OSTALE ZADEVE

Med ostale zadeve sodijo tiste pobude, ki jih iz različnih razlogov ni mogoče razvrstiti v katero od devetih področij. Takih zadev je bilo v 1996. letu 748, kar je za približno tretjina več kot v letu 1995. Po drugi strani pa ugotavljamo, da se je delež pobud, ki jih uvrščamo med ostale zadeve nekoliko zmanjšal. Razlog je v tem, da smo pobude, ki izpolnjujejo pogoje za obravnavo pri varuhu, uvrščali v ustrezno področje. Ugotavljamo, da je tudi boljša obveščenost pobudnikov glede pristojnosti varuha razlog za zmanjšanje deleža tovrstnih pobud. Zaradi visokega števila ponovno odprtih zadev (254 zadev) je bilo skupno število obravnavanih ostalih zadev večje kot v letu 1995, ko je bilo obravnavanih 530 zadev. Razlog za tako visoko število ponovno odprtih zadev je predvsem dejstvo, da sem spadajo vloge, ki so nejasne ali nepopolne. Pri obravnavi teh vlog smo praviloma od pobudnika zahtevali ustrezno dopolnitev vloge. Če se je kasneje po dopolnitvi pobude izkazalo, da gre za zadevo, ki spada v pristojnost varuha, smo odprli novo zadevo, ki se je potem obravnavala v področju, določenem po naši klasifikaciji področij. Pobudo pa smo praviloma ponovno odprli in obravnavali med ostalimi zadevami, če je šlo za dopolnitev nejasne ali nerazumljive pobude, katere obravnavo smo zaključili s pojasnilom pobudniku, kako naj reši svoj problem.

Omenili smo že, da pobude, ki so razvrščene med ostale zadeve, praviloma ne izpolnjujejo pogojev za obravnavo pri varuhu. Gre za pobude, ki ne spadajo v pristojnost varuha, ker gre za problem, ki ne sodi v področje varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V teh primerih smo pobudnikom skušali pomagati z nasvetom, kako naj rešijo svoj problem. Pri tem smo vedno pazili, da nas ne bi zaneslo na področje dajanja pravne pomoči, ker bi to preseglo vlogo institucije.

Med ostalimi zadevami smo obravnavali tudi nekatere pobude, ki se nanašajo na probleme, o katerih pobudniki tudi sami vedo, da ne spadajo v pristojnost varuha, vendar zaradi hude stiske vložijo pobudo. Gre za zelo različne probleme posameznikov, ki niso posledica ravnanja državnih ali drugih organov. Omenimo naj težave posameznikov, ki so posledica njihove lahkomiselnosti pri sklepanju civilnopravnih poslov (sklepanje pogodb s finančnimi inženiringi, najem posojil na podlagi hipotek na nepremičninah, v katerih bivajo), težave posameznikov zaradi občutka ogroženosti, ki so posledica groženj v medsosedskih sporih, spore znotraj družine, spore med nekdanjimi zakonci ali druge spore, brezposelnost zaradi starosti in nezadostne kvalifikacije in druge podobne težave.

Ugotavljamo, da se je nekoliko povečalo število pobud, ki so nam bile poslane v vednost. Iz tovrstnih pobud razberemo, da pobudniki pošiljajo varuhu pobude v vednost, ker so trdno prepričani, da gre v njihovem primeru za kršitev človekovih pravic in ga želijo o tem posebej obvestiti. Če pri tem ugotovimo, da gre za zadevo, ki kaže znake kršitve človekovih pravic oziroma da gre za vprašanje, pomembno z vidika varstva človekovih pravic, pobudo, poslano v vednost, vzamemo v postopek za začetek obravnave pri varuhu. Opažamo, da nekateri pošiljajo pobude v vednost varuhu tudi zato, ker pričakujejo, da bo v tem primeru organ hitreje in bolj pazljivo obravnaval njihovo vlogo.

V lanskem poročilu smo omenili, da so bile med ostalimi zadevami obravnavane dokaj številne pobude, ki so se nanašale na dogodke med drugo svetovno vojno in po njej. S sprejetjem tako imenovanih vojnih zakonov, ki so začeli veljati s 1. januarjem 1996, se je v kabinetu nekoliko zmanjšalo število pobud s tega področja, ker so bile tovrstne pobude večinoma uvrščene v področje upravnih zadev. Razlog za uvrstitev navedenih pobud v področje upravnih zadev je, da se pobudniki niso več obračali na varuha zaradi pojasnil, kako uveljaviti te pravice, temveč so predvsem želeli pospešiti obravnavo njihovih zahtevkov v upravnih postopkih pri pristojnih organih.

Ostale pa so še vedno številne pobude, ki so se nanašale na popravo krivic. Glede na to, da je bil zakon o popravi krivic sprejet ob koncu leta 1996, smo pobudnike predvsem seznanjali s potekom postopka sprejemanja tega zakona v državnem zboru in jim pojasnjevali, kako bodo lahko uveljavili svoje pravice. Pri tem smo tudi preverjali izpolnjevanje pogojev pobudnikov za uveljavljanje pravic in jim v zvezi s tem dajali nasvete. Po sprejetju zakona o popravi krivic smo prejeli večje število vlog, v katerih so pobudniki želeli pojasnilo, kam naj vložijo svoj zahtevek. Glede na to, da v tem času še ni bila imenovana posebna komisija vlade, ki je pristojna za odločanje o priznanju statusa nekdanjega političnega zapornika oziroma po vojni ubite osebe, smo pobudnikom svetovali, naj svoje zahtevke naslovijo na ministrstvo za pravosodje. Zakon namreč določa, da je za opravljanje strokovnih opravil za komisijo pooblaščena posebna služba, ki se ustanovi v okviru ministrstva za pravosodje. Predlagamo, da vlada čimprej imenuje to komisijo, da bi se izognili povečanju nepotrebnih zamud za uveljavitev pravic, še posebej če upoštevamo število zahtevkov in starost upravičencev.

Ugotavljamo, da še vedno ni zakona o Skladu za poplačilo vojne odškodnine. Menimo, da je treba čimprej sprejeti zakon, ker je eden temeljnih virov sredstev za izplačilo odškodnin za upravičence po zakonu o žrtvah vojnega nasilja in po zakonu o popravi krivic, ki pa sta že bila sprejeta.

V okviru problematike, povezane z dogodki med drugo svetovno vojno, ostaja še vedno odprto vprašanje vojne odškodnine za škodo, ki jo je povzročil okupator. V zvezi s tem smo predvsem prejemali pobude, ki se nanašajo na škodo, ki jo je okupator v vojaških akcijah povzročil z uničenjem objektov, v katerih so pobudniki živeli ali opravljali kako gospodarsko dejavnost. Za povzročeno škodo niso prejeli od države nobene odškodnine. Po določbah mednarodnega prava država, ki je povzročila vojno škodo, praviloma ne izplačuje vojnih odškodnin neposredno prizadetim državljanom, temveč njihovi državi. Kot vemo, je Nemčija dala določena sredstva Jugoslaviji zaradi škode, povzročene med vojno. Državni zbor je že večkrat naložil vladi, naj prične pogajanja z Nemčijo, Italijo in Madžarsko za ureditev odprtih vprašanj v zvezi z izplačilom vojne odškodnine. Menimo, da bi morala vlada čimprej oceniti možnosti za izterjavo vojne odškodnine od držav, ki so to škodo povzročile. Ta ocena je potrebna zato, da se prepreči negotovost prizadetih, ki pričakujejo izplačilo odškodnin na podlagi teh pogajanj.