OKOLJE IN PROSTOR

Po manjšem upadu v minulih letih se je število prejetih pobud na področju varovanja okolja in urejanja prostora v letu 1999 občutneje povečalo. Večji pripad kaže predvsem na večjo osveščenost in skrb ljudi za bolj urejeno, zdravo in mirno okolje. Pobude vlagajo predvsem prizadeti posamezniki, čedalje bolj pa tudi organizirani v okviru raznih krajevnih odborov in skupnosti, društev in drugih civilnih združenj, pa tudi prek političnih organizacij.

Podrobnejša analiza prejetih pobud nam pokaže, da je bilo v minulem letu razmeroma veliko pobud, povezanih s hrupom v širšem pomenu. Nekatere so zadevale hrup, ki ga povzročajo prometnice in s tem povezane zahteve za namestitev protihrupnih zaščit. V posameznih primerih so pritožbe upravičene. Še več pa je primerov, ko za dodatno protihrupno zaščito ni pravno zavezujočih obveznosti, pobudniki pa se sklicujejo na neenako obravnavanje, saj navajajo primere (npr. ob AC Arja vas-Celje-Maribor), ko je v večji meri zagotovljena tudi protihrupna zaščita.

Več pobudnikov je opozarjalo na hrup iz proizvodnih, delavniških in gostinskih obratov. Čeprav morajo skladno z Uredbo o hrupu v naravnem in življenjskem okolju za občasne meritve poskrbeti sami lastniki oziroma povzročitelji obremenitev, se meritve običajno izvedejo šele na zahtevo inšpekcij. Pobudniki često rezultatom meritev ne zaupajo, ker so jih naročili povzročitelji. Z natančnimi rezultati pa tudi niso seznanjeni, kadar niso stranke v postopku, in tako je v največjem številu primerov.

Moteči hrup povzroča tudi delovanje gostinskih in podobnih obratov, ki motijo zlasti bližnje stanovalce. S posledicami se morajo ukvarjati različni organi, od okoljske, zdravstvene in tržne inšpekcije do policije, kadar gre tudi za kršitve javnega reda in miru. Marsikateremu problemu na tem področju pa bi se bilo mogoče izogniti z ustreznim ravnanjem pristojnih organov že ob odločanju za gradnjo objektov oziroma ob izdajanju dovoljenj za opravljanje dejavnosti ter z določanjem ustreznega obratovalnega časa, ki bo upošteval tudi interese okoliških stanovalcev.

Onesnaževanje zraka je tudi eden od problemov, ki vznemirja čedalje več pobudnikov. Zlasti so problem farme in kmetijski obrati za vzrejo živali, ki povzročajo onesnaževanje z emisijami smradu in toksičnih snovi zaradi razpada fekalij in drugih snovi, povezanih s to dejavnostjo. To je moteče posebno v strnjenih naseljih. Reševanje teh težav je pogosto neučinkovito, saj nimamo mehanizmov za ugotavljanje, nadzor in omejevanje smradu. V posameznih primerih organi in službe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) brez vnaprej opredeljenih pogojev in nadzora dovoljujejo in tudi pospešujejo gradnjo raznih vzrejnih centrov, ki vplivajo na okolje z emisijami smradu. Takšne razmere terjajo čimprejšnji sprejem uredbe o omejevanju emisij smradu. Zato bi pri pripravi podzakonskih predpisov MOP na tem področju moralo sodelovati tudi MKGP.

S tem je povezano tudi vprašanje dostopnosti informacij o obremenjevanju okolja. Temu področju smo namenili več pozornosti v poročilu za leto 1998. Lani smo pobudnikom večkrat pojasnjevali, da se pri svojih zahtevah za podatke o obremenitvah okolja lahko sklicujejo na določbo 14. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO). Ob tem naše ugotovitve, da se ta določba ZVO v praksi ne uresničuje, še veljajo. Štirinajsti člen ZVO med drugim določa, da morajo zagotavljati javnost podatkov o lastnem obremenjevanju okolja vse osebe, ki pri opravljanju poslovne dejavnosti na kakršenkoli način ali v kakršnikoli obliki obremenjujejo okolje. Pogoj za uresničevanje javnosti podatkov o obremenjevanju okolja pa so seveda vzpostavljeni registri onesnaževalcev in delovanje služb v lokalnih skupnostih, ki morajo te podatke na zahtevo posredovati. Ker ZVO ne opredeljuje pogojev in postopka za posredovanje teh podatkov, ponavljamo naš predlog, naj se v teh primerih smiselno upoštevajo določbe Konvencije OZN o dostopu do okoljskih informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopnosti varstva pravic v okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija). Še bolje pa bo, če bo Državni zbor to konvencijo čimprej ratificiral in jo tako vključil v domači pravni red.

Inšpekcijski nadzor

Očitki inšpektorjem, ki delujejo v okviru Inšpektorata za okolje in prostor MOP, so večkrat utemeljeni, zlasti zato, ker se delo inšpektorjev največkrat omejuje na izdajanje odločb, manj pa je nadzora nad izvrševanjem izrečenih ukrepov, še manj pa izvršb, ki bi ob nezakonitih posegih v okolje in prostor vzpostavile prejšnje stanje. Zato so ob redkih izvršbah upravičeni pomisleki o (ne)enakem pristopu do kršiteljev. Vendar je ob tem treba upoštevati, da je inšpektorat za okolje in prostor le eden od dejavnikov, ki morajo preprečevati nezakonite posege v prostor in okolje. Zlasti v preventivnem pogledu, za odpravo razmer, ki vodijo k nezakonitim posegom, bi morali državni organi storiti več s hitrejšim, boljšim in manj birokratskim delom, ki bi sledilo potrebam, ki jih prinašata življenje in gospodarski razvoj. Kadar pa pride do nezakonitih posegov, bi morale inšpekcije delovati hitro in učinkovito, saj je v večini primerov le tako mogoče vzpostaviti prejšnje stanje.

Slab odnos Vlade do problematike na tem področju najbolje ilustrira dejstvo, da si Vlada v vsem času delovanja Inšpektorata za okolje in prostor ni vzela časa, da bi obravnavala katero od njegovih letnih poročil. Ugotovitve iz teh poročil, ki jih potrjuje tudi obravnava naših pobud, kažejo na številne probleme, ki jih je treba reševati ob sodelovanju več vladnih resorjev in tudi posameznih organov drugih vej oblasti. Nestimulativno za delo inšpektorjev je dejstvo, da večina njihovih predlogov pri sodnikih za prekrške zastara. Tudi možnosti kazenskega pregona za kazniva dejanja zoper okolje, prostor in naravne dobrine, ki jih predvideva 32. poglavje KZ, doslej niso bile izkoriščene. Vse ovadbe inšpektorjev v tej smeri so bile zavrnjene že v okviru tožilstva. Razlog je predvsem v zahtevnem dokazovanju škodljivih posledic za življenje ali zdravje večjega števila ljudi ali uničenja okolja.

Neusklajeno delovanje državnih organov ugotavljamo zlasti v primerih, ko posamezna za okolje škodljiva dejavnost zadeva več različnih inšpektoratov, npr. inšpektorat za okolje in prostor, inšpektorat za kmetijstvo, rudarski inšpektorat in tržni inšpektorat. Naleteli smo tudi na primere, ko so bili ukrepi inšpekcij v isti zadevi različni ali celo nasprotujoči. V določenih primerih pa tudi ukrep le enega inšpektorja ne more rešiti celotnega problema. Na primer v primeru nezakonitega avtoodpada odstranitev ograj, ki jo odredi urbanistični inšpektor, ne pomeni tudi odstranitve avtomobilov na kmetijskem zemljišču, za kar je pristojen inšpektor za kmetijstvo.

Na učinkovitost inšpekcijskega nadzora vplivajo tudi druge okoliščine. Kadar v upravnem postopku izrek odločbe ni popoln oziroma ne vsebuje vseh bistvenih podatkov, potrebnih za natančno opredelitev dovoljenih del, je nadzor otežen. Večkrat je problem tudi, da ne sodelujejo vse stranke, ki bi morale biti udeležene v upravnem postopku, največkrat gre za sosede, kar lahko povzroči dolgotrajen postopek na podlagi obnove izdanega dovoljenja. Ko pa pride do nezakonitih posegov v prostor ali do prekoračitev dovoljenega posega, je lahko izvršba z odstranitvijo le skrajni ukrep, ko vsi drugi mehanizmi pravne države odpovedo. Ponovno pa poudarjamo, da je treba tak ukrep izreči in tudi izvršiti dovolj zgodaj, saj je s potekom časa možnosti za izvršbe vse manj.

Sanacija dolgoletnega onesnaževanja okolja na območju Jesenic

Krajani, ki živijo na območju Slovenskega Javornika, so se obrnili na nas predvsem zato, ker od župana Občine Jesenice niso prejeli odgovora na peticijo, v kateri so predlagali, naj občina sprejme ukrepe za analizo onesnažene zemlje na njihovem območju in jih seznani z ukrepi za sanacijo okolja, ki je posledica večletnega delovanja bližnje železarne in spremljajočih obratov. Na podlagi našega posredovanja so stanovalci prejeli od občine odgovor, s katerim sicer po vsebini niso bili zadovoljni. V našem odgovoru pa smo pobudnikom posredovali še pojasnila, kako naj ukrepajo v prihodnje. Pojasnili smo jim pristojnosti inšpekcijskih služb na tem področju, zlasti zdravstvenega inšpektorata in inšpektorata za okolje in prostor. Ker lahko varuh človekovih pravic ukrepa takrat, ko pristojni državni organi ne ravnajo v skladu s svojimi obveznostmi, ki jim jih nalagajo predpisi, smo pobudnikom predlagali, naj se najprej obrnejo na pristojne organe in zahtevajo ustrezno ukrepanje.

Na podlagi odgovorov pristojnih inšpekcijskih služb, ki smo jih prejeli kasneje v vednost, in dopisa Krajevne skupnosti Slovenski Javornik, lahko ugotovimo, da so pobudniki upoštevali naša napotila, saj so jim inšpekcijske službe pojasnile dosedanje in načrtovane aktivnosti za sanacijo okolja na tem območju. Ker gre za posledice dolgoletnega onesnaževanja, bo tudi sanacija zahtevna in dolgotrajna, vendar pa osveščenost krajanov, podprta s pravicami, ki jih daje ZVO, zlasti glede pravice do obveščenosti na tem področju, zagotavljajo, da te aktivnosti ne bodo zamrle.