Varuhu je pobudo za postavitev zagovornika dvema dečkoma poslal CSD konec leta 2014. CSD je v pobudi navedel, da dečka, stara 10 in 11 let živita z mamo, starša sta se razšla že pred časom, v družini je bilo prisotno nasilje očeta nad mamo.
Oče do otrok ni bil nasilen, redni stiki z njim pa od razveze niso potekali, ker naj bi se otroka očeta zelo bala. Sodišče je v času pobude Varuhu določilo stike pod nadzorom na CSD, ki pa jih ni bilo mogoče izvajati, ker sta otroka ob stikih doživljala veliko stisko, mama je navajala, da otrok nikakor ne more pripraviti na stik, otroka naj bi pred stikom tudi bruhala, doživljala napade panike ipd. V pogovoru z mamo smo izvedeli, da se otroka zelo bojita tudi, da bi očeta srečala na cesti, zato niti v šolo nista upala hoditi sama, čeprav je bila ta oddaljena sto metrov od doma.
CSD je zagovorništvo predstavilo obema staršema in otrokoma in vsi so se strinjali, da se otrokoma postavi zagovornica. Najprej smo postavili eno zagovornico za oba otroka, po štirih srečanjih pa smo se zaradi nezaupanja med bratoma odločili, da starejšemu dečku postavimo drugo zagovornico.
Obe zagovornici sta se vsaka s svojim dečkom srečali še štirikrat. Skupaj je zagovorništvo potekalo štiri mesece strnjeno, s srečanji približno na dva tedna, preko poletja zagovorništvo ni potekalo, jeseni pa sta se srečali z njima še zadnjič. Izjavi obeh otrok sta bili na koncu predstavljeni na zaključnem srečanju obema staršema skupaj, medtem ko je bilo uvodno srečanje zaradi strahu, ki so ga izražali mama in fanta, ločeno z njimi in posebej z očetom.
Zagovornici sta s fantoma vzpostavili odprt, zaupen odnos. V pogovorih z njima sta ločeno raziskovali njune želje, potrebe, doživljanje očeta, mame in brata. Fanta sta bila navezana drug na drugega, vendar si nista povsem zaupala, saj je bil eden bolj navezan na mamo, drugi manj, oba pa sta navajala, da bi bila mama žalostna ali jezna, če bi šla k očetu. Zagovornici sta ju razbremenjevali občutka odgovornosti za mamina čustva in ju opogumljali, da je lahko njuno doživljanje očeta drugačno od maminega. Že pred poletjem po zgolj sedmih oziroma treh srečanjih s fantoma sta oba vedno bolj jasno izražala željo, da bi se z očetom kdaj srečala. Oče je v času zagovorništva previdno iskal stik z njima, zato se je njun strah pred očetom počasi topil, veliko pa je k temu prispevala tudi mama. V času zagovorništva se je mama nekajkrat obrnila na območno koordinatorico v projektu, na katero se starši lahko obračajo, zagovornikov pa s svojimi zgodbami ne smejo obremenjevati, saj bi to lahko vplivalo na njihovo delo z otrokom.
Mama je po določenem času dovolila, da sta otroka spregovorila o svojih željah po ponovnih stikih z očetom tudi doma, sprejela jih je in otrok ni več obremenjevala s svojim doživljanjem očeta in slabimi spomini nanj. Otroka sta se na to odzvala in zagovornicama povedala, da sta bila vesela, ko ju je oče obiskal v šoli, vedno bolj jasno pa sta si tudi predstavljala, da ga spet obiščeta in se z njim redno srečujeta.
V času poletnih počitnic zagovorništvo ni potekalo, ker sta bila fanta na počitnicah, po njih pa sta oba zagovornicama zadovoljno poročala o tem, da se je vse uredilo. Povedala sta, da se z očetom spet srečujeta, z njim sta preživela tudi del počitnic, ker je bila mama bolna. Še bolj pa sta bila vesela, ker sta se starša spet pogovarjala in sodelovala pri skrbi za sinova.
Tako fanta kot starša so na zaključnem srečanju izražali zadovoljstvo s potekom in rezultati zagovorništva. Tudi mi smo se njim zahvalili za zaupanje in jih pohvalili za napredek, ki so ga dosegli s skupnimi močmi vseh članov družine. Povedali smo, da žal največkrat trdo delajo le otroci, starši pa se v manjši meri zavedajo, kako pomembne so spremembe, ki jih lahko oni naredijo pri sebi v dobro otrok.
Pobudo Varuhu ocenjujemo kot utemeljeno, potek in zaključek zagovorniškega primera pa kot primer dobre prakse, ki bi so jo želeli doživeti večkrat. 11.9.-65/2014
