OMEJITVE OSEBNE SVOBODE

V letu 1997 smo prejeli 128 pisnih pobud oseb, ki so se pritoževale zaradi problemov v zvezi z odvzemom prostosti. Tej številki pa je treba prišteti še 219 pogovorov z obsojenci na prestajanju zaporne kazni in priporniki. Pogosti obiski v zavodih za prestajanje kazni zapora omogočajo zaprtim osebam neposreden stik z varuhom in njegovimi sodelavci. Takšen način delovanja in reševanja odprtih vprašanj pripomore k hitrosti, pogosto pa tudi k učinkovitemu reševanju spornih primerov in odpravljanju pomanjkljivosti.

V letu 1997 smo nadaljevali z obiski v psihiatričnih bolnišnicah po Sloveniji. Opažamo, da ima naša dejavnost na tem področju ugoden odmev. Čedalje več je zanimanja javnosti in čedalje več prostora namenjajo mediji vprašanjem s področja varstva osebne svobode tudi v psihiatričnih zdravstvenih in socialno-varstvenih zavodih. Vodstva in osebje v teh zavodih se čedalje bolj zavedajo svojih dolžnosti in odgovornosti pri zagotavljanju zakonitega poslovanja ob neprostovoljni hospitalizaciji ali namestitvi varovanca oziroma oskrbovanca proti njegovi volji na zaprti oddelek zavoda. Izboljšanje je opaziti tudi pri poslovanju sodišč v pridržalnih postopkih, ko se predpisani postopek in zakonski roki bolj spoštujejo. Povedano seveda nikakor ne pomeni, da smo s sedanjim položajem zadovoljni. Nasprotno, še vedno smo soočeni s pravnimi prazninami ter neustrezno urejenim pridržalnim postopkom. Tako lahko le ponovimo ugotovitev iz poročila varuha človekovih pravic za leto 1996, da je delo pri sprejemanju zakona, ki naj uredi to občutljivo področje v korist oseb z duševnimi motnjami, zastalo. Hkrati pa je v praksi še vse preveč nespoštovanja veljavnih predpisov, in to tudi s strani sodišč, kar je še posebej skrb zbujajoče.

2.2.1. Priporniki

Prostori v slovenskih zavodih za prestajanje zaporne kazni, ki so namenjeni pripornikom, so zasedeni 120-odstotno. Številni vse preveč dolgotrajni sodni postopki prisiljujejo pripornike, da preživljajo dolge mesece, pa tudi leto in več v skrajno neugodnih bivalnih razmerah utesnjenih in špartansko opremljenih priporniških celic. Domneva nedolžnosti ima za pripornike, ki jim dolgotrajno bivanje v priporu zaradi slabih razmer lahko celo ogroža zdravje, le simboličen pomen. Morda bi morali sodniki pogosteje obiskovati pripornike v priporniških celicah, da bi bolje razumeli njihove prošnje in predloge za hitrejše sodno odločanje ter za spoštovanje rokov, ki jih določa zakon o kazenskem postopku (ZKP). Ob ugotovljenih prekoračitvah teh zakonskih rokov namreč vse prepogosto dobivamo odgovore, da gre zgolj za instrukcijske roke, katerih kršitev nima pravnih posledic.

Naraščajočo stisko pripornikov, tudi zaradi dolgotrajnosti sodnih postopkov, izkazuje 155-odstotno povečanje njihovih pobud varuhu človekovih pravic. Leta 1997 nas je pisno za pomoč prosilo 45 pripornikov. Poleg tega pa smo ob obiskih po slovenskih zavodih za prestajanje kazni zapora opravili še pogovor s 66 priporniki in pripornicami.

Nadzor sodišča nad stiki varuha človekovih pravic s priporniki

V poročilu varuha človekovih pravic za leto 1996 smo izrazili zaskrbljenost ob ugotovitvi, da sodniki nekaterih sodišč odpirajo pisma in s tem nadzorujejo dopisovanje pripornika z varuhom človekovih pravic. Podobno nas je presenetilo sporočilo upravnika Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana, da je 20. maja 1997 prejel ustno navodilo ministrstva za pravosodje (MP), da je treba tudi pošto med priporniki in varuhom človekovih pravic brez izjem poslati najprej na sodišče.

Po 27. členu ZVarCP imajo osebe, ki jim je odvzeta prostost, pravico nasloviti varuhu pobudo za začetek postopka v zaprti kuverti. To seveda pomeni, da sme njegovo pisanje prebrati le tisti, kateremu je pisanje namenjeno, ne pa tudi uprava zavoda za prestajanje kazni zapora ali sodnik. Varstvo tajnosti pisem jamči ustava, izjeme ustavno zavarovanih pravic pa je treba razlagati restriktivno. Tako menimo, da že sedaj ni zakonske podlage, da bi si smel pripornik dopisovati z varuhom človekovih pravic le z vednostjo in pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika oziroma predsednika senata.

Ob obisku v zaporih smo se kar nekajkrat soočili tudi s stališčem, ki stike pripornika z varuhom človekovih pravic pogojuje z (vnaprejšnjo) vednostjo preiskovalnega sodnika oziroma predsednika senata. Takšno stališče, ki za obisk ali pogovor varuha človekovih pravic s pripornikom zahteva vnaprejšnje obveščanje sodišča, je v nasprotju z 42. členom ZVarCP. Navedeno določilo zakona ne postavlja nobenih omejitev ali pogojev za stike varuha z osebami, ki jim je odvzeta prostost.

Obveščanje preiskovalnega sodnika oziroma predsednika senata o obisku oziroma pogovoru varuha s pripornikom je dvomljivo tudi po logični plati. Pobuda pripornika za njegove stike z varuhom je praviloma namenjena prav kritiki ravnanja (tudi opustitev v primeru počasnega sodnega odločanja) preiskovalnega sodnika oziroma predsednika senata. V takšnem primeru bi bilo treba o stikih pripornika z varuhom obvestiti prav tisto osebo oziroma državnega uradnika, zoper katerega je usmerjena pritožba. To pa bi lahko na pripornika kot prizadetega posameznika negativno vplivalo zaradi strahu pred morebitnimi škodljivimi posledicami v sodnem postopku, da išče stike in se pritožuje varuhu človekovih pravic. Te okoliščine že upošteva ZVarCP, ki ne določa brez razloga pravice varuha, da opravi pogovor z osebami v zavodih z omejeno svobodo gibanja brez navzočnosti drugih oseb.

Da bi se izognili nepravilnemu razumevanju pristojnosti in pooblastil varuha človekovih pravic, smo predlagatelju zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP predlagali, naj v ZKP vnese dopolnilo, ki bo jasno določalo pravico varuha človekovih pravic, da neovirano in nenadzorovano komunicira s priporniki. Predlagatelj zakona je naše priporočilo upošteval. V drugi obravnavi je predlaganemu 213.b členu predloga zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP dodan nov, tretji odstavek, ki določa, da varuh človekovih pravic oziroma njegov namestnik lahko pripornika obiskuje in si z njim dopisuje brez predhodnega obveščanja ali nadzorstva preiskovalnega sodnika ali nadzorstva nekoga, ki ga ta določi. Pisanj, ki jih pripornik pošilja uradu varuha človekovih pravic, ni dopustno pregledovati.

Menimo, da je predlagana dopolnitev ZKP vsebinsko ustrezna ter bo odpravila možnost za drugačno oziroma preozko razlaganje pristojnosti varuha človekovih pravic v razmerju do priprtih oseb.

Pravica pripornika do gibanja na prostem po predlagani novi ureditvi izvajanja pripora

Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP vsebuje tudi določbe, ki na novo ali natančneje urejajo pravice in obveznosti pripornikov glede izvajanja pripora.

V zvezi s predlogom novele ZKP, ki ureja izvajanje pripora, smo MP opozorili na omejevalno določilo predlaganega 213.a člena, ki priporniku zagotavlja vsak dan najmanj dve uri gibanja na prostem, če ima zavod primeren ograjen prostor. Gre za določbo, ki je povzeta po sedaj veljavnem drugem stavku prvega odstavka 210. člena ZKP. Takšno besedilo predlaganega 213.a člena ZKP bi torej tudi v prihodnje pogojevalo pripornikovo pravico do najmanj dveh ur gibanja na prostem z okoliščino, če ima zavod primeren ograjen prostor.

Že v poročilu varuha človekovih pravic za leto 1996 smo opozarjali, da je takšno pogojevanje gibanja na prostem nedopustno. To pokaže primerjava z obsojenci, pri katerih pravica do prebivanja dve uri na dan na svežem zraku ni vezana na obstoj primernega prostora. Evropska zaporska pravila, ki jih parlamentarna skupščina Sveta Evrope predlaga za uporabo tudi v razmerju do pripornikov, postavljajo pravico do gibanja na svežem zraku brezpogojno. Zato smo MP predlagali, naj novela ZKP spremeni navedeno zakonsko določilo s črtanjem besedila "če ima zavod primeren ograjen prostor". Če vsi zavodi za prestajanje pripora morda še nimajo primernega ograjenega prostora, bi takšno stanje veljalo dovoliti za določen krajši čas le v prehodnih določbah predlaganega zakona. Pripornik ne sme trpeti posledic, če zavod nima primerno urejenega prostora za gibanje na prostem.

Za drugo obravnavo določeno besedilo predloga zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP v 213.a členu upošteva naše priporočilo ter določa, da je priporniku treba zagotoviti vsak dan najmanj dve uri gibanja na prostem brez pogojevanja te pravice z obstojem primernega ograjenega prostora v zaporu.

Žal pa predlagatelj pri določanju besedila za drugo obravnavo predloga zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP ni upošteval našega priporočila, da predlagana novela uveljavi pravico mladoletnega pripornika, da se giblje na prostem najmanj tri ure na dan. Sedaj ZKP ne ureja posebej pravice mladoletnega pripornika za gibanje na prostem. Tako za slednje očitno velja splošno pravilo o dveh urah gibanja na prostem. Ponovno moramo poudariti, da določilo prvega odstavka 210. člena ZKP, da morata biti pripornikom zagotovljen vsak dan najmanj dve uri gibanja na prostem, pomeni v praksi samo dve uri. Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) določa za obsojene mladoletnike, da morajo biti na svežem zraku najmanj tri ure na dan. Menimo, da ni razloga za manj ugodno obravnavanje priprtega mladoletnika v primerjavi z obsojenim sovrstnikom. Zato ponovno predlagamo, da predlog zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP uveljavi tudi pravico mladoletnega pripornika za gibanje na prostem najmanj tri ure na dan. Nomotehnično je za takšno dopolnitev ZKP verjetno najprimernejši 473. člen veljavnega zakona.

Določitev pravice mladoletnega pripornika za gibanje na prostem najmanj tri ure na dan bi nedvomno bila v njegovo korist. Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah v 3. členu zahteva, naj bodo otrokove koristi glavno vodilo tudi pri vseh dejavnostih zakonodajalca v zvezi z otroki. Po konvenciji je otrok vsako človeško bitje, mlajše od 18 let. Pojem otroka po konvenciji torej starostno ustreza pojmu mladoletnega pripornika po ZKP. Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah v 37. členu zahteva, da se z vsakim otrokom, ki mu je odvzeta prostost, ravna človeško ter na način, ki upošteva potrebe oseb njegove starosti. Med pomembne potrebe mladoletnega pripornika pa lahko utemeljeno štejemo tudi kar največ gibanja na prostem v času odvzema prostosti, in to še zlasti glede na slabe bivalne razmere v slovenskih priporih.

Kršitev pravice do pritožbe

V kazenski zadevi pod opr. št. I Kpd 485/97 je Okrožno sodišče v Celju zoper obdolženca odredilo pripor. V pravnem pouku je sodišče navedlo, da je zoper sklep o odreditvi pripora dopustna pritožba v treh dneh. Pripornik je dani pravni pouk upošteval in vložil pritožbo znotraj tridnevnega pritožbenega roka. Tako vloženo pritožbo pa je senat Okrožnega sodišča v Celju zavrgel kot prepozno. Člen 202 ZKP namreč določa, da se sme priprti zoper sklep o priporu pritožiti na senat v 24 urah od ure, ko mu je bil sklep izročen.

Pripornik je kot prava neuka stranka rok za pritožbo zamudil iz upravičenega razloga. Zanesel se je na pravilnost pravnega pouka v sklepu o odreditvi pripora. Vendar vrnitve v prejšnje stanje, s katero bi bilo moč odpraviti posledice strogosti prekluzivnega procesnega roka, ZKP za tak primer ne dovoljuje.

Sodišče je bilo tisto, ki je v pravnem pouku napačno navedlo rok, daljši od zakonskega. Posledico pa trpi pripornik, ki dejanja (vložitve pritožbe) zaradi učinka prekluzije ni več mogel veljavno opraviti. Okrožno sodišče v Celju v danem primeru tudi ni uporabilo sodne prakse, da napačno navedenega pritožbenga roka v sodni odločbi ni mogoče šteti v škodo pritožniku. Zanimivo je, da pritožbeni sklep, ki zavrže pritožbo kot prepozno, ne vsebuje nobenih razlogov glede napačnega pravnega pouka ter dejstva, da je pritožnik pač upošteval rok, ki ga je sodišče navedlo v sodni odločbi.

Po naši intervenciji je Okrožno sodišče v Celju potrdilo, da je bil obdolženec pomotoma napačno pravno poučen o pritožbenem roku. Pri tem sodišče meni, da priporniku ni bila kršena pravica do pravnega sredstva, saj mu je bil ob priprtju postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, ki se je zoper sklep o odreditvi pripora pritožil. Ne glede na opisano pojasnilo sodišča ocenjujemo, da nepravilnost, kot je napačen pravni pouk, ne utrjuje zaupanja v sodstvo. Gre za napako, ki je priporniku onemogočila, da bi sodišče v pritožbenem odločanju preskusilo utemeljenost njegovih navedb in pritožbenih razlogov v postopku presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodne odločbe.

Prostori, v katerih so nastanjeni priporniki

Ob obiskih v zavodih za prestajanje kazni zapora smo si ogledali tudi prostore, v katerih prebivajo priporniki.

V mariborskem zavodu smo si ogledali eno izmed tipičnih priporniških celic. V vidno utesnjenem prostoru, ki ima po podatkih zavoda površino približno osem kvadratnih metrov, sta nastanjena dva pripornika. Dve manjši zamreženi okni omogočata zgolj skromno prezračevanje prostora. Velikost viseče omarice na steni celice ne omogoča shranjevanja osebnih predmetov (na primer oblačil). Pripornika imata tako svoje stvari zložene v potovalkah, ki sta “pospravljeni” pod mizo. Straniščna školjka je ločena od preostalega prostora le z zaveso. Velikost celice je bolj primerna za nastanitev enega kot dveh pripornikov. Vsakemu priporniku bi bilo treba zagotoviti omarico primerne velikosti za shranjevanje oblačil in drugih stvari, ki jih ima lahko pri sebi. Merilo ločevanja kadilcev in nekadilcev v zavodu ni vedno dosledno uporabljeno pri pripornikih. Tako se dogaja, da sta v isti celici skupaj kadilec in nekadilec. Takšno stanje ni zadovoljivo, saj slabo vpliva na zdravstveno stanje in počutje priprtih oseb.

V zavodu v Kopru je, zaradi goste mreže na oknih, v veliko celicah slaba dnevna svetloba. Posebej to velja za celici št. 57 in 59. Celica št. 57 je zaradi manjšega okna in njene lege tako temna, pa tudi vlažna in hladna, da smo upravi zavoda priporočili, naj je ne uporablja za nastanitev pripornikov. Ob našem ogledu je bila ta celica prazna, uprava zavoda pa je potrdila, da so jo že doslej uporabljali za pripor le izjemoma. Neprijetno je, da imajo priporniki, ki delajo, shranjeno delovno obleko kar v sobi. V gospodarskih enotah zavoda v Kopru namreč ni garderobnih omaric, posebnih garderobnih omaric za delovno obleko pa tudi v priporniških celicah ni. Shranjevanje delovnih oblek v spalnem prostoru se zdi neprimerno tudi s stališča higienskih oziroma sanitarnih razlogov. Uprava zavoda je zagotovila, da bo skušala problem odpraviti tako, da bo na hodnik namestila posebno garderobno omaro za shranjevanje delovnih oblek pripornikov.

V celjskem zavodu so prostori, namenjeni pripornikom, obnovljeni. Prva ugotovitev ob ogledu obnovljene celice je, da so bivalne razmere za pripornike v Celju zdaj veliko boljše kot v drugih slovenskih zaporih, na primer v Ljubljani ali Mariboru. Vsaka priporna celica ima poseben, ločen prostor s straniščem ter umivalnikom s toplo in mrzlo vodo. V primerjavi s provizoričnimi pregradami in zavesami, ki v drugih zaporih ločujejo bivalne prostore od sanitarij, je to velika izboljšava. Okno v sobi je dovolj veliko, da pripornik lahko bere ali dela pri naravni svetlobi. Nekoliko težav pa je bilo v preteklosti, tako vsaj lahko sklepamo na podlagi pogovora s priporniki, glede dotoka svežega zraka. Zaradi varnostnih razlogov in zato, da se preprečijo stiki pripornikov z drugimi osebami, so bila okna montirana tako, da jih ni bilo mogoče odpreti. V celici, ki je po velikosti primerna za eno osebo, sta praviloma nastanjena dva pripornika. Na utesnjenost in preveliko število oseb v posamezni celici kaže dejstvo, da pripornika spita na pogradu. Police na steni so sicer koristne, vendar pa premajhne in funkcionalno neustrezne za shranjevanje predmetov, ki jih ima pripornik lahko pri sebi. V ta namen bi morala biti v celici omarica za vsakega pripornika, za kar pa očitno ni dovolj prostora. Upravo zavoda smo na to pomanjkljivost opozorili ter predlagali čimprejšnjo ustrezno ureditev.

V zavodu za prestajanje kazni zapora Ig pri Ljubljani je oddelek pripora, namenjen pripornicam. Sestoji iz dveh večjih spalnic, manjšega dnevnega prostora ter predprostora. Kopalnica za pripornice ima vhod le iz ene od obeh spalnic. Čeprav so bivalne razmere v tem priporu ugodnejše v primerjavi z razmerami, v katerih živijo moški priporniki v drugih zavodih, pa vendarle ne gre prezreti, da je bivalni standard tudi tu nižji od tistega, ki je namenjen obsojenkam na prestajanju zaporne kazni. Ob ogledu smo dobili vtis utesnjenosti zlasti za dnevni prostor, ki očitno ni primeren za sedem pripornic, kolikor se jih je ob našem obisku drenjalo v tem skupnem prostoru. Kajenju je namenjen predprostor, dejansko pa pripornice kadijo tudi v dnevnem prostoru. Pri tem je bila značilna resignirana izjava ene izmed pripornic, da v priporu kadijo tudi nekadilke. Takšno stanje ni v skladu z določili zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov.

Kršitev pravice do dela v času pripora

V tretjem odstavku 210. člena ZKP je določeno, da mora preiskovalni sodnik oziroma predsednik senata v sporazumu z upravo zaporov priprtemu vselej omogočiti delo, ki ustreza njegovim duševnim in telesnim sposobnostim s pogojem, da to ni škodljivo za kazenski postopek.

V Murski Soboti, kjer je oddelek Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor, smo ugotovili, da pripornikom ni omogočeno, da bi lahko delali. Pripornikom, med katerimi so tudi primeri daljšega odvzema prostosti, je s tem kršena pravica do dela v času pripora. Predlagali smo, da to nepravilnost ob sodelovanju z matičnim zavodom v Mariboru čimprej odpravijo.

Hladna hrana za pripornike v celjskem zavodu za prestajanje kazni zapora

Priporniki dobijo obroke hrane v svoje celice. Več pripornikov v Zavodu za prestajanje kazni mladoletniškega zapora in zapora Celje se je pritožilo, da je hrana, ko jo dobijo, že hladna. Uprava zavoda je to potrdila: zaradi večjega števila pripornikov se hrana, ki je pripeljana iz zavodske kuhinje, lahko že ohladi, ko se deli zadnji skupini pripornikov.

Opozorili smo, da je to nesprejemljivo. Pripornikom je treba zagotoviti obroke kuhane hrane, ki ima ob serviranju ustrezno temperaturo. Dejstvo, da zavod zaradi pomanjkanja finančnih sredstev nima vozička, ki bi omogočal ohranjanje primerne temperature hrane med transportom, ne more biti opravičilo. Predlagali smo, naj zavod najde ustrezno rešitev, da bodo vsi priporniki dobili primerno toplo hrano.

Več športnih dejavnosti za pripornike

Pogosta in razumljiva je želja, ki jo priporniki izražajo ob pogovorih, da bi imeli poleg dveurnega sprehoda na svežem zraku še druge dejavnosti, s katerimi bi zapolnili prosti čas.

Pripor traja več mesecev, pa tudi leto in več. Tako ni presenetljivo, da veliko pripornikov opozarja na dolgočasje, ko razen sprehoda na prostem nimajo na voljo nobenih drugih dejavnosti. Pravzaprav 22 ur na dan preživijo v celicah, kjer so prepuščeni sami sebi oziroma družbi sopripornika. Mnogi izmed njih izražajo željo po športnih aktivnostih. Očitno pa je pri tem problem, ali je mogoče rekreacijo pripornikov prostorsko in časovno uskladiti z dnevnim redom, ki v zavodu velja za obsojence. Priporniki si žele iger z žogo, namizni tenis, ali pa vsaj igranje šaha.

Domneva nedolžnosti, ki velja za pripornike, ima premalo odmeva v razmerah, v katerih priporniki preživljajo dolge dneve in mesece ob odvzemu prostosti. Prepričani smo, da bi se dalo ob dobri volji in večji iznajdljivosti v posameznih zavodih urediti več možnosti tudi za telesno rekreacijo pripornikov. Ti praviloma sedaj nimajo dostopa v prostor za fitnes, ki je tako rekoč v vsakem zavodu za prestajanje zaporne kazni. Pripornikom so športne dejavnosti omejene na čas sprehajanja po visoko ograjenem dvorišču. Že zgolj zato, ker se veliko kazenskih postopkov v pripornih zadevah rešuje prepočasi, bi bilo treba telesnim aktivnostim pripornikov dati večji poudarek oziroma možnosti.

2.2.2. Obsojenci na prestajanju zaporne kazni

V letu 1997 smo prejeli 70 pisnih pobud obsojencev na prestajanju zaporne kazni, kar je manj kot v letu 1996, ko smo dobili 99 takšnih pobud. Vendar slika ni popolna brez upoštevanja, da smo v letu 1997 devetnajstkrat obiskali zavode za prestajanje kazni zapora, in to na območju celotne Slovenije. Ob obiskih smo opravili 153 pogovorov z obsojenci. Dejansko smo se pogovorili z vsakim obsojencem, ki je želel, da bi nam na takšen, neposreden način zaupal svojo pritožbo. Pisno ali osebno smo torej v letu 1997 imeli stik s kar 223 obsojenci na prestajanju zaporne kazni.

Povprečno je v Sloveniji na prestajanju zaporne kazni od 480 do 500 obsojencev. Število obsojencev, s katerimi smo se osebno pogovorili, ali pa so nam poslali pisno pobudo, torej kaže, da naše ugotovitve in sklepi v zvezi z obsojenci temeljijo na dovolj velikem in zato zanesljivem vzorcu. Izkušnje kažejo, da obsojenci varuhu človekovih pravic zaupajo, kar se je pokazalo v več primerih, ko so zahtevali naše posredovanje ali vsaj sodelovanje ob urejanju spornih razmerij z MP oziroma njegovo upravo za izvrševanje kazenskih sankcij.

Med obiski velja omeniti sedem podrobnejših pregledov v slovenskih zavodih za prestajanje kazni zapora. Tako smo bili dvakrat v zavodu Dob pri Mirni ter po enkrat v Mariboru, Murski Soboti in Kopru. Posebno pozornost smo posvetili obisku v Zavodu za prestajanje kazni mladoletniškega zapora in Zapora Celje ter obisku Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig pri Ljubljani, ki je namenjen izključno obsojenkam. Po vsakem od navedenih obiskov smo pripravili obsežnejše poročilo z našimi ugotovitvami, predlogi in priporočili za izboljšanje razmer. Poročila smo poslali tako posameznemu zavodu kot tudi MP. Nekaj predlogov in priporočil je takšne narave, da so jih zavodi lahko takoj upoštevali ter spremenili dotedanjo prakso, nekaj pa jih je dolgoročnejše narave, ki terjajo ustrezne rešitve na ravni uprave za izvrševanje kazenskih sankcij oziroma MP.

Pravne podlage za obravnavanje obsojencev na prestajanju zaporne kazni

Minilo je še eno leto, ne da bi MP pripravilo predlog ZIKS, ki bi ga obravnavala vlada. Čeprav gre za enega pomembnejših zakonov, ki naj zapornikom kot na rob družbenega dogajanja odrinjeni skupini ljudi zagotovi varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin med prestajanjem zaporne kazni, pa pristojni izvršilni in zakonodajni organi slovenske države očitno menijo, da sprejem tega zakona ni tako nujen. Z ZIKS se varuje posameznika v času izrečene kazni z odvzemom prostosti v razmerju do države kot močnejšega in oblastnega nasprotnika. Veljavni ZIKS je bil sprejet v letu 1978. Čeprav je bil kasneje večkrat spremenjen in dopolnjen, pa so vendar ostala številna vprašanja iz življenja obsojencev na prestajanju zaporne kazni zakonsko neurejena, ali pa urejena na pomanjkljiv ter očitno zastarel in neustrezen način.

K pravni zmedi pa dodatno pripomorejo še neustrezna in zastarela besedila hišnih redov v posameznih zavodih za prestajanje zaporne kazni. Hišni red je interni predpis, ki natančneje določa življenje in delo obsojencev v zavodu. V poročilu varuha človekovih pravic za leto 1996 smo zapisali zagotovilo uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, da ima sedaj vsak zavod za prestajanje zaporne kazni prečiščeno besedilo veljavnega hišnega reda tako, da se obsojenci lahko z njim seznanijo ob sprejemu na prestajanje kazni. Žal naše kasnejše ugotovitve navedenega zagotovila v celoti ne potrdijo. Tako Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor in njegov oddelek v Murski Soboti še vedno uporabljata hišni red, sprejet leta 1980. Uprava zavoda bi morala poskrbeti za prečiščeno besedilo spremenjenega in dopolnjenega hišnega reda, saj je veljavno besedilo hišnega reda zastarelo in v številnih delih neuporabno. Upravnik zavoda se je sicer lotil pisanja novega hišnega reda, vendar ugotavlja, da manjkajo skupna izhodišča, ki naj bi jih pripravila uprava za izvrševanje kazenskih sankcij pri MP. Zato je njegovo delo na tem področju zastalo. Hišni red, ki ga ima oddelek Murska Sobota, je na voljo obsojencem le v slovenskem, ne pa tudi v katerem drugem jeziku, da bi ga lahko razumeli tujci, ki so na obmejnem območju dokaj pogosto zaprti v tem oddelku mariborskega zavoda.

Zanimive so razmere v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig pri Ljubljani, kjer zaporno kazen prestajajo obsojenke. Zavod hišnega reda v spremenjenem, dopolnjenem in sedaj veljavnem besedilu nima. Ta, z zakonom predpisani splošni akt nadomešča z “dogovori, ki urejajo življenje v zavodu”. Zapis teh dogovorov je bil sprejet ob sodelovanju domske skupnosti, torej tudi zaprtih oseb. Takšna formalno pomanjkljiva “normativna” ureditev ne sme imeti škodljivih posledic za zaprte osebe ter za pravice in svoboščine, ki jim pripadajo po veljavnih predpisih. Pomeni lahko le omejitev v razmerju do uprave zavoda. Čeprav Zavod za prestajanje kazni zapora Ig pri Ljubljani torej nima hišnega reda, pa moramo poudariti, da je bil splošen vtis ob našem obisku v zavodu dober. Upravi zavoda očitno uspeva vzdrževati korekten in primeren odnos z zaprtimi osebami. Nobena od naših sogovornic med obsojenkami in pripornicami namreč ni imela pripomb, ki bi se nanašale na njihovo obravnavo v zavodu. Nasprotno: večina je pohvalila človeške odnose ter pripravljenost uprave zavoda za skupno reševanje odprtih vprašanj.

Večji poudarek varnosti pri delu obsojencev za zmanjšanje števila delovnih nesreč

Ob obiskih v zavodih Dob, v Mariboru in v Kopru je več obsojencev opozorilo na pogostnost nesreč pri delu, do katerih prihaja v zavodskih gospodarskih enotah. Pri tem so obsojenci opozorili na težave, s katerimi se soočajo pri uveljavljanju svojih pravic, povezanih z nesrečami pri delu. Vodstvom zavodov očitajo nezainteresiranost in pomanjkljivo obravnavanje nesreč pri delu.

V zavodu Dob tako z nesrečo obsojenca, ki mu je stiskalnica stisnila prst, referent za varstvo pri delu in uprava zavoda nista bila seznanjena, čeprav je bil obsojenec več kot mesec dni in pol v bolniškem staležu. Drugega obsojenca, ki se je pri delu huje poškodoval na nogi, je referent za varstvo pri delu odpravil z očitkom, da je nesrečo prijavil prepozno ter da mu ne more pomagati. Hkrati je izrazil dvom o tem, da je do nesreče sploh prišlo. Čeprav je obsojenec zatrjeval, da je njegovo nesrečo pri delu videl soobsojenec, je referent primer zaključil zgolj z “internim” zapisom v svoji beležki.

V mariborskem zavodu si je obsojenec poškodoval tri prste leve roke, med njimi dva huje in s trajnimi posledicami. Stališče uprave zavoda, da je za delovno nezgodo obsojenec odgovoren sam, nikakor ni bilo prepričljivo. Že ugotovitve interne komisije zavoda so pokazale, da je bil vzrok za nesrečo v opuščenih varnostnih ukrepih. Šele intervencija Inšpektorata Republike Slovenije za delo je nesrečo postavila v pravo luč. Zunanje posredovanje je sprožilo uvedbo disciplinskega postopka zoper tri delavce zavoda, zoper enega pa je podana celo kazenska ovadba.

V zavodu v Kopru si je obsojenec pri delu na stroju huje poškodoval prst na roki. V bolniškem staležu je bil mesec dni. Vendar vzrokov za nesrečo ni ugotavljala niti interna komisija zavoda. Inšpektorat Republike Slovenije za delo o nesreči ni bil obveščen. Očitka obsojenca, da je vzrok za nesrečo v opuščenih varnostnih ukrepih, tako ni bilo mogoče preveriti. Stališče odgovorne osebe gospodarske enote, da je obsojenec za nesrečo odgovoren sam, pa se zdi enostransko in neprepričljivo. Na obsojenčevo prošnjo za pravno pomoč v zvezi z nesrečo pri delu je vzgojiteljica obsojenca zavrnila z utemeljitvijo, da je to “njegova zasebna zadeva”.

Zlasti daljše zaporne kazni slabo vplivajo na obsojenčevo počutje ter povzročajo občutek nemoči. Posledica so nervoza, stres in agresivnost. Vse to vpliva, da marsikateri obsojenec delo v zavodu opravlja z odporom in le zato, da bi pridobil zunajzavodske ugodnosti. Ob tako rekoč vsesplošnem prepričanju obsojencev, da delo ni ustrezno nagrajevano, da ni spoštovana niti zakonska norma, ki določa plačilo v višini četrtine povprečnega zaslužka za enakovredno delo zunaj zapora, je pač lahko razumeti, kakšen je odnos obsojencev do dela v zavodu, kjer prestajajo zaporno kazen.

Veliko obsojencev nima delovnih navad in ustreznih delovnih izkušenj. Marsikdo opravlja delo, s katerim se srečuje prvič, in to v novem delovnem okolju pod prisiljujočo obveznostjo zapora. Obsojenci pri tem opravljajo dela, ki so v zavodu oziroma v gospodarski enoti pač na voljo. Velike izbire ni. Upoštevanje želja obsojencev, pa tudi poklicne usposobljenosti in pridobljenih delovnih izkušenj je omejeno z delovnimi mesti, ki so v zavodu na voljo. Izkušnje nabira obsojenec kar med delom, možnosti in časa za usposabljanje in uvajanje v delo ni veliko. Preskus znanja o varstvu pri delu imajo obsojenci praviloma opravljen, vendar to formalno merilo težko nadomesti potrebno strokovno izobrazbo, znanje in izkušnje, ki so potrebni za varno delo v proizvodnji na nevarnih delovnih pripravah in napravah.

Upoštevaje navedene okoliščine je treba varstvu pri delu v zavodih za prestajanje zaporne kazni posvetiti posebno in večjo pozornost. Delo obsojencev je v funkciji socialne rehabilitacije oziroma priprave na samostojno življenje po prestani kazni. Ekonomski učinek je le drugotnega pomena. Primarna mora biti skrb za varno delo, da se zavarujeta življenje in zdravje obsojencev.

Uprava zavoda oziroma referent za varstvo pri delu bi morala v vsakem prijavljenem primeru skrbno obravnavati in vsestransko preveriti trditve obsojenca, da je žrtev nesreče pri delu. Pri tem je treba upoštevati tudi osebnost obsojenca ter njegovo sposobnost, da pravočasno in na pravilen način opozori na nesrečo. Posebno pozornost terja tudi bolniški stalež, ki je posledica dobljene telesne poškodbe. Če obsojenec zatrjuje telesno poškodbo kot posledico nesreče pri delu, je bolniški stalež lahko dodaten dokaz o škodnem dogodku in bi bilo treba obsojenčeve trditve obravnavati še bolj pozorno. Iz dobljene telesne poškodbe je pogosto moč sklepati na mehanizem nastanka poškodbe, kar lahko odločilno pripomore k ugotavljanju vzrokov za poškodbo. Obsojenca je treba vprašati o morebitnih očividcih nesreče pri delu, verodostojnost njegovih trditev pa je mogoče preskusiti tudi z rekonstrukcijo zatrjevane nesreče. Dejstvo, da obsojenec o nesreči pri delu ni takoj obvestil referenta za varstvo pri delu oziroma v delovnem procesu nadrejene osebe, še ne sme biti vzrok, da se njegove trditve ne upoštevajo in ne obravnavajo.

Napačen je tudi pristop, ki izhaja iz domneve, da je prišlo do namerne poškodbe oziroma samopoškodbe, na primer zaradi rentnih teženj obsojenca. Tisti, ki zatrjuje namerno poškodbo pri delu, mora takšno voljno ravnanje tudi dokazati. Dokazno breme nikakor ni na obsojencu, da bi dokazoval obliko krivde oziroma da ni kriv za nesrečo pri delu in dobljeno poškodbo. V nekaj obravnavanih primerih smo zaslutili, da se za očitki o namerni poškodbi oziroma samopoškodbi obsojenca skriva dejanski vzrok za nesrečo pri delu, ki je v opuščenih varstvenih ukrepih, ko je do škodnega dogodka prišlo v očitno neustreznih delovnih razmerah.

Ugotavljanje vseh odločilnih dejstev in vzrokov za nesrečo pri delu

Ugotavljamo, da posamezni zavodi za prestajanje zaporne kazni ne uporabljajo enakega postopka pri raziskovanju nesreč pri delu. Zasledili smo primere, ko vzrokov za nesrečo ni ugotavljala niti interna komisija zavoda. V primerih, ko zavod sicer zbere podatke o nesreči, pa smo ugotovili, da so ti podatki skromni in nepopolni. Ob tem zbrani podatki praviloma predvsem opisujejo ravnanje samega obsojenca. Tako rekoč v nobenem od obravnavanih primerov pa nismo zasledili, da bi bile zbrane tudi ugotovitve o morebitnih opustitvah in kršitvah pri izvajanju varstvenih ukrepov in normativov ter o izpolnjevanju obveznosti v zvezi z varstvom pri delu. Obsojenčevega očitka, da je do nesreče pri delu prišlo zaradi nepravilnosti in pomanjkljivosti pri delovni pripravi ali napravi, ni mogoče preveriti, če teh okoliščin raziskava vzrokov nesreče ne zajame.

Večina nesreč pri delu se pripeti pri delu na stroju, ki je nevarna stvar. Zato so za ugotavljanje vzrokov nesreče pomembni tudi podatki, ali je bil v nesreči udeležen obsojenec psihofizično sposoben za delo, pri katerem se je poškodoval, ali je bil strokovno usposobljen za varno delo. Ne nazadnje so pomembni tudi podatki, ali so bila za delo oziroma delovno nalogo, pri kateri se je obsojenec poškodoval, predpisana in zagotovljena določena sredstva in oprema za varstvo pri delu in katera ter ali jih je ponesrečeni obsojenec uporabljal.

Raziskava vzrokov nesreče pri delu bi morala torej obsegati ugotavljanje vseh dejstev in okoliščin, zaradi katerih je prišlo do nesreče. Sem pa poleg podatkov o sami nesreči in njenih vzrokih spadajo tudi podatki o odgovornih osebah in okoliščinah, iz katerih izhaja njihova odgovornost za nesrečo. Šele v tej luči ter v povezavi z vsemi drugimi odločilnimi okoliščinami je mogoče govoriti tudi o morebitni krivdi ali sokrivdi samega obsojenca.

Obveznost objektivnega in nepristranskega ugotavljanja vseh odločilnih okoliščin nesreče pri delu mora imeti zaradi podrejenega položaja obsojenca še poseben pomen. Zato predlagamo, da se o taki nesreči pri delu, katere posledica je telesna poškodba ali bolniški stalež, sestavi zapisnik ob sodelovanju referenta za varstvo pri delu, odgovornega predstavnika gospodarske enote, pooblaščenega predstavnika zavoda in če je le mogoče, tudi v nesreči udeleženega obsojenca. Zapisnik naj vsebuje vse bistvene podatke, ki jih v 6. točki določa navodilo o načinu prijavljanja in raziskovanja nesreč pri delu (Ur. list SRS, št. 9/78). V vseh primerih hujših poškodb pri delu, tudi v tistih mejnih, ko laiku na medicinskem področju ni mogoča presoja o teži dobljenih poškodb in njihovih posledic, pa je treba o nesreči pri delu obvestiti republiški inšpektorat za delo. Zaradi poenotenja postopka predlagamo, da uprava za izvrševanje kazenskih sankcij izda posebno navodilo za poenoteno, pravilno in zakonito obravnavanje nesreč pri delu v zavodih za prestajanje zaporne kazni.

Pomoč obsojencu, ki je pretrpel škodo v posledici nesreče pri delu

Obsojenci, ki so v nesreči pri delu dobili telesno poškodbo, so praviloma upravičeni do denarne odškodnine za povrnitev nepremoženjske škode. Največ nesreč se namreč zgodi pri delu na strojih ali ob strojih, ki so že sami po sebi nevarna stvar, iz katere izvira povečana nevarnost nastanka škode. Delo z delovnimi pripravami ali napravami na mehaniziran pogon je nevarno. Za škodo od nevarne stvari in za škodo od nevarne dejavnosti pa je odgovoren njen imetnik oziroma tisti, ki se z njo ukvarja, in to po načelu domnevane vzročnosti oziroma objektivno. V primeru kršitve predpisov o varstvu pri delu pa je ta odgovornost na strani uprave zavoda kot “delodajalca” lahko tudi krivdna. Odgovornosti zavoda oziroma države konkurira krivdna odgovornost obsojenca. Njegova krivdna odgovornost je lahko podlaga za delno oprostitev objektivne odškodninske odgovornosti imetnika nevarne stvari oziroma tistega, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo. Če je krivda obsojestranska, pa je odgovornost deljena.

Vsako nesrečo pri delu, v kateri pride do telesne poškodbe in s tem do nepremoženjske škode, bi moral zavod skrbno obravnavati že zato, da ugotovi vsa odločilna dejstva in zavaruje dokaze za ugotavljanje odškodninskega zahtevka. V primeru nesreče pri delu se je obsojenec poškodoval v času prestajanja zaporne kazni, kar terja aktivno ravnanje in pomoč uprave zavoda pri uveljavljanju obsojenčevega odškodninskega zahtevka. Pri tem ne sprejemamo stališča, izraženega ob obisku na Dobu, da zavod pač ne bo pomagal obsojencu pri uveljavljanju odškodnine proti državi. Namenska (teleološka) interpretacija določil 28., 59. in 126. člena ZIKS, pa tudi načelo pravičnosti nedvomno nalagata upravi zavoda obveznost, da ob nesreči pri delu in nastali škodi obsojencu pomaga pri uveljavljanju odškodninskega zahtevka. Pomoč mora zajemati tako ugotavljanje in dokumentiranje vseh odločilnih dejstev, ki omogočajo ugotovitev vzrokov in odgovornosti za nesrečo, pa tudi kakovostno pravno pomoč pri uveljavljanju odškodninskega zahtevka. Žal obravnavani primeri kažejo, da je obsojenec, ki je pretrpel škodo v nesreči pri delu, bolj ali manj prepuščen samemu sebi, naleti pa lahko celo na odklonilna stališča, zakaj sploh uveljavlja odškodnino.

Zato predlagamo, da pravna služba zavoda obsojenca kot oškodovanca iz nesreče pri delu opozori na možnost uveljavljanja odškodninskega zahtevka ter mu pri tem aktivno pomaga z zbiranjem gradiva oziroma listinske dokumentacije. Hkrati naj mu zagotovi strokovno pravno pomoč za pravilno in popolno sestavo odškodninskega zahtevka v dejanskem in pravnem pogledu. Obsojenca naj seznani s sklenjenim nezgodnim zavarovanjem ter zavarovanjem odgovornosti, da bi zavarovalnino oziroma odškodnino lahko uveljavljal neposredno proti zavarovalnici. Pri tem velja poudariti, da namen zavarovanja odgovornosti ni le v prevalitvi bremena plačevanja odškodnin na zavarovalnico, pač pa predvsem v varstvu oškodovanca pri uveljavljanju odškodninskega zahtevka. Odpravljanje posledic nesreče pri delu, kamor spada tudi uspešno uveljavljanje odškodnine, ni zgolj zasebna zadeva oškodovanca, pač pa je to stvar korektnega in pravilnega odnosa zavoda oziroma države v razmerju do obsojenca, ki je ob prestajanju zaporne kazni pretrpel škodo.

Pravica obsojenca do pogovora z upravnikom

Zlasti v zavodu Dob smo se ponovno srečali s pritožbami, da mora obsojenec čakati po šest mesecev in več na pogovor z upravnikom. Skrb zbujajoča je bila tudi obsojenčeva trditev, da se je za pogovor prijavil že petkrat, pa ga upravnik še ni utegnil sprejeti.

Pritožba pri upravniku je obsojenčeva pravica. Upravnik mora varovati zakonite interese obsojencev na prestajanju zaporne kazni, njihove pritožbe pa je treba obravnavati hitro in pošteno. Zato mora upravnik izražati pripravljenost za pogovore z obsojenci ter jih obravnavati kot človeška bitja z vsem dolžnim spoštovanjem. Izraz takšnega odnosa pa je hiter odziv na prošnjo za pogovor obsojenca z upravnikom.

Težko je sprejeti utemeljitev uprave zavoda Dob, da delo preprečuje osebne stike upravnika oziroma njegovega namestnika z obsojenci. Če je sam dejansko prezaposlen, bi moral imenovati namestnika oziroma pooblaščenca, ki bi prevzel to nalogo in mu poročal o predlogih, potrebah in pritožbah obsojencev. Tudi dejstvo, da je bil upravnik zavoda Dob dlje časa odsoten, nadomeščal ga je njegov namestnik, ne bi smelo poslabšati položaja in ogrožati pravic obsojencev. Tako smo predlagali, da se vprašanje dostopnosti upravnika v korist obsojencev v zavodu Dob čimprej uredi. Tudi tedaj, ko posle upravnika opravlja njegov namestnik, je treba obsojencem zagotoviti dostop do pooblaščene osebe oziroma namestnika upravnika v razumnem času. Pričakujemo, da so te težave z imenovanjem novega upravnika konec leta 1997 dejansko odpravljene.

Drugačen pristop smo ugotovili ob obisku v zavodu v Mariboru. Tam nam je upravnik povedal, da je vsako sredo na voljo obsojencem za pogovor oziroma za sprejemanje njihovih pritožb. Tako noben obsojenec na pogovor z upravnikom ne čaka več kot teden dni.

Prepričani smo, da lahko pravočasen in učinkovit pogovor z upravnikom ali osebo, ki jo določi on, bistveno pripomore k pravilnim in korektnim odnosom v zavodu za prestajanje zaporne kazni. Ima pa tudi preventivno funkcijo, da se zagotavlja in ohranja red in mir ter varnost med obsojenci na prestajanju zaporne kazni.

Zagotavljanje nujnih higienskih pripomočkov v času prestajanja zaporne kazni

Vzdrževanje osebne higiene zaprtih oseb je pomemben vidik higienskih ukrepov v zavodu. ZIKS v 4. členu določa, da tisti, proti kateremu se izvrši kazenska sankcija, ne plača stroškov za njeno izvršitev. Glede na takšno ureditev, ki je v skladu z evropskimi zaporskimi pravili, trpi država stroške za izvršitev zaporne kazni, med katere spadajo tudi nujni higienski pripomočki. Od zaprtih oseb je mogoče zahtevati osebno čistočo, če jim je hkrati zagotovljen toaletni pribor za ohranjanje zdravja in čistoče.

Ugotovili smo, da je praksa zavodov pri zagotavljanju nujnih higienskih pripomočkov obsojencem različna. Tako v Zavodu za prestajanje kazni mladoletniškega zapora in zapora Celje obsojenci dobijo higienske pripomočke (kot so npr. zobna krema, zobna ščetka, pribor za britje) le ob prihodu v zavod, ne pa tudi kasneje, čeprav gre za potrošne stvari. Spet drugačna je ureditev v zavodu Dob, kjer zavod higienske pripomočke obsojencem redno priskrbi. V zavodu v Kopru pa obsojenca vprašajo, ali te pripomočke ima, in kdor jih nima, jih dobi.

Nujni higienski pripomočki spadajo med stroške za izvršitev zaporne kazni in teh stroškov tako niso zavezani trpeti obsojenci sami. Predlagamo, da uprava za izvrševanje kazenskih sankcij poskrbi za poenotenje prakse tako, da bodo zavodi obsojencem zagotavljali ves toaletni pribor, potreben za ohranjanje zdravja ter osebne higiene in čistoče. Stališče, da obsojenci niso zavezani trpeti stroškov za nujne higienske pripomočke, je še toliko bolj utemeljeno ob dejstvu, da je kljub opozorilom v poročilih varuha človekovih pravic za leti 1995 in 1996 v praksi še vedno neurejeno obračunavanje plačila obsojencem za opravljeno delo. Zaprtim osebam namreč ni zagotovljeno plačilo za opravljeno delo v višini četrtine povprečnega zaslužka za enakovredno delo zunaj zavoda za prestajanje zaporne kazni. Zato je še toliko bolj nedopustno v njihovo breme zahtevati kritje stroškov za higienske pripomočke, ki so zakonska obveznost države oziroma zavodov, v katerih prestajajo zaporno kazen.

Pravica obsojenca do prebivanja na svežem zraku

Po 56. členu ZIKS mora biti obsojencu omogočeno, da prebiva vsak dan najmanj dve uri na svežem zraku. Tega zakonskega minimuma v praksi nikakor ni dopustno omejevati. Tako smo s posebno pozornostjo prisluhnili pritožbi v Zavodu za prestajanje kazni zapora Koper, da obsojenci, ki delajo v popoldanski izmeni, nimajo sprehodov na prostem. Preverjanje utemeljenosti te pritožbe je pokazalo, da dnevni red v času od 8. do 10. ure sicer določa sprehod oziroma rekreacijo na igrišču za obsojence, ki delajo v popoldanski izmeni, vendar se v praksi ta pravica ne izvaja redno. Obsojenci so povedali, da jih za dopoldanski sprehod nihče od osebja zavoda ne kliče, niti ne vpraša, ali sprehod želijo. Zato smo upravi zavoda predlagali, naj obsojence redno opozarja na možnost prebivanja na svežem zraku v dopoldanskem času.

Zaradi nujnega dela obsojenci v koprskem zavodu za prestajanje zaporne kazni večkrat delajo v gospodarskem obratu vse do 18. ure. Tako jim odpade prebivanje na svežem zraku. Opozorili smo, da je takšna praksa nezakonita. Prav tako ni sprejemljivo, da se obsojenec s tem, ko je pripravljen delati zunaj delovnega časa, odpove pravici do sprehoda na prostem. Če obsojenec dela do 18. ure, mu je treba omogočiti prebivanje na svežem zraku za najmanj dve uri v drugem času, na primer po večerji (po 18.30). Obsojenec ne sme biti soočen z alternativo: ali nadurno delo ali prebivanje na svežem zraku. Takšna “izbira” nedopustno posega v pravice obsojenca.

Prebivanje na svežem zraku je določeno v interesu zdravja in počutja obsojencev. Tako velja tovrstno dejavnost spodbujati, ne pa obsojence morda prepričevati o nasprotnem. Zato tudi predlagamo, da se obsojencem v dela prostih dneh zagotovi več kot zgolj dve uri prebivanja na svežem zraku. Ob sobotah, nedeljah in praznikih je časa za to dovolj v dopoldanskem in popoldanskem času. V tej zvezi smo kritizirali dnevni red zavoda v Kopru, ki določa sprehod in rekreacijo na igrišču tudi v dela prostih dnevih le od 15. do 17. ure, pa čeprav se obsojenci sicer kratkočasijo predvsem z gledanjem televizije v zakajenem prostoru.

V Zavodu za prestajanje kazni mladoletniškega zapora in zapora Celje prestajajo kazen predvsem mladoletniki in mlajši polnoletni obsojenci do 23. leta starosti. Za mladino v tej starosti sta posebej pomembna telesna vzgoja in športno udejstvovanje. Tozadevni dejavnosti mladoletnikov namenja posebno skrb tudi ZIKS. Ta v 105. členu zahteva, da morajo biti obsojeni mladoletniki v prostem času na svežem zraku najmanj tri ure na dan. V nasprotju z navedenim zakonskim določilom pa smo ugotovili, da dnevni red na polodprtem oddelku zavoda v Celju, ki ga je upravnik zavoda izdal 29. februarja 1996 in ki velja tudi za mladoletne obsojence, določa sprehod le od 15.30 do 17.30. Sogovorniki med zaprtimi osebami so nam povedali, da je gibanju na svežem zraku namenjen čas od 15. do 17. ure v zimskem ter do 17.30 v poletnem času. Pri tem se dogaja, da je gibanje na prostem omejeno še za dodatnih 20 minut, ko se tuširajo pred večerjo. V pogovoru z upravo celjskega zavoda smo poudarili, da je vsaka omejitev gibanja na svežem zraku pod zakonskim minimumom nedopustna.

Formalistično upoštevanje predpisa pri serviranju malice

Zakon določa, da morajo dobiti obsojenci dnevno najmanj tri obroke hrane. Obsojenci, ki delajo, pa dobijo še malico kot dodaten obrok hrane.

Ob obisku v Zavodu za prestajanje kazni zapora Koper smo ugotovili, da obsojenci, ki delajo v popoldanski izmeni, dobijo ob 17.30 poleg večerje hkrati tudi malico. Dobijo torej dva obroka tople hrane hkrati. Malico morajo tako pojesti skupaj z večerjo, ali pa se hrana ohladi. Takšno serviranje malice formalno sicer zadosti predpisu, da dobijo obsojenci, ki delajo, dodaten obrok hrane. Ni pa dvoma, da je namen predpisa izjalovljen, saj je že večerja tista, ki zadovolji (ali bi morala zadovoljiti) obsojenčevo potrebo po hrani v tistem času.

Serviranje dveh obrokov hrane hkrati je najmanj nesmotrno. Zato smo lahko le pritrdili doslej neupoštevanemu predlogu obsojencev, da bi tisti, ki delajo v popoldanski izmeni, malico dobili dopoldne. V dopoldanskem času je tudi časovni interval med zajtrkom ter kosilom takšen, da bi bil dodaten obrok hrane dobrodošel. Formalistično upoštevanje predpisa glede dodatnega obroka hrane bo tako dobilo tudi svojo uporabno in koristno vsebino.

Slabe možnosti za izobraževanje obsojencev

Izobraževanje je sestavni del človekovega razvoja, v pogojih prestajanja zaporne kazni pa vpliva na bolj humano življenje v zaporu ter igra pomembno vlogo pri ponovnem vključevanju obsojenca v družbo po prestani kazni. Izobraževanje obsojencev je dolžnost države in hkrati odločilen prispevek pri zagotavljanju socialne rehabilitacije zaprtih oseb. Zato je treba vsem obsojencem, ki to želijo in jim lahko koristi, omogočiti nadaljnje izobraževanje.

Dob je največji slovenski zavod za prestajanje zaporne kazni. V njem prestajajo obsojenci daljše zaporne kazni. Ob tem pa je v zavodu Dob na voljo le opismenjevanje in osnovnošolsko izobraževanje. Dolgoletne zaporne kazni terjajo, da bi morala biti ponudba izobraževalnih dejavnosti dovolj široka, da bi zadovoljila temeljne in razvojne potrebe obsojencev.

Izobraževanje obsojencev zunaj zavoda se praviloma pogojuje s podelitvijo zunajzavodskih ugodnosti. Pri tem velja posebej omeniti tujce oziroma osebe z izrečeno kaznijo izgona tujca iz države. Ti po pravilu nimajo zunajzavodskih ugodnosti, pa čeprav izpolnjujejo za to zakonske pogoje, kot so dobro obnašanje, prizadevanje in uspehi pri delu. Pravica do izobraževanja jim je omejena zgolj zaradi statusa tujca, pa čeprav gre tudi za tako imenovane “zatečene” tujce, ki so to postali ob razpadu nekdanje SFRJ in osamosvojitvi Slovenije. Veljavna zakonodaja ne daje podlage za opisano diskriminacijo obsojencev, ki niso slovenski državljani, pa vendar so slednji v praksi prikrajšani tudi glede možnosti izobraževanja.

Izobraževanju, ki je odločilnega pomena za razvoj posameznika v času prestajanja kazni, je treba dati večji pomen. Če varnostni razlogi onemogočajo več izobraževanja zunaj zavoda, je treba zagotoviti širšo ponudbo izobraževalnih programov v zavodu in to takšnih, ki bi po možnosti vodili do pridobitve poklicne kvalifikacije. Obsojenci v zavodu Dob so na primer predlagali, naj bi zavod organiziral tečaj računalništva. Morda bi veljalo dati več poudarka dopisnemu izobraževanju ter obsojencem predstaviti možnosti, ki se odpirajo za njihovo izobraževanje na ta način. Pri izobraževanju je pomembno, da je, kolikor se le da, skladno z izobraževalnim sistemom v državi tako, da lahko obsojenci po odpustu brez težav nadaljujejo in čimprej končajo šolanje.

Stiki obsojenca z zunanjim svetom

Veliko je pritožb glede omejevanja stikov z zunanjim svetom. Obsojencem, pa tudi mladoletnim obsojencem v celjskem zavodu je kot pravica priznan le en obisk na teden, ki traja eno uro in je nadzorovan. Zavodi praviloma kot pravico obsojencu priznavajo tudi en telefonski pogovor na teden. Daljši obiski, več telefonskih pogovorov in prosti izhodi iz zavoda pa so ugodnosti, ki jih sme upravnik zavoda dajati kot nagrado za dobro obnašanje, prizadevanje in uspehe pri delu ter iz drugih prevzgojnih razlogov.

Ob odvzemu prostosti seveda morajo obstajati določene omejitve človekovih pravic. Vendar pa so dopustne le omejitve, ki so dokazano potrebne zaradi samega odvzema prostosti. Zaprtim osebam gredo sicer vse človekove pravice in svoboščine, ki veljajo za ljudi na prostosti.

Obravnavanje zaprtih oseb mora poudarjati njihovo nadaljnje življenje v skupnosti, ne pa izključitve iz nje. V tej povezavi imajo pomembno vlogo stiki zaprtih oseb z zunanjim svetom. Stiki z ožjimi družinskimi člani, sorodniki in prijatelji so prej nuja kot privilegij. Tako je dvomljiva praksa še zlasti v razmerju do mladoletnih obsojencev, da se daljši obiski, več telefonskih pogovorov in prosti izhodi prek ugodnosti dejansko uporabljajo kot sankcija za discipliniranje zaprtih oseb.

Mednarodni akti s področja izvajanja zaporne kazni poudarjajo pomembnost stikov zaprte osebe z zunanjim svetom ter predlagajo čim pogostejše stike z družino in primernimi prijatelji. V navadnih okoliščinah, ko ne obstajajo posebni varnostni razlogi, je treba omogočiti obiske brez nadzora. Za telefoniranje naj bi veljala ista pravila kot za dopisovanje, ne pa bolj omejevalna pravila, ki veljajo za obiske.

Omejitve stikov z zunanjim svetom, ki jih uporabljajo slovenski zavodi za prestajanje zaporne kazni, so sicer res lahko v skladu z veljavnim ZIKS, vendar smo že večkrat poudarili, da gre za zastarel predpis. Zato predlagamo, da se odločanje o daljših obiskih, več telefonskih pogovorih in morda tudi prostih izhodih ne uporablja kot sredstvo za kaznovanje oziroma discipliniranje obsojencev in še zlasti mladoletnih obsojencev. Nenadzorovanost obiskov je pomembna tudi za pristnejše vzdrževanje socialnih vezi in za ohranjanje človekovega dostojanstva. Varnostnim razlogom je namesto nadzorovanja obiskov moč zadostiti tudi z drugimi, za obsojenčevo zasebnost manj motečimi ukrepi.

Poti in stranpoti oblikovanja individualnega programa dela

Vsak obsojenec mora ob prihodu v zavod na prestajanje zaporne kazni podpisati individualni program dela, kar je povezano z njegovo socialno rehabilitacijo. Obsojenci v zavodu v Kopru so opozorili, da odklonitev podpisa individualnega programa dela avtomatično pomeni, da ne dobijo ugodnosti. Zato ga seveda vsak podpiše. Vprašanje pa je, kakšno vrednost in cilje ima na tak način pridobljeno “soglasje” za program prevzgoje. Če ga obsojenec podpiše zgolj zato, da si ne onemogoči pridobitve ugodnosti, potem seveda podpis ne more imeti koristnih praktičnih učinkov. Brez soglasja in sodelovanja obsojenca je namreč njegova socialna rehabilitacija obsojena na neuspeh.

Zahteva za obsojenčev podpis programa dela terja tehtanje z različnih vidikov. Opozoriti velja na 21. člen ustave, da je prepovedano vsakršno izsiljevanje izjav. Kazenski zakonik pa v 108. členu določa, da ni dovoljeno uporabljati prevzgojnih postopkov, ki posegajo v obsojenčevo osebnost in ki jih obsojenec upravičeno izrecno zavrača. Predlagamo, da se formalno merilo podpisa programa dela samo po sebi ne upošteva kot pogoj za pridobitev ugodnosti. Tudi 70. člen ZIKS veže pridobitev ugodnosti le na vsebinska merila.

Kot nepravilno ocenjujemo tudi prakso zavoda v Kopru, da obsojencu ne izroči zapisa programa dela. Ko je program sestavljen, se obsojenec z njim lahko seznani, ga podpiše, ne dobi pa izvoda zase. Niti fotokopirati ga ne sme. Program dela naj bi obsojenec s svojim podpisom potrdil kot dogovor med njim in upravo zavoda, zato je nerazumljivo, da se mu ne izroči zapis dogovora. Če naj se obsojenec po programu dela ravna, ga vendar mora imeti pri sebi, da se lahko kadarkoli z njim seznani in nanj sklicuje. Argument vzgojne službe zavoda v Kopru, da niso hoteli, da bi imel obsojenec program dela pri sebi, ni prepričljiv. Zato smo upravi zavoda predlagali, da naj vsakemu obsojencu na stroške zavoda čimprej izroči izvod njegovega programa dela, tako pa naj v prihodnje ravna tudi v razmerju do obsojencev, sprejetih na novo. Uprava zavoda v Kopru je zagotovila, da bo predlog upoštevala.

Vojaške uniforme nekdanje JLA kot oblačila za obsojence

Obsojenci v zavodu za prestajanje kazni zapora na Dobu so opozorili, da kot zavodska oblačila uporabljajo vojaške uniforme nekdanje JLA. To je med njimi povzročilo nezadovoljstvo.

Ekonomski razlogi lahko dopuščajo, da so sprejemljiva tudi vojaška oblačila nekdanje JLA, če so brez oznak (činov) in če niso obrabljena. Obsojenčeva obleka mora ustrezati vremenskim razmeram, letnemu času in tudi delovnim razmeram. Sprejemljiva je obleka, čeprav gre za vojaško uniformo, če je ustrezna in dostojna. V nobenem primeru pa obleka ne sme biti poniževalna ter za individualnost in samospoštovanje obsojenca žaljiva.

Diskriminacija obsojencev, ki niso slovenski državljani

Po podatkih za leto 1996 je v Sloveniji prestajalo zaporno kazen približno 16 odstotkov obsojencev, ki niso slovenski državljani. Temeljne določbe o izvrševanju kazenskih sankcij v kazenskem zakoniku, kakor tudi ZIKS ne delajo nobenih razlik med obsojenci na prestajanju zaporne kazni, ki so slovenski državljani, ter tistimi, ki to niso. Številne pobude obsojencev, ki niso slovenski državljani, pa kažejo, da v praksi razlika med njimi vendarle obstaja. Glede obveznosti oziroma dolžnosti so praviloma sicer vsi obsojenci izenačeni, nikakor pa to v praksi ne velja za njihove pravice oziroma ugodnosti, ki jih zakon določa za dobro obnašanje, prizadevanje in uspehe pri delu.

Izenačitev obsojencev v njihovih dolžnostih terja enake možnosti tudi pri uresničevanju njihovih pravic oziroma pri pridobivanju ugodnosti. Enakost, ki jo določa zakon za obsojence s slovenskim državljanstvom in tujce, je treba uveljaviti tudi v praksi. Neenakost v obravnavanju lahko slabo vpliva predvsem tudi na socialno rehabilitacijo neslovenskih obsojencev, ki se čutijo prikrajšane med prestajanjem zaporne kazni v primerjavi s slovenskimi državljani. Neenako obravnavanje obsojencev, ki niso slovenski državljani, pomeni kršitev zakona. Posebej velja opozoriti na tiste obsojence, ki jih lahko uvrstimo v skupino tako imenovanih “zatečenih” oseb, to je državljanov drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli na dan plebiscita, 23. decembra 1990, prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in tukaj tudi dejansko živijo, imajo s Slovenijo pristno zvezo (na primer zakonska zveza s slovenskim državljanom, šolanje, zaposlitev, uživanje pravic iz dela v naši državi), kljub temu pa je njihov sedanji bivalni status v naši državi neurejen. Gre za osebe, ki imajo v Sloveniji dejansko svoj dom in se ne nameravajo preseliti v drugo državo. Praksa to kategorijo oseb obravnava tako kot druge obsojence, ki niso državljani Republike Slovenije.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ) v 18. členu določa, da se obvezno zavarujejo osebe, ki med prestajanjem zaporne kazni delajo s polnim delovnim časom. Čeprav gre torej za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pa se to določilo zakona v praksi ne uporablja za obsojence, ki niso državljani Republike Slovenije. Če pravica do pokojninskega zavarovanja ni vezana na državljanstvo, potem mora veljati v razmerju do vseh obsojencev.

Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij se sklicuje na stališče ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da je mogoče obsojenca tujca pokojninsko zavarovati le, če si slednji pred tem pridobi delovno dovoljenje. Takšna zahteva se zdi nekoliko preoptimistična in nerealna, predvsem pa zanjo ni podlage v zakonu, ki pravice do pokojninskega zavarovanja ne veže na pridobitev delovnega dovoljenja. Delovnega dovoljenja po naših informacijah doslej še nihče od obsojencev na prestajanju zaporne kazni ni dobil. Sicer pa je treba izhajati iz pravice obsojencev na prestajanju zaporne kazni, da se jim omogoči delo. Če je za ureditev tega razmerja potrebno delovno dovoljenje, potem je država tista, ki ga mora obsojencem tujcem priskrbeti. Vsekakor predlagamo, da pristojni ministrstvi za delo, družino in socialne zadeve ter za pravosodje nastali položaj čimprej razrešita in uskladita prakso z zakonom.

Veliko pritožb med obsojenci, ki niso slovenski državljani, je tudi v zvezi s pogojnim odpustom ter podeljevanjem zunajzavodskih ugodnosti. Glede pogojnega odpusta nam je MP sporočilo, da vsaj v zadnjem času obsojenci brez slovenskega državljanstva niso prikrajšani. Komisija za pogojni odpust je v letu 1997 pogojno odpustila 29 obsojencev, ki niso slovenski državljani. Ta številka pomeni 12,1 odstotka vseh pogojnih odpustov v letu 1997, kar približno ustreza deležu obsojencev, ki niso slovenski državljani, med vsemi obsojenci na prestajanju zaporne kazni v slovenskih zaporih.

Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij zagotavlja, da obsojenci tujci niso prikrajšani pri ugodnostih, ki se podeljujejo v okviru zavoda (na primer posebne denarne nagrade, pogostejše prejemanje paketov in več obiskov, podaljšani in nenadzorovani obiski). To pa ne velja v celoti za zunajzavodske ugodnosti, in to še posebej za tiste obsojence, ki jim je poleg zaporne kazni izrečena tudi stranska kazen, izgon tujca iz države. Pri teh obsojencih je praviloma prisotna nevarnost, da bi zunanje ugodnosti zlorabili za pobeg oziroma za izmikanje izvršitvi zaporne kazni. To trditev uprava za izvrševanje kazenskih sankcij ilustrira s podatkom, da je bilo februarja 1998 na begu 75 zapornikov, med katerimi je 44 tujih državljanov, pretežno iz nekdanjih republik nekdanje SFRJ. Pri podeljevanju zunajzavodskih ugodnosti zavodi za prestajanje kazni zapora upoštevajo tudi navezanost obsojenca, ki ni slovenski državljan, na našo državo (na primer čas bivanja v Sloveniji, bivališče, premoženje, družina, sorodniki itd.). Praksa v tem delu tako sledi našemu priporočilu, da je treba v vsakem primeru pretehtati vse konkretne okoliščine ter o podelitvi ugodnosti odločiti za vsak primer posamezno, glede na individualne lastnosti obsojenca in z njim povezane okoliščine.

2.2.3. Vojaki

Zakon o obrambi (ZObr) v 52. členu določa, da lahko vojaška oseba da pobudo za začetek postopka pri varuhu, če meni, da so bile med vojaško službo njene pravice ali temeljne svoboščine omejene ali kršene. Takšna pravica za vojaške osebe že sicer izhaja iz ZVarCP, saj lahko da pobudo vsakdo, ki meni, da so mu z aktom državnega organa kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Kljub temu so pobude vojaških oseb in zlasti vojaških obveznikov, ki služijo vojaški rok, redke.

Morda je vzrok slaba informiranost, manjše število pobud pa je lahko tudi posledica zadržanosti ali bojazni prizadetih posameznikov, da je treba morebitna sporna vprašanja reševati le znotraj pritožbenih poti v slovenski vojski. V tej povezavi smo že v lanskem poročilu varuha človekovih pravic kritizirali pravila službe v slovenski vojski, ki vojaškim osebam priznavajo pravico do pobude za začetek postopka pri varuhu človekovih pravic šele potem, ko so izčrpane pritožbene poti znotraj slovenske vojske.

Obiski varuha človekovih pravic v vojašnicah slovenske vojske so tako še pomembnejši. Ob obiskih je vedno zagotovljena možnost formalnega in neformalnega pogovora varuha in njegovih sodelavcev z vojaškimi osebami: tako pripadniki stalne sestave (poklicnimi pripadniki vojske), kot tudi zlasti z vojaškimi obvezniki na služenju vojaškega roka. Pri tem posebej in nenehno poudarjamo, da je treba v vojski zagotoviti spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva, kar velja tudi za razmerja nadrejenosti in podrejenosti. Kljub specifičnosti vojaške službe velja storiti vse razumne ukrepe za čim bolj prijazno služenje vojaškega roka vojaških obveznikov.

Samomori v slovenski vojski

Štiri dni pred koncem služenja vojaškega roka je v Ljubljani 27. maja 1997 v slovenski vojski umrl fant v dvajsetem letu starosti. Uradne ugotovitve ministrstva za obrambo (MO) in drugih pristojnih državnih organov povedo, da je vzrok smrti mladega vojaka samomor.

Družina umrlega fanta ne sprejema uradnih ugotovitev in zaključkov. Postavlja različna vprašanja, ki naj bi dodatno osvetlila tragičen dogodek. Opozarja na pomanjkljivosti v postopku ter pri zavarovanju oziroma zbiranju dokazov. Nezaupanje v uradne ugotovitve povezuje tudi s prepričanjem, da ni v celoti seznanjena z vsemi okoliščinami primera.

V obravnavanju pobude smo ugotovili, da tragičnega dogodka ni raziskovalo zgolj MO prek varnostne obveščevalne službe in vojaške policije, pač pa tudi civilne oblasti (na primer policija in državno tožilstvo). Ugotovitve urada krimininalistične službe Uprave za notranje zadeve Ljubljana se ujemajo z ugotovitvami MO oziroma njegove obveščevalno-varnostne službe. Žal pa na kraj dogodka nista prišla preiskovalni sodnik in okrožna državna tožilka, čeprav sta bila o tragičnem dogodku obveščena.

Poskušali smo preveriti čim več pomislekov, na katere opozarja družina, vendar tisto, kar smo ugotovili, ne potrjuje suma, da uradne ugotovitve glede tragičnega dogodka niso resnično. Brez odgovora pa je ostalo vprašanje, kako je lahko vojak v nočni uri neopaženo zapustil prostore vojašnice, ko si je pred tem priskrbel avtomatsko puško in naboj za to orožje.

Od leta 1991 pa do konca leta 1997 je bilo v slovenski vojski 26 samomorov. Pri tem ne gre samo za vojaške obveznike na služenju vojaškega roka, pač pa tudi za pripadnike stalne in rezervne sestave. Največ samomorov (več kot 70 odstotkov) je bilo storjenih s strelnim orožjem, kar kriči po večji skrbi pri dostopnosti in ravnanju z orožjem v slovenski vojski. Poveljstva in enote, v katerih je prišlo do samomorov, so v sodelovanju s psihologi iz enot obravnavali in analizirali vsak primer samomora posebej. Morda bi veljalo večjo pozornost posvetiti tudi preventivni psihološki obravnavi, da bi bilo tovrstnih tragičnih dogodkov čim manj. Fant, čigar tragično smrt smo obravnavali, ni bil v vojašnici deležen nobene psihološke pomoči.

Med služenjem vojaškega roka je vojak pod poudarjeno oblastjo države, ki je zato zavezana zagotoviti vse razumne ukrepe za preprečevanje samomorilnih dejanj. Sklicevanje na siceršnjo tovrstno ogroženost Slovencev lahko razumemo tudi kot resignacijo in premajhno zavzetost za ustrezno ravnanje in usmerjanje mladih ljudi, ki se v izvrševanju svoje državljanske dolžnosti nahajajo v slovenski vojski. Čeprav slovenska vojska morda ni okolje, v katerem se potencialni storilci hitreje odločajo za samomorilno dejanje, pa prevladujoči način storjenih samomorov s strelnim orožjem kaže, da na takšno tragično odločitev pri posamezniku lahko vpliva tudi lažja dostopnost do sredstva za storitev samomora. Zato bi morali biti v vojašnicah zagotovljeni vsi razumni varnostni ukrepi, da bi nevarne stvari vojakom ne bile dostopne zunaj redne dejavnosti, povezane z opravljanjem vojaške službe.

2.2.4. Osebe z duševnimi motnjami

Število pisnih pobud oseb z duševnimi motnjami v zvezi s pridržalnimi postopki oziroma neprostovoljno hospitalizacijo je enako kot v letu 1996. Številni in v praksi močno uveljavljeni pa so tudi telefonski klici te skupine ljudi, ki se pogosto čutijo ogrožene in porinjene v kot družbenega dogajanja.

V pričakovanju ustrezne zakonske ureditve

Sprejem in pridržanje posameznika proti njegovi volji v zdravstvenem ali socialnovarstvenem zavodu pomeni omejitev osebne svobode. Po 19. členu ustave ima vsakdo pravico do osebne svobode. Ta ustavna norma je kratka in jasna. Po drugem odstavku istega člena ustave je odvzem prostosti mogoč le v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Z drugimi besedami: odvzem prostosti ni protipraven, če ga dovoljuje zakon. Protipravnost seveda izključuje tudi veljavna privolitev prizadetega posameznika. Z neprostovoljnim sprejemom in pridržanjem posameznika v zdravstvenem ali socialnovarstvenem zavodu se pogosto omejuje tudi pravica do prostovoljnega zdravljenja, ki jo določa 51. člen ustave.

Kljub jasnim ustavnim temeljem in našim opozorilom normativna ureditev tega še vedno ni ustrezna. Pripravo predloga zakona z delovnim naslovom "Zakon o duševnem zdravju" je ministrstvo za zdravstvo (MZ) napovedovalo že v letu 1995, vendar je delo pri pripravi predloga tega zakona kasneje očitno povsem zastalo.

Pomanjkanje prave volje za pripravo predloga zakona o duševnem zdravju zbuja skrb. Prepričani smo, da bo ocena naše pripravljenosti za sprejem v Evropsko unijo upoštevala tudi predpise in njihovo izvajanje na področju celovitega varstva oseb z duševnimi motnjami.

Veljavna ureditev neprostovoljne hospitalizacije v praksi

Bistvene pomanjkljivosti 7. poglavja Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), ki ureja postopek pridržanja oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah, smo omenili v prejšnjih letnih poročilih varuha človekovih pravic. Zato teh stvari ne gre ponavljati. Zgovorna pa je ilustracija, kako praksa ocenjuje in uporablja sedanjo neustrezno zakonodajo, ki ureja sodni nadzor tega občutljivega področja človekove zasebnosti in osebnostnih pravic.

Okrajno sodišče v Ormožu je krajevno pristojno za odločanje o pridržanju oseb, hospitaliziranih v psihiatrični bolnišnici Ormož. Bolnišnica je v letu 1997 sprejela 1500 bolnikov ter pri tem poslala Okrajnemu sodišču v Ormožu 740 obvestil o pridržanju hospitaliziranih oseb na zaprtem oddelku. Med njimi je bilo kar 186 oseb pridržanih na zaprtem oddelku več kot 30 dni, 29 pa celo več kot tri mesece. Ob takšnih podatkih nas je presenetila trditev predstojnika Okrajnega sodišča v Ormožu, da v zadnjih letih sodišče v nobenem primeru postopka o pridržanju ni zaključilo z odločitvijo (z izdajo sklepa o pridržanju), da se pridržana oseba še naprej pridrži v bolnišnici oziroma da se odpusti.

Na podlagi prejetega obvestila o pridržanju sodišče osnuje nov spis, potem pa čaka na sporočilo psihiatrične bolnišnice o prenehanju pridržanja bolnika na zaprtem oddelku. Na podlagi prejetega obvestila o pridržanju sodnik Okrajnega sodišča v Ormožu torej ne obišče pridržane osebe, kot je določeno v 74. členu ZNP. Še več, na podlagi prejetega obvestila o pridržanju sodnik ne opravi nobenega procesnega dejanja in zadeve sploh ne obravnava. Postopka o pridržanju, kot ga določa 7. poglavje ZNP, Okrajno sodišče v Ormožu na podlagi prejetega obvestila o pridržanju sploh ne opravi. Predstojnik sodišča se pri tem sklicuje na dosedanjo prakso drugih sodnikov tega sodišča, kar pa ne more biti upoštevno, saj so sodniki po 125. členu ustave pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon.

Sodnik Okrajnega sodišča v Ormožu obišče pridržano osebo le, če je vložena pritožba. Sodišče torej ne upošteva, da gre za oficiozen postopek, ter s procesnimi dejanji začne le na podlagi pritožbe pridržane osebe. V tem primeru sodnik opravi pogovor z osebo, ki se je pritožila, ter ji pojasni postopek, ki ga je treba izvesti. V letu 1997 je Okrajno sodišče v Ormožu prejelo štiri pritožbe pridržanih oseb, ki pa so po pogovoru s sodnikom te pritožbe tudi umaknile. Tako v nobenem od primerov, tudi na podlagi vložene pritožbe pridržane osebe, ni bilo vsebinskega obravnavanja zadeve in izdaje sklepa o pridržanju.

Opisano poslovanje Okrajnega sodišča v Ormožu v pridržalnih postopkih je očitno v nasprotju z zakonom. Zaradi takšne prakse smo izrazili svojo zaskrbljenost. Ker ni odločitev (izdanih sklepov), tudi ni možnosti za vložitev pravnih sredstev v pridržalnih postopkih. Sodni nadzor hospitalizacije na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice v Ormožu se torej ne izvršuje v skladu z veljavnimi predpisi. Zdi se, da sorazmerno veliko število obvestil o pridržanju ter posledično osnovanje sodnih spisov v pridržalnih postopkih bolj kot varstvu pridržanih oseb služi povečevanju prikaza sodnikovega dela oziroma je v znatno "pomoč" sodniku pri doseganju pričakovane letne storilnosti. Posebno skrb zbuja dejstvo, da Okrajno sodišče v Ormožu v skladu z zakonom ne ukrepa niti v tistih primerih, ko pridržanje na zaprtem oddelku traja dlje časa. Tako se dogaja, da so osebe pridržane na zaprtem oddelku tri mesece in celo več, pa vendar o tem ni nobenega sodnega postopka, čeprav ZNP terja sodno odločitev brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh po prejemu obvestila o pridržanju. Sodnega nadzora neprostovoljne hospitalizacije oziroma zdravljenja v psihiatrični bolnišnici v Ormožu torej tako rekoč ni. Takšno stanje ni v korist pridržanim osebam, ki so tako soočene z omejitvijo osebne svobode brez učinkovitega nadzora sodne veje oblasti.

Opisano ravnanje oziroma neupoštevanje zakonskih določil predstojnik Okrajnega sodišča v Ormožu utemeljuje s pojasnilom, da to sodišče nima in nikoli ni imelo kadrovskih in materialnih možnosti za izvajanje pridržalnega postopka po uradni dolžnosti, kot je to predpisano v zakonu. Določila o pridržalnem postopku v ZNP ocenjuje kot neživljenjska ter ob sedanjem kadrovskem in materialnem položaju sodišč tako rekoč neuresničljiva. Pri tem je zanimivo prepričanje predstojnika sodišča, da v psihiatrični bolnišnici v Ormožu nobena oseba ni bila pridržana proti svoji volji niti trenutka več, kot je to za njeno zdravljenje nujno potrebno. Za primerjavo naj omenimo, da praksa Evropskega sodišča za človekove pravice pri presoji subjektivnega elementa nepristranosti ugotavlja, ali obstaja osebna sodba določenega sodnika o določenem primeru. Nepristranost namreč pomeni odsotnost predsodka (prejudice).

Prakso Okrajnega sodišča v Ormožu pri obravnavanju pridržalnih postopkov je treba bistveno spremeniti ter uskladiti z ZNP in drugimi predpisi, ki urejajo to področje. Hkrati smo predstojniku sodišča predlagali, naj s težavami s področja pravosodne in sodne uprave, ki vplivajo na izvajanje zakonskih pristojnosti Okrajnega sodišča v Ormožu, seznani MP, ki je pristojno za zagotavljanje splošnih pogojev za uspešno izvajanje sodne oblasti, vključno z zagotavljanjem kadrovskih in materialnih pogojev.

Neprostovoljna hospitalizacija brez sodnega nadzora

O sprejemu v psihiatrično bolnišnico brez bolnikove privolitve mora pooblaščena oseba bolnišnice najkasneje v 48 urah obvestiti pristojno sodišče. To pravzaprav pomeni, da neprostovoljne hospitalizacije, krajše od 48 ur, ni treba prijaviti sodišču. Ta, časovno krajša pridržanja na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice, so torej brez sodnega nadzora. Ker ni sodnega nadzora, je v teh primerih podana še večja odgovornost zdravnikov psihiatrov oziroma psihiatrične bolnišnice, ki tako samostojno in brez zunanjega nadzora odločajo o omejevanju osebne svobode posameznika. Ker naše pravo ne pozna instituta zagovorništva, v takšnih primerih pridržane osebe praviloma nimajo možnosti, da bi si zagotovile nadzor, pomoč in učinkovito varstvo svojih pravic ob neprostovoljnem odvzemu prostosti. Izvrševanje pravice do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda, vključno s pravico zahtevati premestitev v drug zdravstveni zavod je za neprostovoljno hospitalizirano osebo vsaj oteženo, če že ne onemogočeno. To velja tudi za pravico bolnika do posvetovanja z ustreznimi specialisti po lastni izbiri, da se preveri strokovna pravilnost hospitalizacije (second opinion).

Ilustrativen je primer pobudnika, ki je bil proti svoji volji pridržan na Psihiatrični kliniki v Ljubljani od 18. septembra 1997 ob 17. uri do naslednjega dne ob 11. uri. V bolnišnico je bil pripeljan v spremstvu policije. Sprejemni zdravnik je ocenil, da je pobudnik pod vplivom svojih nanašalnih in preganjalnih blodenj heteroagresiven in da je zato hospitalizacija nujno potrebna. Zanimivo je, da med hospitalizacijo pobudnik ni dobil nobenih zdravil oziroma ni bila zanj odrejena nobena oblika zdravljenja. Le pridržan je bil na zaprtem oddelku bolnišnice. Naslednji dan je bil odpuščen, ko so zdravniki ocenili, da se je umiril in da nikogar več ne ogroža.

Pobudnik je prepričan, da mu je bila prostost odvzeta nezakonito. Pridobil je mnenje izvedenca psihiatra. Ta je podal mnenje, da je pobudnik duševno zdrav človek ter da je bila neprostovoljna psihiatrična hospitalizacija s psihiatričnega vidika popolnoma nepotrebna.

Primer kaže, da mora biti odločitev o neprostovoljni hospitalizaciji posebej skrbna in previdna. Dopustnost takšnega posega je treba razlagati restriktivno ob strogem upoštevanju načela sorazmernosti. Pridržanje proti volji posameznika je dopustno le, kadar je to edini način (ultima ratio) za varstvo interesov prizadetega posameznika oziroma da se zagotovi varstvo ustavnih pravic drugih ljudi. Dejstvo, da je bila oseba v bolnišnico pripeljana v spremstvu policije, ne sme vplivati na ugotavljanje zakonskih pogojev za neprostovoljno hospitalizacijo.

Neprostovoljno pridržanje v javnem socialnovarstvenem zavodu

Do omejevanja osebne svobode prihaja tudi v domovih za starejše osebe ter v drugih socialnovarstvenih zavodih. Zlasti velja omeniti posebne socialnovarstvene zavode za odrasle duševno in telesno prizadete osebe, pa tudi socialnovarstvene zavode za usposabljanje, ki opravljajo institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. Vsako neprostovoljno namestitev v zavod ali del zavoda, kjer je osebna svoboda omejena, je treba obravnavati skladno s predpisi, ki urejajo neprostovoljno pridržanje kot poseg v osebnostno pravico posameznika.

Vse od leta 1995 smo spremljali primer varovanca v Zavodu za duševno in živčno bolne Hrastovec-Trate. Iz večjega števila njegovih pisem smo razbrali, da je v javnem socialno-varstvenem zavodu pridržan proti svoji volji.

Ugotovili smo, da je bil pobudnik v zavodu pridržan na podlagi pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Lenartu, izdanega v postopku o pridržanju pod opr. št. Pr 42/89. Pridržanje po sodni odločbi ne sme trajati dlje kot eno leto. To pomeni, da mora sodišče vsako leto ponovno preskusiti, ali se pridržana oseba še pridrži v zavodu ali se odpusti. Okrajno sodišče v Lenartu je tako izdalo nov sklep o pridržanju za čas po 6. marcu 1996. Sodno odločanje smo spremljali ter opozorili na nekatere formalne nepravilnosti v postopku, pa tudi na nedosledno upoštevanje materialnopravnih določil ZNP. V vlogi amicus curiae smo kar nekajkrat intervenirali v postopku sojenja. Pri tem smo med drugim opozorili, da pridržani osebi ni dopustno kratiti oziroma omejevati procesnih pravic v postopku, čeprav ji je odvzeta opravilna sposobnost. V nadaljevanju postopka je zadeva dvakrat prišla do vrhovnega sodišča in vsakič je bilo reviziji pobudnika ugodeno z razveljavitvijo sklepov o pridržanju prve in druge stopnje. Večletni pridržalni sodni postopek se je končal s sklepom Okrajnega sodišča v Lenartu z dne 5. septembra 1997, s katerim je bilo odločeno, da pobudniku preneha pridržanje v Zavodu za duševno in živčno bolne Hrastovec-Trate. Ta odločitev sodišča je pravzaprav pomenila, da za pobudnikovo pridržanje v socialnovarstvenem zavodu po 6. marcu 1996 ni bilo več dejanske podlage.

Dosedanje okoliščine kažejo, da je bila odločitev o prenehanju institucionalnega varstva pravilna in humana ter v skladu s pobudnikovimi pričakovanji, željami in interesi.

In vendar se premika...

Naša nenehna prizadevanja za izboljšanje položaja oseb z duševnimi motnjami niso brez odmeva. Predvsem opažamo večje zanimanje javnosti, k čemur pripomorejo tudi mediji, ki veliko več in pogosteje poročajo o tej sicer v preteklosti neutemeljeno preveč zapostavljeni temi. Boljša obveščenost, boljše poznavanje pravic in postopka, kako pravice uveljavljati, pripomorejo k izboljšanju položaja te občutljive skupine ljudi.

V poročilu varuha človekovih pravic za leto 1996 smo morali zapisati, da Okrajno sodišče v Ljubljani tako rekoč nikoli ne obišče pridržane osebe v psihiatrični bolnišnici v zakonskem roku treh dni po prejemu obvestila o pridržanju. Očitno je temu sodišču uspelo prebroditi kadrovske in druge ovire, ki so povzročale neupoštevanje zakonskih določil. Predstojnica Okrajnega sodišča v Ljubljani nam je namreč sporočila, da od 29. septembra 1997 sodnik obišče pridržano osebo v psihiatrični bolnišnici v zakonitem roku treh dni od prejema obvestila o pridržanju, pogosto pa tudi prej. Sodnik, ki obišče pridržano osebo, opravi pogovor tudi s tistimi osebami, o katerih sodišče še ni prejelo obvestila, so pa tistega dne na zaprtem oddelku.

Po našem posredovanju so Psihiatrična klinika Ljubljana, Oddelek za psihiatrijo Splošne bolnišnice Maribor ter Psihiatrična bolnišnica Ormož spremenili, popravili oziroma uskladili potrdilo o pridržanju tako, da vsebuje vse, kar zahteva zakon. Obvestila o pridržanju sedaj pošiljajo pristojnemu okrajnemu sodišču, ne pa okrožnemu ali celo temeljnemu sodišču, ki od reforme sodstva v letu 1995 niti ne obstaja več. Psihiatrične bolnišnice sedaj tudi veliko bolj pazijo, da pošljejo obvestilo o pridržanju sodišču v 48-urnem zakonskem roku.