Na Varuha človekovih pravic RS sta se v hudi socialni in materialni stiski obrnila zakonca srednjih let. Napisala sta, da živita v manjši, dotrajani hiši, brez kopalnice. S svojimi prejemki (nadomestilo za invalidnost, denarna socialna pomoč) kljub pomoči, ki sta jo prejemala od nevladnih organizacij, nista zmogla poravnati vseh položnic in poplačati dolgov. Navedla sta, da je z njima do pred kratkim živel tudi sin s svojo družino, vendar sta ga izselila zaradi številnih nesoglasij in nasilja, skupno bivanje pa je še poslabšalo njun materialni položaj.
Na te razmere smo takoj opozorili pristojni center za socialno delo (CSD), ki je na podlagi našega dopisa družino obiskal na domu. CSD je bil s stisko in družinskimi razmerami pobudnikov že seznanjen, saj jim je pred letom dni nudil prvo socialno pomoč. Takrat je zakonca seznanil z možnimi oblikami pomoči, ki jih lahko prejmeta v okviru CSD in pluralne mreže socialnovarstvenih storitev. Seznanil ju je tudi s pristojnostjo služb in organizacij, ki lahko pomagajo pri reševanju materialne in socialne stiske ter konfliktih družinskih odnosov, ter s pravico do brezplačne pravne pomoči.
Na podlagi prejetih pojasnil smo presodili, da je CSD pobudnikoma pomagal v okviru svojih pristojnosti in da za nadaljnje Varuhovo posredovanje ni utemeljenih razlogov. Pobudnikoma smo zato le predlagali, naj se na CSD obračata tudi v prihodnje, predvsem pa, da izkoristita različne oblike pomoči, ki bi jih lahko bila deležna. Ali bosta to tudi storila, je seveda njuna odločitev.
Varuh v podobnih primerih opaža, da se ljudje žal večkrat odločajo le za materialno pomoč, čeprav so razlogi, ki so jih privedli v materialno in socialno stisko, večplastni, in bi jih bilo učinkoviteje tako tudi obravnavati. Varuh zato predlaga centrom za socialno delo, naj ravnajo tudi v smislu motiviranja posameznikov za uveljavljanje celovitejših oblik pomoči. 3.0-17/2009
