Pobudnik se je pritožil Varuhu človekovih pravic RS (Varuh) v zvezi z vračilom štipendije. Prejel je namreč obvestilo Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendiranje (Javni sklad) o skorajšnjem začetku postopka za vračilo štipendije, ki jo je prejemal tri študijska leta - v letih od 2002 do 2005. Študiral je v tujini. Pobudi je priložil pogodbo o štipendiranju iz leta 2002 ter dopis Javnega sklada, v katerem ga pristojni pozivajo k vračilu štipendije, ker ni doktoriral v času, dogovorjenem v štipendijski pogodbi. Pobudnik je Javnemu skladu očital zlasti, da s pozivom k vračilu štipendije ne spoštuje današnjih smernic EU oziroma 39. člena Pogodbe o Evropski skupnosti. Od Varuha je pričakoval nasvet, kaj naj stori, da mu podeljene štipendije ne bi bilo treba vrniti. Prepričan je bil, da z doktoratom s področja procesiranja naravnega jezika zaposlitve v Sloveniji ne bo nikoli dobil.
Pri proučitvi vse razpoložljive dokumentacije, vključno z besedilom Javnega razpisa štipendij za študij slovenskih državljanov (Javni razpis) v tujini smo ugotovili, da:
je vsebina pogodbe o štipendiranju iz leta 2002 izhajala iz vsebine in določil Javnega razpisa štipendij za študij slovenskih državljanov v tujini, ki ga je tisto leto objavila Ad futura, znanstveno-izobraževalna fundacija Republike Slovenije, javni sklad;
je Slovenija postala članica EU 1. maja 2004. Po našem mnenju zato ni sporna vsebina takratnega Javnega razpisa v primerjavi z današnjimi smernicami EU oziroma glede na 39. člen Pogodbe o Evropski skupnosti. Zato smo menili, da pobudnikova pogodba z Javnim skladom s tega vidika ni bila sporna, saj ni bila v nasprotju s prisilnimi normami naše zakonodaje. Država se je na tak način skušala zavarovati pred tako imenovanim begom možganov. Res pa je, da bi država morala imeti jasno strategijo podeljevanja štipendij (na primer za poklice oziroma vrste izobrazb, ki jih primanjkuje).
v zvezi z vračilom štipendije bi moral Javni sklad pobudniku na podlagi 4. člena Pogodbe o štipendiranju izdati ugotovitveno odločbo, ki bi bila hkrati izvršilni naslov za izvajanje pogodbenih obveznosti. Ta odločba bi postala izvršljiva z vročitvijo po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku.
Varuh je Javni sklad opozoril na napako (nepravilnost), da bi moral ravnati v skladu s 4. členom Pogodbe o štipendiranju in izdati ugotovitveno odločbo, ki bi bila hkrati izvršilni naslov za izvajanje pogodbenih obveznosti.
Ob obravnavi pobude se nam je porajalo vprašanje, ali je vsebina razpisov Javnega sklada ter posameznih konkretnih pogodb s kandidati po letu 2004 skladna z določili Pogodbe o Evropski skupnosti. Pri pregledu vsebine Javnega razpisa štipendij za študij slovenskih državljanov v tujini smo ugotovili, da razpis še vedno pogojuje dodelitev štipendije s kasnejšo vrnitvijo in zaposlitvijo v Sloveniji. Dvomljivo je, ali je po zaključku študija iskanje zaposlitve doma v vseh primerih in vedno mogoče, ter v današnjih razmerah tudi uspešno. Javnemu skladu smo predlagali, da prouči možnosti za spremembe vsebine prihodnjih javnih razpisov za študij slovenskih državljanov v tujini v tem smislu, da bo jasno in natančno zapisana obveznost zaposlitve v Sloveniji oziroma, da bo kljub vsemu dana možnost zaposlitve v tujini pod določenimi pogoji. Prav tako smo predlagali, da se v razpis ali pa kasneje v pogodbo med skladom in štipendistom jasno zapiše listine oziroma dokazila, ki jih je treba predložiti kot dokaz aktivnega iskanja zaposlitve (v pogodbi o štipendiranju je namreč zapisano, da mora štipendist v predvidenem roku zaključiti študij ter se v Sloveniji tudi zaposliti).
Na pobudnikovo vprašanje, ali bi bila smiselna tožba pri Sodišču Evropske skupnosti, smo mu pojasnili, da ni gotovo, da bi z njo uspel. Vendar pa bi bila po našem mnenju to edina možnost, da bi dosegel oprostitev vračila štipendije, če nima kakšnih drugih utemeljenih razlogov za kršenje pogodbenih določil. Pobudniku smo svetovali, da se o tem predhodno posvetuje z ustreznim odvetnikom.
Varuh je pobudo glede na svoje ugotovitve štel za delno utemeljeno. 5.8-27/2010
