je med drugim opozorilo na vprašljivo ekonomsko upravičenost vgradnje merilnih naprav za porabljeno vodo v obstoječe objekte. Stroški vgradnje bi bili lahko višji od letnega stroška za porabljeno vodo. Podobnega mnenja je bilo tudi MOP.

Glede na pojasnila pristojnih ministrstev se je izkazalo, da je uresničitev navedene določbe ZVPot dejansko problematična. Zato bi bilo treba razmisliti o drugačni ureditvi in pričeti postopek za spremembo zakona. Urad za varstvo potrošnikov v okviru Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj se je zavezal, da bo ponovno proučil realnost izvajanja navedenega člena zakona, pri čemer je zagotovil, da bo izhajal iz temeljnega načela varovanja interesov potrošnikov. Kljub zagotovilu, da bo to storjeno v decembru 1999, Vlada sprememb zakona še ni predlagala.