SOCIALNA VARNOST

Družbenoekonomska preobrazba s spremembo gospodarskega sistema (tranzicija) je v zadnjih letih zaostrila socialno problematiko. Hkrati nam učinke globalizacije z vsemi njenimi pastmi prinašajo gospodarske in druge oblike povezovanja s svetom. Vse to vpliva na socialno varnost prebivalcev Slovenije. Socialnim posledicam se tako ne bo moč izogniti. Zato ni presenetljivo, da se je tudi v letu 1997 povečalo število pobud in obravnavanih primerov s področja socialne varnosti. Indeks rasti je 131, pisnih pobud pa smo prejeli 397.

Načelo o socialni državi terja povezovanje ukrepov gospodarske politike s cilji socialne politike. Država si mora prizadevati za uravnoteženje med gospodarsko tekmovalnostjo in socialno solidarnostjo. Ob težnji po čim boljšem socialnem in materialnem položaju prebivalcev ne smemo pozabiti na posebej izpostavljene in na rob dogajanja odrinjene skupine ljudi. Rdeča nit naših ugotovitev v letu 1997 je čedalje več socialnih stisk in težav posameznikov, družin in različnih skupin. Tako mnogi, čeprav še za delo sposobni, izgubljajo zaupanje, da se jim bo uspelo ponovno zaposliti. Očitno je, da bo treba dati načelu socialne pravičnosti večji poudarek. Z ustvarjanjem ustreznih razmer mora država posamezniku pomagati, da premaga socialno izločitev ter sebi in svoji družini zagotovi socialno varnost.

Seveda pa država nima neomejenih sredstev, ki jih lahko nameni zagotavljanju socialne varnosti. Zato mora biti sistem socialne varnosti učinkovit. Socialno pomoč mora zagotavljati tistim, ki jo najbolj in zares potrebujejo. Kadar je to mogoče, je treba dati poudarek aktivnemu sodelovanju prizadetega posameznika pri premagovanju njegove socialne ogroženosti. Socialne države ne gre pojmovati kot skrbniško, ki bi bedela nad posameznikom in mu morda celo omejevala svobodo. Prav tako ni mogoče zahtevati, da bi država s svojimi ukrepi na socialnem področju nadomeščala posameznikove lastne opustitve. Pomoč socialne države je lahko le subsidiarne narave.

2.3.1. Socialno varstvo

V letu 1997 smo prejeli 187 pisnih pobud s področja socialnega varstva. Te se pridružujejo številnim telefonskim klicem in pogovorom varuha človekovih pravic zunaj Ljubljane. Pritožbe prizadetih posameznikov kažejo nezadovoljivo socialno varnost čedalje večjega števila prebivalstva.

Pobudnikom skušamo pomagati predvsem s posredovanjem pri pristojnih državnih organih, zlasti pri centrih za socialno delo, da bi našli najboljšo rešitev. Pri tem pa se srečujemo s socialnimi primeri, za katere obstoječa ureditev ne daje možnosti učinkovite pomoči. V teh primerih je treba zagotoviti ustrezne rešitve na normativni in izvedbeni ravni, da se preprečijo ali vsaj omilijo socialne težave, stiske in drugi socialni problemi.

Evropska socialna listina

V poročilu za leto 1996 smo izrazili pričakovanje, da bo Slovenija čimprej vgradila v svoj pravni red evropsko socialno listino. Slednja zagotavlja skupaj z EKČP večino človekovih pravic, ki jih določa splošna deklaracija Združenih narodov o človekovih pravicah. Evropska socialna listina je regionalni dvojnik pakta OZN o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah.

Slovenija je 1. oktobra 1997 podpisala v letu 1996 spremenjeno evropsko socialno listino, ki pomeni posodobitev in razširitev varstva na nove kategorije pravic. Za njeno uveljavitev v Sloveniji je potrebna še čimprejšnja ratifikacija v DZ. Ob tem je treba sprejeti čim širši izbor obveznosti, ki jih socialna listina določa poleg obveznega jedra.

Različni vzroki socialne ogroženosti

Vzroki za socialno stisko so zelo različni. Med pobudniki pa lahko izluščimo nekaj skupin ljudi, katerih socialna stiska ima skupni imenovalec.

Dolgoletna brezposelnost je lahko posledica zdravstvenega stanja, starosti ali invalidnosti iskalca zaposlitve. Za te osebe postaja revščina nekaj zelo konkretnega in z vsakim nadaljnjim letom brezposelnosti bolj brezizhodna. Obravnavane pobude kažejo, da ne gre le za materialne posledice, pač pa tudi za rušenje samopodobe in spreminjanja vrednot. Ljudje, ki jim dlje časa ne uspe dobiti zaposlitve, se počutijo odrinjeni in družbi nepotrebni. Zanje bi bilo treba organizirati primerna javna dela, kjer bi se ponovno vključili v delo, kar bi pripomoglo tako k premagovanju njihovih materialnih stisk kot tudi osebnostnih kriz.

Pogoste so pobude ostarelih, ki živijo sami in imajo za preživetje samo denarno pomoč. Zaradi starosti in onemoglosti ne morejo sami dodatno zaslužiti. Zaradi bolezni potrebujejo zdravila in dietno prehrano, pa za to nimajo potrebnih sredstev. Čeprav imajo otroke, jim ti pogosto ne morejo ali nočejo pomagati.

Veliko je primerov, ko so družine z najnižjimi dohodki soočene z neurejenim stanovanjskim vprašanjem ali ne morejo plačevati tekoče mesečne obveznosti iz naslova visoke najemnine, stroškov stanovanja ali odplačevanja posojil. Večinoma gre za zaposlene osebe, ki le minimalno presegajo z zakonom o socialnem varstvu (ZSV) določen dohodek na družinskega člana, ki še omogoča dodelitev denarnega dodatka. Malenkostno presegajo tudi cenzus za subvencioniranje najemnine. Zaradi prenizkih dohodkov niso kreditno sposobni za najem stanovanjskega posojila. Ta skupina ljudi običajno vrsto let neuspešno kandidira na razpise za socialna stanovanja. Tako kljub stalni zaposlitvi nimajo upanja na izhod iz revščine, saj zaradi plačevanja visokih najemnim ostajajo na robu preživetja.

Opazna sta ogrožena socialna varnost in razvoj otrok v primerih, ko starši nimajo gmotnih možnosti ali sposobnosti, da bi zagotovili ustrezne življenjske razmere za otrokov razvoj. Z ustreznejšo družinsko politiko bi morala država poskrbeti, da bi imeli otroci enakovredne možnosti za vključevanje v življenje. S tem bi otroke iz socialno šibkih družin zavarovali pred marginalizacijo.

Poseben problem so posamezniki in njihovi družinski člani, ki (še) niso pridobili državljanstva Republike Slovenije in nimajo dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji. Te osebe niso upravičenci po ZSV. Tako lahko center za socialno delo ponudi tujcu, ki nima dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji, le pomoč v obliki svetovanja in vodenja. Izmed socialnovarstvenih dajatev pa je takšni osebi moč dodeliti enkratno denarno pomoč le za vrnitev v kraj stalnega bivanja. Iz obravnavanih pobud razberemo največjo prizadetost in razočaranje pri tistih posameznikih, ki so že pred osamosvojitvijo več let stalno prebivali, delali in tudi plačevali davke v Sloveniji ali pa so se v Sloveniji celo rodili, po osamosvojitvi pa jih država obravnava kot tujce. Nekateri od njih so vsa sredstva vložili v nakup stanovanja ali graditev stanovanjske hiše. Tukaj so se vkoreninili. Z državo, iz katere izhajajo, nimajo nobene povezave. Njihovi otroci so se rodili v Sloveniji in tukaj obiskujejo šole. Zaradi neurejenega državljanskega statusa so mnogi med njimi nezaposleni, na socialnem področju pa so upravičeni le do enkratne denarne pomoči “za vrnitev v kraj stalnega bivanja”, kar pa je v večini primerov nesmiselno in za mnoge celo žaljivo.

Do denarnega dodatka je upravičena oseba, ki si začasno ne more zagotoviti sredstev za preživetje iz razlogov, na katere ne more vplivati. Na tej podlagi je med prosilci veliko brezposlenih mladih, ki še živijo pri starših. Ti tako postopoma postajajo odvisni od socialne pomoči in morebitnih dodatnih zaslužkov. Čedalje manj so motivirani za iskanje zaposlitve in raje ostajajo v brezdelju, kar jih lahko vodi v marginalnost in prestopništvo. Socialna pomoč bi morala biti v primerih, ko je posameznik za delo sposoben, obvezno pogojena z lastnimi aktivnostmi posameznika. Le tako bi socialna pomoč služila svojemu namenu in prizadetemu pomagala, da se čimprej vključi v aktivno populacijo. ZSV v 35. členu sicer omogoča dodelitev denarnega dodatka za največ šest mesecev, vendar se lahko po tem času ponovno dodeli (ni omejeno, kolikokrat), če se okoliščine na strani upravičenca niso bistveno spremenile. Žal iz obravnavanih pobud le redko zaznamo primere, da je dodelitev denarnega dodatka vezana na sklenitev pogodbe z upravičencem o aktivnem reševanju njegove socialne problematike, kar sicer omogoča 34. člen ZSV. Škoda je, da se navedeno določilo zakona, ki je nedvomno v dolgoročnem interesu socialnega upravičenca, ne uporablja pogosteje. Nujna je večja preglednost dejanskih ekonomskih in socialnih razmer posameznika. Prvi korak v tej smeri pa bi bila vzpostavitev boljšega sodelovanja med centri za socialno delo in zavodi za zaposlovanje.

Pravice in skrb za hudo bolne otroke in otroke z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, ki niso v institucionalnem varstvu

Posebne pozornosti so vredne pobude staršev hudo bolnih otrok in otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, katerih otroci živijo doma ali so v dnevnem varstvu. Starši teh otrok opozarjajo na neenake pravice, saj njihovim otrokom država daje občutno manj ugodnosti in sredstev kot otrokom, vključenim v institucionalno varstvo. Še zlasti so prikrajšani starši, ki imajo otroka v celoti v domačem varstvu oziroma oskrbi.

Starši hudo bolnih otrok in otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju so zaradi bolezni, ki so pri teh otrocih pogostejše, veliko v bolniškem staležu. Zato so njihovi dohodki manjši, težave imajo pri delodajalcih in nekateri so celo izgubili službo. Te okoliščine in stalna preobremenjenost z nego otroka pogosto povzročajo psihično in telesno izčrpanost, kar spet vodi v bolezen in bolniški stalež. Preobremenjenost in socialne stiske pa neredko pripomorejo celo k razpadu družine. Kljub opisanim težavam in mnogim odrekanjem želijo ti starši imeti otroka doma, saj menijo, da mu v njegovi stiski lahko najbolje pomagajo s svojo bližino in ljubeznijo.

Olajšave, ki jih predpisi določajo za starše hudo bolnih otrok in otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, so v praksi težko uresničljive. Tako 85. člen zakona o delovnih razmerjih daje pravico delati polovico polnega delovnega časa na dan. Vendar pa so dohodki ob zaposlitvi s polovičnim delovnim časom zelo nizki ob tem, da je takšno zaposlitev mogoče dobiti le izjemoma. Pravica do dodatka za nego otroka po 43.a členu zakona o družinskih prejemkih prav tako ne prinaša rešitve iz socialne stiske. Z dodatkom za nego otroka, ki znaša 30 odstotkov zajamčene plače, če je otrok doma, in 20 odstotkov, če je v dnevnem institucionalnem varstvu, si starši nikakor ne morejo ustrezno pomagati in otroku, ki je že tako močno prikrajšan, pravzaprav ne zmorejo dati ničesar.

Hudo bolni otroci in otroci z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, ki so v domači oskrbi, so materialno na slabšem v primerjavi s tistimi, ki so v institucionalnem varstvu. Ureditev na tem področju bi morala bolj upoštevati, da je za kakovostno oskrbo otroka, ki je najbolj celovita lahko doma, poleg ljubezni in požrtvovalnosti staršev potrebna tudi ustrezna materialna podlaga. Te pa starši pogosto sami ne zmorejo zagotoviti brez pomoči države.

Materinski domovi in sorodne institucije

V Sloveniji deluje nekaj zavetišč, materinskih domov in podobnih institucij, ki so namenjene ženskam in materam z otroki, ki zaradi nasilja ali drugih vzrokov doživljajo stiske in težave. Te institucije zagotavljajo začasno bivanje v varnem okolju, omogočajo vključevanje v programe terapevtske in podporne pomoči ter dajejo pomoč pri negi in varstvu otrok. Podporo dajejo tudi pri reševanju eksistenčnih vprašanj, kot so pridobitev zaposlitve, stanovanja ali socialne (denarne) pomoči. Za popolnejšo ureditev položaja teh institucij in njihovega financiranja je treba čimpreje vzpostaviti sistem koncesij na tem področju.

Namen teh institucij bi bil bolje izpolnjen, če bi imele večjo podporo države za celostno reševanje problematike. Trud in požrtvovalno delo pa se tako pogosto izniči, ker ne morejo rešiti temeljnih, zlasti stanovanjskih vprašanj varovank. Zato bivanje v zavetiščih oziroma materinskih domovih podaljšujejo, dokler je mogoče. V posledici pa se zmanjša prehodnost zavetišč, ki ostajajo prezasedena in ne morejo pomagati pri reševanju drugih, morda še bolj akutnih primerov. Ženske, ki jim ne uspe premagati stanovanjske in socialne stiske, se po izteku časa za bivanje v materinskem domu oziroma zavetišču v obupu pogosto vrnejo v okolje in v razmere, iz katerih so se želele umakniti.

Varovanke teh zavetišč kandidirajo za socialna stanovanja, vendar je uspeh pri tem prej izjema kot pravilo. Morda je vzrok za takšno stanje v tem, da ima pri odločanju o dodeljevanju socialnih stanovanj premajhno veljavo mnenje centra za socialno delo, ki pozna ali bi vsaj moralo poznati dejanski socialni položaj prosilcev. Uspešno in učinkovito rešitev stanovanjskega vprašanja pogosto ovirajo tudi dolgotrajni sodni postopki ugotavljanja obsega in deleža skupnega premoženja nekdanjih zakoncev ter delitev tega premoženja po razvezi oziroma razpadu zakonske skupnosti. Za najemna stanovanja pa varovanke materinskih domov in zavetišč največkrat nimajo dovolj sredstev.

Težava je tudi dejstvo, da zavetišča ne obstajajo na območju celotne Slovenije, kar bi omogočalo, da bi ženske lahko ostale v okolju, kjer so zaposlene in kjer otroci obiskujejo šolo.

Prezasedenost domov za starejše osebe

V domovih za starejše osebe se upravičencem nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti pa bivanje, organizirana prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo.

Skrb zbuja dejstvo, da so domovi za starejše že nekaj let prezasedeni. Nujna bi bila razširitev domskih zmogljivosti. Čakanje na sprejem se podaljšuje in za nekatere prosilce postaja sprejem že nedosegljiv. Zaradi prezasedenosti, ki je še večja na negovalnih oddelkih, so neuspešni tudi prosilci, ki zaradi zdravstvenih težav nujno potrebujejo pomoč druge osebe. Posebej to velja v primerih, ko nekdo zaradi nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja postane v celoti odvisen od pomoči druge osebe. Tako smo obravnavali primer pobudnice, ki je zaradi nenadne spremembe zdravstvenega stanja (triodstotni ostanek vida) postala v celoti odvisna od pomoči drugih, vendar ni mogla dobiti namestitve v nobenem od domov za starejše osebe.

Večina domov za starejše osebe se zaradi prezasedenosti tako rekoč vsakodnevno sooča s stiskami starostnikov in njihovih svojcev, vendar so pri premagovanju njihovih težav nemočni. Delno lahko pomagajo le z oskrbo in nego starejših ljudi na domu, vendar to ne zadošča za pomoč ljudem, ki živijo sami ter delno ali v celoti potrebujejo pomoč druge osebe.

Prostorska stiska domov za starejše osebe je najhujša zlasti v večjih mestih. Tako se občasno najde možnost namestitve oskrbovanca v katerega od bolj oddaljenih domov po vsej Sloveniji. To pa povzroča osamljenost zaradi izključitve iz poznanega okolja in območja, kjer živijo svojci oziroma prijatelji.

Prav tako ni domov, ki bi omogočali začasno nastanitev. Ta možnost bi bila zelo koristna v tistih primerih, ko je posamezniku potrebna nega samo za določen čas po preboleli bolezni ali zaradi okrevanja po poškodbi. Omenjeni problem navajamo tudi zato, ker ni negovalnih bolnišnic. Marsikatero stisko bi rešili, če bi zlasti starejšim ljudem omogočili začasno nastanitev v domu. V tem primeru bi se oseba po izboljšanju zdravstvenega stanja lahko vrnila v domače življenjsko okolje brez strahu pred izgubo prostora ob ponovnem poslabšanju.

Pomoč v duševnih stiskah

Različno je zdravstveno in socialno stanje pobudnikov, ki zaradi duševnih stisk, pa tudi psihotičnih stanj iščejo pomoč pri varuhu človekovih pravic. Te osebe lahko razvrstimo v tri skupine.

Največja je skupina pobudnikov, ki trpijo zaradi različnih strahov. Ti ljudje niso sposobni razumeti realnega stanja, ne razmišljajo o možnostih zdravljenja ter so prepričani, da jih ogrožajo druge osebe oziroma okolica. Pomoč iščejo pri različnih institucijah, vendar so vedno znova razočarani. Njihovi strahovi in neuspešen boj jih vodijo v čedalje večje konflikte doma, na delovnem mestu in v širšem okolju. Posledica je izguba službe in osamelost. Prepričani, da so se vsi zarotili proti njim, prosijo za pomoč. Čeprav seveda ne moremo pomagati v smeri, ki jo želijo, pa se večina vseeno pogosto in redno zateka k varuhu človekovih pravic. Zadovoljni so, da jim v njihovi stiski prisluhnemo, da skupaj iščemo možnosti majhnih korakov za premagovanje težav ter da jih usmerjamo na pot razreševanja temeljnih življenjskih problemov in dilem. Nekateri potrebujejo samo podporo, da se v sodelovanju z nami soočajo s težavami in jih postopoma premagujejo. Spet drugi sčasoma uvidijo svoj položaj ter se odločijo, da težave zaupajo zdravniku in kasneje psihiatru. Seveda pa so tudi pobudniki, ki so na tem področju razočarani nad našim sodelovanjem in iščejo pomoč drugod.

Drugo skupino sestavljajo pobudniki, ki so že bili na psihiatričnem zdravljenju, vendar ocenjujejo, da to zdravljenje ni bilo ustrezno. Prepričani so, da z njihovim duševnim stanjem ni nič narobe. Medikamentozni terapiji, ki so ji bili neprostovoljno izpostavljeni v času zdravljenja, očitajo vpliv na področje njihove volje, mišljenja in čustvovanja. Preveva jih občutek, da so stigmatizirani. Odklanjajo nadaljnje psihiatrično zdravljenje, živijo v strahu pred novo hospitalizacijo, nekateri se celo skrivajo. Pomoč pri premagovanju stisk iščejo v institucijah, ki so neodvisne od uradne psihiatrije.

Tretja skupina so redni uporabniki psihiatričnih storitev. Svoje psihično stanje dojemajo in sprejemajo, ne morejo pa sprejeti odnosa družbe, o kateri menijo, da jih noče sprejeti medse ter jih neupravičeno in diskriminatorno potiska na obrobje. Pobudniki v tej skupini imajo težave pri zaposlovanju, reševanju stanovanjskega vprašanja in se pogosto ne morejo vključiti v normalno življenje. Njihov neuspešen trud povzroča nove duševne stiske in travme, ki slabo vplivajo na njihovo duševno stanje.

Civilna družba za pomoč ljudem v duševni stiski

Ena od oblik pomoči ljudem v duševni stiski je vsekakor nekaj humanitarno-alternativnih združenj, ki imajo v programu skrb za človeka (“drugačna pot do drugačnih”), kot so na primer Šent, Altra, Ozara in Eureka. Žal je teh društev in skupin še premalo in ne zmorejo zajeti večine pomoči potrebnih posameznikov. Ob tem pa se pri svojem delovanju prepogosto soočajo še s finančnimi težavami.

To dejavnost bi bilo treba glede na njen pomen sistemsko urediti ter zagotoviti pomoč pri njenem financiranju tudi iz javnih sredstev. Pri tem velja še posebej poudariti nujnost finančne pomoči za bivalne skupnosti, ki mnogim ljudem v duševni stiski omogočajo nastanitev in človeka vredno življenje.

Dvojna pristojnost Centrov za socialno delo

Center za socialno delo opravlja strokovno socialnovarstveno delo, ki ga predstavljajo akti in ukrepi dejanske narave, kot je na primer odkrivanje socialnih primerov ali svetovalno delo. Hkrati pa center na podlagi javnih pooblastil opravlja tudi upravnopravno delo, in to na socialnovarstvenem in družinskopravnem področju.

Prek centra za socialno delo nastopa v postopku država v svoji paternalistični vlogi v skladu s “parens patriae” doktrino, po kateri ima država dolžnost zaščititi tiste posameznike, ki so nesposobni skrbeti zase ali so izpostavljeni potencialnemu nasilju oziroma izkoriščanju s strani drugih. Center za socialno delo tako nastopa kot zaščitnik socialnega upravičenca, hkrati pa je pristojen tudi za odločanje. Takšna dvojna pristojnost centra je opazna zlasti v primerih, ko sodelujejo v postopku stranke z različnimi oziroma nasprotnimi interesi.

Center za socialno delo je na primer tisti organ, ki začne postopek za odvzem otroka staršem. Postopek začne, ker je prepričan, da je odvzem otroka nujen ukrep za varstvo otrokovih pravic. Takšna vnaprejšnja sodba pa onemogoča, da bi center za socialno delo odločal neprizadeto in nepristransko. V postopku je center za socialno delo zastopnik državnega oziroma javnega interesa, ki pa ni nujno identičen z interesom otroka. Ker center v zadevi tudi odloči, je njegova premoč v primerjavi s starši, še bolj pa v primerjavi z otrokom, več kot očitna. Nepristransko odločanje bo zagotovljeno šele ob enakopravnosti oziroma izenačitvi strank v postopku.

Strokovno socialno delo bi bilo zato treba ločiti od upravnopravnega dela. Pri tem bi bilo treba strankam v postopku upravnega odločanja zagotoviti enakost orožja, kar še posebej velja v primerih, ko so udeležni otroci. Dokler smo soočeni s primeri, ko v istih življenjskih situacijah center za socialno delo deluje s pozicije socialnega skrbstva na eni ter upravnega organa z javnimi pooblastili na drugi strani, pa ne sme presenečati nezadovoljstvo prizadetih strank, ki opozarjajo na pristransko, nestrokovno in počasno odločanje.

Dolžnost države pri zagotavljanju preživnine za otroka

Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah daje poseben poudarek pravici do življenjske ravni, ki ustreza otrokovemu telesnemu, umskemu, duhovnemu, nravstvenemu in družbenemu razvoju.

Glavno odgovornost za preživljanje otroka imata seveda oba starša. Življenjske izkušnje pa kažejo, da so z določanjem in zlasti izterjavo preživnine lahko težave. Tisti od staršev, ki otroka nima pri sebi, se pogosto izmika plačevanju preživnine. Preživninski spori in izvršba zaradi izterjave preživninske terjatve spadajo sicer med prednostne zadeve pri okrajnih sodiščih, vendar to vedno ne zagotavlja hitre in učinkovite izterjave preživninske obveznosti dolžnika. Neučinkovit sistem vročanja sodnih pisanj in zlasti v postopku izvršbe veliko pravnih sredstev povzročajo, da otrokove koristi v teh postopkih niso ustrezno varovane.

Uspešno izterjavo preživnine mnogokrat ovira tudi dejstvo, da sodišča ne dajejo več pravne pomoči. Odvetniške storitve so drage, sistem brezplačne pravne pomoči pa v Sloveniji še ni vzpostavljen. Brez pravnega znanja oziroma pravniške pomoči zakonita zastopnica mladoletnega otroka praviloma ni sposobna vložiti popolne in razumljive vloge v pravdnem, še posebej pa v izvršilnem sodnem postopku. Stisko skušajo ponekod reševati centri za socialno delo, vendar ti praviloma nimajo zaposlenih ljudi s pravno izobrazbo in ustreznimi izkušnjami, da bi lahko dajali kakovostno in strokovno pravno pomoč. Nestrokovna pravna pomoč pa lahko stranki povzroči celo več škode kot koristi. Ni presenetljivo, da smo tako v nekem primeru ugotovili, da celo sodišče daje pravno pomoč v preživninskih zadevah, čeprav takšno poslovanje nima podlage v zakonu.

Po konvenciji o otrokovih pravicah mora država, če je potrebno, zagotoviti gmotno pomoč in programe pomoči, še posebej glede prehrane, obleke in stanovanja. Sprejeti mora vse ustrezne ukrepe, s katerimi bodo od staršev ali oseb, ki so finančno odgovorne za otroka, zagotovile preživnino za otroka. Izpolnjevanje te obveznosti ni ustrezno, saj prejete pobude kažejo, da se veliko staršev, ki otroka nimajo pri sebi, učinkovito in uspešno izmika plačevanju preživnine. Breme preživljanja je tako zgolj na enem roditelju, kar pa lahko resno ogrozi otrokovo pravico do ustrezne življenjske ravni, še zlasti če gre za preživljanje več otrok ob nizkih dohodkih ali celo brezposelnosti.

V skladu z načelom varstva otrokovih koristi predlagamo ustanovitev preživninskega sklada po vzoru Švedske in morda še katere druge države. Sklad bi zagotavljal preživnino otrokom, katerim je preživninski zavezanec ne plačuje, ter hkrati poskrbel za izterjavo dolgovane, a neplačane preživnine od zavezanca. Seveda pa bi moral biti preživninski sklad organiziran tako, da bi bili stroški njegovega poslovanja razumni in sorazmerni z njegovim koristnim učinkovanjem.

Zmagoslavje trmastega očeta

Izkušnje kažejo, da postane otrok žrtev, ko pride do kolizije njegovih pravic z interesi staršev. Ukrepanje v takšnih primerih je največkrat prepuščeno centrom za socialno delo, ki pa svoje naloge na tem področju le redko znajo in zmorejo izpeljati strokovno, hitro in učinkovito. V primerih, ki smo jih obravnali, smo ugotovili vse preveč omahovanja, zavlačevanja in sklicevanja na razne strokovne komisije, izvedence in druge organe, le da bi se breme odločitve odložilo ali celo prevalilo na drugega.

Značilen je primer deklice, rojene leta 1984, kateri oče že od leta 1993 prepoveduje obiskovanje pouka v osnovni šoli. Deklica je bila na predlog komisije za razvrščanje vključena v osnovno šolo s prilagojenim programom. Starša sta temu nasprotovala ter zahtevala, da se deklica vključi v pouk redne osnovne šole. Ponovna strokovna obravnava deklice, tokrat na svetovalnem centru za otroke in mladostnike, je potrdila razvrstitev in napotitev prvostopenjske komisije za obiskovanje pouka v šoli s prilagojenim programom. Deklica je končala prvi in drugi razred šole, v tretji razred pa je starša nista vpisala. Vztrajala sta, da hčerka šolanje nadaljuje v redni osnovni šoli. Da bi deklica vendarle nadaljevala šolanje, sta se šola in center za socialno delo uklonila zahtevi staršev in zlasti trmastega očeta. Sprejeta je bila odločitev, da se septembra 1995 deklica vključi v redno osnovno šolo. Vendar pa oče deklice tudi v to šolo ni pripeljal. Šolanje hčerke je pogojeval s svojimi lastnimi cilji, ki niso imeli nobene zveze z interesi deklice.

Kljub našim večkratnim intervencijam tako pri Centru za socialno delo Kranj kot tudi pri ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve ter pri ministrstvu za šolstvo in šport, nihče od pristojnih državnih organov ni sprejel učinkovitega ukrepa ter je bila deklica še naprej prepuščena očetovi samovolji. Kaznovanje staršev pri sodniku za prekrške, ker deklica ni obiskovala pouka, je bilo neuspešno. Februarja 1997 je Center za socialno delo Kranj izdal odločbo o odvzemu otroka staršem in njegovi namestitvi v vzgojni zavod. Odločbo je poslal v izvršitev Upravni enoti Kranj. Ta pa je izvršitev odločbe zavrnila z utemeljitvijo, da center za socialno delo v odločbi staršem ni določil obveznosti in roka za njeno izpolnitev.

Na očeta je vplivala šele obsodilna kazenska sodba zaradi storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe, da je hčer znova poslal v šolo. Septembra 1997 je deklica tako nadaljevala pouk v tretjem razredu osnovne šole. Individualni pouk pa je trajal le do novembra istega leta, ko je oče deklici prepovedal obiskovati pouk. Ni bilo namreč ugodeno njegovi zahtevi, da se deklica glede na njeno starost premesti v sedmi razred. Hčerki je zabičal, da se ne sme premakniti s hodnika pred tajništvom šole, dokler njegovi zahtevi ne bo ugodeno. Do konca decembra 1997 je šola izvajala individualni pouk z deklico na hodniku pred tajništvom. V začetku leta 1998 pa je oče prepovedal deklici tudi to obliko sodelovanja. Deklica “šolanje” nadaljuje tako, da vsak dan od 8 do 11.40 stoji na hodniku pred tajništvom šole ter po navodilu očeta ne sme sodelovati z nikomer.

Zadeva bi bila komična, če bi ne bila izrazito škodljiva za otroka. Pristojni državni organi so v obravnavanem primeru pokazali nesposobnost učinkovitega in razumnega odločanja v skladu z zakonskimi pooblastili in otrokovimi koristmi. Le kako lahko pristojni državni organi, s Centrom za socialno delo Kranj na čelu, upravičijo svoje delovanje, če ne zmorejo nevtralizirati izsiljevanja, ki je deklico pahnilo v večletno izgubo obveznega šolanja. Ne more biti v interesu otroka, da 13-letna deklica poseda pred tajništvom šole, ko njeni vrstniki obiskujejo sedmi razred osnovne šole. Medtem pa pristojni za ukrepanje sestankujejo, oblikujejo nove komisije ter morda tudi sprejemajo odločitve, ki pa jih očitno nihče ne upošteva in ne izvršuje.

2.3.2. Pokojninsko in invalidsko zavarovanje

Vsako leto dobimo več pobud s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V letu 1997 je indeks naraščanja za pokojninsko zavarovanje 120 ter za invalidsko zavarovanje kar 177. V letu 1997 smo prejeli s tega področja 156 pisnih pobud.

Pritožbe pobudnikov omenjajo zlasti dolgotrajnost postopkov pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Nezadovoljstvo povzročajo primeri, ko invalidske komisije ne upoštevajo izvida in mnenja specialista, in to na škodo zavarovancev.

Odločbe, s katerimi je odločeno o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, so pogosto napisane na obrazcih. V obrazec so tako le vpisani podatki o zavarovancu ter ugotovitve v postopku. Posledica takšnega poslovanja so predvsem skope in pogosto pomanjkljive obrazložitve brez navedbe razlogov v dejanskem in pravnem pogledu ter brez utemeljitve za odločitev navedeno v izreku odločbe. Pomanjkljiva obrazložitev v posamičnih pravnih aktih, s katerimi se odloča o pravicah, pomeni kršitev pravice do učinkovite pritožbe po 25. členu ustave.

Prejeli pa smo tudi nekaj pobud z očitki, da so nekateri strokovni delavci na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) neprijazni ter da niso pripravljeni podrobno pojasniti strankam postopkov in možnosti za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pritožbe zoper invalidske komisije očitajo ponižujoče ravnanje z zavarovanci. Po dogovoru z direktorjem ZPIZ v takšnih primerih zahtevamo ustrezno ukrepanje.

Vojaške pokojnine

Vlada Republike Slovenije je določila besedilo predloga zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja nekdanjih vojaških zavarovancev (ZPIZV) 18. decembra 1997 ter ga poslala državnemu zboru v tretjo obravnavo. Počasnost rednega zakonodajnega postopka kakor tudi očitno pomanjkanje politične volje za pravočasno ureditev te občutljive problematike se kaže v dejstvu, da je bil predlog zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja nekdanjih vojaških zavarovancev za drugo obravnavo objavljen v Poročevalcu državnega zbora oktobra 1996. Potrebnih je bilo torej 17 mesecev, da je predlog zakona pripravljen za tretjo obravnavo. Teče že sedmo leto od osamosvojitve, pa Slovenija še nima zakona, ki bi urejal to občutljivo področje socialne varnosti. Skrajni čas je, da državni zbor sprejme zakon, ki bo uredil pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja nekdanjih vojaških zavarovancev.

Postopki po tožbah o socialnih sporih nekdanjih vojaških zavarovancev pred delovnim in socialnim sodiščem gredo h koncu. Večina tistih, ki v sodnem postopku niso uspeli, zahteva varstvo pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja z ustavnimi pritožbami. Ustavno sodišče pa doslej o teh ustavnih pritožbah po naših informacijah še ni odločalo, čeprav so bile nekatere vložene že v letu 1995, morda pa celo še prej. Očitno gre za čakanje na odločitev zakonodajalca, da sledi 50. členu ustave in uredi tudi te pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja z zakonom. Nesprejemljivo odlašanje s sprejetjem zakona je treba čimprej končati.

Odločanje o novi zahtevi za uveljavitev pravice iz invalidskega zavarovanja, ko je še v teku sodni postopek po prejšnji zahtevi

Pobudnica kot zavarovanka ni uspela z zahtevo za uveljavljanje pravice iz invalidskega zavarovanja v postopku pri ZPIZ. Po izčrpanju pritožbene poti v zavodu je pobudnica 17. septembra 1995 vložila tožbo pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, da bi tako uveljavljala sodno varstvo zatrjevane pravice. Sodni postopek pa je očitno trajal dlje, kot je tožnica pričakovala. Zaradi spremenjenega zdravstvenega stanja je 13. maja 1996 zdravnik vložil nov predlog za medicinsko izvedenstvo za zavarovanko. Novo vloženo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja pa je zavod zavrnil z dopisom, v katerem je pojasnil, da je nov postopek mogoč šele, ko bo pravnomočno končan sodni postopek, uveden na podlagi prejšnje zahteve za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja.

Opisano stališče ZPIZ pomeni za zavarovanca čakanje, ki je največkrat povezano z dolgotrajnim sodnim postopkom. V tem času sodnega postopka zavarovanec torej ne more uspešno vložiti nove zahteve za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. To očitno velja tudi v primeru zdravnikove ocene, da gre za spremembo v zdravstvenem stanju zavarovanca, ki je lahko podlaga za novo oziroma spremenjeno odločitev o pravici iz invalidskega zavarovanja. Sodno varstvo po tožbi v sporu o pravici iz invalidskega zavarovanja pa upošteva zdravstveno stanje zavarovanca, ki je obstajalo v času zavodskega odločanja, ne pa morebitne kasnejše spremembe, četudi bi bile te lahko podlaga za drugačno odločitev v korist zavarovanca.

Na problem smo opozorili ZPIZ. Ta nam je pojasnil, da mora zavod v primeru, ko zavarovanec uveljavlja sodno varstvo, celotno dokumentacijo, na podlagi katere je bilo odločeno o zavarovančevih pravicah iz invalidskega zavarovanja, odstopiti sodišču. Sodišče dokumentacijo vrne šele po koncu sodnega postopka. Zato mora zavod v primeru nove zahteve za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja praviloma počakati do konca sodnega postopka. Dokler odstopljene dokumentacije ne dobi vrnjene, ne more začeti obravnavati na novo vložene zahteve. Ob čakanju na konec sodnega postopka pa bi zavod bistveno prekoračil zakonski rok za odločitev o zahtevi. Zato ravna tako, da novo zahtevo za uveljavljanje pravice iz invalidskega zavarovanja zavrne. Opisano ravnanje zavod utemeljuje s sklicevanjem na načelo, da o isti stvari ne moreta hkrati pred istim organom potekati dva postopka. Opozarja na množičen pojav novih zahtev, ki pa večinoma niso posledica poslabšanja zdravstvenega stanja oziroma nastanka novih obolenj, temveč imajo vzrok v ugodnostih, ki jih zavarovancu zagotavljajo zlasti predpisi s področja zdravstvenega zavarovanja (na primer pravica do nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo med trajanjem postopka). Število zahtev za ponovno priznanje pravic oziroma za ponovno oceno pred invalidsko komisijo se nenehno povečuje, so pa te zahteve po oceni zavoda večinoma neutemeljene.

ZPIZ smo predlagali, naj o vloženi zahtevi za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja odloči v predpisanem postopku z izdajo obrazložene odločbe. Zavrnitev zahteve z dopisom tem merilom ne ustreza. Hkrati smo poudarili, da fizična odstotnost spisa ne bi smela biti ovira, da zavod vsebinsko odloči o zahtevi, vloženi na novo, čeprav je sodni postopek še v teku. V času, ko spisa nima fizično pri sebi, bi si zavod lahko z ustrezno organizacijo dela zagotovil dokumentacijo, potrebno za odločanje o novi zahtevi (na primer s fotokopiranjem, računalniško obdelavo in podobnim). ZPIZ nam je zagotovil, da bo tedaj, ko gre za očitno poslabšanje zdravstvenega stanja ali za nastanek novega obolenja, o vloženi novi zahtevi vendarle odločil tako, da mu bo sodišče začasno vrnilo zavarovančevo dokumentacijo, kar bo omogočilo odločitev o pravici iz invalidskega zavarovanja v novem postopku, še predno je končan sodni postopek.

Obvezno zavarovanje kmetov

Več pobudnikov se ni strinjalo z vključitvijo v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 13. členu ZPIZ. Gre za obvezno zavarovanje kmetov in članov njihovih gospodarstev ter drugih oseb, ki v Republiki Sloveniji opravljajo kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic. Ob starosti najmanj 15 let in splošni zdravstveni sposobnosti za opravljanje kmetijske dejavnosti so te osebe vključene v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, če na zavarovanega člana dosegajo najmanj tolikšen katastrski ali drug dohodek, ki ustreza znesku zajamčene plače, zmanjšane za povprečne prispevke in davke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače.

Pobudnike v zvezi z obveznim zavarovanjem kmetov lahko razdelimo v dve skupini. V prvo spadajo tisti, ki so vložili zahtevo za odjavo iz obveznega zavarovanja ter očitajo, da ta njihova vloga ni bila ustrezno obravnavana. Ti pobudniki menijo, da bi morala njihova kmetija biti oproščena zavarovanja, ker na njej ni nobenega člana gospodarstva, ki bi izpolnjeval zakonske pogoje za obvezno zavarovanje. Zatrjujejo, da so podani pogoji za izvzem iz obveznega zavarovanja. Pri obravnavanju teh pobud smo ugotovili, da ZPIZ o takšnih zahtevah ne odloča z odločbo, izdano v upravnem postopku. Vlagateljem odgovarja zgolj z dopisom, v katerem pojasnjuje dejansko in pravno podlago za obvezno zavarovanje. V intervenciji smo zavod opozorili, da je treba o vloženi zahtevi odločiti v upravnem postopku z izdajo ustrezne odločbe. Zgolj dopis s pojasnilom ne zadostuje. Naše stališče je zavod sprejel in zagotovil, da ga bo upošteval.

Druga skupina pobudnikov pa zatrjuje, da ne zmore plačevati prispevkov za obvezno zavarovanje. Na kmetiji ne dosegajo tolikšnega dohodka, da bi te prispevke lahko plačevali, ne da bi ogrožali preživljanje sebe in tistih, za katere morajo skrbeti. Drugi razlog nestrinjanja z vključitvijo v obvezno zavarovanje pa je višina pričakovane pokojnine, ki naj bi bila po njihovem prepričanju iz takšnega zavarovanja premajhna. Tej skupini pobudnikov smo lahko le pojasnili določila veljavne zakonodaje s tega področja ter jim hkrati predlagali sprožitev ustreznih postopkov za pravilno določitev katastrskega dohodka, ki je pogoj za obvezno zavarovanje.

Ureditev dodatka za rekreacijo upokojencev s podzakonskim aktom

Po 87. členu ustave se pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb lahko določajo samo z zakonom. Tako 50. člen ustave določa, da imajo državljani pravico do socialne varnosti pod pogoji, določenimi z zakonom. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju našteva pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter med njimi določa tudi pravico do dodatka za rekreacijo upokojencev. Nobene določbe pa zakon nima glede pogojev za uveljavitev te pravice, njene vsebine oziroma obsega. Pač pa zakon pooblašča skupščino ZPIZ, da določa merila in kriterije za obliko ter višino dodatka za rekreacijo upokojencev. Na podlagi tega pooblastila je skupščina ZPIZ sprejela sklep o določitvi meril in kriterijev za obliko ter višino dodatka za rekreacijo upokojencev v letu 1997 (Ur. list RS, št. 39/97). V sklepu je poleg oblike in višine dodatka tudi določeno, da so do dodatka za rekreacijo upravičene osebe, ki so pridobile pravico do izplačila dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja do vključno 31. maja 1997 in so jih na ta dan tudi uživale.

S takšnim časovnim pogojem za pridobitev pravice do dodatka za rekreacijo upokojencev v letu 1997 pa se ni strinjala pobudnica, ki se je upokojila 2. julija 1997. V pobudi je uveljavljala, da zakon takšnega pogoja ne določa.

Pravica do dodatka za rekreacijo upokojencev je edina med taksativno naštetimi pravicami, ki je zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vsebinsko in vrednostno ne opredeli. Dodatek za rekreacijo upokojencev je kot pravica v zakonu urejen od leta 1992, pred tem pa je bila pravica do enkratnega zneska za rekreacijo urejena le v statutu zavoda. ZPIZ nam je pojasnil, da je ob pripravljanju novele zakona v letu 1996 neuspešno predlagal natančnejšo zakonsko opredelitev in kvantifikacijo dodatka za rekreacijo upokojencev, kot to velja za druge vrste pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Kot za vse vrste z zakonom določenih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja velja tudi za pravico do dodatka za rekreacijo upokojencev, da je ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, določenih z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pa vendar meril za obliko in višino dodatka za rekreacijo upokojencev ne ureja zakon, temveč splošni akt zavoda. Takšno ureditev MDDSZ utemeljuje z nemotenim zagotavljanjem te pravice v okviru materialnih možnosti. Ministrstvo pri tem poudarja, da ZPIZ ni povsem avtonomen pri določanju meril za obliko in višino dodatka za rekreacijo upokojencev, ker sta pri tem posredno udeležena tudi vlada Republike Slovenije in DZ. Vlada daje soglasje k finančnemu načrtu zavoda, določanje prispevnih stopenj pa je v pristojnosti državnega zbora. Seveda pa ta argument velja tudi za vse pravice, ki so sicer v zakonu podrobneje urejene v nasprotju s pravico do dodatka za rekreacijo upokojencev. Odprto ostaja tudi vprašanje, ali spada časovni pogoj, kdaj zavarovanec v določenem letu pridobi pravico do dodatka, med merila in kriterije za obliko ter višino dodatka za rekreacijo upokojencev, ali pa gre za sam obseg oziroma vsebino pravice, ki bi morala biti določena v zakonu v skladu z že navedeno ustavno normo.

Obvezno zdravstveno zavarovanje v času od izpolnitve pogojev za upokojitev do izdaje odločbe o upokojitvi

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju določa pravne podlage za vstop v obvezno zdravstveno zavarovanje. Med drugim so obvezno zdravstveno zavarovane tudi osebe s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki prejemajo pokojnino po predpisih Republike Slovenije. Te pridobijo lastnost zavarovane osebe s prvim dnem upokojitve, zavezanec za prijavo v zavarovanje in plačilo prispevkov pa je ZPIZ. V skladu s pravili obveznega zavarovanja mora zavezanec vložiti prijavo v osmih dneh od izpolnitve pogojev za obvezno zdravstveno zavarovanje. Za upokojence začne ta rok teči z dnem pridobitve pravice do pokojnine.

Obravnavali smo primer pobudnice, kateri je prenehalo delovno razmerje z izpolnitvijo pogojev za starostno upokojitev. Z dnem prenehanja delovnega razmerja je bila odjavljena iz obveznega zdravstvenega zavarovanja na podlagi delovnega razmerja. Ni pa še izpolnjevala pogojev za vstop v obvezno zdravstveno zavarovanje kot prejemnica pokojnine, ker o njeni zahtevi ZPIZ še ni odločil. Po zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju bi se sicer lahko obvezno zdravstveno zavarovala kot samoplačnica ali pa kot družinski član zavarovane osebe. Vendar je pobudnica tako možnost odklonila, ker je izpolnjevala vse pogoje za obvezno zdravstveno zavarovanje na podlagi statusa upokojenke. Prepričana je bila, da ji mora biti zagotovljeno zdravstveno zavarovanje tudi po prenehanju delovnega razmerja vse do odločitve o pravici do pokojnine.

S stališčem pobudnice smo v celoti soglašali. Predpisi s področja zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja se morajo izvajati tako, da je zavarovancu zagotovljeno nepretrgano obvezno zdravstveno zavarovanje tudi za čas od prenehanja delovnega razmerja pa do odločitve o pravici do pokojnine. Takšno mnenje smo posredovali ZPIZ, ki se je z njim strinjal, hkrati pa je navedel, da obvezno zdravstveno zavarovanje temelji na prijavi v to zavarovanje. Prijavo v zavarovanje pa mora Zavodu za zdravstveno zavarovanje posredovati ZPIZ.

Vzrok za težavo pobudnice je bil torej v neusklajenosti obeh zavodov, ki sta v pristojnosti MDDSZ. Tako smo se obrnili na ministrstvo, ki je soglašalo z našo oceno, da zavarovancu v opisanem primeru ni dopustno nalagati obveznosti, da sam ureja zdravstveno zavarovanje. Pokojninskemu zavodu je ministrstvo predlagalo, naj z Zavodom za zdravstveno zavarovanje uskladi poslovanje pri zagotovitvi zdravstvenega zavarovanja zavarovancem za čas od prenehanja delovnega razmerja do odločitve o pravici do pokojnine. To sta zavoda tudi storila, torej bi v prihodnje ne smelo več prihajati do težav oziroma zapletov pri uveljavljanju pravice iz zdravstvenega zavarovanja pred izdajo odločbe o upokojitvi.

Kršitev zakonskih rokov pri odločanju o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja

Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se uveljavljajo po postopku, določenem v zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP), razen tedaj, ko ZPIZ določa drugače. To pomeni, da so tudi roki za odločanje o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja natančno določeni v zakonu, in to za odločanje o pravicah na prvostopenjskih, kot tudi na drugostopenjskih organih v pritožbenem odločanju.

Številne pobude kažejo, da je odločanje o pravicah v rokih, določenih z zakonom, prej izjema kot pravilo. Poseben problem so roki za odločanje o pravicah, ki temeljijo na poprejšnjem mnenju invalidske komisije kot izvedenskega organa. V teh primerih je treba čakati po šest in več mesecev, zakonski rok pa je dva meseca.

ZPIZ smo večkrat opozorili na protizakonito dolgotrajnost postopkov. Direktor zavoda je na sestanku zagotovil, da so bili jeseni 1997 sprejeti ukrepi, s katerimi naj bi večmesečne zaostanke pri reševanju pritožb odpravili do konca leta, v prihodnje pa naj bi pritožbeni postopki le izjemoma trajali več kot dva meseca.

Čakanje je na tem občutljivem socialnem področju, ko se številni posamezniki znajdejo v zdravstvenih, materialnih in drugih osebnih stiskah, lahko zelo obremenjujoče. Zato je spoštovanje zakonskih rokov pri odločanju o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja še posebej pomembno.

2.3.3. Zdravstveno zavarovanje

Skupščina Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) je 13. oktobra 1997 določila prečiščeno besedilo pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Prečiščeno besedilo omogoča lažjo preglednost pravil, ki podrobneje urejajo vrste in obseg pravic, obveznosti zavarovancev in zavarovanih oseb, pogoje in postopke za uresničevanje pravic, standarde zdravstvenih storitev in pripomočkov, varstvo pravic zavarovanih oseb in nadzor uresničevanja pravic in obveznosti. Prav bi bilo, da bi bile zavarovane osebe s pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja dobro seznanjene. To bi olajšalo uveljavljanje in varstvo pravic, ki jim pripadajo iz naslova tega zavarovanja.

Pobud s področja zdravstvenega zavarovanja ni veliko. V letu 1997 smo jih prejeli 14. Ljudje verjetno še niso dovolj seznanjeni s pravicami, ki jim gredo iz naslova zdravstvenega zavarovanja, in z načinom uveljavljanja teh pravic.

Diskriminacija nečlanov invalidske organizacije pri uveljavljanju pravice do obnovitvene rehabilitacije invalidov

Med pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, za katere je zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev v celoti, sodita tudi zdravljenje in rehabilitacija paraplegije in tetraplegije. Na tej zakonski podlagi je v pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja podrobneje urejena pravica do obnovitvene rehabilitacije invalidov. Obnovitveno rehabilitacijo zagotavlja zavod zavarovanim osebam z mišičnimi in živčnomišičnimi boleznimi, s paraplegijo, cerebralno paralizo in multiplo sklerozo ob določeni funkcionalni okvari na podlagi letnega programa. Izvaja se v skupini in je prilagojena udeležencem te skupinske rehabilitacije. Strokovno jo vodi ustrezna klinika, inštitut ali drug zdravstveni zavod, ki udeležence rehabilitacije izbere ob upoštevanju meril medicinske doktrine in funkcionalnosti okvare.

Kljub takšni jasni in logični ureditvi, da udeležence obnovitvene rehabilitacije izbere klinika, inštitut ali drug zdravstveni zavod, ki rehabilitacijo tudi vodi, je v letu 1997 ZZZS sklenil pogodbo z Zvezo paraplegikov Slovenije kot izvajalcem obnovitvene rehabilitacije za 444 paraplegikov.

Izbira Zveze paraplegikov Slovenije kot laične in prostovoljne humanitarne organizacije za izvajalca obnovitvene rehabilitacije po mnenju pobudnika, ki se je obrnil na varuha človekovih pravic, povzroča neenakopravno obravnavo zavarovanih oseb - paraplegikov, in sicer glede na okoliščino, ali so člani zveze paraplegikov ali ne. Pobudnik je zatrjeval, da nečlani zveze oziroma društev, ki se vključujejo v zvezo, niso obravnavani kot morebitni upravičenci pravice do obnovitvene rehabilitacije. Pobudnik je pojasnil, da kot nečlan društva oziroma zveze ni bil obveščen o možnosti prijave za uveljavitev navedene pravice, niti mu ni bila vročena prijavnica, ki so jo sicer prejeli člani zveze. Hkrati je opozoril na stališče predstavnika Zveze paraplegikov Slovenije, da nečlani društva paraplegikov ali izključeni člani ne morejo imeti enakih pravic kot člani tudi v primerih, ko gre za pravice, o katerih odloča društvo oziroma zveza “na podlagi koncesije z vlado oziroma zdravstvom”.

Ob obravnavanju pobude smo tudi ugotovili, da v predpisih ni opredeljen postopek za varstvo pravice do obnovitvene rehabilitacije, če je izvajalec zavrnil prijavo posamezne zavarovane osebe za uveljavitev te pravice.

ZZZS smo opozorili, da se 50. člen pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki podrobneje ureja pravico do obnovitvene rehabilitacije invalidov, ne izvaja na način, ki bi bil skladen z njegovo vsebino. Posledica je lahko tudi neenako obravnavanje zavarovanih oseb kot morebitnih upravičencev do obnovitvene rehabilitacije. Obenem pa zavarovanim osebam, ki menijo, da so bile prikrajšane pri uveljavljanju pravice do obnovitvene rehabilitacije, pravila ne zagotavljajo pravice do pritožbe.

V odgovoru je zavod navedel, da je bil 50. člen pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja spremenjen. Sprememba naj bi omogočila enakopravno obravnavo zavarovanih oseb glede pravice do obnovitvene rehabilitacije invalidov. Hkrati je zavod pojasnil, da gre za dokaj novo pravico, zato izvajanje določb, ki jo urejajo, zahteva dodatne analize, na podlagi katerih bo mogoče ponovno proučiti ustreznost vsebine 50. člena pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Nezakonito doplačilo za ultrazvočni pregled

Zasebna specialistična ordinacija s koncesijo za opravljanje javne službe v zdravstveni dejavnosti je na podlagi napotnice osebnega zdravnika opravila specialistični ultrazvočni pregled za zavarovano osebo. Zavarovana oseba je imela sklenjeno obvezno in prostovoljno zavarovanje pri ZZZS. Standardni specialistični ultrazvočni pregled spada med pravice do zdravstvenih storitev, ki so z obveznim zavarovanjem zagotovljene zavarovanim osebam v celoti. Pobudnik se pritožuje, ker je medicinska sestra v specialistični ordinaciji zahtevala, da vnaprej plača 800 tolarjev kot doplačilo za ultrazvočni pregled. Sestra je pri tem izrecno poudarila, da brez doplačila specialistični pregled ni mogoč. Pobudnik je tako pač plačal zahtevani znesek, specialistična ordinacija pa mu je izdala pisno potrdilo o doplačilu 800 tolarjev za ultrazvočni pregled.

Ocenili smo, da gre za nezakonito zaračunavanje zdravstvene storitve, ki je zajeta v obveznem zdravstvenem zavarovanju. Zahtevali smo pojasnilo ZZZS. Ljubljanska območna enota zavoda je v postopek vključila specialistično ambulanto, ki je zahtevala doplačilo za opravljeno zdravstveno storitev. Ta je v utemeljevanju zahtevka za doplačilo 800 tolarjev pojasnila, da so v ambulanti poleg ultrazvočnega pregleda, kot se standardno izvaja, analizirali tudi prinešeno medicinsko dokumentacijo ter pregled nadaljevali s pogovorom o rezultatu preiskave in ukrepih, ki so potrebni. Ta, drugi del kontakta s pacientom, naj bi vzel skoraj toliko časa kot sam specialistični pregled in ker tega ni bilo “mogoče v nedogled opravljati brez finančnega nadomestila”, so v teh primerih uvedli doplačilo 800 tolarjev. Po zatrjevanju specialistične ordinacije so bili pacienti o tem predhodno obveščeni ustno in s cenikom storitev, obešenim na vidno mesto v ordinaciji. Ko so sprejeli storitve zunaj obsega samega specialističnega pregleda, so pristali tudi na doplačilo. Hkrati je specialistična ambulanta pojasnila, da od 1. aprila 1996 doplačil za ultrazvočni pregled ne zaračunava več.

Ob opisanem pojasnilu specialistične ordinacije smo ZZZS opozorili na jasno in nedvoumno vsebino potrdila, da je zahtevani znesek 800 tolarjev doplačilo za ultrazvočni pregled. Zavod nam je sporočil, da so na nepravilno poslovanje v isti specialistični ordinaciji opozorili tudi drugi bolniki. Po ugotovitvi nezakonitega poslovanja je zasebna ordinacija "napako takoj popravila" in se podobni primeri niso več ponavljali. Zavarovanim osebam, ki so sporočile svoja imena, so plačane zneske vrnili. Na podlagi našega opozorila in opozorila še nekaterih zavarovancev pa je ZZZS v pogodbo za opravljanje zdravstvenih storitev vključil določilo o pogodbeni kazni za primer nezakonitega zaračunavanja storitev, ki so pokrite z zdravstvenim zavarovanjem. Po pregledu poslovanja iste zasebne ordinacije ZZZS ni več ugotovil nepravilnosti pri zaračunavanju zdravstvenih storitev.

Kljub opisanim dejstvom in sprejetim posledicam pa ljubljanski območni enoti zavoda vendarle ni uspelo ugotoviti vseh odločilnih dejstev za ustrezno ukrepanje v primeru kršitve na škodo pobudnika, kar kaže, da nadzor morda ni dovolj učinkovit. V tej zvezi nam je ZZZS zagotovil, da pri vprašanjih, ki se nanašajo na izvajanje obveznega zdravstvenega zavarovanja, posveča vedno več pozornosti pritožbam zavarovanih oseb. V ta namen vsako leto opravi tudi vrsto nadzorov. Ob ugotovitvi nepravilnosti izreče sankcije, ki so določene tudi v pogodbah s posameznimi izvajalci. Cilj pa ni denarna kazen oziroma pridobitev finančnih sredstev, temveč želja po ureditvi zadev, da bi bilo čim manj neupravičenih ravnanj izvajalcev. Pri svoji nadzorstveni funkciji in odkrivanju nepravilnosti pa zavod pogreša sodelovanje drugih služb oziroma organov, v katerih pristojnost prav tako sodijo ta vprašanja: pristojne inšpekcijske službe, zdravniške zbornice, pa tudi ministrstev za zdravstvo in finance.

2.3.4. Zdravstveno varstvo

Področje zdravstvenega varstva je s pobudami skromno zastopano. V letu 1997 smo prejeli 23 pisnih pobud, kar je 35 odstotkov več kot leto pred tem.

Pobudniki se zlasti pritožujejo zaradi čakanja, da pridejo na vrsto za želeno zdravstveno storitev. Veliko pa je tudi zatrjevanj o nestrokovnem in malomarnem zdravljenju. V tej zvezi pobudniki zatrjujejo neuspešno uveljavljanje pritožbenih možnosti v zdravstveni dejavnosti. Na odločitev v postopku internega strokovnega nadzora mora pobudnik pogosto čakati nesorazmerno dolgo ter šele urgence, tudi s strani varuha človekovih pravic, pomagajo pri pospešitvi postopka. Niso redki primeri, da prizadeti posameznik že samo počasnost odločanja povezuje s pristranostjo. Primera, da bi bila v postopku internega strokovnega nadzora pritožba za vlagatelja rešena ugodno, nismo zasledili.

Denarna plat strokovnega nadzora

Strokovni nadzor s svetovanjem izvaja zdravniška zbornica kot javno pooblastilo. Naloge, ki jih zbornica opravlja kot javna pooblastila, se po 86. členu zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) financirajo iz sredstev državnega proračuna. To velja po izrecni določbi 82. člena istega zakona tudi za strokovni nadzor. Strokovni nadzor s svetovanjem izvaja zbornica v skladu s posebnim programom, ki ga sprejme s soglasjem ministrstva za zdravstvo (MZ), izvede pa ga tudi na predlog zavarovane osebe. Čeprav gre po stališču zdravniške zbornice za dva različna načina izvajanja strokovnega nadzora, pa zakon ne dela razlike glede njegovega financiranja: stroške krije državni proračun. Stališče, da mora strokovni nadzor, ki naj se opravi na predlog zavarovane osebe, plačati predlagatelj, torej prizadeti posameznik, tako nima opore v zakonu.

Zdravniška zbornica Slovenije je ob soglasju vlade Republike Slovenije sprejela pravilnik o strokovnem nadzoru s svetovanjem (Ur. list RS, št. 56/94), katerega 7. člen je mogoče razumeti tako, da izredni nadzor, ki se izvede na zahtevo posameznika, financira naročnik. Pri takšni razlagi pravilnika pa ne gre spregledati 153. člena ustave, da morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z zakoni. Tako pravilnik, ki je podzakonski akt, ne more financiranja naloge, ki jo zbornica opravlja kot javno pooblastilo, urediti drugače, kot je določeno v zakonu.

Zakonodajalec je financiranje strokovnega nadzora določil v breme proračuna, da bi prizadetemu posamezniku omogočil dostop do tega pravnega sredstva. Po naši informaciji Zdravniška zbornica Slovenije ne pozna nobenega primera, da bi posameznik s plačilom cene strokovnega nadzora zahteval njegovo izvedbo. MZ smo tako predlagali, da zagotovi dostopnost strokovnega nadzora prizadetim posameznikom, in to v skladu z določili ZZDej. V ta namen smo priporočili, naj ministrstvo v dogovoru z zbornico zagotovi financiranje strokovnih nadzorov tudi tedaj, ko jih predlagajo prizadeti posamezniki.

V poročilu varuha človekovih pravic za leto 1996 smo opisali primer, ko je Zdravniška zbornica Slovenije opravo strokovnega nadzora pogojevala z vnaprejšnjim plačilom zneska 4000 DEM v tolarski protivrednosti. Minister za zdravstvo nam je pojasnil, da višino plačila za opravljen strokovni nadzor določi zdravniška zbornica na podlagi pravilnika o zdravniški tarifi (Ur. list RS, št. 54/95). Ta pravilnik je sprejela skupščina Zdravniške zbornice Slovenije brez soglasja MZ, ker potreba po soglasju ni opredeljena v nobenem predpisu. Vprašanje je, ali lahko izvajalec, ki opravlja javna pooblastila, enostransko določa ceno svojih storitev. V tej zvezi velja poudariti, da opravljanje strokovnega nadzora pri izvrševanju javnih pooblastil nikakor ne sme biti pridobitna dejavnost, saj je namen nadzora varstvo zavarovane osebe oziroma bolnika. Ministru za zdravstvo smo tako predlagali, naj se z zbornico dogovori za razumno ceno za izvedbo strokovnega nadzora.

Neustreznosti prevalitve bremena plačila stroškov strokovnega nadzora na prizadetega posameznika se zaveda tudi zdravniška zbornica, ki je zato v letu 1997 MZ predlagala izvedbo 500 strokovnih nadzorov s svetovanjem. Zaradi omejenih finančnih sredstev državnega proračuna pa je ministrstvo zdravniški zbornici odobrilo 50 strokovnih nadzorov s svetovanjem. Zdravniška zbornica nam je kasneje sporočila, da so vse primere neopravljenih strokovnih nadzorov, ki so jih predlagali prizadeti posamezniki, predali ustreznim odborom zbornice, ki so izvedli strokovni nadzor brez kakršnegakoli zahtevanega plačila. MZ pa je opozorilo na odbora za strokovno-medicinska ter pravno-etična vprašanja pri Zdravniški zbornici Slovenije, ki prav tako obravnavata pritožbe bolnikov. Odbora, tako zatrjuje ministrstvo, natančno proučita vse primere in, če je potrebno, tudi zahtevata od zdravnikov dodatno dokumentacijo. Vsi postopki pred tema odboroma so za pritožnike brezplačni.

Minister za zdravstvo je izrazil tudi soglasje z našim predlogom, da se ob prvih spremembah in dopolnitvah ZZDej dopolnijo oziroma precizirajo vse tiste določbe zakona, ki urejajo pritožbene možnosti zavarovanih oseb, vključno s tistimi, ki določajo financiranje strokovnega nadzora.

Čakanje v zdravstvu

Eden od ciljev ustanovitve samoplačniških ambulant je bil tudi skrajšati čakanje. Izkušnje pa žal kažejo, da se čakanje podaljšuje in uveljavlja celo tam, kjer ga prej ni bilo. Zavarovana oseba si čakanje lahko skrajša predvsem tako, da se odloči za samoplačništvo. Bolnik mora torej krajše čakanje kupiti. V tej zvezi velja poudariti, da so zdravstveni delavci zavezani pri opravljanju svojega dela obravnavati vse ljudi pod enakimi pogoji na enak način in spoštovati njihove ustavne in zakonske pravice. Da bi ne prihajalo do neutemeljenih odstopanj, je nujno nadzorovati sezname čakajočih. Edino merilo prednosti je nujnost zdravstvenega posega. Samoplačništvo torej ne more in ne sme biti merilo za prednostno obravnavanje v javni službi v zdravstveni dejavnosti. Na ta svoja stališča smo opozorili ZZZS. Direktor zavoda je napovedal odpravo samoplačništva.

Značilen je primer pobudnika, s katerim smo se oktobra 1997 srečali ob obisku varuha človekovih pravic v Mariboru. Njegov osebni zdravnik je predlagal specialistične preglede zaradi ugotavljanja možnosti za invalidsko upokojitev. Specialistična pregleda pri rentgenologu in ortopedu je imel določena šele za maj 1998, preje pa bi prišel na vrsto le, če bi plačal pregleda, ki staneta vsak 8000 tolarjev. Tega denarja pobudnik, ki je težak pljučni in ortopedski bolnik ter socialno ogrožen, ni imel. Ponovno smo ga napotili v Bolnišnico Maribor, naj se za pregleda naroči na podlagi napotnic osebnega zdravnika. Hkrati smo mu predlagali, naj se sklicuje na varuha človekovih pravic, če ne bo naročen v krajšem času. Naslednji dan nam je pobudnik sporočil, da je za specialistični pregled pri rentgenologu naročen za konec novembra 1997, pri ortopedu pa šele za februar 1998. Ob očitni prima faciae zaznavni socialni in zdravstveni stiski pobudnika smo po telefonu poklicali Bolnišnico Maribor ter ortopedski ambulanti predlagali, naj ga naroči za zgodnejši datum. Pri tem smo opozorili na njegovo zdravstveno stanje in socialno ogroženost. Na podlagi našega posredovanja je bil pobudnik naročen za pregled pri specialistu ortopedu konec novembra 1997. Ker naše posredovanje ni bilo usmerjeno v privilegiranje, očitno ni bilo razlogov za tako pozno naročanje.