Naško Križnar, vodja sekcije Avdiovizualni laboratorij, Inštitut za slovensko narodopisje na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU

Vsaka komunikacija vsebuje možnost zlorabe katere od strani v tem procesu. Vedno ena stran pridobi, druga pa malo izgubi. Tako je v ljubezenskem razmerju in tako je med udeleženci filmske produkcije. Popolnega ravnotežja ni.

Vse znanosti o človeku se soočajo z vprašanjem etike, ki se večinoma nanaša na možnosti zlorabe in manipulacije raziskovanih in snemanih oseb. Zato lahko pride do drastične spremembe njihovega družbenega in ekonomskega statusa, družinskih odnosov in človekovih pravic. Glavno etično načelo humanističnih raziskav je, naj ne ogrozijo dostojanstva, moralne in gmotne blaginje oseb, ki jih raziskujemo. Najlaže se to zgodi v primeru filmskega snemanja. V primeru javnega predvajanja so ljudje na filmskih posnetkih lahko prepoznani, ogroženi ali zasmehovani. 

Objekt kršenja človekovih pravic v filmu je lahko posameznik ali cela skupnost in njeno okolje. V prvem primeru imamo jasen objekt kršenja človekovih pravic, v drugem primeru je pa ta objekt bolj neoprijemljiv, kompleksen; zaobjema cel sklop med seboj povezanih dejavnikov in posledic.

Konvencija UNESCO o neoprijemljivi dediščini človeštva je nastala zaradi zlorab znanja in duhovne kulture, ki je anonimna last etničnih skupin in kultur. V Sloveniji je bil prvi tak primer na področju lokalnih pustnih šeg. Nosilci izvirnih šeg bi radi ohranili kompetenco nad lokalnim in regionalnim dediščinskim sistemom. Kršenje tega sistema bi ogrozilo njihovo identiteto in dobro počutje.

Eno od etičnih pravil ameriške antropološke zveze določa, naj snemalec osebam, ki jih snema, odkrito pojasni, kakšne so lahko posledice njihove odločitve, da se pustijo snemati. To velja predvsem na območjih, kjer vizualni mediji še niso razširjeni in je znanje o njih majhno.

V filmih Johna Marshall je večkrat nastopal bušman, ki je kasneje zaslovel z glavno vlogo v filmu Bogovi so padli na glavo. Slava ga je prevzela. Predal se je pijančevanju in reven umrl. Podoben je primer romskega igralca v filmu Saše Petroviča Zbiralci perja.
Timothy Asch in Napoleon Chagnon sta dolgo časa razmišljala, ali lahko v film o Janomamih vključita prizore, v katerih mož pretepa ženo. Ugotovila sta namreč, da prikazovanje nasilja v filmu spodbuja med Janomami nasilje v resničnem življenju.

Kaj pa vsiljivo polaščanje naturščikov za konstruiranje idilične podobe klenih slovenskih vaščanov, ki ga vidimo v nekaterih televizijskih dokumentarcih? Ali ni to zavajanje ljudi v imenu avtorskih interesov? Delanje sile kulturi vsakdanjega življenja v filmu je na robu kršenja človekovih pravic.

V starih filmih Božidarja Jakca iz Beli krajine vidimo nasprotni primer: možje in žene naravnost silijo pred kamero. Ali so se v tistih trenutkih zavedali, kaj se bo zgodilo z njihovimi filmskimi podobami? So se zavedali možnosti manipulacije? V našem času podoben pojav povzroča televizija. Številni ljudje si želijo svojih pet minut slave z nastopom na televiziji.

Ljudje želijo imeti pravico, da sami odločajo o kulturnem prostoru okoli sebe, pa naj gre za osebni ali skupni prostor. Demokracija ni najprimernejši mehanizem za upravljanje skupnih zadev, ker večina nadvlada posameznika. Uveljavljanje človekovih pravic pa se začne pri posamezniku. V tem pogledu je film »demokratičen«. Kamera, režiser in montažer imajo večinske pravice. Diktirajo pogled gledalca in mu s tem jemljejo možnost avtonomnega odločanja o vprašanjih, ki jih film obravnava. Že z vsiljevanjem svojih pogledov film lahko krši človekove pravice. Vprašanje pa je, ali (vizualni) medij more iz svoje kože, kajti eno od opravičil za hojo po robu moralne sprejemljivosti je, da film goljufa, da bi povedal resnico.