OCENE, UGOTOVITVE, MNENJA IN PREDLOGI VARUHA

Glede spoštovanja človekovih pravic in pravne varnosti v naši državi posebej poudarjamo dve ugotovitvi:

• delovanje pravne države ni zadovoljivo in
• glede ugotovljenih pomanjkljivosti v letu 1996 ni bilo občutnega napredka.

Pravna varnost kot temeljna postavka pravne države je omajana zaradi nedodelanega in nestabilnega pravnega reda, nerazumno dolgotrajnih in neučinkovitih postopkov pristojnih organov ter zaradi načina dela organov, ki prepogosto ni skladen z načeli pravne države. Tovrstne nepravilnosti in pomanjkljivosti povzročajo resne težave znatnemu številu državljanov in prebivalcev naše države.

V letnem poročilu za leto 1995 smo posebej poudarili pet najresnejših problemov, povezanih s človekovimi pravicami:dolgotrajnost in neučinkovitost številnih postopkov pred državnimi organi, nedodelanost zakonodaje, skromne in nepregledne pritožbene možnosti zoper ravnanje nekaterih organov, socialno stisko znatnega števila prebivalcev naše države in probleme, povezane s slovensko osamosvojitvijo.

Na teh ključnih področjih v letu 1996 ni bilo znatnega izboljšanja. Večina problemov ostaja, nekateri pa se celo zaostrujejo. To velja  predvsem za dolgotrajnost postopkov na nekaterih sodiščih in pri nekaterih upravnih organih. V številnih primerih gre za očitno kršitev pravice do odločanja v razumnem roku in onemogočanje učinkovitega varstva pravic.

Lani ni bilo sprejetih precej zakonov, ki so zelo pomembni za učinkovito varstvo pravic. S prilagajanjem zakonodaje ureditvi, ki jo določa naša ustava, smo tako še vedno na pol poti.

Tudi pet let po osamosvojitvi niso razrešeni problemi, ki so za mnoge nastali ob tem. Nekateri so se znašli celo v začaranem krogu, iz katerega v okviru veljavnih predpisov ni izhoda.

Oblastni organi se bodo morali prednostno in z veliko zavzetosti lotiti premagovanja omenjenih in drugih problemov, ki otežujejo življenje prebivalcev te države in ki utegnejo slabo vplivati na njen ugled. Za izboljšanje razmer je potrebno skupno prizadevanje za krepitev demokracije in pravne države z izboljševanjem predpisov ter spreminjanjem prakse državnih organov in miselnosti odgovornih posameznikov. Pri tem mora biti upoštevanje človekovih pravic temeljno merilo za ravnanje. Ker je eden najpomembnejših vidikov pravne države zaupanje v pravo, se mora oblast vzdržati vseh odločitev in ukrepov, ki zmanjšujejo raven tega zaupanja.

Zato v začetnem delu poročila varuha za leto 1996 predstavljamo nekatere splošne nepravilnosti in pomanjkljivosti, ki jih srečujemo pri svojem delu in ki posebej slabo vplivajo na položaj posameznika v razmerju do države. V tem razmerju pa je posameznik pogosto nemočen, zato se tudi povečuje število tistih, ki se obračajo po pomoč k varuhu človekovih pravic. Nekaj teh pomanjkljivosti, zlasti nepopolnost zakonodaje in nerazumna dolgotrajnost nekaterih postopkov pa je takšne narave, da vplivajo tudi na učinkovitost dela varuha. Gre za sistemske nepravilnosti, ki hromijo delovanje pravne države.

Posamezni problemi, s katerimi ponazarjamo nepravilnosti, na katere opozarjamo v tem poglavju, so navedeni na najkrajši način. Podrobneje so predstavljeni v naslednjem poglavju poročila. Nepravilnosti smo razdelili na tiste, ki so povezane zlasti s pravnim redom, in one, ki koreninijo v neustrezni praksi organov. Posebej pa navajamo nekaj temeljnih načel, ki naj bi jih spoštovali oblastni organi, da bi se izboljšal položaj posameznika v razmerju do države.

1.1. Pravni red

Nepopolna zakonodaja

Veljavna zakonodaja v Sloveniji ni v celoti usklajena niti z ustavo in ratificiranimi mednarodnimi pravnimi akti niti z novo nastalimi družbenimi razmerami. Pogosto nastajajo tudi problemi zaradi medsebojne neusklajenosti posameznih predpisov ali pravnih praznin. V teh primerih je posameznik v zelo slabem položaju, saj se pravne praznine pogosto skušajo zapolniti z analogijami, ki gredo v njegovo škodo, z arbitrarnim odločanjem ali z izogibanjem odločitvi. Nekatera področja sploh niso ustrezno urejena, torej tako, da bi bilo mogoče predpise dejansko izvajati.

Zastarela zakonodaja pogosto ne daje ustrezne podlage za delo pristojnih državnih organov. Za primer navajamo področje delovnih razmerij, kjer veljavna zakonodaja ne predvideva številnih situacij, ki nastajajo ob spremenjenih razmerjih med delavci in delodajalci.

Iz različnih razlogov je zato zaradi varstva pravic posameznika in izboljšanja pravne varnosti treba na novo sprejeti ali pa spremeniti in dopolniti zlasti zakone, ki urejajo naslednja področja:

• delovna razmerja
• izvajanje kazenskih sankcij
• izvajanje pripora
• ravnanje z osebami, ki imajo težave z duševnim zdravjem
• vojaške pokojnine
• kazenski postopek
• pravdni, izvršilni in nepravdni postopek
• splošni upravni postopek
• upravne spore in upravna sodišča
• prekrške
• državljanstvo in tujce
• policijo
• jamstveni sklad
• sklad za poplačilo vojne odškodnine

Da bi na novo sprejeti zakoni dosegli svoj cilj, je treba ob njihovi pripravi temeljito ugotoviti dejansko stanje in na tej podlagi pripraviti kakovosten predpis.
Zaradi na novo nastalih razmer je za celovito ureditev nekaterih področij zelo pomembno tudi čimprejšnje sprejetje nekaterih meddržavnih sporazumov, zlasti sporazumov o socialni varnosti in državljanstvu z drugimi državami na ozemlju nekdanje Jugoslavije.

Potrebna je tudi posodobitev in uskladitev z veljavnim pravnim redom številnih podzakonskih predpisov. Za primer naj navedemo hišne rede v zaporih.

Na nekaterih področjih, kjer se tovrstni predpisi uporabljajo po načelu analogije, pa je treba sprejeti izvirne predpise za dano področje. Tak primer je uredba o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo, ki se uporablja tudi v postopkih za pridobitev dovoljenja za začasno in stalno prebivanje, čeprav je očitno, da gre v slednjih dveh primerih za vsebinsko bistveno drugačna razmerja med posameznikom in državo. Drugi tak primer pa je pravilnik o razvrščanju in razvidu otrok, mladostnikov in mlajših polnoletnih oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, če se uporablja za uveljavljanje davčnih olajšav.

Neprimeren način uveljavljanja novih zakonov

Ob uveljavljanju na novo sprejetih zakonov in drugih predpisov prihaja do nejasnosti, negotovosti, včasih pa celo do nezakonitega ravnanja nekaterih organov. Posebej poudarjeno se je to pokazalo ob uveljavljanju tako imenovanih vojnih zakonov. Odločbe so izdane prepozno, neustrezno je poračunavanje izkazanih in domnevnih preplačil, negotovo je celovito uveljavljanje nekaterih na novo priznanih pravic (pokojninska doba). Drugačen problem se kaže v zvezi z zakonom o lastninski in drugih stvarnih pravicah tujcev. Predlog zakona v prehodnih določbah ne ureja primerov tistih državljanov drugih republik nekdanje SFRJ, ki so pred osamosvojitvijo pridobili veljaven pravni naslov za pridobitev lastninske pravice, te pa niso pridobili, ker iz objektivnih razlogov ni bila opravljena vknjižba v zemljiško knjigo. Na ta problem smo posebej opozorili, saj predlog zakona, ki v prehodnih določbah ne ureja tega specifičnega problema, ni v skladu z načelom zaupanja v veljavnost in trajnost zakona.

Poudarjamo pomen takšnih prehodnih določb na novo sprejetih zakonov, ki bodo dejansko izvedljive in dovolj jasne vsem, ki jih predpis zadeva. Posebej pomembni so realni roki za uveljavitev zakonskih določb. Hkrati pa je pomembno, da so predvideni in pravočasno sprejeti tudi vsi potrebni podzakonski akti in da je z ustreznimi navodili zagotovljena enotna praksa pri izvajanju zakonov na območju cele države.

Dopolnjevanje predpisov

Številni so primeri, ko zakon ali drug predpis ne zajema vseh situacij, ki dejansko nastanejo. Takšne pravne praznine terjajo hitro ukrepanje. Tovrstne probleme zasledimo med drugim pri izvajanju zakonodaje o tujcih. Posameznik se znajde v začaranem krogu, država pa sama ustvarja neurejene razmere.

Menimo, da je dolžnost zakonodajalca in vlade, zlasti pa pristojnega ministrstva, da zapolni pravne praznine z ustreznimi dopolnitvami zakonov.

Varstvo zaupanja v pravo

Veliko je ljudi, ki ne verjamejo, da so država, njeni organi in pravni red sposobni zavarovati njihove pravice. K temu nezaupanju pripomore zlasti dolgotrajnost odločanja v postopkih varstva pravic, ki je tolikšna, da postane to varstvo povsem neučinkovito. Prizadeti je mnenja, da varstva pravic ni.

K nizki stopnji zaupanja v pravo pa pripomorejo tudi sprejeti in predlagani predpisi, ki izrazito posegajo v obstoječe pravice. Zato velja pri sprejemanju predpisov posvetiti posebno pozornost preverjanju primernosti zakona glede na njegov namen in izogibanju vsem nepotrebnim spremembam, ki lahko omajajo zaupanje v veljavnost in trajnost zakona. V primeru zakonodajnih pobud, ki so po svoji vsebini neustavne, pa morajo pristojni organi o tem odločiti v najkrajšem času. Za primer tovrstne pobude naj navedemo zahtevo za odvzem že podeljenih državljanstev.

1.2. Delovanje državnih organov in javnih služb

Dolgotrajni in neučinkoviti postopki

Na dolgotrajnost zelo številnih upravnih in sodnih postopkov opozarjamo od samega začetka našega dela. Po posameznih področjih v naslednjem poglavju opisujemo najbolj kričeče primere. Dolgotrajnost upravnih postopkov pogosto pomeni neposredno kršitev jasnih, čeprav nevedno realnih, zakonskih določb. Hkrati pa gre tako kot v primerih nerazumne dolgotrajnosti sodnih postopkov za kršitev evropske konvencije o človekovih pravicah. Število kršitev te vrste je izredno veliko.

V nekaterih primerih prihaja do svojevrstnega cinizma države, ki naprimer v davčnem postopku krši zakon glede roka za odločitev o pritožbi, hkrati pa od državljanov dosledno terja izvršitev obveznosti v rokih, ki jih postavi.

V številnih postopkih ne pride do izvršitve izdane odločbe, zato postopek ne prinese rešitve, ki jo je posameznik pričakoval. To je posebej problematično, če je posameznik zahteval in pričakoval od države, da bo s svojimi postopki odpravila nezakonito stanje.

Spoštovanje zakonov

Ugotavljamo, da državni organi pri svojem delu pogosto ne spoštujejo določb nekaterih zakonov. Najpogostejše so kršitve zakonskih določil o rokih za izvedbo posameznega postopka. Tako se kršijo določila zakona o splošnem upravnem postopku na primer pri lokacijskih, davčnih in številnih postopkih s socialnega področja. Ne spoštujejo pa se niti roki, ki so v posameznih zakonih posebej določeni, na primer pri denacionalizaciji. Še večjo skrb pa zbuja izrecno neizvajanje posameznih zakonskih določb, na primer določb o vrednostnih papirjih sklada za razvoj pri nakupu nadomestnega stanovanja po stanovanjskem zakonu. Ni presenetljivo mnenje številnih posameznikov, ki se srečajo s tovrstnimi nepravilnostmi, da v tej državi zakoni ne veljajo, zlasti ker ni na voljo ustrezno učinkovitega sodnega varstva pravic.

Izvršilna oblast bi morala biti veliko bolj dejavna ob vsakem primeru, ko zaradi nepredvidenih okoliščin ni mogoče dosledno spoštovati zakona. Njeni ukrepi bi morali težiti k čimprejšnji vzpostavitvi zakonitega stanja. Če to objektivno ne bi bilo mogoče, pa bi veljalo najti ustrezne rešitve s spremembo zakonov, ki jih ni mogoče izvajati.

Upoštevanje določb o človekovih pravicah v vsakodnevni praksi

Ustava določa, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave. Zakoni morajo biti v skladu z ustavo, pa tudi s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral državni zbor. Zato ni dopustno kakršnokoli sklicevanje na togo črko zakona, če takšna razlaga ni v skladu z določili ustave in mednarodnih aktov s področja človekovih pravic. Še posebej pa bi veljalo tovrstna določila in tudi pravno prakso mednarodnih institucij, ki skrbijo za spoštovanje omenjenih pravnih aktov (evropska komisija in evropsko sodišče za človekove pravice), upoštevati v primerih pravnih praznin in nasprotij med predpisi.

Pravo človekovih pravic mora postati neogibna podlaga vsakodnevnega pravnega dela. Sklicevanja na ustavo, mednarodne pravne akte in na njih utemeljeno sodno prakso ni dopustno dojemati kot znak šibkosti argumentov. Nasprotno, takšna določila in odločitve morajo imeti prednost pred pogosto neustreznimi zakonskimi določbami in postati temelj za presojanje zakonitosti.

Izogibanje meritornemu odločanju

Ugotavljamo, da v upravnem postopku drugostopni organ ob ugoditvi pritožbi zadeve dosledno vrača prvi stopnji, čeprav ima možnost, da odloči meritorno. Podobno ravna vrhovno sodišče v upravnih sporih vprimerih, ko organ prve stopnje ne upošteva njihovega mnenja. Tudi ob molku organa, ko so pozivi k rešitvi zadeve neuspešni, ne pride do nadomestne odločitve drugostopnega organa oziroma sodišča.

Ugotavljamo pa tudi izrazito izogibanje upravnim izvršbam.

V vseh navedenih primerih gre za to, da bi bilo z uporabo zakonite možnosti posamezniku prihranjeno dolgotrajno čakanje na nadaljevanje postopka. Zato opisano ravnanje ni v korist njegove pravne varnosti.

Odnos do strank v postopkih

Pogosto opažamo takšno ravnanje državnih uslužbencev, ki kaže na neprimeren odnos do strank. Stranke, ki si prizadeva s posameznim postopkom uveljaviti svojo pravico ali upravičen interes, uslužbenci državnega organa ne smejo obravnavati kot nepotrebno motnjo ali kot nekoga, ki prosi miloščino, in je zato samo od njih odvisno, ali bo uspel ali ne.

Postopki so si med seboj različni. V nekaterih posameznik pridezato, da dobi tisto, kar mu po zakonu pripada, na primer osebno izkaznico. V nekaterih primerih pa gre za bistveno bolj zapletene postopke, ko državni organ ugotavlja dejansko stanje in je od tega odvisen izid postopka. V nobenem primeru pa ni razloga, da bi se uradniki do strank obnašali ponižujoče.

Nesprejemanje vlog

V nekaterih primerih smo ugotovili, da državni organ oziroma njegovi uslužbenci niso hoteli sprejeti vloge, vsaj ne v takem stanju, kot jo je posameznik lahko pripravil. Zaradi takšnega ravnanja je posameznik občutil izrazito negativne posledice, na primer formalno prekinitev zakonitega bivanja v državi, če državni organ ni sprejel vloge za začasno bivanje. V nekaterih primerih pa ugotavljamo celo, da je bila zaradi zamujenega roka izgubljena možnost za pridobitev določene pravice.

Obveščanje strank o možnostih

Pomoč neuki stranki je v upravnih postopkih zakonska obveznost. Hkrati pa je celovito in ustrezno obveščanje nujna sestavina dela državnih organov, če želimo zdrav odnos med državljanom in državo v osebi njenih uradnikov. Pošiljanje od vrat do vrat, nepopolno navajanje potrebnih dokumentov, nejasna pojasnila o postopkih, nerealne in premične napovedi rokov za rešitev zadeve, vse to pri posamezniku ne povzroča le nejevolje, celo jeze, in nepotrebnega zapravljanja časa in denarja, marveč tudi nezaupanje v državne organe in državo nasploh.

Vzpostavljanje učinkovitih pritožbenih poti

Pri vsakem delu lahko pride do napak, pomembno pa je, da ima posameznik možnost s pritožbo doseči odpravo napake. Le tako ne bo nemočna žrtev nekoga, ki je zavedno ali nezavedno povzročil napako. Pritožbene možnosti pripomorejo k omejevanju samovolje, k temeljitejšemu in kakovostnejšemu delu in tako tudi k temu, da zaradi slabega dela redkih posameznikov niso ožigosani kar vsi, ki delajo vnekem organu.

Veliko je še področij, kjer pritožbenih možnosti ni. Še več pa je  takih, kjer so določene oblike pritožb sicer predvidene, vendar zastavljene tako, da ne morejo biti učinkovite. Pri tem seveda ne mislimo le na formalna pravna sredstva, ki so na voljo v posameznem postopku, marveč tudi na neformalne pritožbene možnosti, ki so včasih celo pomembnejše.

Samo za primer: čeprav o aktih, ki jih v upravnem postopku izda upravna enota, v pritožbenem postopku odloča drugostopenjski organ, bi bilo vseeno prav, da bi se jasno vedelo, kam in kako naj se obrne tisti, ki misli, da že sam odnos uslužbencev do njega ni bil primeren.

Seznanjanje s pritožbenimi možnostmi

Če pritožbeno možnost poznajo le posvečeni, je enako, kot da je nebi bilo. Zato je pomembno tako seznanjanje s splošnimi pritožbenimi možnostmi, na primer zaradi nepravilnega ravnanja, kot tudi celovita predstavitev možnosti, ki jih ima stranka v postopku, če ni zadovoljna z odločitvijo.

Zavodu za zdravstveno zavarovanje smo na primer predlagali, najdoseže, da bodo v vsaki čakalnici izvajalca storitev, ki sodi v javnozdravstveno mrežo, tudi obvestila, kam se lahko obrne zavarovanec, ki ne bo zadovoljen s storitvami. Veliko bolj bo treba javnost seznaniti tudi s pritožbenimi možnostmi v zvezi s samo zdravstveno dejavnostjo. Sicer hvalevredno natančno oblikovan priročnik za paciente naše največje bolnišnice glede pritožb ne vsebuje natančnih in uporabnih napotkov. Tudi določila šolskih pravil niso toliko razdelana, da bi učenci in dijaki ob njihovi pomoči jasno vedeli, kam naj se obrnejo ob nepravilnostih.

Seveda pa v okvir seznanitve z možnostmi za pritožbo spada tudi napotilo na varuha, kadar ni drugih možnosti ali so že izčrpane.

Fleksibilnost v okviru zakonitih možnosti

Še tako domiseln zakonodajalec ne bi mogel predvideti vseh situacij, ki jih prinaša življenje. Zato se v številnih postopkih dogaja, da posameznik ocenjuje odločitev organa kot povsem neskladno s položajem, v katerem se je znašel, in kot povsem neživljenjsko.

Nekateri zakoni omogočajo tudi nekaj prilagodljivosti. Ob obravnavanju posameznikovih posebnih okoliščin velja te možnosti v čimvečji meri izkoristiti - pa ne le po posredovanju varuha.

Posebej zapletene situacije pogosto nastanejo na davčnem področju. Novi predpisi dopuščajo nekaj upoštevanja individualnih okoliščin zavezanca, kar velja tudi dejansko uporabljati za razrešitev sicer nerešljivih primerov. Zelo neživljenjsko ravnanje davčnih organov smo zasledili v odnosu do pobudnika, ki je uveljavljal olajšavo pri prometnem davku ob nakupu osebnega avtomobila, ker ima več kot tri otroke. Ker je avto prodal, mu davčni organ ob nakupu drugega avta te olajšave ni priznal, čeprav je ob prodaji prejšnjega poravnal razliko v davku s predpisanimi obrestmi. Tako dejansko pri prvem avtu olajšave ni izkoristil, pa je kljub temu naletel na odpor, da bi mu jo priznali pri drugem.

Razumno in odgovorno obnašanje v postopkih

Od države pričakujemo, da bo v vseh postopkih ravnala razumno, tudi kadar je sama stranka v njih. Opažamo pa kar številne primere, ko država ne izpolni obveznosti do posameznika celo tedaj, ko obstaja že pravnomočna odločitev najvišjega sodišča v državi glede povsem identičnega primera. Za primer naj navedemo številne sodne postopke v  zvezi z obrestmi na neizplačane plače, pa sodne postopke, ker država neprizna odpravnin v višini, kakršno so sodišča že prisodila, in podobno. S tem en del oblasti brez potrebe obremenjuje drugega - že tako preobremenjeno sodno vejo, povzročajo se odvečne nevšečnosti prizadetim posameznikom, hkrati pa gre za nepotrebno trošenje sredstev.

Vezanost na prejšnje lastne akte

Omembe vredno je tudi nekajkrat opaženo ravnanje organa, ki v postopku noče upoštevati svojega predhodnega akta. Z vidika pravne  države je takšno ravnanje nesprejemljivo. Navajamo dva primera v zvezi  s pridobivanjem državljanstva. V prvem je bilo po predložitvi dokumenta o odpustu iz dosedanjega državljanstva zahtevano, da predloži še odpust iz drugega državljanstva, o katerem pa v zagotovilu, da bo sprejet v državljanstvo, če predloži odpust, ni bilo govora. V drugem primeru pa je bilo pobudniku leta 1988 izdano potrdilo o državljanstvu SRS, po osamosvojitvi pa je kljub temu moral začeti postopek za sprejem v slovensko državljanstvo.

Nespoštovanje pravnomočnih odločb

Pravnomočno sodno odločbo mora spoštovati vsaka fizična in pravna oseba. Pričakovali bi, da bodo oblastni organi za zgled državljanom. Žal pa pogosto ugotavljamo, da bodisi državni organi bodisi občine ne izpolnijo prostovoljno pravnomočnih odločb. V večini primerov so bile po našem posredovanju obveznosti izpolnjene, vendar po dolgem zavlačevanju. Naleteli pa smo celo na primer, ko župan izpolnitev pravnomočne sodne odločbe izrecno zavrača. Slabo se piše pravni državi, če državni organi in organi lokalne samouprave ne bodo upoštevali odločitev sodišč, kadar razsojajo med njimi in državljani!

Nespoštovanje odločb ustavnega sodišča

Nespoštovanje odločb ustavnega sodišča s strani zakonodajne in izvršilne veje oblasti je v pravni državi nedopustno in ispodkopava temelje demokratične ureditve države. Kljub temu smo opazili tudi tovrstno nepravilnost, ki prizadeva zelo širok krog posebej ogroženih ljudi, ki pa žal ni edini primer.

Še vedno namreč ni bil sprejet poseben zakon, s katerim bi bile urejene pravice delavcev, ki jim preneha delovno razmerje na podlagi 51. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. Po odločbi ustavnega sodišča z dne 13. oktobra 1994 bi tak zakon moral biti sprejet v šestih mesecih po objavi odločbe.

Nerazmejene pristojnosti

Poseben primer nedodelanosti pravnega reda v državi je nejasna razmejitev pristojnosti med državo in občino. Gre za problem, ki lahko povzroči resne posledice. Pristojnosti niso dovolj natančno razmejene niti glede izdajanja niti glede izvajanja predpisov. Za zdaj se ta neurejenost kaže predvsem v nejasnosti o tem, kdo nadzoruje izvajanje odlokov, ki so jih sprejele še občine v prejšnji obliki, pa so jih nove občine privzele.

Pristojnosti pa niso jasno razmejene niti med nekaterimi inšpekcijami. S stališča državljana je še posebej nesprejemljivo, da se več inšpekcij proglasi za nepristojne, pri tem pa ga usmerjajo druga na drugo. Pričakovati bi bilo, da se tak negativni kompetenčni spor razrešuje znotraj ministrstva ali vlade, ne pa na plečih posameznika.

1.3. Načela za izboljšanje odnosa med državo in državljanom

Izhajajoč iz izkušenj, zbranih pri našem delu, in vsebine problemov, ki jih imajo posamezniki z državnimi in drugimi organi, menimo, da odnosi med posameznikom, ki se obrača na organ, ter pristojnimi funkcionarji in uradniki niso takšni, kot bi lahko bili. Pri ocenjevanju teh odnosov je seveda treba izhajati iz načela, da je država zaradi državljanov in ne narobe.

Navajamo nekaj načel, ki so bistvena za izboljšanje odnosa med posameznikom in - posplošeno rečeno - državo. Nekatera od njih sopomembna predvsem za praktično ravnanje organov in njihovih uslužbencev, druga pa velja upoštevati pri pripravi postopkovnih in organizacijskih predpisov. Če se zdi katero od teh načel ali celo večina njih sama po sebi razumljiva, pa žal to ne pomeni, da se upoštevajo sama od sebe. Želimo poudariti odgovornost predstojnikov vseh državnih organov, da v okviru organiziranja in usmerjanja dela vorganu, ki mu načelujejo, zagotavljajo tudi upoštevanje tovrstnih načel. Prav bi bilo, da se za posamezna področja oblikujejo tudi zavezujoča pravila ravnanja, ki bodo med drugim služila kot osnova zapresojo korektnosti ravnanja uslužbencev v spornih primerih.

Preglednost in razumljivost postopkov

• pojasniti vsako odločitev, ki zadeva posameznika, in razloge zanjo na način, ki ga posameznik razume
• prepričati se, da je posameznik-stranka razumel informacijo
• zagotoviti, da bo vsakdo vedel, kakšne so njegove pravice, možnosti in pravna sredstva,vključno z neformalnimi oblikami varstva pravic
• pri načrtovanju, izvajanju in spreminjanju projektov, ki jih vodijo oblastni organi, se je treba posvetovati z ljudmi, ki jih zadevajo projekti
• zagotavljati čim večjo javnost dela oblastnih organov, tajnost naj bo izjema
• zagotoviti javnosti pravočasne, ustrezne in dostopne informacije
• vsa obvestila in pojasnila javnosti naj bodo jasna in preprosto razumljiva

Dostopnost

• organi, ki poslujejo s strankami, morajo imeti sprejemno in informacijsko službo, ki zmore spoštljiv odnos do vsakogar in ki posebej upošteva vse težave starejših in prizadetih oseb
• omogočiti informacije po telefonu
• način poslovanja s strankami in prostore prilagoditi tako, da je spoštovana zasebnost
• zagotoviti, da so uradi brez težav dostopni ljudem s telesno okvaro
• uradne ure naj se prilagajajo potrebam ljudi
• omogočati urejanje več zadev na enem mestu s poenostavljanjem in združevanjem postopkov

Zakonitost in razumnost odločitev

• dosledno spoštovati zakone in druge predpise
• vsako odločitev preverjati tudi z vidika spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin
• nedodelanost in nepopolnost predpisov ne sme biti uporabljena v škodo posameznika
• pri odločanju po prosti presoji opreti odločitev na objektivno preverljiva merila in dejstva
• odločitve naj ne bodo le skladne s predpisi, marveč tudi razumne, poštene in ustrezne
• preprečiti skrivanje za ozko interpretacijo zakona ali drugega predpisa

Upoštevanje pravic posameznika

• odločitev ne sme biti sprejeta, če posameznik ni imel možnosti, da pojasni svoje videnje in da koristna pojasnila
• ob sprejemu vloge povprašati stranko o vseh manjkajočih dokumentih in informacijah, da ne bi bila zaradi tega vloga zavržena
• pomagati stranki, da odda popolno vlogo, da bi lahko odločba temeljila na vseh upoštevanja vrednih dejstvih
• pri odločanju se izogibati vsakršne pristranskosti in uporabe nepravnih sredstev
• preprečiti vsakršno razlikovanje

V službi ljudi

• organizacijo in število zaposlenih prilagajati spremenljivim potrebam
• ugotavljati potrebe in pričakovanja ljudi
• zagotavljati pravno pomoč neukim strankam v ustreznem obsegu in na razumljiv način
• usmeritev za spremembe naj bodo potrebe ljudi in ne uradnikov
• ne zahtevati od strank listin, ki jih organ ima ali lahko pridobi
• odpraviti vse nepotrebne postopke, formalnosti in obrazce

Spoštovanje človekovega dostojanstva

• ne delati z ljudmi kot s številkami; poskušati odkriti njihove posebnosti in težave
• ravnanje z ljudmi naj bo človeško in osebno
• če posameznik uveljavlja svojo pravico do nekega prejemka ali storitve, ga ni dopustno obravnavati, kot da bi si prizadeval za privilegij; uveljavlja zgolj pravico, ki mu pripada
• noben javni uslužbenec naj nikomur ne stori ničesar, kar ne bi želel, da se zgodi njemu
• ne pošiljati stranke od vrat do vrat, če mu je s poizvedbo pri pristojnih mogoče
• posredovati potrebno pojasnilo

Ukrepi za odgovorno ravnanje z ljudmi

• vzpostavljati pritožbene možnosti, ki naj bodo znane in dostopne in kolikor se da ločene od služb, na katere se nanašajo pritožbe
• vzpostaviti in uporabljati poravnalne mehanizme, kjer je mogoče
• vse obljube, dane strankam, je treba spoštovati
• nedopustno je izogibanje odločitvam in odgovornosti z izgovarjanjem na nadrejene ali na druge službe
• vse postopke končati v razumnem času
• nenehno spremljati in poskušati skrajšati čakanje
• ugotavljati prave vzroke za vsako napako ali malomarnost
• nezadovoljstva strank ni dopustno razlagati kot goli kriticizem; služi naj kot spodbuda za izboljšave
• s strankami ravnati spoštljivo in ceniti dobro delo državnih uslužbencev.