Varuh človekovih pravic

Varuh

ČP

2.10. Ostale zadeve

Letno poročilo 1997 - Poglavje 2.10.

OSTALE ZADEVE

V to področje razvrščamo tiste pobude, ki jih ni mogoče razvrstiti v nobeno od opredeljenih področij. Gre praviloma za pobude, ki jih varuh ne more vzeti v obravnavo, ker iz razpoložljivih podatkov in okoliščin nedvoumno izhaja, da ne gre za kršitev človekovih pravic ali drugo nepravilnost. Pri tovrstnih pobudah praviloma le svetujemo pobudniku, kako naj poskuša rešiti svoj problem. Med ostale zadeve uvrščamo tudi pobude, ki so nepopolne in jih zato ni mogoče obravnavati. Pri teh pobudah predlagamo pobudniku, da naj dopolni svojo pobudo, če želi, da bo pobuda obravnavana pri varuhu. Velik del pobud, ki sodijo v to področje, so tudi tiste, ki so nam poslane v vednost.

V letu 1997 smo prejeli 518 pobud, ki jih ni bilo mogoče razvrstiti v katero od področij dela. Če primerjamo število prejetih pobud v letu 1997 s številom tistih v letu 1996, ugotavljamo, da se je njihovo število povečalo za 26 odstotkov.

Iz posameznih pobud ugotavljamo, da posamezniki, ki se obračajo na varuha, večinoma dobro poznajo njegove pristojnosti, a ga vseeno želijo seznaniti s svojim problemom. Tako so dokaj pogoste pobude, ki se nanašajo na različne vrste sporov iz civilnopravnih razmerij (premoženjski spori, mejni spori, dedni spori, spori posameznikov z bankami, obrtniki in drugimi civilnimi osebami). V to skupino pobud spadajo tudi tiste, o katerih je sodišče že odločilo o sporu s pravnomočno sodbo, pa se posameznik noče sprijazniti z odločitvijo sodišča. Čeprav varuh nima možnosti za obravnavo tovrstnih pobud, skušamo vseeno pobudnike spodbuditi k reševanju problemov na miren in poravnalni način. Ugotavljamo namreč, da so dostikrat odnosi med posamezniki v teh sporih tako načeti, da obstaja nevarnost samovoljnega konfliktnega reševanja. Zato tudi te pobude, čeprav nimamo pristojnosti, pazljivo obravnavamo.

Podobno smo obravnavali tudi pobude glede sporov med posamezniki in bankami. Vsebina sporov je bila v večini primerov višina zneska za plačilo najetega posojila pri banki ali pa trenutna plačilna nezmožnost pobudnika zaradi določenih okoliščin; na primer izgube zaposlitve. Tem pobudnikom smo praviloma svetovali, naj poskušajo doseči ustrezen dogovor z banko glede na to, da ponavadi niso oporekali obveznosti plačila banki.

Prejeli smo tudi več pobud v zvezi s spori med posamezniki in društvi (na primer z lovskimi družinami). Gre za primere, ko je posameznik zaradi kršitev internih pravil izključen iz društva in mu je zaradi tega po izključitvi onemogočeno nadaljnje ukvarjanje z dejavnostjo, ki se izvaja samo v okviru organizirane društvene dejavnosti. Kot razberemo iz pobud, so pobudniki prepričani, da so jim zaradi izključitve iz društev kršene temeljne človekove pravice, in pričakujejo varuhovo posredovanje. Glede na to, da gre za razmerje med posamezniki in civilnopravnimi osebami, smo pobudnikom pojasnili varuhove pristojnosti ter jih napotili, da naj uveljavijo varstvo svojih pravic v okviru postopkov, ki so predvideni na podlagi internih pravil društev, oziroma z ustrezno civilno tožbo pri pristojnem sodišču.

Na tem področju smo obravnavali tudi pobude, ki se nanašajo na dogodke med drugo svetovno vojno. Za pobude je značilno, da so bile po vsebini dokaj raznovrstne. Nekateri pobudniki so pričakovali, da bodo lahko uveljavili odškodnino ali pa določene pravice po zakonu o popravi krivic (ZPKri) zaradi dogodkov, ki so jih pretrpeli med drugo svetovno vojno. Tako smo prejeli pobudo nekoga, ki je med drugo svetovno vojno izgubil očeta in ki je želel izvedeti, ali mu pripada kakšna odškodnina. Podobna je tudi pobuda vdove, ki je prav tako med drugo svetovno vojno izgubila moža. Tovrstne pobude smo zaključevali s pojasnili pobudnikom, da gre za dogodke, ki so se zgodili med drugo svetovno vojno in da tako ni možnosti za uveljavitev določenih pravic po zakonu o popravi krivic, ker le-ta ne zajema časa med drugo svetovno vojno. ZPKri namreč ureja pravico do povrnitve škode in pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja nekdanjim političnim zapornikom in svojcem po vojni pobitih oseb. Podobno smo odgovarjali pobudnikom, ki so želeli uveljaviti določene pravice na podlagi zakona o popravi krivic zaradi šikaniranja prejšnje oblasti. Gre za primere, ko pobudniki navajajo, da so bili zaradi svojega prepričanja onemogočeni. Največkrat navajajo kot primer brezposelnost v času polne zaposlenosti ali pa neupravičeno izgubo zaposlitve.