GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE

Tudi lani delež prejetih pobud na tem področju tako po številu (26) kot po deležu (0,9 odstotka) ni bil velik. Podrobnejši pregled statistike pokaže, da se je najbolj zmanjšalo število pobud na podpodročju komunikacij, povečalo pa se je število pobud na področjih prometa in koncesij. Manjše število zadev na področju komunikacij je bilo predvsem posledica manjšega števila pobud glede računov za telefonske storitve, zlasti komercialnih telefonskih linij, kot v prejšnjih letih. Manj je bilo tudi pobud glede možnosti in postopkov za pridobitev novega telefonskega priključka. Kaže, da se razmere na tem področju urejajo ter da se je uveljavila neodvisna komisija pri Telekomu, ki kot nov neformalni pritožbeni organ obravnava pritožbe zaradi spornih računov za storitve komercialnih telefonskih linij.

V prejšnjem poročilu smo podrobneje prikazali problematiko oblikovanja cen komunalnih storitev in nadzora nad temi cenami. Šlo je za vprašanje uvajanja različnih občinskih taks in prispevkov za porabljeno vodo, odvoz smeti, kanalščino in druge komunalne storitve, ki so jih sprejemali občinski in mestni organi na podlagi zakona o varstvu okolja. Takrat smo ugotovili, da se s temi prispevki dejansko le povečuje cena komunalnih storitev na področjih, za katera najvišjo raven določa vlada RS. Ustavno sodišče je v minulem letu v več primerih razveljavilo takšne takse in povračila, vlada pa je nato z uredbo o načinu oblikovanja cen komunalnih proizvodov in storitev (Ur. list RS, št. 63/97) omogočila občinam, da za višino nezakonito uvedenih taks in drugih dajatev zvišajo cene komunalnih storitev. Kljub tej uredbi so problemi in cenovna nesorazmerja na tem področju ostali, zato menimo, da je rešitev v prenosu oblikovanja cen na lokalne skupnosti ob hkratni uveljavitvi tržnih razmer, konkurence in učinkovitejšega nadzora na tem področju.

Na nekatera sistemska vprašanja na tem področju smo naleteli ob obravnavi pobude glede koncesije za opravljanje gospodarske javne službe na področju pokopališke in pogrebne dejavnosti. Pobudnik je menil, da mu že odločba upravne enote o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti daje pravico do opravljanja pokopališke in pogrebne dejavnosti kot javne službe. Po opravljenih poizvedbah in pregledu dokumentacije smo ugotovili, da takšna odločba pobudniku še ne daje pravice za opravljanje te javne službe v občini. Potrebuje tudi koncesijo, skladno z občinskim odlokom o načinu opravljanja lokalnih gospodarskih javnih služb. Občina je sicer v svojih aktih opredelila celotno pokopališko in pogrebno dejavnost kot javno službo, vendar pa je sporno, kateri del te dejavnosti dejansko sodi v javno službo. To bi moral kot poseben zakon na tem področju določiti zakon o pokopališki in pogrebni dejavnosti. Vendar to področje še vedno ureja zakon iz leta 1984, ki seveda ni usklajen z zakonom o gospodarskih javnih službah (ZGJS) kot krovnim zakonom na tem področju.

Ugotavljamo neurejenost tega področja tako na ravni zakonodaje kot izvedbe na lokalni ravni. S sprejetjem ZGJS je bil tako rekoč v celoti razveljavljen zakon o komunalnih dejavnostih iz leta 1982, ki je določal komunalne gospodarske javne službe in urejal pravni režim komunalnih objektov in naprav. Sedaj na tem področju obstaja praznina, ki je ni zapolnil niti ZGJS niti kak drug zakon. Ta zakon je kot krovni zakon predvideval sprejem posebnih zakonov, ki pa niso bili sprejeti na vseh področjih gospodarskih javnih služb. V praksi se ta problem kaže tudi v pravni neurejenosti infrastrukturnih objektov, omrežij in naprav, ki so jih prej kot družbeno lastnino upravljala javna in druga podjetja na tem področju, sedaj pa so z zakonom sicer postala last države oziroma lokalne skupnosti, vendar pa so še naprej večinoma ostala v izključni uporabi teh podjetij, ki še naprej kot monopolisti opravljajo dosedanjo dejavnost. To ne bi bilo tako skrb zbujajoče, če bi se dosledno izvajale določbe ZGJS o načinu opravljanja posameznih dejavnosti in o nadzoru občin, zlasti pa uporabnikov storitev. V primeru, ki smo ga obravnavali, smo ugotovili, da občina organa za varstvo uporabnikov javnih dobrin ni ustanovila. Na tej podlagi se kaže potreba po čimprejšnjem sprejetju posebnega zakona o komunalnem gospodarstvu, ki bi uredil navedena vprašanja.

Na lastno pobudo smo začeli postopek obravnave predlaganih novih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ki naj bi uvedli višjo premijo za obvezno zavarovanje voznikov do 25. leta starosti. Predlagani novi pogoji so povzročili odmev v javnosti, zato smo ministra za finance prosili za besedilo predlaganih novih pogojev in za pojasnilo razlogov, zaradi katerih jih je odobril. MF nam je pojasnilo, da so odobrili nove pogoje za zavarovanje avtomobilske odgovornosti in premijski cenik, ki so ga zavarovalnice med seboj uskladile, da bi se v čim večji meri dosegla individualizacija rizika, saj naj bi podatki o številu nesreč dokazovali večjo škodno pogostnost pri voznikih v starosti od 18. do 24. leta. Mlade voznike naj bi strože obravnavali tudi v drugih evropskih državah; odobreni pogoji naj bi bili le prehodna oblika do sprejetja novih zavarovalnih pogojev, ki bi v celoti prenesli zavarovanje avtomobilske odgovornosti do tretjih oseb z vozila na voznika.

Ministru za finance smo posredovali svoje mnenje. V njem smo ugotovili, da se z novimi pogoji uvaja višja zavarovalna premija le za voznike, ki so mlajši od 25 let. To pa je v zvezi z napovedanim prenosom odgovornosti z vozila na voznike le ena od osebnih okoliščin, ki lahko vplivajo na opredelitev rizičnosti voznika. Menili smo, da je takšen ukrep ustavno sporen in premalo proučen. Ministru smo predlagali, naj si v okviru svojih pristojnosti prizadeva, da se višje zavarovalne premije za mlade voznike ne uveljavijo, ter naj zavarovalnicam naloži, da v čim krajšem času pripravijo nove zavarovalne pogoje, ki bodo celovito prenesli zavarovanje avtomobilske odgovornosti do tretjih oseb z vozila na voznika. Ugotavljamo, da je bilo naše mnenje upoštevano, saj predlagano povečanje zavarovalne premije za mlade voznike ni bilo uveljavljeno.