USTAVNE PRAVICE

Na področju ustavnih pravic se je število prejetih pobud v primerjavi z letom 1996 nekoliko povečalo, čeprav v absolutnem deležu, ki se je ustalil na ravni 1,5 odstotka, zadev ni veliko. V to klasifikacijsko področje uvrščamo različne zadeve, pri katerih gre za vprašanje temeljnih ustavnih pravic, ni pa jih mogoče uvrstiti v druga klasifikacijska področja. Zadeve razvrščamo na naslednja ožja področja: pravice otrok, pravice manjšin, enake možnosti, etika javne besede, zbiranje in združevanje, varnostne službe in varstvo osebnih podatkov. Najbolj se je povečalo število zadev na področju varstva osebnih podatkov, na drugih področjih pa se je število pobud zmanjšalo ali ostalo na enaki ravni, kot je bilo prejšnja leta.

Primeroma navajamo vsebino nekaterih pobud na tem področju: urejanje lokalne samouprave, referendumov in lokalnih samoprispevkov, varstvo zasebnosti v zvezi s telefonskimi pogovori, uveljavljanje volilne pravice, problematika Romov na posameznih območjih in vprašanja, pri katerih bi lahko šlo za kršitve temeljnih pravic posameznikov na različnih področjih. Ker v javnosti od časa do časa nastanejo pobude za ustanovitev posebnega varuha za varstvo pravic otrok, naj za ilustracijo omenimo, da smo lani v to klasifikacijsko področje uvrstili le tri zadeve, pa še te se le posredno nanašajo na kršitve otrokovih pravic (v eni zadevi je šlo za vprašanje uveljavljanja roditeljskih pravic za otroka, ki živi pri drugem roditelju v tujini, v drugem primeru je šlo za pobudo, ki opozarja na nujnost gradnje osnovne šole v določeni krajevni skupnosti, v tretjem primeru pa je sosed omejeval igro otrok na otroškem igrišču).

Prejeli smo tudi veliko pobud, ki so po vsebini predlogi za oceno ustavnosti predpisov ali drugih splošnih aktov, kjer smo pobudnikom pojasnili možnosti za vložitev pobude na ustavno sodišče.

2.1.1. Etika javne besede in “medijsko sojenje”

V poročilu za leto 1996 smo obširneje opisali problematiko objavljanja poročil v medijih o ugotovitvah organov za notranje zadeve, ki so podlaga za vložitev kazenskih ovadb. Čeprav nam je takratni minister za notranje zadeve sporočil, da uprave za notranje zadeve izhajajo iz načela, da je dovoljeno navajanje “le tistih lastnosti posameznikov, ki ne omogočajo prepoznave”, smo tudi v letu 1997 ugotovili primere, ko so pristojne uprave za notranje zadeve sporočale podatke, ki razkrivajo identiteto ovadenih. Glede na to, da je varuh človekovih pravic v skladu z zakonom in ustavo pristojen le za obravnavo ravnanj državnih organov in organov, ki izvajajo javna pooblastila, smo v takšnih primerih opravili dodatne poizvedbe pri ministrstvu za notranje zadeve, pobudnikom pa posredovali pojasnila o pravnih poteh, ki jih lahko uporabijo ob posegih medijev v njihove osebnostne pravice. Menimo, da je v takšnih primerih bolj kot kazenski pregon primerna odškodninska tožba v skladu z zakonom o obligacijskih razmerjih.

Ob obravnavi dveh pobud, ki sta nam ju posredovala vodstvena delavca v gospodarskih družbah, glede katerih so organi za notranje zadeve na podlagi svojih ugotovitev vložili kazenske ovadbe, o katerih so poročali na novinarskih konferencah, smo od ministrstva za notranje zadeve (MNZ) zahtevali dodatna pojasnila o načinu obveščanja novinarjev.

Minister nam je odgovoril, da sta pristojni upravi za notranje zadeve (UNZ) ravnali na ustaljen način, v skladu z organizacijo dela in usmeritvami ministrstva. Na podlagi nekaterih znakov iz informacije (ime podjetja in položaj odgovorne osebe) je bilo mogoče odkriti, za katero osebo gre, vendar naj bi to uspelo samo tistim, ki so zadevo že poznali. Ob tem minister opozarja, da je bilo razkritje identitete osumljenca v obeh primerih stvar novinarjev in urednikov in ne informacij pristojnih na UNZ (Ljubljana in Slovenj Gradec). Minister obveščanje javnosti o ugotovitvah s področja gospodarskega kriminala utemeljuje z zainteresiranostjo širše javnosti za te pojave ter navaja, da posamezniki, ki prevzamejo vodenje ali vodstveno funkcijo v podjetjih z družbenim kapitalom, to funkcijo prevzamejo v imenu vseh anonimnih lastnikov družbenega kapitala, to je državljanov RS, ki so zainteresirani, da se nad njimi izvaja javni nadzor. Glede kršitve načela domneve nedolžnosti pa poudarja, da “zakonska formulacija “utemeljeno osumljen” pomeni točno določeno fazo predkazenskega postopka, ki v celoti upošteva načelo domneve nedolžnosti.”

Pravna literatura opredeljuje medijsko obsodbo kot poseg v pravico do zasebnosti, ki ogroža čast in ugled osebe, ki je predmet takšne obsodbe. To je storjeno z izrekom obsodb posameznikov v poročanju o kaznivih dejanjih ali o dejanjih, ki imajo lahko znake kaznivega dejanja. Z medijskim sojenjem se posega v pravico domneve nedolžnosti in ogroža nepristranost sodnega postopka. Nesporno je, da v takšnih primerih pride do kolizije dveh ustavnih pravic: svobode izražanja (39. člen) in domneve nedolžnosti (27. člen). Obe pravici zagotavlja tudi evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (EKČP). Praksa evropskega sodišča za človekove pravice in nekaterih evropskih ustavnih sodišč priznava možnost omejevanja svobode izražanja le v primeru uvajanja kazenskih postopkov ter razširja načelo domnevne nedolžnosti tudi na predkazenski postopek. Navedeno kolizijo je treba obravnavati za vsak primer posebej, vendar pa menimo, da mora državni organ pri obveščanju javnosti spoštovati načelo enakosti in enakega obravnavanja posameznikov. Zato menimo, da ni sprejemljiva praksa, ko z UNZ v nekaterih primerih sporočijo začetnice, položaj in podjetje, kjer je posameznik zaposlen, kar medijem omogoča njihovo razkritje, v drugih primerih pa le podatke, ki posameznika dejansko ne morejo razkriti. Različen položaj posameznikov v družbi ne more biti razlog za razlikovanje pri omogočanju posegov v osebnostne pravice posameznikov. Res je, da je ovadba natančno določena faza predkazenskega postopka, vendar pa to po našem mnenju zahteva še strožje upoštevanje načela domneve nedolžnosti. Zadeva ja problematična posebej zato, ker organi za notranje zadeve v tej fazi predkazenskega postopka javnost obveščajo o svojih ugotovitvah; državni tožilci pa o svojih odločitvah na tej podlagi, torej o zavrženju ovadbe ali o vložitvi obtožnice, praviloma javnosti ne obveščajo. Javnost kazenskega postopka je po ustavi in zakonu v celoti zagotovljena šele z javno sodno obravnavo. Obravnavani primeri kažejo, da je ministrstvo v posameznih primerih odstopilo od lastnih načel, ko je dovolilo navajanje tistih lastnosti posameznika, ki omogočajo prepoznavo.

2.1.2. Varstvo osebnih podatkov

Že uvodoma smo omenili, da smo lani prejeli več pobud, ki so se nanašale na varstvo osebnih podatkov. V posamičnih primerih smo posredovali v skladu s svojimi zakonskimi pooblastili. V več primerih smo pobudnike opozorili, da se lahko neposredno obrnejo na inšpektorja za varstvo osebnih podatkov, ki dela v okviru ministrstva za pravosodje (MP), ter pojasnili možnosti pravnega varstva. V primerih, ko je bilo iz pobude in priložene dokumentacije dejansko stanje jasno razvidno, pa smo zadevo neposredno odstopili inšpektorju za varstvo osebnih podatkov. V večini primerov domnevni kršilci niso bili državni organ ali organi, ki izvajajo javna pooblastila.

Ob zadevah, pri katerih je šlo za domnevne posege v osebne podatke posameznikov, pa smo prejeli še več pobud, ko posameznik ni mogel priti do podatkov, do katerih bi bil na podlagi zakonodaje upravičen. V poročilu za leto 1996 smo opisali več konkretnih primerov, ki ilustrirajo ta problem, ki se kaže zlasti v preozkem in pretogem tolmačenju zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP). Ugotovili smo, da poleg neustrezne prakse tudi zakonodaja na številnih področjih ni prilagojena strogim merilom iz ZVOP. Ugotavljamo tudi, da se v enem letu stanje glede tega ni nič spremenilo.

2.1.3. Pravica do obveščenosti

Prejeli smo pobudo državljana, ki je želel dobiti informacije o vsebini pogovorov, ki sta jih vodila predsednik vlade in minister z visokimi cerkvenimi dostojanstveniki. Minister mu je posredoval le informacijo, ki je bila posredovana medijem, ta pa po mnenju pobudnika ni bila popolna. Urad predsednika vlade pa na predlog ni odgovoril. Pobudnik se je skliceval na določbo 24. člena zakona o javnih glasilih, ki določa, da morajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, posamezniki, ki opravljajo javne funkcije, javni zavodi in javna podjetja ter druge osebe, ki opravljajo javno službo, zagotavljati javnost svojega dela z dajanjem pravočasnih, popolnih in resničnih informacij o vprašanjih s svojega delovnega področja. Drugi odstavek tega člena pa določa, da morajo ti organi s svojimi akti urediti način zagotavljanja javnosti dela, način dajanja informacij za javnost ter določiti osebo, ki je odgovorna za zagotavljanje javnosti dela.

Pobudniku smo posredovali svoje mnenje, da se omenjena določba zakona o javnih glasilih nanaša na razmerje vir informacij - novinar in ne pomeni v celoti uresničevanja določbe drugega odstavka 39. člena ustave RS. Po opravljenih poizvedbah nam je kabinet predsednika vlade odgovoril, da je zahtevi pobudnika vlada zadostila z uradnimi sporočili prek sredstev javnega obveščanja ter da njegove vloge niso obravnavali po določilih upravnega postopka, ker naj ne bi šlo za odločanje o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov. Pobudniku smo svetovali, naj uveljavlja ustavno pravico s tožbo v upravnem sporu v skladu z zakonom o upravnih sporih (ZUS). Po izčrpanju tega pravnega sredstva pa ima možnost uveljavljati ustavno pravico še z ustavno pritožbo na Ustavno sodišče RS.

Ustava RS v drugem odstavku 39. člena daje vsakomur pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon. Pravica do svobodnega izražanja, ki vključuje tudi pravico sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti (10. člen konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope) oziroma pravico prostega iskanja, sprejemanja in širjenja vsakovrstnih informacij in idej (19. člen mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah OZN) nedvomno sodi med temeljne človekove pravice. Ugotovili smo, da navedena ustavna določba ni realizirana z zakonom, neposredno pa jo je težko uresničevati, ker v dveh elementih napotuje na zakonsko ureditev. Posameznik mora imeti v zakonu utemeljen pravni interes, njegova pravica pa se lahko zavrne v primerih, ki jih določa zakon. Ugotavljamo, da ta ustavna določba ureja zelo pomembno demokratično in civilizacijsko pridobitev, ki se imenuje tudi politika odprte oziroma transparentne oblasti (open government), zato bomo pri svojem delu v prihodnje uresničevanju te pravice posvetili več pozornosti zlasti z vidika odprtosti državnih organov glede informacij javnega značaja v razmerju do vseh državljanov in ne le novinarjev, ki jim to pravico daje zakon o javnih glasilih.

2.1.4. Spremljanje volitev

Dežurstvo na dan volitev

Kot pri drugih volitvah smo tudi tokrat v času volitev organizirali stalno dežurno službo na brezplačni telefonski številki. V tem času smo prejeli skupaj 76 telefonskih klicev, kar je veliko več kot pri prejšnjih dežurstvih. Prejeli smo tudi več klicev pobudnikov, ki niso bili povezani s samimi volitvami, ter ustregli številnim novinarjem, ki so želeli informacijo o našem delu.

Kot prejšnja leta je bilo tudi tokrat največ klicev zaradi kršitev ali domnevnih kršitev volilnega molka. Volivci so opozarjali na postavitev plakatov preblizu volišč, objave v medijih, zlasti elektronskih, povezanih s kandidati, na prejeta sporočila v svojih nabiralnikih na dan volitev ter na različne druge domnevne kršitve volilnega molka. Pobudnike smo praviloma usmerjali na dežurno službo na ministrstvu za notranje zadeve, ki je lahko nadaljevala postopek oziroma ukrepala v skladu z zakonom o volilni kampanji.

Druga večja skupina klicateljev je imela težave, ker so jim nenadna bolezen ali druge osebne okoliščine preprečile uresničevanje aktivne volilne pravice. Klicateljem smo večinoma pojasnili določila zakona o volitvah glede volitev po pošti in na domu in jih usmerjali na pristojno okrajno volilno komisijo, da bi jim, če je bilo to še mogoče, omogočila glasovanje na domu.

Presenetljivo veliko je bilo tudi klicev volivcev, ki so jih motile vzporedne volitve anketarjev, ki so od volivcev želeli ponovitev glasu pred volišči. Nekateri s tem načinom pred tem niso bili seznanjeni, zato jih je zanimala zakonitost takega ravnanja, drugi pa so se pritoževali zaradi neprimernega pristopa nekaterih anketarjev.

Največ telefonskih klicev pa se je nanašalo na različne večje ali manjše resnične ali domnevne nepravilnosti v zvezi s samo izvedbo volitev. Nekatere je motil način glasovanja na domu, ki naj ne bi v celoti zagotavljal tajnosti glasovanja; opozarjali so na različne drobne nepravilnosti pri delu volilnih odborov; glede na razmere na dan volitev pa je bilo veliko klicev državljanov, ki so imeli težave z dostopom do volišč zaradi na novo zapadlega snega.

Nekaj klicev se je nanašalo tudi na pomanjkljivosti volilnih imenikov; nekateri niso bili vpisani v volilne imenike, ali pa so bili vpisani tisti, ki ne bi smeli biti. Klicatelje smo usmerili na pristojne upravne enote.

Na podlagi prejetih telefonskih klicev lahko ugotovimo veliko občutljivost državljanov za korektno izvedbo volitev, saj so opozarjali tudi na številne drobne okoliščine, ki po njihovem mnenju lahko vplivajo na korektnost izvedbe volitev. Ne glede na veliko število klicev pa nismo ugotovili nobene večje nepravilnosti, ki bi lahko vplivala na volilni rezultat in terjala naše neposredno ukrepanje.

* * *

Opozoriti želimo tudi na vprašanje volitev duševno prizadetih, ki jim ni odvzeta opravilna sposobnost, ali tistih, ki jim je z odločbo pristojnega skrbstvenega organa podaljšana roditeljska pravica staršev. Prejeli smo nekaj klicev staršev otrok, ki zaradi prizadetosti niso sposobni izraziti svoje volje, vendar pa so vpisani v volilni imenik in so tudi prejeli vabila na volitve. Ponovno se je pojavilo tudi vprašanje oseb, ki jim je podaljšana roditeljska pravica staršev in so želeli sodelovati na volitvah.

Volitve po pošti

Že pred samimi volitvami smo prejeli nekaj pobud, ki so se nanašale na uresničevanje aktivne volilne pravice. Tako smo prejeli tudi pobudo državljana, ki je zaradi bolezni in starosti v oskrbi pri sinu in hčeri zunaj občine svojega stalnega bivališča. Želel je izkoristiti svojo volilno pravico tudi pri volitvah predsednika republike, zato je pravočasno, že dva tedna pred volitvami, poslal prošnjo za volitve po pošti. Okrajna volilna komisija na prošnjo najprej pisno ni odgovorila, po telefonu pa so mu odgovorili, na podlagi poizvedovanj pri republiški volilni komisiji, da zakon za tak primer ne predvideva volitev po pošti, zato mu niso poslali gradiva za volitve. Pobudnik se je nato za pomoč obrnil na naš naslov.

Na problem glasovanja po pošti za tiste volivce, ki na dan glasovanja niso v kraju svojega stalnega bivališča, vendar pa tudi niso oskrbovanci doma za ostarele ali v bolnišnici, smo večkrat opozarjali javno, še posebej pa v poročilu za leto 1996. Menili smo, da je pobuda utemeljena, zato smo na pristojno okrajno volilno komisijo naslovili predlog, da prizadetemu omogočijo glasovanje po pošti in mu v ta namen posredujejo ustrezno gradivo. Pred tem smo opravili poizvedbe pri Republiški volilni komisiji in ugotovili, da ta vztraja pri ozki in dobesedni razlagi zakona, da ni mogoče dovoliti uveljavljanja pravice do glasovanja po pošti nobeni kategoriji volivcev, razen tistim, ki so posebej omenjeni v 81. členu zakona o volitvah v državni zbor (ZVDZ).

Po našem posredovanju je prizadeti prejel tudi pisni odgovor okrajne volilne komisije. Obveščajo ga, da njegovi zahtevi za glasovanje po pošti ne morejo ugoditi glede na določbo tretjega odstavka 81. člena citiranega zakona o volitvah.

Menimo, da sta pristojna okrajna volilna komisija in Republiška volilna komisija v tem primeru preozko razlagali citirano določbo zakona o volitvah in neupravičeno odklonili zahtevo za glasovanje po pošti. Zakon sicer res določa, da lahko glasujejo tudi oskrbovanci domov za starejše, ki nimajo stalnega prebivališča v domu, ter volivci, ki so na zdravljenju v bolnišnicah, če to sporočijo pristojni volilni komisiji najkasneje sedem dni pred dnem glasovanja, vendar pa iz jezikovne in namenske razlage te določbe ne izhaja, da je zakonodajalec želel popolnoma izključiti druge kategorije prebivalcev, ki so v podobnem položaju. Prej je mogoče domnevati, da je zakonodajalec pri naštevanju kategorij tistih, ki lahko uveljavljajo glasovanje po pošti, nehote prezrl kategorije volivcev, ki bi bili tudi upravičeni do takšnega glasovanja, pa niso niti v domovih za starejše niti v bolnišnicah. Če natančneje pogledamo njihov položaj, vidimo, da so praviloma oskrbovanci pri svojih družinah v trajnejši oskrbi kot bolniki v bolnišnicah ter je njihov položaj dejansko izenačen z oskrbovanci domov za starejše. Menimo, da je neupravičena takšna razlaga zakonodajalčeve volje, da je ta želel izključiti oskrbovance na domu, saj za tako izključitev ne vidimo nobene stvarne ali ustavne podlage. Nasprotno, načelo enakosti zahteva enako obravnavo tistih, ki so v enakem položaju, in različno obravnavo različnih dejanskih stanj. Na tej podlagi menimo, da bi morali biti oskrbovanci v enakem položaju ne glede na to, ali so v oskrbi v državnem zavodu, v domu s koncesijo, zasebnem domu ali pri družini. Razlikovanje na tej podlagi po našem mnenju nima podlage in izhaja iz preozke razlage ZVDZ.

Dodatni argument za izjemno obravnavanje našega pobudnika vidimo tudi v tem, da smo ugotovili, da pa so posamezne volilne komisije omogočale glasovanje po pošti tudi brez našega posredovanja tistim, ki niso v domovih za ostarele ali v bolnišnicah, kar kaže na različno prakso volilnih organov.

Ob tem dodajamo, da ima varuh na podlagi svojega zakona pravico svoje predloge utemeljevati ne le na podlagi ustave in mendarodnih pravnih aktov s področja varstva človekovih pravic, pač pa tudi na podlagi načela pravičnosti (3. člen zakona o varuhu človekovih pravic - ZVarCP). Gre za klasično ombudsmanovo pristojnost. Če oceni, da obstajajo posebej utemeljeni razlogi, lahko utemelji svoj predlog tudi za rešitev, ki je zakon posebej ne predvideva. Takšen predlog pristojnim državnim organom omogoča, da se v izjemnih primerih pri svojem odstopu od dotedanje prakse lahko sklicujejo na njegov predlog.

Celovita rešitev tega vprašanja pa bo mogoča šele s spremembami in dopolnitvami ZVDZ, ki bodo odpravile sedanje neupravičeno razlikovanje med volivci, ki lahko uveljavljajo pravico do glasovanja po pošti.

Volitve v državni svet

Prejeli smo tudi nekaj pobud v zvezi z volitvami v državni svet. Pobud je bilo manj, kar je razumljivo glede na posrednost teh volitev.

Dan pred napovedanim dnem volitev je prišla v naš urad predstavnica, izvoljena v volilno telo za volitve članov državnega sveta. Navedla je, da se kot invalidka na vozičku ne bo mogla neposredno udeležiti volilnega zbora in volitev v prostoru, ki ni urejen za dostop invalidov. Še isti dan smo na republiško volilno komisijo naslovili predlog, naj v okviru svojih pristojnosti storijo vse, da noben elektor ne bi bil prikrajšan pri uveljavljanju svoje volilne pravice zaradi invalidnosti. Obveščeni smo bili, da je bil naš predlog upoštevan, saj so bile volitve prestavljene v prostor, kjer ni bilo arhitektonskih ovir za invalidne elektorje.

2.1.5. Zahteva za oceno ustavnosti zakona o političnih strankah in zakona o volitvah v državni zbor

Varuh je v zvezi z obravnavo pobude politične stranke (1.5-985/95) že v letu 1996 vložil zahtevo za oceno ustavnosti petega odstavka 8. člena zakona o političnih strankah in 53.a člena zakona o volitvah v državni zbor. Prvi zakon določa, da ime stranke ne sme vsebovati imena tuje države ali tuje stranke oziroma tuje pravne ali fizične osebe; drugi pa, da ime liste kandidatov ne sme vsebovati imena tuje države ali tuje stranke oziroma tuje fizične ali pravne osebe in njihovih simbolov in kratic, ki jih ti uporabljajo.

Politična stranka, ki je vložila pobudo, je bila registrirana in je delovala v RS od leta 1991 v skladu z zakonom o političnem združevanju. Po uveljavitvi novega zakona o političnih strankah (Ur. list RS, št. 62/94) je morala vložiti zahtevo za ponovno registracijo. MNZ je vlogo 5. decembra 1995 zavrnilo, ker naj bi ime stranke vsebovalo ime tuje politične stranke. Stranka je sprožila upravni spor in vložila ustavno pritožbo. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo 24. oktobra 1996 zavrglo, ker še niso bila izčrpana vsa pravna sredstva.

Na podlagi zahteve, ki jo je varuh vložil v skladu s 6. alineo prvega odstavka 23. člena zakona o ustavnem sodišču, je Ustavno sodišče s sklepom št. U-85/96 z dne 20. novembra 1997 odločilo, da se postopek za oceno ustavnosti obeh zakonov ustavi. Ustavno sodišče je svoj sklep o ustavitvi postopka utemeljilo s tem, da je po vloženi zahtevi vrhovno sodišče v upravnem sporu tožbi stranke ugodilo in odpravilo odločbo MNZ o zavrnitvi vpisa. Menilo je, da je s to sodbo zagotovljeno spoštovanje ustavnosti pred upravnimi organi in sodišči, saj tako upravni organi kot še zlasti sodišča lahko z ustrezno razlago nejasnega zakona zagotovijo njegovo uporabo, ki bo skladna z ustavo. Kadar se z razlago zakonske norme že v postopku pred pristojnim sodiščem zagotovi njena uporaba v skladu z ustavo, po mnenju ustavnega sodišča ni pravovarstvene potrebe za odločanje ustavnega sodišča.

Ustavno sodišče se je torej postavilo na stališče, da ima razlaga zakona v korist prizadetega v konkretnem primeru za posledico izgubo potrebe za presojo ustavnosti spornih določb zakona.

Menimo, da je takšno stališče sporno. Do kršitve ustave in zakona je že prišlo, saj v konkretnem primeru politična stranka ni mogla sodelovati na volitvah; obstoječe besedilo pa dopušča nadaljnje kršitve. Težko se je strinjati z razlago, da je ustrezna (široka) razlaga zakona zadostno zagotovilo, da do podobnih kršitev ne bi več prihajalo.

Z ustavitvijo postopka se je ustavno sodišče izognilo odločanju o ustavnosti napadenih določb zakona in o pomembnih ustavnopravnih vprašanjih, kot sta dopustnost in obseg omejitev ustavnih pravic z zakonom. Ustava RS v 42. členu vsakomur zagotavlja pravico do zbiranja in združevanja, ki vključuje pravico do političnega organiziranja, ter določa, da so zakonske omejitve te pravice dopustne le, če to zahteva varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni.

Čeprav je v tem primeru ustavno sodišče postopek ustavilo, pa odločba ustavnega sodišča št. 301/96, objavljena v Ur. Listu RS, št. 13/98, vsebinsko pritrjuje stališčem varuha v njegovi zahtevi za oceno ustavnosti zakona. Ustavno sodišče je v tem primeru, ob odločanju o ustavni pritožbi politične stranke, odpravilo odločbo MNZ in sodbo Vrhovnega sodišča, ki je zavrnilo zahtevo stranke za vpis v register političnih strank, razveljavilo četrti odstavek 3. člena zakona o političnih strankah. Obrazložitev te odločbe kaže, da je ustavno sodišče poudarilo pomembnost ustavne pravice do zbiranja in združevanja. V 21. točki obrazložitve je navedlo, da je vprašanje, ali je ustavno dopustno,da o izpolnjevanju vsebinskih ustavnopravnih pogojev za nastanek politične stranke odloča upravni organ, saj bi to lahko pomenilo nesprejemljivo vezanost ustanovitve in delovanje stranke na vnaprejšnje upravno dovoljenje”.

2.1.6. Položaj pripadnikov romske skupnosti

S problematiko Romov v posameznih lokalnih skupnostih smo bili seznanjeni prek dopisov, ki smo jih prejeli v vednost, prek obvestil posameznih občinskih organov in obvestil v medijih. V minulem letu pa se v nobenem primeru s to problematiko niso na nas obrnili neposredno prizadeti. Ugotavljamo, da je šlo v vseh primerih za vprašanja nezakonitih gradenj Romov, tudi na tuji zemlji, in na drugi strani za nasprotovanje lokalnih prebivalcev, da bi s spremembami prostorskih načrtov občin omogočili zakonito gradnjo romskih bivališč. V vseh teh primerih so v občinah imeli veliko argumentov za nasprotovanje naselitvi ali legalizaciji naselitev Romov, ob tem pa jim ni uspelo najti lokacij, kjer bi ti lahko živeli. Tudi sodelovanje državnih organov v teh primerih ni bilo dovolj učinkovito. Občine se tako izgovarjajo na premajhno sodelovanje in pomoč pristojnih ministrstev in vladnih organov, ti pa upravičeno opozarjajo, da se v občinah ne morejo dogovoriti za lokacije, kjer bi pripadniki romske skupnosti lahko živeli.

V Sloveniji ni veliko pripadnikov romske skupnosti, zato je težko razumeti, da niti lokalne skupnosti niti država ne morejo najti prostora, kjer bi ti lahko zgradili svoje domove. Menimo, da bi morala država materialno in s strokovno podporo spodbujati občine k sprejetju prostorskih načrtov, ki bi določali območja, na katerih bi se pripadniki romskih skupnosti lahko naselili.

V skladu z določbo 65. člena Ustave RS položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon. Poseben zakon ni bil sprejet, v drugih pa pravice pripadnikov romske skupnosti tudi niso dosledno urejene. Zato predlagamo, da se ta ustavna določba čimprej realizira.

2.1.7. Pravice invalidov

Na podlagi pobud, ki so opozarjale na čedalje slabši položaj slepih in slabovidnih, posebej pri zaposlovanju in uveljavljanju pravic iz dela, smo zaprosili za mnenje Urad vlade Republike Slovenije za invalide. Ta nam je posredoval informacijo o položaju različnih vrst invalidov v zakonodaji ter ob tem opozoril, da se s spremembami in dopolnitvami zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ki jih je pripravilo ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ), nadaljuje neizenačen položaj invalidov, zato bo urad predlagal izenačenje vseh kategorij invalidov. Pri tem se ne bo omejil samo na slepe in slabovidne, ampak tudi na vse druge invalide, ne glede na vrsto njihove invalidnosti. Pričakujemo čimprejšnjo uresničitev teh predlogov.