Oče osemletnega otroka je zaprosil za postavitev zagovornika s pojasnilom, da je zaradi nenehnih nesoglasij med njim in materjo otroka v času večletnih postopkov odločanja o zaupanju otrok in stikih sin v tako hudi osebni stiski, da mu kljub različnim oblikam pomoči, med drugimi tudi zdravljenjem na pedopisihiatriji, ne zmorejo ustrezno pomagati. V šoli je postajal neobvladljiv. Menil je, da je pod hudim pritiskom in nikomur več ne zaupa. S postavitvijo zagovornika je soglašala tudi mati otroka. Po proučitvi zadeve smo ugotovili, da je pobuda za postavitev zagovornika upravičena, in imenovali zagovornico.
Glede na to, da je v tem primeru sodelovanje zagovornice dolgotrajno in obsežno, bomo v tokratnem opisu predstavili le sodelovanje zagovornice v timu za usmerjanje.
Za osemletnega dečka, ki je končal 2. razred osnovne šole, je bilo v tekočem šolskem letu zaradi številnih vedenjskih in čustvenih težav sodelovanje pri pouku mogoče le ob stalni navzočnosti spremljevalke, česar pa ni bilo mogoče zagotoviti tudi za naslednje šolsko leto. Zato so mu poskušali pomagati s prešolanjem na manjšo podružnično šolo, ki ima v razredu manj učencev, in hkrati začeli postopek za usmerjanje.
Na prvem timskem sestanku, ki sta ga center za socialno delo (CSD) in komisija za usmerjanje (komisija) sklicala na začetku oktobra (pozabili pa so povabiti zagovornico), jima ni uspelo poenotiti stališč in odločiti o najprimernejši strokovni pomoči za dečka. Njegovi materi so v novembru sporočili, da bi bila zanj najprimernejša vključitev v razred za otroke s prilagojenim programom, in določili datum naslednje obravnave konec novembra.
Tokrat so dali zagovornici otroka besedo že na začetku sestanka. Na kratko je predstavila projekt zagovorništva in njeno zagovorniško delo z dečkom. Poudarila je, da je deček v zadnjih treh mesecih zelo napredoval, da sta po začetnih težavah z učiteljico zgradila zaupen odnos, ki konstruktivno vpliva tudi na sodelovanje pri pouku in na dečkove odnose s sošolci. Poudarila je, da je v primerjavi z lanskim šolskim letom, ko je potreboval celo spremljevalko, to pomembna pozitivna sprememba, ki jo je treba upoštevati, tudi zato ker deček zaradi pogostih selitev odklanja kakršno koli premestitev. Opozorila je na njegovo prizadevanje in na to, da so pozitivne izkušnje, ki jih doživlja v šoli, zelo dragocena popotnica za njegov nadaljnji razvoj in odraščanje. Povedala je, da je učiteljica tudi v prihodnje pripravljena delati z dečkom, želi pa, da se ji omogoči primerno supervizijo za strokovno pomoč in podporo.
Glede na to, da so bili člani tima še vedno pod vtisom negativnih informacij iz prvega tima (da ima deček izbruhe, težave, je nasilen do sošolcev), novih, pozitivnih informacij o dečku pa niso poznali, je sledila burna razprava, ki je postopno prešla v podporo sporočilu zagovornice in sprejetju potrebnih sklepov. Tako je s svojim zavzemanjem za upoštevanje volje otroka ob hkratnem upoštevanju njegove koristi zagovornica pripomogla k želeni spremembi. Med sprejetimi sklepi naj omenimo le, da otrok nadaljuje šolanje na podružnični šoli, učiteljici ima pomoč supervizije, v primeru občutno spremenjenih razmer pa se otroku omogoči še druga oblika strokovne pomoči.
Menimo, da je delo zagovornice z otrokom zelo dragoceno. S tem, ko je omogočila okrepitev glasu otroka v postopku in posredovala informacije o dejanskem stanju otroka (zlasti o njegovem trudu in napredku), je pripomogla k odločanju v resnično korist otroka, kar je zanj izjemnega pomena.
Ta primer prikazuje tudi Varuhovo posredno delovanje v dobrobit otrok, saj s projektom Zagovornik – glas otroka omogoča pomoč otrokom tudi v primerih, ko to ni mogoče v okviru Varuhove pristojnosti. Ob tem želimo opozoriti, da se ob odločanju o za otroka pomembnih odločitvah pogosto premalo izhaja iz koristi otroka ob upoštevanju njegove volje, njegovega napredka, ki izhaja iz njegovega prizadevanja, ter posledično dejanskega stanja v času odločanja. 11.0-34/2009