Otroka iz zadevnega primera sta stike z nasilnim staršem vseskozi jasno in vztrajno zavračala, kar je bila tudi njuna pravica. V postopku sta večkrat izrazila svoje mnenje in ga kljub psihoterapevtski obravnavi nista spreminjala. Zagovornik ni oseba, ki bi lahko pomagala pri vzpostavitvi stikov, temveč oseba, ki otroku pomaga izraziti njegovo mnenje ter to mnenje nato prenese pristojnim organom in institucijam. V primerih nasilja v družini, v katerih so žrtve tudi otroci, je iskanje najustreznejše rešitve za zavarovanje otrokovih največjih koristi ob hkratnem upoštevanju pravice staršev do stikov z otroki predvsem naloga strokovnih služb pristojnega centra za socialno delo ter sodišča. Ob tem je treba poudariti, da mora nasilni starš prevzeti odgovornost za svoja dejanja in spremeniti svoje vedenje ter se obenem potruditi, da bi z otrokoma vzpostavil stik. Ni namreč naloga otrok, da bi spreminjali svoje jasno izraženo mnenje in se prilagajali neustreznemu ravnanju staršev.
***
Varuh je obravnaval pobudo okrožnega sodišča (pobudnik) za postavitev zagovornika dvema otrokoma v zvezi s postopkom zaradi razveze zakonske zveze, določitve vzgoje in varstva ter preživnine. Iz pobude je izhajalo, da otroka stike z enim od staršev zavračata ter da sta vključena v psihoterapevtsko obravnavo, zato je pobudnik predlagal, naj se zagovorništvo začne po zaključku psihoterapevtske obravnave (ko bodo stekli tudi stiki), da otroka ne bi bila izpostavljena toliko različnim obravnavam hkrati. Pobudnik je hkrati navedel, da je, preden bo lahko sprejel odločitev v zvezi z navedenim sodnim postopkom, njegova naloga vzpostaviti stike med otrokoma in staršem. Pobudi sta bili priloženi soglasji obeh staršev.
Varuh je pristojni center za socialno delo zaprosil za poročila o obravnavi omenjene družine, zapise o opravljenih pogovorih z otrokoma, informacije o tem, ali sta otroka še vključena v psihološko obravnavo, pojasnilo o morebitni vzpostaviti stikov z očetom ter stališče centra do smiselnosti postavitve zagovornika v zadevnem primeru. Iz pridobljenega poročila je izhajalo, da sta bila otroka v času, ko je družina še živela skupaj, žrtvi družinskega nasilja. Eden od staršev je imel do drugega starša in otrok sedem mesecev prepoved približevanja, nato pa z otroki stike pod nadzorom, te pa sta otroka vseskozi zavračala. Zaradi tega sta bila otroka vključena v psihoterapevtsko obravnavo, v okviru katere so se nato sicer vzpostavili stiki med otrokoma in nasilnim staršem, vendar je iz poročil psihologa izhajalo, da otoka stike še vedno zavračata, da se ob stikih ne sprostita ter da želita, da bi se ti čim prej končali. Tudi v večkratnih pogovorih na pristojnem centru za socialno delo sta otroka stike s staršem zavračala, poročala sta o predhodnem nasilnem vedenju starša in izražala strah ter vseskozi jasno zavračala stike z nasilnim staršem. O odzivanju otrok je enako poročal starš, pri katerem sta otroka živela. Nasilni starš je v pogovorih nasilje zanikal ter trdil, da gre za lažne prijave, kasneje pa navajal obojestransko nasilje staršev. Dogajanje v družini je precej poenostavljal ter videl težave le v drugih, pri tem pa deloval precej nekritično do sebe in do lastnega ravnanja. Pristojni center za socialno delo je v zvezi s postavitvijo zagovornika otroka navedel, da sta se otroka znašla v položaju, v katerem sta bila (in sta še vedno) vpeta v različne postopke strokovnih služb pri centru za socialno delo, ob tem pa vključena tudi v psihoterapevtsko obravnavo, v okviru katere sta primorana večkrat govoriti o nasilnem staršu in o stikih z njim, pri čemer ga oba še vedno odločno zavračata. V pogovorih sta oba izražala naveličanost nad dejstvom, da morata ves čas govoriti o preteklih dogodkih z nasilnim staršem, ob tem pa se je njuno mnenje neprestano preverjalo. Zaradi tega sta pogosto izražala stisko in nelagodje. Pristojni center za socialno delo je navedel pomisleke v zvezi s postavitvijo zagovornika za ta otroka, saj bi to pomenilo še eno vključitev v pogovore s strokovnjaki, s katerimi bi morala otroka še dodatno govoriti o sebi, o svojih starših oziroma družini in ponovno tudi bolečih izkušnjah. S tem bi morebiti lahko dobila vtis, da se jima ne verjame, sploh glede na to, da sta o vsem navedenem že velikokrat govorila. Oba otroka sta se že večkrat jasno izrekla o stikih z nasilnim staršem. Ponovni pogovori o isti temi oziroma o isti problematiki bi jima lahko dajali vtis, da nista upoštevana, ter morebiti tudi, da ju odrasli (strokovnjaki) nagovarjajo ali prepričujejo v stike z nasilnim staršem, čeprav sta se večkrat izrekla, da tega ne želita.
Na podlagi 25.a člena Zakona o Varuhu človekovih pravic (ZVarCP) je namen zagovorništva, da zagovornik nudi strokovno pomoč otroku, da bi ta izrazil svoje mnenje v vseh postopkih in zadevah, v katerih je udeležen, ter mnenje otroka posreduje pristojnim organom in institucijam, ki odločajo o njegovih pravicah in koristih. Pobudo za imenovanje zagovornika lahko poda vsakdo, ki meni, da otrok ne more uresničiti pravice, da bi izrazil svoje mnenje.
Varuh je v zadevnem primeru ocenil, da pogojev za postavitev zagovornika otrok ni ter da postavitev zagovornika ne bi sledila načelu njune največje koristi. Otroka sta namreč mnenje o stikih z nasilnim staršem večkrat jasno izrazila, to pa pomeni, da sta lahko uresničila svojo pravico, ki izhaja iz 12. člena Konvencije o otrokovih pravicah. Otroka sta pri tem jasno in vseskozi zavračala stike s staršem ter svojega mnenja v pogovorih nista spreminjala. Glede na to, da je imel nasilni starš zaradi nasilnega vedenja prepoved približevanja ne le do drugega starša, temveč tudi do otrok, sta otroka kot žrtve nasilja zavrnila stike, to pa je v nastalem položaju tudi njuna pravica. Varuh je ocenil, da bi s postavitvijo zagovornika lahko prišlo do položaja, v katerem bi otroka lahko dobila občutek, da se jima ne verjame, to pa nikakor ne sledi namenu zagovorništva, ki izhaja iz 25.a ZVarCP. Ob navedenem tudi ni šlo spregledati dejstva, da sta otroka že vključena v psihoterapevtsko obravnavo, v okviru katere imata na voljo dovolj pomoči za razbremenitev svoje stiske. Sicer pa sta otroka zagovorništvo tudi zavrnila. Zagovorniški proces je lahko uspešen le tedaj, kadar je otrok v zagovorništvu pripravljen sodelovati, in to ne glede na njegovo starost. Varuh je ocenil, da bi postavitev zagovornika otrok v navedenem primeru predstavljala le dodatno obremenitev, ne pa razbremenitve in pomoči, ki je na podlagi 25.a člena ZVarCP sicer namen zagovorništva. Varuh je ob tem navedel še, da zagovornik ni oseba, ki bi lahko pomagala pri vzpostavitvi stikov, temveč oseba, ki otroku pomaga izraziti lastno mnenje ter to mnenje nato prenese pristojnim organom in institucijam. Varuh je sicer razumel, da je šlo v navedenem primeru za zapleten družinski položaj, vendar je menil, da zagovornik ne bi mogel prispeti k rešitvi nastalih težav. Kadar se pojavi nasilje v družini, katerega žrtve so tudi otroci, je iskanje najustreznejše rešitve za zavarovanje otrokovih največjih koristi ob hkratnem upoštevanju pravice staršev do stikov z otroki predvsem naloga strokovnih služb pristojnega centra za socialo delo ter sodišča. Varuh je ocenil, da v nastalem položaju izstopa predvsem naloga nasilnega starša, da prevzame odgovornost za svoja dejanja in spremeni svoje vedenje ter da se obenem potrudi, da bi z otrokoma lahko vzpostavil stik. Ni namreč naloga otrok, da bi spreminjali svoje jasno izraženo mnenje in se prilagajali neustreznemu ravnanju staršev. Na podlagi navedenega se Varuh ni odločil za postavitev zagovornika in je obravnavo zadeve zaključil. (13.4-45/2024)
