»Kot izobraževalka izobraževalcev (učiteljev in ravnateljev) sem se doslej udeležila že več seminarjev Train the trainers, ki so jih vodili tako Slovenci kot tujci. Moram pa zelo pohvaliti izbrano trenersko ekipo. Dobro obvladajo tako teoretično ozadje kot praktične primere in so naravnost odlični pri igri vlog in improviziranem odzivanju na naša vprašanja, provokacije in posebne želje. Poskrbeli so, da smo se vsi dobro počutili in bili vključeni. Tudi sicer je skupina odlično zaživela. Pravi privilegij je v tako kratkem času spoznati toliko zanimivih, srčnih in strokovnih ljudi! Lahko rečem, da bi bila storjena nepopravljiva strateška napaka, če
se tega usposabljanja ne bi udeležil nihče s področja vzgoje in izobraževanja. Z največjim veseljem bom še naprej sodelovala v projektu in skušala posredovati cilje in vsebine tudi na šolsko področje. Skupaj lahko ugotovimo: čaka nas še veliko dela v boju proti diskriminaciji.«

mag. Andreja Trtnik Herlec, predavateljica, Šola za ravnatelje

“Seminar me je prijetno presenetil s poudarjenim interaktivnim pristopom. Strokovno vodstvo seminarja je upravičilo moja pričakovanja, saj nam je odločno in brezkompromisno nastavilo ogledalo naših predsodkov in stereotipov. Oziroma bolje, z njihovo pomočjo smo to naredili kar sami. Skupinska dinamika je tudi tu, podobno kot v resničnem življenju, odigrala eno pomembnejših vlog, kar je pripomoglo k poglobljenemu razumevanju pojava diskriminacije v različnih okoljih. V okviru seminarja sem morda pogrešala bolj izrazit poudarek na dekonstrukciji nekaterih nocij, kot na primer rase, spola itd., hkrati pa me je navdušil toleranten in spoštljiv način komuniciranja v skupini – pojav, ki je v naši družbi vse redkeje prisoten.”

Martina Bofulin, mlada raziskovalka na Inštitutu za narodnostna vprašanja

  Sanjam sen, da nam jutro vzide, ko bo človek spet človeka spoštoval.
  Upam up, da nam ura pride, ko prijatelj bo prijatelja spoznal.
  Pa še s kom bi sanje delil pa še komu upa dal!
  Pa še sam bi nekaj storil, da ta sen bi res postal ...
  Sanjam sen, da hudobnih ni ljudi, upam up, da poštenje še živi,
  sanjam sen ... Kaj sanjaš tudi ti?
  Če bi vsi hoteli, pa bi skupaj doživeli take dni ...
                                               (Ed Robertson, Dream a dream)

Ta pesem, ki sem jo v zboru pela pred več leti, mi je odmevala v ušesih, ko sem v petek, zadnji dan seminarja Train the trainers, prišla domov. To je to! Ta seminar je več kot presegel moja pričakovanja, mi široko razprl oči in me spomnil na moje mladostne sanje, ki sem jih v letih študija in službe shranila v zaprašeno omaro. Med seminarjem se je ta omara počasi odpirala in njena vsebina mi je spet dala misliti. Kje je moje poslanstvo? Zakaj sem se odločila opravljati ta poklic? Ali sem ne samo kot izšolana pravnica ampak tudi kot človek dovolj odprta in pripravljena na to, da pomagam ljudem ali jim celo dam moč v boju proti diskriminaciji? 

V letih službe v državnem organu, ki je poleg tega še inšpekcijski, se človek kaj zlahka znebi mladostnega idealizma in vsakdanja rutina presenetljivo hitro pokoplje žar, ki ga je gnal, da se je odločil za poklic, s katerim je mislil, da bo reševal svet in ga naredil boljšega. V koži uslužbenca inšpektorata so nepogrešljivi spremljevalci vprašanja: do kod segajo naše pristojnosti, ali bom z izdajo takega in takega ukrepa prekoračil svoja pooblastila, ali sem res prepričan, da lahko tega kršitelja sankcioniram s tako in tako sankcijo, ne da bi s tem (sebi ali državi, v katere imenu nastopam) nakopal kakšno odškodninsko odgovornost? Odgovori na ta vprašanja pa vse preradi zlezejo do točke, ko se zdi najbolj varno ugotoviti, da so naše pristojnosti zelo omejene in da za žrtev prekrška ne moremo narediti ničesar več. Ogradimo se torej z zidom nepristojnosti in zadevo lahko zaključimo.

Seminar Train the trainers je name vplival tako, da sem se vprašala: Kaj še lahko storim za žrtev, kaj lahko storim, da pomagam preprečiti diskriminacijo, kje se skrivajo predsodki v meni, kako jih prepoznam in se soočim z njimi? Svoje življenje, svoje delo in nenazadnje situacijo v družbi sem videla z drugačnega zornega kota, kot da bi se povzpela visoko visoko na najvišjo streho in z nje videla širše in jasneje, kaj se dogaja okoli mene. In najpomembnejše – na seminarju sem dobila izkušnjo, kako je na lastni koži občutiti, če si diskriminiran.

Vse to so omogočile vaje, ki so bile na prvi pogled videti kot igra (včasih tudi dokaj kruta igra), toda ko smo jih analizirali, sem se šele zavedela, na katere vse dele mojega bitja so vaje vplivale. Pa ne samo zaradi zverziranosti in sproščenosti, s katerima so vaje vodili izkušeni trenerji, pač pa tudi zaradi odprtosti in pripravljenosti k sodelovanju udeležencev, ki so z drugimi delili svoje iskrene občutke in spoznanja.

Sedaj, dobra dva meseca po seminarju, zbiram posledice, ki jih je pustil na meni. Prva je ta, da je v meni vstala želja, za katero se zdi, da ni bila še nikoli tako močna – pomagati drugim, da se tudi oni zavejo lastnih predsodkov in da prepoznajo past diskriminacije, v katero je tako lahko zdrsniti. In druga posledica: v meni je seminar pustil precej več vprašanj kot dal odgovorov.

Zdaj razumem, da niti ni bil namen seminarja, da bi dobili odgovore na dlani – kar je sicer po mojem občutku osnovni namen večine seminarjev in predavanj na tem svetu. Seminar Train the trainers je bil drugačen – ni vsiljeval nobenih vseobsegajočih in vseveljavnih resnic, vse definicije je pustil odprte, da je iz njih vsak lahko vzel zase, kolikor potrebuje oz. kolikor je pripravljen sprejeti. Zrak v predavalnici, kjer smo sedeli v krogu in se nihče od nas ni mogel nikamor skriti, pa je napolnil s stoterimi vprašanji. Z vprašanji, ki vsaj mene ne bodo zapustila tako zlahka.

So pa to vprašanja, ki mi bodo pomagala kazati pot v prihodnosti, vprašanja, s katerimi bom lahko vedno znova preverjala, ali sem kot človek in kot oseba, ki opravlja pravniški poklic, naredila vse, kar se je v konkretni situaciji dalo storiti za žrtev diskriminacije. Če ne drugega, sem se seminarja morala udeležiti prav za to, da sem se naučila, kako ne smem nikoli več pustiti, da bi ta vprašanja skupaj z mladostnimi sanjami spet končala v zaprašeni omari, kajti nikoli ne veš, ali jih bo komu še kdaj uspelo zbezati na plano.    

Tanja Cmrečnjak Pelicon, Inšpektorat RS za delo