Na Varuha človekovih pravic RS (Varuh) se je glede uvedbe digitalnega radijskega sistema (GSM-R) na slovenskem železniškem omrežju obrnilo več kot deset posameznikov in civilnih iniciativ iz različnih krajev po Sloveniji. Vsi so navajali podobne zgodbe, in sicer, da nameravajo Slovenske železnice oziroma Ministrstvo za infrastrukturo kot investitor, tako rekoč čez noč, brez vnaprejšnjega obvestila, v njihovi bližini postaviti več deset metrov visok stolp in na njem bazno postajo. V nekaterih primerih je načrtovana lokacija bazne postaje od bližnjih stanovanjskih objektov oddaljena celo manj kot 10 metrov, kar je pri ljudeh vzbudilo strah zaradi morebitnih posledic elektromagnetnega sevanja bazne postaje na njihovo zdravje, zaradi pomanjkanja informacij pa posledično tudi odpor do tovrstne gradnje.

V  zvezi s prejetimi pobudami smo najprej opravili poizvedbe na takratne Ministrstvo za infrastrukturo in promet, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, Inšpektorat RS za promet, energetiko in prostor ter na Slovenske železnice d.o.o. Sklicali smo sestanek s pristojnimi na Ministrstvu za infrastrukturo in prostor, tej tematiki pa je bilo namenjeno tudi eno izmed rednih mesečnih srečanj Varuha s predstavniki civilne družbe s področja okolja in prostora. Srečanja se je udeležilo skoraj 30 predstavnikov civilne družbe, kar kaže, da gre za izjemno perečo problematiko, čeprav je izmed vseh 246 lokacij baznih postaj spornih oziroma takšnih, ki jim lokalno prebivalstvo nasprotuje, le okrog 20.

Na omenjenem srečanju so bili izpostavljeni nekateri problemi in vprašanja, med njimi tudi pomislek v zvezi s stališčem ministrstva, da gre pri uvedbi sistema GSM-R na slovenskem železniškem omrežju za vzdrževalna dela v javno korist na podlagi Zakona o varnosti v železniškem prometu (ZVZelP). V zvezi s tem smo opravili poizvedbo pri Inšpektoratu RS za promet, energetiko in prostor. Inšpekcijski postopku so še v teku. Pričakujemo, da bodo končani v razumnem roku.

Tekom obravnave pobud se je izkazalo tudi, da je bila javnost, zlasti pa okoliški prebivalci, o projektu oziroma z načrtovanimi gradnjami baznih postaj, premalo seznanjena. Tudi lokalne skupnosti niso bile v dovoljšni meri vključene v načrtovanje gradenj baznih postaj. Investitor (Ministrstvo za infrastrukturo) je o nameravanem projektu lokalne skupnosti oziroma občine s krajšim opisom seznanil že v letih 2010 in 2011. Od takrat pa do leta 2014, ko so se začela izvajati dela na terenu, pa občin niso več obveščali. Prav tako občinam skoraj vse do graditve baznih postaj za uvedbo GSM-R sistema niso bile znane mikrolokacije teh postaj.

Zaradi vseh teh okoliščin je varuhinja človekovih pravic o tej tematiki govorila tudi na prvem srečanju z ministrom za infrastrukturo, dr. Petrom Gašperšičem, ki je pri Varuhu potekalo novembra 2014. Minister je na tem srečanju varuhinji med drugim zagotovil, da ministrstvo poskuša na spornih lokacijah baznih postaj sedaj ustrezno reševati vsak primer posebej, pri čemer bodo poskušali v čim večji meri upoštevati tudi pripombe civilne družbe. Aktivnosti ministrstva spremljamo še naprej. Ministrstvu smo tako že posredovali poizvedbo, da nam posredujejo pojasnila o ugotovitvah in končnih odločitvah glede lokacij spornih baznih postaj.
 
Menimo, da bi ministrstvo moralo javnost v najzgodnejših fazah vključiti v postopke umeščanja baznih postaj v prostor. Ne le da, bi se izognili problemom, ki so nastali pred gradnjo nekaterih baznih postaj, tako bi zadostili tudi zahtevam Aarhuške konvencije.

Aarhuška konvencija je bila namreč  sprejeta s ciljem, da bi prispevali k varstvu pravice vsake osebe sedanjih in prihodnjih generacij, da živi v okolju, primernem za njeno zdravje in blaginjo. Določbe te konvencije zagotavljajo pravico do prostega dostopa do okoljskih informacij, do udeležbe javnosti pri odločanju v okoljskih zadevah in do dostopa do pravnega varstva.

Varuh več krat ugotavlja pomanjkanje ali celo odsotnost sodelovanja javnosti pri sprejemanju odločitev, ki imajo vpliv na okolje. Že dalj časa tako opozarjamo na pomen sodelovanja javnosti v okoljskih zadevah, tako v konkretnih pobudah in letnih poročilih Varuha, kakor tudi z aktivnostmi, ki jih pripravljamo na to temo. Varuh si torej v skladu s svojimi pristojnostmi prizadeva za uresničevanje pravice do zdravega življenjskega okolja, v povezavi z uresničevanjem pravice do prostega dostopa do okoljskih informacij, sodelovanja javnosti pri okoljskem odločanju in dostopa do pravnega varstva.

Kot že rečeno, tega v konkretnem primeru ni bilo. Zato je prišlo do številnih zapletov, nezadovoljstva in nasprotovanja, ki bi se mu v veliki meri lahko izognili, če bi pravočasno in ustrezno vzpostavili dialog z javnostjo, tako laično kot strokovno. Nekateri pobudniki so bili celo mnenja, da je Zakon o varnosti v železniškem prometu (ZVZelP), na podlagi katerega ministrstvo na železniškem območju  postavlja bazne postaje, v nasprotju z Ustavo RS in so Varuhu predlagali, da na Ustavno sodišče vloži zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti.

V zvezi s tem smo pobudnikom pojasnili, da Zakon o varuhu človekovih pravic ne daje možnosti, da bi se Varuh zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin neposredno vključeval v sodne in druge pravne postopke, torej tudi ne možnosti, da bi poleg stranke ali namesto nje, vlagal pravna sredstva, ki jih predvidevajo posamezni procesni zakoni. Izjema od tega je možnost, da Varuh lahko v zvezi s posamično zadevo, ki jo obravnava, vloži zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Ta določba pa ne nalaga Varuhu zastopanja "po uradni dolžnosti", temveč pomeni možnost, ki se je Varuh lahko posluži glede na vrsto in težo kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin v posamičnem aktu ter glede na položaj, aktivnosti in možnosti prizadete stranke. Odločitev o tem sprejme kolegij varuhinje samostojno in je dokončna. Doslej je Varuh to možnost izkoristil nekajkrat. Večinoma na lastno pobudo, kadar je želel oceno ustavnega sodišča o skladnosti zakonov z ustavo. Kriterij za takšno odločitev Varuha je tudi ocena, da gre na primer za evidentne hujše kršitve človekovih pravic v zadevah javnega oziroma splošnega pomena ali, ko prizadeti iz kakršnihkoli razlogov sam ne bi mogel vložiti pobude.

V primeru, če pobudniki želijo, da Varuh vloži zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisa, bi bilo v njihovi pobudi treba natančno opredeliti, katera določila spornega zakona naj bi bila protiustavna in s čem naj bi posegala v človekove pravice ali temeljne svoboščine pobudnikov ter v katere pravice. V konkretnem primeru s strani pobudnikov še nismo prejeli pobude za vložitev zahteve za začetek postopka za oceno ustavnosti ZVZelP, ki bi ustrezala zgoraj opisanim kriterijem. Zato tudi o morebitni vložitvi zahteve za oceno ustavnosti in zakonitosti ZVZelP še nismo odločali.  

Kljub temu pa, kot že navedeno, Varuh postopke pri pristojnih organih (tako na ministrstvu, kot tudi pri inšpekcijskih službah) pozorno spremlja še naprej. V v tej fazi obravnave zato končne opredelitve še ne moremo podati, saj bodo naše ugotovitve in mnenje znane šele, ko bomo zaključili z obravnavanjem navedene problematike (po prejemu vseh odgovorov in pojasnil). 7.0-21/2014 in drugi