Prejeli smo pobudo, v kateri je pobudnik Varuha človekovih pravic RS (Varuh) opozoril na možnost posega v človekove pravice v bolnišnici s tem, da je delodajalec sprejel organizacijsko navodilo o urejenosti na delovnem mestu, ki pa je veljalo samo za določene skupine zaposlenih.

V odgovoru smo pobudnika najprej opozorili na pristojnosti Varuha in drugih organov. Vseeno pa smo zavzeli nekaj načelnih stališč, za katera smo menili, da bi lahko bila zaposlenim v pomoč pri presoji, ali naj se odločijo za uporabo pravnih sredstev ali ne. Izpostavili smo pomislek glede ureditve, ki ne zajema vseh skupin zaposlenih, ki sodelujejo v nekem delovnem procesu, temveč le posamezne poklicne skupine. Nismo se spuščali v presojo, ali so utemeljeni razlogi za to, da je takšno navodilo za nekatere poklicne skupine potrebno. Ker nam takšni razlogi niso bili znani, smo menili, da poseg v človekove pravice, ki ni potreben pri zdravniku, najbrž tudi pri drugih poklicnih skupinah ne more biti potreben v takšni meri, da bi upravičeval poseg v človekove pravice.

Presodili smo, da navodilo, kakršno nam je bilo predstavljeno, v posameznih točkah posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Brez poznavanja vseh okoliščin in razlogov nismo mogli zavzeti dokončnega stališča o tem, ali so ti posegi skladni z namenom ali so čezmerni. Pobudniku smo predlagali, naj v okviru svojega kolektiva odprejo širšo razpravo o navodilu, pri čemer lahko upoštevajo tudi Varuhove pomisleke. Posameznik ima načeloma svobodno pravico do izbire svoje identitete. Vsaka omejitev načina, kako jo izkazuje, mora imeti resne in utemeljene razloge, hkrati pa mora biti tudi tak poseg sorazmeren z zasledovanim ciljem. Pomembno je, da je tak poseg v posameznikove pravice mogoč le, če istega cilja brez takšnega posega ni mogoče doseči oziroma ga je mogoče doseči le z drugim posegom, ki pomeni še težjo omejitev posameznikovih pravic.

4.3-37/2009