SOCIALNA VARNOST

V letu 1996 smo prejeli 302 pobudi s področja socialne varnosti, kar pomeni 20-odstotno povečanje v primerjavi z letom 1995. Največji delež s 149 pobudami odpade na socialno varstvo. Primere socialne ogroženosti in pomanjkanja smo zasledili tudi pri osebah, katerih pobude uvrščamo v druga poglavja, zlasti v zvezi z uveljavljanjem sodnega varstva v delovnih in socialnih sporih.

Socialna država bi morala dati solidarnosti in socialni pravičnosti večji poudarek. Tudi za naše razmere ostaja aktualno določilo 25. členav letu 1948 sprejete splošne deklaracije človekovih pravic, da ima vsakdo pravico do takšne življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini zagotavlja zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami.

V Sloveniji še ne velja evropska socialna listina, ki je za področje socialnih in ekonomskih pravic enako pomembna kot evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin za državljanske in politične pravice. Ocene, da je raven varstva, kot ga določa evropska socialna listina, pri nas že zagotovljena, bo po njeni uveljavitvi mogoče preverjati z dveletnimi poročili v mednarodnem sistemu nadzora. Zato priporočamo čimprejšen podpis in ratifikacijo te listine.

2.3.1. Socialno varstvo

Na področju socialnega varstva sodelujemo predvsem s centri za socialno delo. Njihov odziv na naše poizvedbe in predloge za ukrepanjeje večinoma hiter in učinkovit. Pogosto ugotavljamo, da so delavci centra za socialno delo že seznanjeni s problemi, s katerimi se na nas obrača socialno ogrožen posameznik. V večini takšnih primerov je tudi že prišlo do ukrepanja za zagotovitev socialne varnosti prizadete osebe ali družine. Če pa opozorimo na nov oziroma socialni službi nepoznan primer socialne ogroženosti, na podlagi našega posredovanja center za socialno delo sproži potrebne postopke za ugotovitev statusa socialnega upravičenca pobudnika oziroma njegove družine, da bi tako lahko prišlo do nudenja katere od vrst socialnovarstvenih storitev ali dajatev.

Socialnovarstvene dajatve

Socialnovarstvene dajatve so namenjene osebam, ki nimajo nobenih ali zadostnih sredstev za preživljanje. Za te dajatve velja načelo subsidiarnosti: upravičenec je tista oseba, pri kateri so izčrpane vse druge možnosti za pridobivanje sredstev za preživljanje z delom, iz pokojnin, denarnih nadomestil, denarne pomoči in dodatkov po posebnih predpisih, iz obveznega zavarovanja, iz premoženja ali iz drugih virov.

Po 20. členu zakona o socialnem varstvu sta socialnovarstveni dajatvi denarna pomoč kot edini vir preživljanja in denarni dodatek. Merila za pridobitev denarne pomoči so tako stroga, da smo zasledili tudi primere, ko do nje niso bili upravičeni močno socialno ogroženi. Velike so tudi omejitve za denarni dodatek, pri čemer se po našem mnenju premalo upoštevajo prosilčeva starost, morebitna invalidnost ter zdravstveno in sploh socialno stanje. V primerih, ko prosilec presega določeno višino cenzusa, četudi le minimalno, ne more uveljavljati tudi drugih nadaljnjih pomoči: na primer subvencioniranja najemnine zastanovanje, čeprav mora morda zaradi neurejenih stanovanjskih razmer plačevati visoko najemnino.

Socialna stiska je prisotna tudi pri ljudeh, ki so lastniki kmetijskih in gozdnih zemljišč, a jih zaradi starosti ali nesposobnosti za delo sami ne morejo obdelovati. Interesentov za nakup ali najem zemljišč ni, formalno izkazani katastrski dohodek pa je le breme in onemogoča pridobitev pravic iz naslova socialne varnosti.

Socialne stiske številnih posameznikov, ki po sedaj veljavnih predpisih ne izpolnjujejo pogojev za status socialnega upravičenca, kažejo, da bi veljalo omejiti pogosto prestroge pogoje za prejemanje denarne pomoči ter uvesti še druge oblike pomoči za premagovanje socialne stiske (na primer s socialnimi posojili).

Dodatek za pomoč in postrežbo

Čeprav je pravica do dodatka za pomoč in postrežbo v veljavnih predpisih urejena kot socialno varstvena dajatev ter kot pravica iz pokojninskega in in validskega zavarovanja, pa smo v praksi zasledili primere, ki kažejo, da je ta pravica morda še vedno preveč omejena in mnogim nedostopna.

Invalidne osebe so iz naslova invalidnosti upravičene do denarnega nadomestila le, če jim zakon priznava status invalida. Te osebe ne morejo pridobiti pravice do dodatka za pomoč in postrežbo niti če invalidska komisija oceni, da jim je za osnovne življenjske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega. Tako dodatek za pomoč in postrežbo ne gre invalidnim osebam, pri katerih je invalidnost nastala po dopolnjenem osemnajstem letu starosti oziroma po šestindvajsetemletu starosti v primeru rednega šolanja, če do dneva nastanka invalidnosti niso izpolnili pogojev za pridobitev pravic iz pokojninskega in in validskega zavarovanja (na primer zaradi brezposelnosti, slabega zdravstvenega stanja, gospodinje itd.), hkrati pa zaradi dohodka partnerja niso upravičeni do denarne pomoči kot edinega vira preživljanja.

Te invalidne osebe so v neenakopravnem socialnem položaju. Nujno bi bilo njihov status zakonsko urediti ter jim zagotoviti socialno varnost. Možnost občasne dodelitve enkratnega denarnega dodatka ne more trajneje rešiti socialne stiske invalidnih oseb brez priznanega pravnega statusa.

Stanovanjska stiska oseb z duševnimi motnjami in žrtev nasilja

Ob odpustu iz psihiatrične bolnišnice marsikateri bolnik nima stanovanja. Rešitev je lahko v podaljšani hospitalizaciji, ki pa ni utemeljena v nadaljnjem zdravljenju. V poštev prihaja tudi premestitev bolnika v dom za starejše oziroma v drug socialnovarstveni zavod, vendar tam ponavadi ni pravih možnosti za socialno rehabilitacijo. V nekaterih primerih pa ni moč zagotoviti nobenega bivališča.

Dobrodošla rešitev je lahko bivanje v stanovanjskih skupinah, ki poleg rešitve stanovanjskega vprašanja zagotavlja tudi uspešno socialno in psihološko rehabilitacijo osebam z različnimi duševnimi motnjami. Zato bi morale država in lokalne skupnosti z večjo naklonjenostjo sodelovati pri pridobivanju ustreznih prostorov in sploh pri zagotavljanju pogojev v ta namen.

Potrebna bi bila tudi ureditev varnih hiš - zavetišč za žrtve nasilja, zlasti za ženske z otroki, ki bi se tako lahko umaknile pred nasiljem in počakale na ureditev družinskih razmer oziroma na ustrezno rešitev stanovanjskega problema. Ena od rešitev na tem področju so lahko materinski domovi, pri čemer pa bo treba zagotoviti ustrezno financiranje te dejavnosti.

Usklajevanje preživnin

Dogovorjene in s sodno odločbo določene preživnine se usklajujejo z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov. Zato mora pravnomočno odločbo o določitvi ali spremembi preživnine sodišče takoj poslati pristojnemu centru za socialno delo. Če pri tem pride do zamude, lahko izostane uskladitev preživnine. Center za socialno delo namreč lahko preživnine redno in tekoče valorizira v skladu z vsakokratnim sklepom vlade Republike Slovenije o uskladitvi preživninle, če mu sodišče pravočasno pošlje pravnomočno odločbo o preživnini. Kaže, da sodišča tem obveznostim morda dajejo premajhno pozornost in tako prihaja do zamude pri pošiljanju pravnomočnih preživninskih sodnih odločb centrom za socialno delo. V enem primeru smo ugotovili celo enaindvajsetmesečno zamudo, sodišče pa je centru za socialno delo svojo sodbo, s katero je v korist dveh mladoletnih otrok določilo preživnino, poslalo šele po našem posredovanju.

O uskladitvi in novem znesku preživnine izda center za socialno delo obvestilo, ki je skupaj s sodno odločbo oziroma dogovorom o preživnini izvršilni naslov za prisilno izterjavo preživninske terjatve. Pri valorizaciji sodno določene preživnine mora center za socialno delo upoštevati datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje. V primeru, ko pride do predčasne sklenitve glavne obravnave po drugem odstavku 304. člena zakona o pravdnem postopku, pa bi se lahko upošteval celo datum končanja glavne obravnave. V pravdnem postopku namreč sodišče odloča na podlagi tistega dejanskega in pravnega stanja, kot je bilo ugotovljeno na koncu glavne obravnave. Višino prispevka za preživljanje otrok sodišče določi v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami, ob upoštevanju odločilnih okoliščin, ki so podane v času končanja glavne obravnave oziroma izdaje sodbe pred sodiščem prve stopnje. Upoštevanje kasnejšega datuma za uskladitev preživnine lahko pomeni neutemeljeno prikrajšanje upravičenca za del preživnine. Pa vendar smo obravnavali primer, ko je center za socialno delo kot datum za valorizacijo upošteval dan pritožbene odločitve in ne datuma sodbe sodišča prve stopnje. Ker je bila napaka ugotovljena šele po petih letih, so obvestila o valorizaciji preživnine v tem času dva mladoletna otroka prikrajšala za več kot 400.000 tolarjev.

Postopek določanja in usklajevanja preživnine zahteva skrbno in vestno ravnanje državnih organov, da pravica do preživnine oziroma do ustreznega življenjskega standarda otrok ne bo ogrožena.

Urejanje stikov med starši in otroki

Tisti od staršev, pri katerem otrok živi, je zavezan omogočiti stike z drugim roditeljem. Praksa kaže, da tisti od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom, ob nesodelovanju ali celo nasprotovanju drugega roditelja težko uresničuje to pravico, ki je nedvomno tudi v dolgoročnem interesu otroka. Žal še vedno ugotavljamo, da centri za socialno delo v primerih, ko prihaja do kršitve pravice do osebnih stikov med starši in otroki, ne ukrepajo dovolj hitro in učinkovito.

Morda starši od socialne službe pričakujejo celo preveč, pa tudi pričakovanja o vse zmožnosti prava so pretirana. Razrešitev problema stikov bi se morala najprej in predvsem urejati s poudarkom na odgovornosti staršev. V trenutku, ko se v razreševanje spornega razmerja vključi nekdo tretji, je odgovornost avtomatično porazdeljena drugače: več ko je institucij, manj odgovornosti prevzemata starša.

V praksi je veliko primerov, ko bi lahko centri za socialno delo z odločnim in pravočasnim ravnanjem veliko pripomogli k uresničevanju pravice do osebnih stikov, kar je nedvomno v skladu z načelom, da morajo biti otrokove koristi glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki. Država je zavezana spoštovati pravico otroka, ki je ločen od enega izmed staršev, da redno z njim vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo, razen če bi bilo to v nasprotju z otrokovimi koristmi.

Pritožbe pobudnikov se nanašajo tudi na neučinkovitost upravne izvršbe. Izvršba s posredno prisilitvijo, torej z denarnimi kaznimi, pogosto ne doseže ustreznega učinka z osebnimi stiki med otrokom in tistim od staršev, ki ne živi skupaj z njim. Za omogočanje stika ni dovolj zgolj zagotovitev fizične prisotnosti otroka ob času in v kraju, določenem v odločbi centra za socialno delo. Roditelj, pri katerem otrok živi, je slednjega zavezan tudi psihično pripraviti tako, da bo sposoben vzpostaviti stike z drugim roditeljem.

V interesu otroka bi morala mati in oče vložiti več truda in volje za uresničitev z odločbo določenih stikov, če že sporazum o tem med njima ni mogoč. Žal opažamo, da starši, namesto da bi sodelovali, pogosto izberejo pot trmastega vztrajanja in pritoževanja, otrok pa postaja sredstvo za manipuliranje. Pri tem pa centri za socialno delo nimajo možnosti, da bi starša prisilili v svetovalni ali terapevtski proces, čeprav bi bila kdaj to edina rešitev njunega odnosa in na tej podlagi tudi ureditev stikov z otrokom.

Pogoj za uspešno posredovanje pa je nedvomno nepristransko vodenje postopka in odločanje v interesu dolgoročnih in pravih koristi otroka. Centri za socialno delo in upravni organi, ki odločajo v izvršilnem postopku, bi morali strankam preprečiti vsakršno zlorabo procesnih pravic ter zagotoviti hitro in učinkovito odločanje.

2.3.2. Pokojninsko in invalidsko zavarovanje

Vojaške pokojnine

Leto 1996 ni prineslo zakonodajne rešitve za pravice vojaških zavarovancev iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Teče že šesto leto od osamosvojitve, pa država še nima zakona, ki bi urejal to občutljivo področje socialne varnosti. Posledice se kažejo tudi v socialni ogroženosti vojaških oseb, zaposlenih v nekdanji JLA, pa naj gre za državljane Republike Slovenije ali pa za posameznike, ki prebivajo na njenem ozemlju.

Ustava zagotavlja obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Vojaške osebe v nekdanji JLA so bile pokojninsko in invalidsko zavarovane po zveznem zakonu. Te pravice po osamosvojitvi Slovenije za vojaške osebe nekdanje JLA s stalnim bivališčem v Republiki Slovenijiše niso z zakonom urejene. Takšno stanje ne utemeljuje Slovenije kot pravne in socialne države.

Pravica do družinske pokojnine po sporazumu med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o vojaških pokojninah

Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o vojaških pokojninah določa, da lahko v primeru smrti uživalca vojaške pokojnine pridobijo njegovi družinski člani pravico do družinske pokojnine, če stalno prebivajo na območju držav podpisnic in so državljani katere od obeh držav.

Obravnavali smo primer hrvaške državljanke s stalnim prebivališčem na Hrvaškem, ki ji v postopku pred zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni uspelo uveljaviti pravice do družinske pokojnine po pokojnem možu, sicer vojaškem upokojencu in slovenskem državljanu, ki je pokojnino prejemal v Sloveniji. Čeprav je pobudnica v pritožbenem postopku opozarjala na določila sporazuma z Republiko Hrvaško o vojaških pokojninah, je zavod njeno zahtevo zavrnil.

V intervenciji smo opozorili na nepravilnost takšne odločitve, saj smo ocenili, da meddržavni sporazum z Republiko Hrvaško omogoča, da vdova po uživalcu akontacije vojaške pokojnine, pridobljene po slovenskem predpisu, pridobi pravico do akontacije družinske pokojnine tudi, če nima našega državljanstva in stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Predlagali smo, da zavod po uradni dolžnosti razveljavi ali spremeni dokončno odločbo, izdano v postopku pobudnice.

V odgovoru je zavod pritrdil našemu mnenju, ki bi ga bilo treba upoštevati tudi v postopku po zahtevi pobudnice za priznanje družinske pokojnine. Ker bi razveljavitev ali sprememba odločbe pomenila prikrajšanje pobudnice, zavod ni sledil našemu predlogu. Pobudnica je namreč zahtevala sodno varstvo, vse negativne posledice nepravilne odločbe pa bo lahko odpravilo le sodišče. Pri tem je zavod zagotovil, da bo v odgovoru na tožbo predlagal, da sodišče tožbenemu zahtevku ugodi.

Ni predpisa o ureditvi delovanja invalidskih komisij

Številne so pritožbe zavarovancev, da jim v postopku uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja ne uspe uveljaviti pravic, ki naj bij im šle glede na njihovo preostalo delovno zmožnost oziroma popolno nezmožnost za delo. Pogost je očitek, da invalidska komisija zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v postopku uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja premalo upošteva stališča oziroma priporočila zdravnikov specialistov. So tudi primeri, ko je zavarovanec na podlagi mnenja osebnega zdravnika oziroma zdravniške komisije zavoda za zdravstveno zavarovanje odsoten z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe neprekinjeno več let. Ko pa isti zavarovanec uveljavlja pravico do invalidske upokojitve ali pravico do kategorizacije zaradi zmanjšanja delovnih zmožnosti, pa v postopku zaradi negativnega izvida in mnenja invalidske komisije ne uspe. Pogoste so tudi pritožbe o neprimernem in poniževalnem odnosu članov zdravniških komisij do zavarovanca.

Člen 267 zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ) določa, da predstojnik republiškega upravnega organa, pristojnega za delo, skupaj s predstojnikom republiškega upravnega organa, pristojnega za zdravstvo, določi organizacijo in način delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov ter kriterije za ocenjevanje okoliščin, ki so odločilne za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tega predpisa še ni, čeprav bi moral biti izdan v šestih mesecih po uveljavitvi zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, torej do 1. oktobra 1992. Sprejetje kriterijev za ocenjevanje okoliščin, odločilnih pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne bo zgolj poenotilo in uskladilo dela invalidskih komisij, pač pa bo zaradi večje preglednosti predpisanih kriterijev imelo ugoden odmev tudi pri zavarovancih. Ne gre namreč prezreti, da slednji pogosto, ko se z izvidom in mnenjem invalidske komisije ne strinjajo, opozarjajo na pristranost oziroma odvisnost izvedencev oziroma izvedenskih organov v razmerju do zavoda, za katerega opravljajo izvedensko delo.

Predlagamo čimprejšnjo izdajo tega v zakonu napovedanega predpisa.

Povračilni zahtevek v primeru preplačila

Pritožbe pobudnikov kažejo, da v poslovanju Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije večkrat prihaja do preplačila oziroma izplačila denarnega zneska, do katerega zavarovanec nima pravice. Tako na strani prejemnika pride do neupravičene pridobitve. Zakonodajalec je na takšno možnost računal, saj je v 288. členu ZPIZ določil, da mora zavarovanec tako prejeti znesek vrniti zavodu v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Vračilo neutemeljeno izplačanega zneska poteka v praksi tako, da  zavod zavarovanca s posebnim dopisom obvesti o vzrokih in višini nastalega preplačila v določenem časovnem obdobju ter o načinu vrnitve neutemeljeno prejetih zneskov.

ZOR kot način prenehanja obveznosti določa tudi pobot. Vendar pobotne nastane sam po sebi, potrebna je izjava upnika dolžniku o pobotu. Enostranski zunajprocesni pobot je dopusten le, če ni zakonskih ovir za pobotljivost pobotne terjatve ob pogoju, da je za pobot sposobna le terjatev, ki je likvidna, kar pomeni, da ne sme biti med strankama sporna. Zato bi zavod v vseh primerih, ko želi s pobotom doseči poplačilo verzijskega zahtevka, moral prisluhniti pripombam in morebitnim ugovorom zavarovanca tako glede utemeljenosti kot tudi višine v pobot uveljavljane terjatve. V praksi opažamo, da se zavod ne odziva vedno na stališča zavarovanca oziroma dolžnika (glej primer 3.1-8/96) ter zgolj na podlagi svoje odločitve in enostransko začne odtegovati dajatve, ki jih sicer mora (redno mesečno) izplačevati upravičencu.

Predlagamo, da zavod v vsakem primeru ugotovljenega preplačila zavarovancu ustrezno obrazloži vsa odločilna dejstva ter svojo voljo za plačilo zneska iz naslova neupravičene pridobitve s pobotom jasno in zavarovancu razumljivo izrazi z izjavo o pobotu. Kadar je izza varovančevega odziva razumeti, da je terjatev iz naslova povračilnega zahtevka sporna oziroma v primerih, ko ni izpolnjen kateri od drugih pogojev za enostranski prisilni pobot, pa naj zavod vračilo preplačila uveljavlja pred sodiščem, pristojnim za odločitev o spornem razmerju.

2.3.3. Zdravstveno zavarovanje

Problematika negovalnih postelj

Zaradi hitrega razvoja medicinskih znanosti se zmanjšuje smrtnost, pri tem pa so številni bolniki po končanem zdravljenju bolj ali manj odvisni od pomoči drugih in potrebujejo stalno zdravstveno oskrbo.

Obravnavali smo primer osebe, ki že leto dni leži v bolnišnici v vegetativnem stanju. Njena hospitalizacija je sprožila več vprašanj, ki si jih zastavljajo tako njeni bližnji kot tudi vodstvo bolnišnice in zavod za zdravstveno zavarovanje.

Bolnišnica opozarja, da je zdravstveno stanje bolnice nespremenjeno in nadaljnja hospitalizacija ni več nujna. Bolnica potrebuje nego, ki jo lahko daje socialnovarstveni zavod. Sorodniki nasprotujejo premestitvi bolnice v dom za starejše, ker se boje nižje ravni zdravstvene nege. Zavod za zdravstveno zavarovanje pa opozarja, da je bolnišnično zdravljenje omejeno na najkrajši potreben čas ter na to, da oskrbni dnevi, ko niso bile opravljene nobene zdravstvene storitve, ali pa so bile opravljene storitve, ki bi jih bilo mogoče opraviti ambulantno, ne štejejo med pravice iz obveznega zavarovanja.

Problem tako imenovanih negovalnih postelj bi bilo treba ustrezno (normativno) opredeliti in urediti, zagotoviti financiranje ter tako bolnikom in njihovim svojcem omogočiti socialno varnost tudi na tem področju.

Dolga čakalna doba in prisilno samoplačništvo

Uveljavljanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja, zlasti pravice do storitev specialističnoambulatne, bolnišnične ter terciarne zdravstvene dejavnosti in pravice do storitev zobozdravstvene dejavnosti, je pogosto povezano z dolgim čakanjem. Čakalna doba, ki v praksi traja celo eno leto in več, lahko ogrozi uspeh zdravljenja ter pomeni nepotrebno nevarnost za zdravje in življenje zavarovancev. Pri tem opažamo, da čakalna doba ni odvisna zgolj od števila bolnikov in izvajalcev zdravstvenih in zobozdravstvenih storitev oziroma od objektivnih danosti za opravljanje te dejavnosti. Posameznik, ki uveljavlja zdravstveno varstvo v breme zdravstvenega zavarovanja, je soočen z daljšo čakalno dobo v primerjavi s samoplačniki. Zdi se, da se čakalna doba za zavarovane osebe neupravičeno in nesprejemljivo podaljšuje le zato, da bi iskalca teh storitev prisilili v samoplačništvo. Tako se zavarovane osebe odločajo za samoplačništvo, pa čeprav gre za storitev, ki je vključena v zdravstveno zavarovanje.

Zavod za zdravstveno zavarovanje mora organizirati in izvajati nadzor nad uveljavljanjem pravic in obveznosti iz obveznega zavarovanja. Ta nadzor očitno ni dovolj učinkovit, da bi preprečil opisano nepravilnost. Vodstvo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije smo opozorili, da je treba zagotoviti uveljavljanje pravic do zdravstvenega varstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja pod enakimi pogoji, kot to velja za samoplačnike teh storitev. V javni zdravstveni mreži mora biti vsakomur pod enakimi pogoji dostopno zdravstveno varstvo, pokrito z obveznim zdravstvenim zavarovanjem.

Slabo seznanjanje s pritožbenimi možnostmi zavarovalnih oseb

Pritožbene poti za varstvo pravic iz zdravstvenega zavarovanja zavarovane osebe praviloma slabo poznajo. Varstvo in nadzor uresničevanja pravic urejajo pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja. Čeprav gre za predpis, objavljen v Uradnem listu RS, pa to ne pomeni, da so vsi uporabniki storitev iz naslova zdravstvenega zavarovanja z njim tudi dejansko seznanjeni. Tako ljudje pogosto ne vedo, kdaj lahko zahtevajo varstvo pravic ter v katerih primerih zagotavlja zavod strokovno in pravno pomoč ter pomaga z navodili, nasveti in posredovanjem pri izvajalcih.

Zavarovane osebe lahko pravice iz zdravstvenega zavarovanja v polni meri uveljavljajo le, če so ustrezno seznanjene s pravicami, obveznostmi in zlasti tudi pritožbenimi možnostmi, ki so jim na voljo za varstvo teh pravic. Zato predlagamo, naj Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije zagotovi, da bodo v vsaki čakalnici izvajalca zdravstvene dejavnosti v javni zdravstveni mreži na voljo tozadevne informacije, ki bodo zavarovanim osebam v pomoč v primerih omejevanja ali kršitev pravic iz zdravstvenega zavarovanja.

2.3.4. Zdravstveno varstvo

Nepregledne pritožbene možnosti v zdravstveni dejavnosti

Bolnik oziroma uporabnik storitev v zdravstveni dejavnosti ima pravico do ugovora na pristojni organ zdravstvenega zavoda, če meni, da niso bila uporabljena dovolj učinkovita sredstva za njegovo zdravljenje ali da so bila kršena etična načela. Uporabnost internega nadzora je odvisna tudi od zaupanja pritožnika v nepristranost njegovega izvajanja.

Za strokovni nadzor nad delom zdravnikov je pooblaščena Zdravniška zbornica Slovenije. Zbornica opravi strokovni nadzor s svetovanjem tudi na predlog zavarovane osebe, pri čemer pa strokovni nadzor bolnikom oziroma uporabnikom v zdravstveni dejavnosti tako rekoč ni dostopen. Zaračunavanje (visokih) stroškov za opravljanje te naloge zbornice je le težko uskladiti z javnim pooblastilom, nedvomno pa takšen način izvajanja strokovnega nadzora omejuje, če že ne onemogoča uporabo te pritožbene poti.

Na predlog bolnika, njegovega svojca ali skrbnika opravi tričlanska komisija ministrstva za zdravstvo upravni nadzor. Postopek se začne z obrazloženo zahtevo oziroma pobudo za nadzor. Upravni nadzor določa zakon o zdravstveni dejavnosti kot nadzor nad zakonitostjo dela zdravstvenih zavodov in zasebnih zdravstvenih delavcev. Naše poizvedbe pri opravljanju tovrstnega nadzora kažejo, da ministrstvo za zdravstvo pojma zakonitosti ne povezuje z opravljanjem zdravstvene dejavnosti v skladu s sprejeto zdravstveno doktrino in kodeksom medicinske deontologije oziroma z drugimi strokovnimi in etičnimi kodeksi. To pomeni, da ima ta pritožbena pot za ugotavljanje nestrokovnega zdravljenja le omejeno uporabnost.

Nadzor, ki ga izvaja Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, se nanaša le na izpolnjevanje pogodb, ki jih je zavod sklenil za opravljanje zdravstvene dejavnosti.

Pri ministrstvu za zdravstvo deluje komisija za medicinsko etiko, ki proučuje in daje mnenja o etičnih in deontoloških vprašanjih izvajanja zdravstvene dejavnosti tudi na predlog posameznika. Pri tem pa kaže, da v praksi niso povsem natančno razmejene pristojnosti z odborom za pravno-etična vprašanja, morda tudi z odborom za strokovno-medicinska vprašanja, ki sta organa izvršilnega odbora Zdravniške zbornice Slovenije.

Razsodišče zbornice je njen samostojen organ, ki na zahtevo tožilca zbornice, drugih organov ali članov zbornice ter na zahtevo ministrstva za zdravstvo odloča o odgovornosti zdravnika za nepravilnosti pri opravljanju zdravniške službe. Posameznik nima neposrednega dostopa na razsodišče zbornice. Preverjanja ravnanja zdravnikov in ukrepanje v zvezi s kršenjem kodeksa pa zdravniška zbornica ne opravlja kot javno pooblastilo.

Po naših izkušnjah ministrstvo za zdravstvo pritožbo posameznika, ki zatrjuje nestrokovno zdravljenje, praviloma odstopi zdravniški zbornici. Tako o ravnanju zdravnikov zunaj sodne veje oblasti odločajo le organi zbornice. Pritožbe prizadetih posameznikov kažejo, da te pritožbene poti niso dovolj učinkovite. Nezadovoljstvo pa leti tudi na dolgotrajnost postopkov ob izražanju dvoma o objektivnosti, saj o odgovornosti zdravnikov odloča njihova stanovska organizacija.

Ugotavljamo, da je javnost slabo seznanjena z nadzorstvenimi in pritožbenimi možnostmi v zdravstvu. Vzpostaviti bi bilo treba pregleden, učinkovit ter prizadetim posameznikom razumljiv in brez težav dostopen sistem pritožbenih poti. Posameznika, ki potrebuje ali išče storitev na področju zdravstvene dejavnosti, bi bilo treba bolje seznaniti s pritožbenimi možnostmi, ki so mu na voljo. Kot primer takšne pomanjkljive informacije naj navedemo decembra 1995 izdano knjižico Kliničnega centra v Ljubljani. Ta priročnik pojasnjuje sprejem in bivanje v bolnišnici, navaja pravice bolnikov, žal pa ne pove ničesar o tem, komu in kam se lahko prizadeti posameznik pritoži, če meni, da so njegove pravice ogrožene oziroma kršene. Le sramežljivo je ob koncu knjižice naveden Urad kliničnega centra za pritožbe in pohvale, ki pa je lahko le organ internega nadzora. Drugih nadzorstvenih in pritožbenih možnosti, ki jih določa zakon, pa priročnik ne omenja.

Strokovni nadzor za 4000 DEM

Zdravniška zbornica Slovenije izvaja kot javno pooblastilo nadzor za zagotovitev strokovnosti dela zdravnikov oziroma zdravstvenih delavcev. Strokovni nadzor opravi zdravniška zbornica tudi na predlog zavarovane osebe.

Pritožbena pot s strokovnim nadzorom pa je za prizadetega posameznika uporabna le, če mu je tudi dejansko dostopna. Obravnavali smo primer pobudnika, ki je zatrjeval strokovno napako pri izdelavi zobnoprotetičnih nadomestkov. Z ugotovitvami internega strokovnega nadzora zavoda, ki je storitev opravil, se ni strinjal in je zahteval strokovni nadzor Zdravniške zbornice Slovenije. Ta pa ga je obvestila, da strokovni nadzor stane 4000 DEM v tolarski protivrednosti, kar mora kot naročnik plačati pred pričetkom izvajanja nadzora. Zdravniška zbornica je hkrati pojasnila, da ima naročnik možnost do povrnitve teh sredstev prek odškodninskega zahtevka, če se izkaže pravilnost njegovih trditev o strokovni napaki. Na naše posredovanje je zdravniška zbornica poudarila, da zaradi visokih stroškov, ki so jih kalkulativno določili ter sprejeli organi zbornice, strokovnega nadzora ni mogoče opraviti drugače.

Ni presenetljivo, da se pritožnik za strokovni nadzor za ceno 4000 DEM ni odločil. Zdravniška zbornica pravne podlage za zaračunavanje stroškov predlaganega strokovnega nadzora ni pojasnila. Člen 82 Zakona o zdravstveni dejavnosti določa, da se strokovni nadzor financira iz republiškega proračuna. Če pa se pri tem ugotovijo nepravilnosti, poravna stroške nadzora zdravstveni zavod oziroma zasebni zdravstveni delavec, pri katerem so bile nepravilnosti ugotovljene.

Pritožbena pot, ki je pogojevana z (vnaprejšnjim) plačilom 4000 DEM, je lahko dostopna le izbranim, ki zmorejo takšen strošek. Strokovni nadzor zdravniške zbornice si torej lahko privoščijo le premožni. To pa je v nasprotju z 22. členom ustave, da je vsakomur, ne glede na gmotno stanje, zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic tudi v postopku pred nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostihin pravnih interesih.

Strokovni nadzor za takšno ceno ne postavlja le vprašanja njegove ustavnosti in zakonitosti. Gre tudi za zaupanje v objektivnost izvajanja javnih pooblastil Zdravniške zbornice Slovenije. Po 4. členu svojega statuta izvaja zdravniška zbornica nadzor v povezavi s svojimi nalogami, med katerimi je omenjeno tudi varovanje in zastopanje interesov zdravništva. V zborničnem glasilu reviji ISIS smo v tej zvezi zasledili zanimivo stališče predsednika Zdravniške zbornice Slovenije, da mora biti naloga njene pravne službe “prvenstveno ščitenje pravic in interesov zdravniškega stanu ter svetovanje ob spornih zadevah”. Ob takih izhodiščih ni mogoče pričakovati objektivnega izvajanja javnih pooblastil zbornice. Zato bo treba bodisi zbornici odvzeti pooblastila, ki predvidevajo objektivnost, bodisi zagotoviti drugačen pristop zbornice.