Na Varuha človekovih pravic RS (v nadaljevanju: Varuh) se je obrnila mladoletna oškodovanka v kazenskem postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, zaradi kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost. Izpostavila je travmatično izkušnjo dolgotrajnega postopka, v katerem je bila večkrat zaslišana. Kot posebej stresno je omenila zaslišanje v navzočnosti obdolžencev, s katerimi se je glede na potek zaslišanja morala srečati tudi pred sodno dvorano.
Na podlagi poročila sodišča o časovnih okoliščinah obravnavane zadeve smo ugotovili, da je bila pobudnica potem, ko je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani vložilo v septembru 2015 zahtevo za opravo pripravljalnega postopka zoper prvega obdolženca, zaslišana v decembru istega leta. Ponovno je bila zaslišana v septembru 2016 in sicer v pripravljalnem postopku zoper drugega obdolženca, ki ga je državno tožilstvo zahtevalo v januarju 2016. Oba sodna spisa, ki sta se takrat vodila ločeno, sta bila po končanem pripravljalnem postopku v oktobru 2016 poslana državnemu tožilstvu, ki je za enega obdolženca še v istem mesecu, za drugega pa v naslednjem mesecu, na sodišče vložilo predlog za izrek vzgojnega ukrepa. V marcu 2017 je sodišče izdalo sklep o združitvi postopka zoper oba obdolženca in še istega meseca opravilo prvi narok za glavno obravnavo, na katerem je bila pobudnica tretjič zaslišana kot oškodovanka. V nadaljevanju je bila zadeva, zaradi upokojitve prve nosilke zadeve, predodeljena drugi sodnici, ki je zaradi spremenjenega senata in poteka časa glavno obravnavo pričela znova ter prvi narok opravila v novembru 2017. Ker državno tožilstvo ni soglašalo z branjem pobudničine izpovedbe in izpovedb nekaterih drugih prič, je bila obravnava preložena na začetek decembra 2017, ko naj bi bila po zagotovilu sodišča zadeva predvidoma tudi zaključena.
V odgovoru, ki smo ga poslali tako pobudnici kot sodišču, smo zapisali, da je hitrost in učinkovitost kazenskega postopka zlasti tudi v interesu oškodovanke kot žrtve kaznivega dejanja. Ne gre zanemariti telesnih, psihičnih in družbenih posledic, ki jih žrtev trpi zaradi kaznivega dejanja. Ocenili smo, da dolgotrajnega postopka, ko mora žrtev večkrat (znova) opisovati dogodek, ko prihaja do ponavljanja procesnih dejanj in postopka, ni moč šteti kot žrtvi prijaznega ravnanja. Za utemeljena smo šteli pričakovanja pobudnice, da bo sodišče čimprej odločilo v zadevi in dodali, da bi temu nasprotno ravnanje lahko bilo podlaga za ponovno posredovanje Varuha.
Sodišče je v odzivu na naše posredovanje med drugim sporočilo, da bo glede na vsebino vloge, ki jo je sodišču poslala pobudničina mati, zaslišanje pobudnice na obravnavi v decembru 2017 izvedeno preko videokonference, s čimer bo onemogočen neposredni stik z obdolžencema. Ob tem je sodišče opozorilo, da pred posredovanjem Varuha in omenjenim pismom matere pobudnice (ki ga je sicer sodišču poslala po nasvetu Varuha) to ni bilo seznanjeno z morebitnimi okoliščinami, ki bi lahko vplivale na pobudničino travmatsko izkušnjo s postopkom. Tega naj ne bi v vsem tem času izpostavil niti pooblaščenec, ki je bil z odredbo sodišča pobudnici postavljen, da skrbi za varstvo njenih pravic v postopku. Glede tega smo pripomnili, da je sodišče tudi samo, ne glede na morebitna izrecna opozorila strank, dolžno poskrbeti, da oškodovanci niso po nepotrebnem dodatno izpostavljeni ponovni viktimizaciji in travmatizaciji. To med drugim vključuje tudi skrb za izogibanje nezaželenih stikov oškodovanca z osumljencem ali obdolžencem tako pred sodno dvorano, kot med samim zaslišanjem, seveda ob upoštevanju kontradiktornosti obravnave. 6.3-41/2017
