V pobudi Varuhu človekovih pravic RS (Varuh) je bil izpostavljen problem veljavnosti nekaterih določb Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 46/2013, Aneks) zgolj za člane sindikata. Aneks namreč predvideva, da pripada članom reprezentativnega sindikata, podpisnika tega aneksa 20% višja jubilejna nagrada in solidarnostna pomoč, ki se izplača iz javnih sredstev. Pobudniki so bili mnenja, da gre za kršenje pravic delavcev, saj taka ureditev nečlane sindikata postavlja v slabši položaj. Prosili so za mnenje Varuha.
Varuh sicer ni pristojen za dajanje mnenj o ustreznosti ali pravilnosti posameznih zakonskih rešitev, niti kolektivnih pogodb. Ne glede na to, pa smo pobudnikom podali naslednje mnenje:
Izpostavljena ureditev ima podlago v 224. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, ZDR-1), ki po novem dopušča, da se lahko v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti dogovorijo pravice in obveznosti, ki niso že urejene v zakonu, le za člane pogodbenih strank. Do sprejema ZDR-1 ni bilo mogoče dogovarjati pravic samo za člane sindikata, podpisnika kolektivne pogodbe, če je bil podpisnik reprezentativni sindikat. Sedaj je to mogoče, vendar le na ravni dejavnosti. Določba 224. člena ZDR-1 gotovo odpira številna vprašanja, na katera bo morala odgovoriti praksa. Primerjalno pravno je vprašanje različno urejeno. Nemška teorija različnega obravnavanja sindikalno organiziranih in neorganiziranih delavcev kot posledice veljavnosti kolektivnih pogodb ne šteje za diskriminacijo, saj veljavnost kolektivne pogodbe zgolj za člane sindikata še ne pomeni, da se dogovorjeni standardi ne bi mogli uporabljati tudi za nečlane sindikata. Če si torej delavci, ki niso člani sindikata, na individualni ravni lahko izpogajajo iste pravice, kot jih kolektivna pogodba zagotavlja članom sindikata, je po nemški teoriji in sodni praksi različna obravnava sindikalno in nesindikalno organiziranih delavcev v sami kolektivni pogodbi dopustna.
Zgoraj navedeni Aneks je v 3. in 5. členu določil, da so člani reprezentativnega sindikata, podpisnika tega aneksa, upravičeni do 20% višje jubilejne nagrade in solidarnostne pomoči. Po mnenju Varuha sta navedeni določbi sporni z vidika enakega obravnavanja in z vidika svobode združevanja, zato bi pri tem lahko šlo za kršitev 14. in drugega odstavka 42. člena Ustave RS. V javnem sektorju namreč velja pravilo, da delavec ne more biti upravičen do več pravic, kot mu pripadajo na podlagi zakona ali kolektivne pogodbe. S pogodbo o zaposlitvi tako ni mogoče dogovoriti, da posameznemu javnemu uslužbencu pripada 20% višja jubilejna nagrada in solidarnostna pomoč. Poleg tega gre tu za porabo javnih sredstev, torej so člani sindikata upravičeni do višje porabe javnih sredstev, kot nečlani. Drugače bi na vprašanje gledali v primeru, da bi se 20% razlike izplačalo iz sredstev sindikata. Sicer lahko razumemo razloge sindikatov, ki v javnosti navajajo, da je v ozadju kritika njihovega članstva, da s plačevanjem članarine financira socialni dialog in možnost varovanja plač ter položaja, ko pa sindikati nekaj dosežejo, pa so tega deležni vsi. Vendar kljub temu menimo, da obstoječi način veljavnosti Aneksa zgolj za člane sindikata ni ustrezen. S tem se namreč posredno sili delavce, da se včlanijo v sindikat, če želijo imeti več pravic. To pa bi lahko pomenilo poseg v pravico do zbiranja in združevanja iz 42. člena Ustave RS, kjer je določeno, da ima vsakdo pravico, da se svobodno združuje z drugimi.
Na Ustavnem sodišču RS je sicer že vložena zahteva za presojo ustavnosti 224. člena ZDR-1 (postopek se vodi pod številko U-I-174/13), ki kot rečeno dopušča izpogajanje več pravic zgolj za člane sindikata. Vložena je tudi pobuda za presojo ustavnosti 3. in 5. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, kjer gre za enako ureditev. Postopek se vodi pod opravilno številko U-I-203/13. Kako bo Ustavno sodišče odločilo v teh dveh postopkih, ne moremo prejudicirati, potrebno bo počakati na odločitev. 4.3-52/2013
